Meni je iz depre pomagala samo borba, borba in še enkrat borba. veliko truda za milimeterske korake na boljše in pa vera v Boga, da sem sploh zdržala vse to. najbolj mi je odleglo, ko sem se mu v molitvi izročila in mu v bistvu za nekaj trenutkov podala svojo bolečino, da sem imela občutek, da jo nosi za trenutek on in sem sama tako čisto malo za kratek čas razbremenjena le te in v takem času sem si nafilala baterije, da sem jo lahko ponovno sprejela nase, dokler ni počasi sonce pokukalo s svojimi projecnljivimi žarki v ta moj temen prostor depresije in sem ga kot pravimo temu končno tudi sama začutila in obšla me je ena globoka in velika hvaležnost, da spet lahko čutim tudi tisto dobro in lepo. veliko so mi pomagale pesmice, ki sem jih pisala. v katerih sem zlila na papir, kar me je tiščalo, nato pa si napolnila upanja in vere v to, da bom okrevala, da bom gotovo splezala iz tega. v to nisem smela nehat verjet. če bu tukaj popustila in se ne bi borila, Bog ve, koliko časa bi bila še dlje v depresiji, kot sem bila, pa tudi če bi bilo bolje, potemtakem sploh ne bi bila dovzetna za to. ne smeš se sprijazniti s temo. oporo sem iskala tudi v bližnjih, potrebovala sem veliko pogovorov in Bog mi je pripeljal v življenje prave ljudi, ki so me podprli v besedi, morda včasih tudi v molitvi. Iskati luč, ne nehati verjeti vanjo, se ne vdati, upati. ko pa je zelo zelo težko, počakati, da mine in tudi jamrati, če je treba. le redko kdaj se je zgodilo, da sem bila v mislih in besedah destruktivna do sebe, ko je res postalo pretežko, pa vem, da ni bilo prav, ko sem recimo rekla, da bi raje umrla al kaj ti jaz vem. a ti trenutki so bili redki in bolje je bilo svoje težke težnje izraziti v besedi, da so drugi namesto mene uporabljali zdravi razum, ko ga meni več ni ostalo in me bodrili ter spravili na realna tla, skratka bolje izraziti težnjo v besedi, kot pa udejaniti kakšno nepopravljivo odločitev, kjer več ni poti nazaj. tako daleč se nikdar nisem spustila, da bi izvedla kak poizkus česa tako norega in nepravega. je pa hudo, če ti čustva in občutki potegnejo misli za sabo. kot da recimo ni že dovolj hudo to, da ti samopodoba povsem pade in da se počutiš krivega za cel svet, pa so v resnici ti občutki hudo zmotni. zato je potrebno depresijo zdraviti, zato ker izgubiš realen vpogled v to, kar se res dogaja in v tem smislu je depresija nevarna. no, molitev, trud, vztrajnost, tudi to, da pojamraš, pa to da na veliko upaš in si dopoveduješ, da ti bo uspelo, te počasi pripelje na zeleno vejo in potem ti samo odleže in si hvaležen Bogu, da spet lahko čutiš, doživljaš, da ima sonce svojo moč, da čutiš toploto, da se te dotakne. saj ni neke vznesenosti, ni nebeške katarze, ampak že povsem običajni občutki ti pomenijo tako zelo veliko, da na tak način ceniš vsak trenutek, ko si dobro in se ga veseliš in veš, da ni samoumeven in da je od Boga dan. Si srečnejši, ko ga doživiš, kot večina ljudi, ki druge plati življenja sploh ne razumejo, kaj šele, da bi jo občutili.
Tako jaz vidim. Potem je spet vse dobro, lepo in prav. Tako kot se zagre. Zato glavo pokonci in se boriti naprej, a ne
maja
