PREMAGAL/A SEM DEPRESIJO

[dusica]

Najprej čestitke vsem, ki je to resnično uspelo in so sedaj kot "nekdaj"..

Večkrat se sprašujem in ker sama ne najdem pravega odg, tudi preko branja člankov, knjig in pd, sprašujem VSE VAS slednje: KDAJ SI PREMAGAL/A DEPRESIJO? KO SI ZAŽIVEL IN NORMALNO DELUJEŠ BREZ KAKRŠNEGAKOLI ZDRAVILA ALI KO SE NAUČIŠ OBVLADATI OBČASNE TEŽAVE, KI JIH PRINAŠA DEPRESIJA, TESNOBA IN ANKSIOZNOST IN DELUJEŠ BREZ ZDRAVIL, KER SO TE LE-TE ŽE POZDRAVILE? NPR. SI JIH PREJ JEMAL IN SEDAJ ČUTIM, DA ZMOREŠ BREZ NJIH...

O tem je bilo nekaj govora v prejšnjih postih na forumu ali mene zanima precizno, kako so to začutile DAM zmagovalke..npr. Arwen

Hvala vsem za mnenje!

                                                              Dušica

[krasendan]

Sicer imam občutek, da želiš odgovor prav od Arwen, pa bom vseen vskočila...


Jst ne vem, če sem premagala depresijo...btw(sem jemala ADje 4 leta, + aktivna psihoterapija leto dni)....vem pa naslednje...

Raje sem v družbi, ne porabim več toliko energije, da se spravim vn s prijatelji.
Lažje delam v službi, ne čutim več tiste hude utrujenosti.
Lažje sem aktivna tja do 20ih. Po službi še predavanja, druge obveznosti...Prej sem prišla ob 16ih domov in sem šla sam še v postlo.
Lažje premagujem probleme oziroma stresne situacije. Se ne sekiram več toliko in ne razmišljam več toliko, kaj vse se lahko zgodi. Ne rabim več toliko časa za analiziranje vsake malenkosti itd...

To je na kratko to...to so neke stvari, ki jih jemljem kot lasten uspeh...ne morem rečt, da sem depresijo premagala...jo pa po mojem mnenju zelo dobro obvladujem......Ker se počutim lažje...Sem pa nehala razmišljat o depresiji, anksioznosti, paničnih..., ko pride...uporabim KVT tehnike za hitro pomoč...potem pa se pogovorim s kom, kaj in zakaj je bilo...s tem preprečim ponovni razvoj depresije...Lahko, da se mi bo še kdaj ponovila...zato ne bom rekla, da sem jo premagala...Moje življenje mi je pač postalo všeč...je postalo lažje, zanimivejše, zabavno, malo bolj sproščeno itd...

Sicer pa...sem te spoznala na pikniku...in najbolj me je navdušilo kako si se vsem predstavila...pristopila in se predstavila...ni delovalo, da bi imela kakšen problem s tem...Za kaj takega je potrebno ogromno poguma...To je tvoj uspeh...Pojdi tako na prej...predvidevam pa, da ne boš nikoli mogla rečt...evo na ta in ta dan pa sem premagala depresijo...to premagovanje se dogaja in ne kar zgodi...vsaj na podlagi lastnih izkušenj...

lp

[voila]

Sem MISLILA, da sem po treh letih AD in terapije, s katero sem pridobila veliko realnih pogledov na svoje doživljanje življenja,  zmagala. Pa se je vrnilo kot bumerang s pospeškom. Anksioznost je ublažena, panika je po ponovnem jemanju AD po 5 tednih izginila. Drži pa se me res depresivnost velik del dneva oz. tedna. Vesela sem, če se vsaj za 1 ali 2 uri razveselim in razživim, a se mi zdi, da v tistem pokurim ves serotonin ali pa sprostim ves možen endorfin oz karkoli že. Kot baterija sem, ki se komaj malo nafila, ampak dolgo ne dela. Tolažim se, da pač rabim še nekaj časa, da se sestavim, ampak hudo mi je, da se tako počutim poleti, ko je toplo, sonce, voda... kar vse več mesecev komaj dočakam. Kaj bo jeseni?!
Diagnoze mi moja psihiatrinja ni rekla. Prvič sem jo razvozlala iz ene napotnice po MKB številki - obsesivno kompulzivna osebnostna motnja. Ko sem nekaj mesecev pozneje slučajno omenila, da imam močna nihanja razpoloženja (2 dni super, 3 dni zanič), me je vprašala, zakaj nisem tega takoj povedala! Seveda sem prišla do nje zaradi nepoznanega strahu in napadov panike. Ko sem letos končno direkt vprašala, kaj mi je, je bil odgovor bipolarna motnja!  Se pravi, sem skupek generalizirane ankse, panične motnje, OKM-ja (tudi skoz neki premlevam v mislih), osebnostnih značilosti- dlakocepstva, bipolarka/enkrat vsa nasmejana, drugič tečna da sama sebe ne prenesem....
Pa bodi vesel!
Brez AD jev kljub vsem spoznanjem ne delujem. Počutim se osramočeno, ponižano pred vsemi, neubogljeno, saj so vsi trpeli z mano, kar je bilo prvič precej ovito v skrivnost je je najhuje trajalo le kak teden, pa tudi pomirjevalo sem imela po potrebi na voljo, če me je kaj napornejšega čakalo.
Tokrat pa so vsi videli mojo šibkost in ponižnost, najhuje mi je, da sem vse do podrobnosti razlagala tašči, ki je vse razumela, saj je tudi sama pred 5 leti dala depresijo skozi, ampak kolikor sem se ji uspela zoperstavit, se zdaj bojim kaj rečt, saj je moje pomladno stanje dobro poleno za pod noge (čeprav mi v bistvu nič noče, ampak sama ji pa tudi ne upam očitat njenih napak).
Po eni strani sem srečna in zadovoljna s tem kar imam, po drugi strani se mi zdi življenje bedno, brez motivacije. Vem, rabim majhne dosegljive cilje, te mi pa še mož včasih skensla oz. si jih seveda sama. Počutim se kot največja lenoba, brezvredno bitje oz. kvečjemu smetlarka in čistilka (ja, pa ljubica možu). Pa tudi, ko sem bila najmočnejša v družini, sem takrat pametna nehala jest AD -  pa je šel ves trud k vragu... Žal mi je, da imam taka nespodbudna pisanja, ampak tako je dejstvo...

[kinto]

Večkrat se sprašujem in ker sama ne najdem pravega odg, tudi preko branja člankov, knjig in pd, sprašujem VSE VAS slednje: KDAJ SI PREMAGAL/A        DEPRESIJO?                                                              

Takrat ko se ne sprašuješ več tega. 

Mislim pa, da ko res premagaš depresijo, se počutiš veliko bolje kot pred padcem, saj v depresijo običajno ne padeš ravno iz ekstaze.

[Slavka]

Sicer imam občutek, da želiš odgovor prav od Arwen, pa bom vseen vskočila...


Jst ne vem, če sem premagala depresijo...btw(sem jemala ADje 4 leta, + aktivna psihoterapija leto dni)....vem pa naslednje...

Raje sem v družbi, ne porabim več toliko energije, da se spravim vn s prijatelji.
Lažje delam v službi, ne čutim več tiste hude utrujenosti.
Lažje sem aktivna tja do 20ih. Po službi še predavanja, druge obveznosti...Prej sem prišla ob 16ih domov in sem šla sam še v postlo.
Lažje premagujem probleme oziroma stresne situacije. Se ne sekiram več toliko in ne razmišljam več toliko, kaj vse se lahko zgodi. Ne rabim več toliko časa za analiziranje vsake malenkosti itd...

To je na kratko to...to so neke stvari, ki jih jemljem kot lasten uspeh...ne morem rečt, da sem depresijo premagala...jo pa po mojem mnenju zelo dobro obvladujem......Ker se počutim lažje...Sem pa nehala razmišljat o depresiji, anksioznosti, paničnih..., ko pride...uporabim KVT tehnike za hitro pomoč...potem pa se pogovorim s kom, kaj in zakaj je bilo...s tem preprečim ponovni razvoj depresije...Lahko, da se mi bo še kdaj ponovila...zato ne bom rekla, da sem jo premagala...Moje življenje mi je pač postalo všeč...je postalo lažje, zanimivejše, zabavno, malo bolj sproščeno itd...

Sicer pa...sem te spoznala na pikniku...in najbolj me je navdušilo kako si se vsem predstavila...pristopila in se predstavila...ni delovalo, da bi imela kakšen problem s tem...Za kaj takega je potrebno ogromno poguma...To je tvoj uspeh...Pojdi tako na prej...predvidevam pa, da ne boš nikoli mogla rečt...evo na ta in ta dan pa sem premagala depresijo...to premagovanje se dogaja in ne kar zgodi...vsaj na podlagi lastnih izkušenj...

lp

Se podpišem pod tole 

[majč]

A je komu jasno, ko vsi tako prefererate to, da bi morali pod mus biti zdravi, ko ste brez zdravil, da pa eni morda bomo živeli življenje, ki je dokaj oz. zelo običajno in smo večino časa v remisiji in to kar ob zdravilih...Vsem vam je merilo kakovosti življenja to, da ste recimo trajno brez zdravil.

Takole jaz vidim:

težave v duševnem zdravju imamo. različne. ampak recimo, da gre za neko obliko duševne motnje. bodisi depresija, bodisi bipolarna motnja, shuzoafetkivna motnja, shizofrenija ali kaj drugega. nekaj pač. aha. ko smo preživeli prvo epizodo nečesa takega, smo se zavedali, da SMO RANLJIVI. Sprva smo trpeli in skušali sanirati zadeve, če ni šlo drugače pa z zdravili. Ko smo se začeli počutiti bolje, smo si vsi želeli, da bi lahko živeli spet dobro brez zdravil. da bi bili tako kot so tisti, ki veljajo za zdrave. Da bi bodisi izbrisali iz spomina, da se je sploh kdaj kaj zgodilo, ne vem. ampak a je to, da bi bili brez zdravil resnično merilo kakovosti in uspeha v našem življenju? a lahko rečemo, da je nekdo, ki ne jemlje zdravil pa boljši od tistega, ki jih jemlje? Menim, da tisti, ki jih ni nikdar rabil jemati, najbrž ni naredil nič pretresljivega zato, da mu jih ni treba, nič se ni rabil ekstra truditi, prej se je trudil tisti, ki se je moral s pomočjo zdravil mazat ven iz recimo da depre. Več truda in energije je vložil v delo na sebi, da mu je to uspelo, ker vsi vemo, da zdravila ne delajo čudežev, so le berglje, hodimo pa po svojih nogah in tudi če jih jemljemo je na nas, da se vrnemo nazaj v življenje. Je res? Po tem takem je veliko bolj uspešen in pohvale vreden tisti, ki si je s pomočjo zdravil priboril remisijo, mar ne.

In sledi vprašanje? Kaj je bolj bistveno? Da živimo dobro, da lahko normalno participiramo v življenju bodisi z zdravili ali pa brez njih ali pa to, da smo obvezno brez zdravil. Zakaj jemanje zdravil nekateri dojemate še danes kot neuspeh. dejstvo je (to so nam pokazale pretekle izkušnje), da imamo neko ranljivost v sebi in vprašanje je tudi ali več tvegamo z zdravili ali brez zdravil.

Po vseh izkušnjah (težkih tudi, zelo težkih), ki jih tozadevno imam, si sama želim samo eno: da bi lahko normalno živela in vzdrževala remisijo (stanje brez znakov duševne motnje), klikor le lahko na to vplivam. In zdravila mi pri tem pomagajo. In gre mi. To so moje prioritete. In nič manj uspešne in nič manj vredne česarkoli se ne počutim zaradi dejstva, ker pač jemljem zdravila. In nikogar ne podcenjujem zaradi njegovih zdravstvenih težav. Zame so vsi ljudje vredni ljubezni in naklonjenosti, merilo kakovosti ter uspeha pa mi definitivno ne predstavlja to ali vzameš tablete zjutraj/opoldan/zvečer ali jih ne. Nič manj nisem Maja, kot sem bila preden sem začela jemati zdravila in nič manj nisem sposobna dati svetu, kot takrat preden se je vse to zgodilo. Nasprotno, nekaj več izkušenj imam in več imam, kar lahko dam.

Mislim, da bi bil pravi odnos naslednji (gledano skozi moje oči): jaz želim, da sem dobro, da se v redu poučtim in lahko normalno funkcioniram in polno živim. Ali mi bo to uspevalo z zdravili ali brez ni bistveno. In bom tako fleksibilna, da bom znala v pravem trenutku uporabiti pravo strategijo. Življenja s težavami v duševnem zdravju, kot drugimi težavami, ki jih prinaša življenje se učim. In delam na tem, da zadeve obvladujem. Je še kaj več kot to pomembno?

Zakaj ste tko obremenjeni z eno klinčevo tabletko/dvema/tremi...itd. A je to bistveno za vas? Zakaj?

Mislim, da je za mojo srečo bistveno to, da se naučim življenje sprejemati in živeti takšno kot je. Pa pišuka, saj to ni najhujša stvar na svetu, no, lepo vas prosim. Koliko ljudi je še, ki niso še dočakali niti remisije. Bodite veseli, če vam gre bolje. Tablete gor dol. who cares! Pa ne dovoilte, da vas v kaj prepričuje kdo, ki se dela bolj papežkega od papeža, v resnici pa nima ene same izkušnje. Podobno kot je moj bivši fant skušal meni težiti, da naj z avtosugestijo uravnavam svoje duševno zdravje in ne z zdravili. Ma a sem po juhi priplavala ali kaj? sem od včeraj morda? Tisti, ki nima pojma je on in to sem mu dala jasno vedeti. povedala sem mu, da on lahko spoka in odkoraka iz mojega življenja kadarkoli, tista, ki pa ostaja v svojem telesu in trpi posledice kakršnekoli odločitve v zvezi s tableti sem pa jaz, zato bom tudi jaz edina, ki bo tu karkoli odločala. Če mu je ogromna prioriteta, da ima duševno popolnoma zdravo punco, ki ni in ne bo imel nikdar nobenih težav, je tu pač potrkal na napačna vrata. Tisti, ki pa bo dovzeten za moje kvalitete in mu bodo pomenile več od dejstva, da se je tozadevno z mano nekaj dogajalo in da obstaja potencialna možnost, da bom še kdaj imela morda v zvezi s tem pa kaj težav, ki pa jih relativno zelo dobro obvladujem v tem času, ta bo pravi. če bo, ane.

Imamo sito, kar ni nujno samo slabo. ker tisto, kar ostane na vrhu in ne gre mimo je v redu in dobro in življenjsko in bolj polno ljubezni in sprejemanja in sposobno več dati. to so pomembni ljudje v našem življenju, ki jih je vredno ohraniti.
vse drugo pa naj tako kot pride mirno odide. že ni tisto pravo. Mi je rekel moj prijatelj, da nikdar ne izgubim ljudi v svojem življenju. samo vidim, česa nisem nikdar imela, če sem kdaj kak stik, ki je šel k vragu preveč obžalovala.

Tako tudi jaz vidim danes.

maja

[alexx]

Majč...se strinjam s tabo. Važna je kakovost življenja, ne gleda kako to dosežeš. S tableti ali brez. Včasih imamo sami tu gor probleme, ker se imamo za škart robo, če jemljemo AD-je. V bistvu je pa isto, kot pri drugih kroničnih boleznih. Še dolgo pa si bomo težko priznali....imam kronično depresijo, in jemljem zdravila. Dosti lažje je reči...imam sladkorno in moram jemati inzulin...ali ne deluje mi ščitnica...do smrti bom morala jemati Euthyrox.

Stigma je še vedno...še sploh v primerjavi z USA. Danes je en tip na Oprah show-u, rekel, da hodi k psihiču. Čist na easy...

[majč]

aha še to: ena pomembna oseba, ki jo globoko cenim, mi je rekla za mojo 1. in Bogu hvala edino epizodo psihoze leta 2006 naslednje:

"To je bilo stvar tvojega odraščanja." težko bi tu po forumu razložila, zakaj toliko dam na mnenje te osebe, gotovo pa ima zadeva močno podlago tudi v moji osebni veri in s tem povezanimi dejstvi. Nato je nadaljevala: "ampak boljše preventiva kot kurativa," povsem v moji takratnji zdravstveni terminologiji: to pomeni boljše preprečevati kot zdraviti. V tej misli je srž in bistvo mojega prejšnjega posta in razlogov, zakaj se odločam za tak način, kot ga prakticiram. In nič ne trpim zato. Nasprotno, zelo dobro in varno se počutim in danes ob teh dozah in temu izboruzdravil ne čutim stranskih učinkov. Sem pa se tudi jaz dolgo matrala ob drugih zdravilih in dozah, da sem si sprva priborila remisijo (stanje brez znakov bolezni ali motnje), ko sem se torej zdravila. Sedaj pa s pomočjo zdravil (teh, ki jih imam in v teh dozah, kot jih jemljem) preprečujem morebiten ponoven izbruh zadev. Tako je dobro. edina moja dilema je, kako prestati kdaj pozneje morebitno potencialno nosečnost. Za kaj se takrat odločiti, če bo situacija tako nanesla.

Sicer pa čutim eno veliko hvaležnost do Boga in življenja za vsak trenutek, ko sem v remisiji in se počutim trenutno prav dobro. Vsem bi želela, da pridejo v temu podobno kožo.

maja

[majč]

Alex, čudno, ampak jaz sem vesela, da imam raje shizoafektivno/bipolarno motnjo, kot pa če bi imela sladkorno ali težave s ščitnico, zakaj? ne zaradi pogleda na stvar, ampak tisto se mi zdi bolj nevarno. ti pade cukr pa zlezeš skupi (hipoglikemija), veliko odrekanja pri hrani, glede ščitnice pa sploh maš več težav-fizičnih lahko, počutje pa je ravno tako lahko precej slabo...v bistvu pa, vsak se mora naučiti živeti svoje življenje/svoje težave. Vsak nekaj drugega doživlja kot lahko/težko.

Depresija je danes veliko manj stigmatizirana kot vse druge duševne motnje. v tem smislu smo tisti, ki imamo kaj drugega nekoliko na slabšem. je pa tako: morda ne moremo vedno izbrati tega, kako nas vidijo drugi, vsekakor pa lahko izberemo to, kakšen pomen bomo temu, kako nas drugi vidi, mi sami pripisali.

Sekerat se splača za tisto, na kar imamo vpliv, pa še to le toliko, da nas slednje motivira v akcijo, ki pomaga nam in drugim, ne pa, da se "žive požremo" za brez veze - nihče nima nič pametnega od tega. življenje je prekratko, da bi ga zapravljali za fiktivne neumnosti. a ni res?

maja

[Sofia-Del_Sati]

majči........ 

jst bom svoje izkušnje tko povedala;

zelo sem bila proti zdravilom, farmacevtski kemiji. a ko človek zboli, resno zboli, sem le vzela antibiotik (resda v celem lajfu 3x mogoče). Ne tako kot eni, ko pretiravajo z antibiotiki - kihne, pa vzame sumamed

ko imam prvi dan menstre, nisem za nkamor.... mi pomaga lekadol! kemija! Isto za glavobol. Pa imam oboje parkrat na leto (ja, menstre nimam redno).

vedno sem bila za naravo in moč uma.

tukaj pa se začne glavna zadeva, v kar je majči pisala glede zdravil in duševnosti!

mogoče komu uspe z močjo uma, pa da je prej z zdravili ali brez, pozdravil kakršnokoli bolezen. obstajajo tudi primeri, ko so se pozdravili sami, poškodbo, ki je zahtevala operacijo. pa se je pozdravil brez operacije. obstajajo bioenergija, zeliščarstvo, ipd. tudi zdravljenje manične depresije z energijo.

obstajajo pa tudi zdravljenja z zdravili iz lekarne.

in predno najdeš pravega alternativca, lahko mine ogromno časa, kar v nekaterih primerih lahko pomeni samomor ali kakšna druga smrt. mogoče nikoli ne najdeš leka iz alternative in si vse poslabšaš, čeprav imaš zdravilo v obliki farmacije!? in v mojem primeru, ko notranje moči enostavno nisem mogla najti, poleg dejstva, da nisem v takšnem okolju odraščala, da bi to vadila od rojstva kot Tibetanci, Indijci, ipd., temveč zato, ker v stresnem okolju ni šlo in sem uvidela, da prej nazadujem kot napredujem... zato sem izbrala drugo pot, ki je še vseeno pot, pa čeprav sem sprva bila skeptična do nje -> ad.

In kaj je danes? Po 2 opustitvah jemanja ad (sama jasno!), so se mi dogajale take more in tolikokrat sem bila blizu smrti, doživljala različna notranja grozodejstva, še globlje padla v depresijo kot prej..., danes, pa se mi stanje umirja, s pomočjo ad. In cilj mi je, ne kako priti do cilja, temveč sploh hoditi po poti do cilja! Kaj pa je sploh cilj? Cilj mi je živeti lepo! Čimdlje oz. čimbolj kakovostno!

Torej, če to pomeni doživljenjsko jemanje zdravil, pa naj bo, dokler se ne bo iznašla drugačna pot zdravljenja. Če zdravilo vzdigne človeka, ki je prej 20 let vegetiral, se vsega bal, še lastne sence, danes pa zmore na piknik..... sem vesela, da sploh poznamo ad in druga zdravila.

Zakaj smo torej tako proti ad ipd.?

Zaradi predsodkov in ker napačno gledamo smisel zdravljenja. Le to naj zdravi, pa če me v dobro voljo spravi tabletka sertralina ali pa kapljica Cif-a, pa naj bo

Včasih je bila tuberkuloza smrtna, dokler niso iznšli penicilina!!

Torej, naj ne bodo danes psihične motnje in bolezni težje, če ni potrebe za to - če obstaja lek!

In ni močen tisti, ki se zdravi brez ad, temveč tisti, ki ima željo, da se pozdravi in bo poskusil vse. Notranja moč ti še vedno ostane, ko zdravniki obupajo nad tabo; mogoče pa se takrat šele vzdigne in je to njen smisel. Ne vem! In niti ni važno! Važno je, da SE ŽIVI KAKOVOSTNO IN LEPO! Z vsemi metodami, ki so ti na razpolago in jih lahko koristiš ob padcu kakovostnega življenja!

Lp Sofie

[krasendan]

Zakaj smo torej tako proti ad ipd.?

Zaradi drugih, ker nas tako prekleto skrbi kaj bodo drugi mislili o nas, če izvejo...Slovenska folklora

NAPAKA---huda...

[kinto]

Sj zato jih pa jz že skor da ne promoviram tle gor  . Da folk ja dojame, da zadeva pomaga in da se nima ničesar bat. Bistvena je kakovost življenja.

[Sofia-Del_Sati]

Ideja za naslov teme:

Živim kakovostno kljub duševni motnji/bolezni - kako?

 

[majč]

Ni instant receptov. tudi težave v duševnem zdravju morda niso vse organsko pogojene in eni rabijo npr. zamenjat predvsem lifestyle pa tableti sploh ne primejo. paleta možnosti je velika, fino jo je poznat, zato se tudi pogovarjamo in izmenjujemo izkušnje. ni se nam treba pa čist vsakmu na istih fintah nasrat. šarlatarije je danes cel kup in izkoriščanja tuje stiske, to drži. jaz sem začela tko, da pri 16-ih nisem mogla nehat jokat in pozneje sem se počutila grozno prazno. nek travmatski dogodek oz. velika izguba je sprožila pri meni vse to. pred tem sem živela svoje sanje, trenirala karate, bila vegetarianka (kar danes nisem recimo, ker se temu ne posvečam pač) in bila nasplošno usekana na alternativo. ko sem dobila takrat prvič tablete, ker drugače ni šlo - sem se matrala brez več kot pol leta, sem imela do tega tak odpor, da sem imela občutek, da una mini tabletka potuje po grlu tako, da me požiralnik peče in bolj kot sem to govorila pedpsihiatrinji, bolj je rekla, da ni migoče, če pa spijem dovolj vode. moja prebavila so zdrava popolnoma, je pokazala gastroskopija, ko sem jo opravila v drugem letniku faksa zaradi tiščanja v predelu želodca - šlo je pa za tesnobo. preverila sem ščitnico, vse je o.k. jz mam pač duševno zdravje in pri meni je tko, da zdravila super opravijo svojo funkcijo in so se izkazala kot učinkovita. torej vsak naj najde svojo pot iz stiske.

Prefererat življenje brez zdravil brez utemeljenega razloga pod muz ali pa se počutit manjvrednega, ker ti pomaga nekaj, kar misliš, da ti ne bi smelo je pa neumnost.

Jaz sem veliko molila, da bi našla pot ven iz stiske in duševne krize in evo, moja je bila taka. imam kolega, ki je pa npr. jemal antidepresive redno dva meseca pa mu niso pomagali in se je po njih ves čas za en drek počutil. ta fant se je pa recimo našel v sistemu, ki ga je fural včasih Rugelj, danes pa njegov učenec Andrej Perko. pravi, da eni majo zadeve organsko pogojene, drugi pa pač kako drugače.

če bi bli instant recepti, se mi tule ne bi pogovarjali - torej če bi vsem pomagala ista stvar. ni pa tako, da nam bo pomagala nujno alternativa zato, ker jo prefereramo in z njo simpatizeramo bolj kot z uporabo zdravil. pomagalo nam bi tisto, kar nam je namenjeno in vsaka strategija je o.k., če jo uporabljamo na pravi način in ob pravem času, pa na pravem mestu. raziskujemo, kaj je tisto, kar nam pomaga. in vse je o.k., dokler pomaga. doktrina pa jasno kaže in pove na podlagi izkušenj, koliko časa moraš dati zdravilom na voljo, recimo, da opravijo svojo funkcijo in približno kaj lahko pričakuješ. vsako telo se pa odzove nekoliko po svoje. zato pa je nabor in paleta zdravil velika, da vsak najde pravo, če ga potrebuje.

Vse bo o.k.. življenje si včasih kompliceramo in grenimo povsem brez potrebe.

maja

[majč]

Oliva, diagnoze so samo predalčkanje, ki jih lahko uporabiš konstruktivno samo tako, da pogledaš mal psihoedukacijo, kako si pri tej in tej težavi lahko pomagaš. V resnici si ti Oliva (npr.) in si bila Oliva in boš enako Oliva in oseba z veliko lastnostmi in pač nekaterimi težavami, ki te v tem času pač pestijo, ne glede na to v kateri predal te kdo pospravi. in ni pomembno - diagnoza. najbolje, da sama čim več prebereš in se sama odločiš v kateri predal meniš, da najbolj spadaš, pa ne zato, da bi nase gledala kot na bipolarko npr. (skozi diagnozo), ampak zato, da poiščeš potem na tej podlagi literaturo iz področja psihoedukacije, da se poučiš o tem, KAKO pa zdaj s tem živeti in raziščeš paleto možnosti, kaj ti lahko pomaga. Bolj ko boš odgovorno ravnala do sebe in svojega življenja, več kompetenc boš na ta način obdržala in bolje boš lahko živela. ne pozabi pa, da sije zunaj sonce, zate, za druge, za cel svet. Da je toplo in prijetno. ne pozabi na to, kaj rada počneš in ne izgubi pred očmi drugih delov sebe ob tem, ko bi se osredotočala zgolj na svoje težave, ki jih imaš v duševnem zdravju. raziskuj kaj je tisto, kar ti v dani situaciji pomaga.

drži se!

vse bo o.k..

maja

[voila]

Hvala, Majč, saj jaz to vem. Veliko sem že prebrala o tem in onem. Saj ravno za to mi gre, da  čimbolje razumem samo sebe oz.dogajanja v moji buči! Da z različnimi počutji čimlažje vsakodnevno shajam.

[dusica]

Najprej hvala vsem, ki ste se pridružili temu moujemu "postu" in mi nekako pomagate razvozlati, kaj je, kaj ni in kdaj depresije sploh ni...no, upam, da bom kmalu spoznala, tudi hvala vam, ker ste zame tako ali drugače neka "druga" družina.. Zato, Slavki in Krasendan sporočam, da nikakor nisem hotela v ospredje vzpostavit = poudarit Arwen.. ,..vem, pa da jo je ona premagala in mi je tudi ZS že večkrat napisala o tem..zato sem jo omenila, sicer pa ste vse dobroošle z "izpovedmi"..vsekakor!

Krasendaen, če sem te prav razumela, si brez zdravil?

Sicer pa...sem te spoznala na pikniku...in najbolj me je navdušilo kako si se vsem predstavila...pristopila in se predstavila...ni delovalo, da bi imela kakšen problem s tem...Za kaj takega je potrebno ogromno poguma...To je tvoj uspeh...

Hvala, veliko ljudi mi poudarja, da sem "borka" ali včasih se malo zamislim nad vsem tem, ker... še vedno se ne počutim dovolj močno zoper njo...Rada bi napredovala v boju in na veliko kasneje, pomagala drugim, ker me to osrečuje ali kaj..ko včasih še sama (v tistih dneh..) ne najdem sreče...Torej, nisem se še dovolj "pozdravila"?


Majč, veseli me, da najdeš tolažbo, tudi v Bogu, veri ali molitvi, ker sem tudi jaz takšna, sicer ne bi zmogla naprej samo z Ad ali kakšnim prehrambenim dodatkom..moja duša želi/potrebuje veliko več..predsvem ljubezni, bližine...

Zanimivo mim je bilo prebrati o psihoedukciji, ker o tem prvič slišim...Majč, imaš kakšno knjigo kot predlog da preberem? Vnaprejšnja hvala...

Zadnje čase oziroma, ko imam slabše dneve, se posledično in normalno poglobim o iskanju vzrokov svojega počutja in ko sem se te dni vrnila daleč nazaj v svojo preteklost, otroštvo in potem povezala še določene stvari v obdobju pubertenje in odraščanja, morda le spoznam, da mi je bila depra že dana ob rojstvu..ker preveč dejavnikov kaže na to...in tudi moj notranji glas mi o tem pravim...Sedaj bi se rada prepričala v to, ker mi je tako lažje in bom enostavneje sprejela to svoje "stanje", tudi če..bom morala doživljenjsko jemati Ad...tako je! Važno le, da na svoji poti ne nikoli izgubim kompas duševne sreče, notranjega miru in ljubezni do Boga...



                                             Dušica

[Slavka]

Zato, Slavki in Krasendan sporočam, da nikakor nisem hotela v ospredje vzpostavit = poudarit Arwen.. ,..vem, pa da jo je ona premagala in mi je tudi ZS že večkrat napisala o tem..zato sem jo omenila, sicer pa ste vse dobroošle z "izpovedmi".

Dušica  nisem jaz mislila, da želiš izpostaviti Arwen...jaz sem se le strinjala z zapisom Krasendan, predvsem s tistim delom, ki sem ga poudarila...da pač ne moreš reči, da si premagal depresijo npr. 13.12.2012 ob 15.00 uri, temveč, da se zgodi to postopoma...predvsem je keč v tem, da se naučimo živeti s tem...Kot je rekla dr. Mojca Dernovšek na nekem predavanju: ozdravljen si, ko se paničnih napadov več ne bojiš 

[majč]

Primer psihoedukacije so vse te knjige v zbirki za telebane in pa skrivnost možgnaskega čipa, itd. psihoedukacija je učenje - da veš, kaj se dogaja in katere oblike težav v duševnem zdravju obstajajo ter predvsem, da se učiš in iščeš odgovore na vprašanje KAKO z vsem tem maximalno kvalitetno živeti. Spoznavaš torej oblike pomoči, samopomoči, itd. že uporaba tega foruma na nek način sodi v proces učenja z vsem tem. morda še najbolj takole v družbi sotrpinov, ki imajo prav tako za sabo kar nekaj "kilometrov" teh izkušenj.

primer psihodeukacije so delavnice Dr. Mojce Zvezdane Dernovšek o premagovanju bipolarne motnje za ljudi, ki to motnjo imajo in njihove svojce, itd. Vse, kar na to temo obstaja.

Maja

maja

[dusica]

Hvala, Slavka, sem te popolnoma razumela sedaj in se strinjam..to je en daljši proces in sam začutiš v sebi, ko si pripravljen se odmakniti od zdravil in se počutiš dovolj močno, da greš življenju na proti.. Sicer pa, zakaj se eni "pozdravijo" v dveh-treh letih, drugi pa tudi v 20-ih letih? Uff, to pa je smotano ali ne..skratka, če se ne obremenjuješ preveč s tem in dejansko težavo sprejmeš, je lažje živeti...opažam pri sebi! Pomembno je najti stranske poti, na katerih pridobivaš moč, ki jo potrebuješ, kot npr. v igricah, kjer opica nabira banane in jabolka, da gre v naslednji livel, ne? 

Maja, hvala! Sedaj sem se posvetila prebiranju tehnik KVT..zanimivo! Žal mi je, da ni Drnovškova tudi kdaj na Obali, ker bi imela kar nekaj vprašanj v zvezi s mojim bojem... Škoda, vse je v Lj, sama pa ne grem gor...tako da bom sprejela s tem, kar mi je dano v življenju, vesela pa sem, da smo si vsi takšna podpora!

                                              Dušica