Družabnost in gibanje sta zelo močna antidepresiva

[matheu__]

Se strinjam, naravnih serotininov je še več, ampak delujejo kot beg pred problemi in to je vse, kar želim povedat tukaj, ker je lažje pojest celo čokalodo, športat, se družit... in bit eno uro vesel, pa se ne soočit s problemom

No sej če maš dovolj "naravnih serotoninov" (in redno ješ čokolado) pol se ti ni treba soočat z problemi 

[trina]

Ena čokolada na dan
odžene probleme stran!

(če pa so problemi hudi, pa greš še malo laufat )

[Arwen]

 

[alexx]

 

[koklja]

Takoj sem sprobala.....
 

Deluje....

[Azrael]

Ja, jaz lahko rečem, da je tudi družba, druženje, tudi rekreacija lahko beg od problema...
Jaz sem recimo bil po cel dan na izletu, je fajn, vse lepo in prav... ampak se mi je dogajalo, da tisti trenutek, ko sem bil spet sam s sabo, se je takoj pokazalo, kaj in kako je z mano sicer in da imam problem... pa tega problema cel dan praktično ni bilo zaznati, bil je potisnjen na stran.

Družba, rekreacija sta tako ali tako zelo pomembna za zdrav človekov razvoj in življenje, to je dejstvo.
Lahko pa je tudi način za preusmerjanje pozornosti... na kratki rok, za včasih, ko je hudo, mislim, da je pozitivno... na dolgi rok pa ne.    

[She_]

Js sem včasih ful rada šla sama na šetnjo, se mal sterala na kolesu, šla kdaj tečt ipd.
Zdaj ugotavljam, da je ful pomembno, zakaj se rekreiram.

Če grem na kolo zato, ker sem živčna, in bi rada to dala ven, stopim dol s kolesa totalno napsihirana in samo še bolj živčna. Ko sem se šla sama šetat v naravo, ko sem bla fejst depresivna, z namenom, da se kao skuliram, sem dvakrat doživela panični napad.

Zdej migam (če že  ), takrat, ko sem kul. Ko nisem, vem, da je boljše, da se zabubam med štiri stene in glumim gobo. Je pa res, da če migam takrat, ko sem kul, potem se tud tiste ta manjše krivulje navzdol prej popedenajo.

[taja1]

Ja, jaz lahko rečem, da je tudi družba, druženje, tudi rekreacija lahko beg od problema...
Jaz sem recimo bil po cel dan na izletu, je fajn, vse lepo in prav... ampak se mi je dogajalo, da tisti trenutek, ko sem bil spet sam s sabo, se je takoj pokazalo, kaj in kako je z mano sicer in da imam problem... pa tega problema cel dan praktično ni bilo zaznati, bil je potisnjen na stran.

Družba, rekreacija sta tako ali tako zelo pomembna za zdrav človekov razvoj in življenje, to je dejstvo.
Lahko pa je tudi način za preusmerjanje pozornosti... na kratki rok, za včasih, ko je hudo, mislim, da je pozitivno... na dolgi rok pa ne.    

  dobr napisan!

[Sofia-Del_Sati]

Družabnost in gibanje ... OK.

Samo ko si v depri, ti ni ne za eno ne za drugo.

Pa če se še tako silim, kar se, da grem ven v družbo, pa mi ni in mi še slabš naredi ali pa isto, kot če ne bi šla ven, gibanje je pa itak, da si čist brez volje in tudi energije, tako telesne kot duševne!

Zato verjamem Arwen, ko je rekla, da brez AD ne bi bila več tukaj - ker če sebe pogledam, sem bila od nekdaj družabna in vesela, veliko sem hodila ven, na pohode.... pa potem me ne bi smela doleteti depra?! Saj sem imela "predantidepresivne metode"!!

Ko se znajdeš v luknji, si tam in je pomembno samo, da ven prilezeš! Šele potem lahko začneš načrtovat življenje (druženje, šport ipd. - nekateri tudi niso športnega tipa, tudi to je treba upoštevati. Vsekakor, ko si up, najdeš nekaj kar te veseli in oživlja. Ko si mrtev, rabiš "dvigalo", da te pobere in lahko sploh začneš funkcionirati in živeti)!

Lp Sofie 

[Arwen]

- ker če sebe pogledam, sem bila od nekdaj družabna in vesela, veliko sem hodila ven, na pohode.... pa potem me ne bi smela doleteti depra?! Saj sem imela "predantidepresivne metode"!!

žal so bili dogodki od otroštva dalje premočni....