Kaj sedaj?

[Arwen]

......življenje in misli lahko primerjamo z  nahrbtnikom, ki ga nosimo in je v njem cel kup nepotrebnih zadev, zato ga moramo večkrat pregledati na svoji poti in vreči ven, kar je nepotrebnega in ga napolniti z novim, svežim. Torej prvo reši to zmedo.
Loti se čustev, razišči svoje misli in čustvene odzive. Čustvo sledi misli. Torej če boš razmišlala pozitivno, bodo tudi čustva pozitivna.
Osvetli svoje vzorce, v katere se zapletaš. Potem zamenjaj miselni tok.
Ukvarjaj se s športom, hodi v naravo, druži se s pozitivnimi ljudmi, poglej v svojo dušo, razišči svoje potrebe, kaj si želiš, kako bi želela, da poteka tvoj idealni dan in se loti uresničevanja. Vedi, da je ljubezenv tebi. Kupi si knjigo Vilinski simboli (avtor: Marejtka Jeršek)in jih začni uporabljati. Srfaj po spletnih straneh, najdi si kakšnega prijatelja na MSN-ju ali kaj podobnega, skratka živi polno življenje.
Za terapevta pa prisluhni sebi, kaj pravzaprav iščeš, kaj pričakuješ od njega, potem se odločaj, izbrskaj vse varjante, izloči bistvene terapevte zate, jih obišči in se potem odloči. Spremljaj tekoče dogajanje.

Milina, saj veš, kaj sedaj, le moč, ki je v tebi, naj splava na površje....
Objem
Arwen

[Bacardi Diaz]

Servus, narode moj!

Veste, tudi jaz se to sprašujem, kaj bo, ko bom šel oktobra v spet službo. Kot je mogoče kdo zasledil, je za mano poskus samomora. Niti sanja se mi ne, kaj bo. In moja služba je kar precej drugačna od mnogih. Bom videl, kaj bo in vam povedal. Do sedaj je le eden sodelavec tisti, ki me pokliče. V pogovoru navadno to mojo situacijo obrneva na šalo. Ampak z njim to lahko počnem. Kaj pa drugi? Najhujše je to, da si misliš, da si mogoče sedaj vsaj malo že izplaval, da tega zagotovo ne boš več počel, ampak prava štala se kljub vsemu šele sedaj začne.

Ma, grem spat. Lahko noč vsem!!!!!

[Mačica]

Branč, ljudje ponavadi sočustvujejo z nekom, ki je poskusil delat samomor, saj je to ŽAL dokaj pogost pojav pri nas in ljudje se mi zdi, to bolj razumejo, kot same psihične bolezni.

Nasplošno se mi pa tudi zdi, da je stigmatizacija vedno manjša pri nas, sploh v večjih mestih, saj je življenski ritem zahoda k nam prinesel zelo stresno življenje, katerega rezultat je vedno večji odstotek psihičnih bolezni. Sama ne poznam človeka, ki se ni sam ali preko svoje okolice srečal vsaj z depresijo.
Tako, da se mi zdi, da če bo šlo tako naprej, bo kmalu povedati, da imaš depresijo, skoraj čisto tako, kot bi povedal, da imaš gripo. Vedno več je namreč govora o teh boleznih, tako na televiziji, kot privat (me ljudje vedno znova presenečajo).

Lp Mačica