Kaj sedaj?

[milina]

Pozdravljeni!
Po hospitalizaciji (depresija) v Polju sem bila deležna stigmatizacije s strani delodajalca, zdravnice medicine dela, da ne omenjam čudnih pogledov ljudi, ki vejo, da sem bila tam. Kako naj se s tem soočim, saj sem zaradi sekiranja in vzpostavitve obrambnega mehanizma izgubila menstruacijo ( mesecev je nimam), konstantno sem v stresu zaradi tega in se mi ciklus tudi ne mora vzpostaviti, saj vem, da se moram ves čas boriti. Drugače se počutim povsem normalna in imam tudi mnenje psihiatra, da je temu tako. Čustveno stanje se mi je zaradi tega zalo znižalo, veliko slabše kot pred hospitalizacijo. Kaj nej storim? Kako  naj reagiram, ko čutim tisto negativno energijo, ki prihaja s  strani teh ljudi, Kaj najtisti trenutek razmišljam, da mi bo lažje? Rada bi ohranila vero v ljudi, v njihovo dobroto, kot je bilo prej.
Že v naprej se vam lepo zahvljujem in vam želim lep dan!

[Lost]

Pozdravljena !

Stigma je huda se za nas ki nismo bili hospitalizirani, kaj sele za tiste ki vas je depresija pripeljala
tako dalec. Meni je v zacetku pomagala "primerjava" z bolnimi...in ta forum...ker edino ljudje ki so
sli skozi to so me razumeli, ne parterka, ne domaci, nihce. Ceprav so se trudili na zacetku, samo
tega niso razumeli. Prvo kar bi ti svetoval da si poisces psihiatra ali psihoterapevta, ker sedaj
po odpustu iz bolnice to najbolj potrebujes. Ce je mozno pri psihiatru ki te je je imel v bolnici,
oziroma si najdes drugega. Ce bos zelela hitro brez samoplacnistva na zalost ne bo slo.

Vera v ljudi, dobrota....hm....baje obstaja...jaz sem jo nasel tu na forumu.
Tako kot prej ne bo nikoli, ker prvo tisti nacin te je pripeljal do tu kjer si. Lahko se samo
potrudis da bo boljse. Da bos znala poskrbeti sama zase in se ne se dodatno sama stigmatizirala.

[milina]

Hvala za odgovor ,
psihiatrinjo že imam, samo mi ni dala drugega nasveta, kot da stigme sploh ni in da je v meni problem in da naj preneham.....

[Lost]

Hvala za odgovor ,
psihiatrinjo že imam, samo mi ni dala drugega nasveta, kot da stigme sploh ni in da je v meni problem in da naj preneham.....

No saj za večino naših težav je "problem v nas samih" pri anski in depri gre za napačne miselne vzorce,
in poruseno kemijo v mozganih. Samo to mi že vemo, rabimo pa strokovni nasvet kako to spremeniti in pomoc tistih ki dozivljajo podobno.CE bi bil samo forum dovolj, potem bi veliko psihoterapetvtov imelo cakalne dobe v minutah ne mesecih.Psihoterapevt je prvi ki bi te moral usmeriti kako se zoperstaviti svojim mislim, ne pa da ti samo potrdi tvoje misli in te pusti samo z njimi. Psihiatri naj bi poskrbeli za kemijo in diagnostiko, psihoterapevti pa si potem vzeli cas za nase misli. Lahko je ta oseba tudi ISTA.
Samo dokler je ta stigma samo v tvojih mislih in se jo bojis "ni nevarna". Ko pa bos zacela verjeti vanjo
in se ji bodo pridruzili se drugi strahovi...potem bo pot resitve tezja. Sam "cistim" zadeve stare 20 ali vec let, ker jim takrat nisem posvecal pozornosti, sedaj pa ..... imajo vso mojo pozornost, hote ali nehote. 

[MC]

Pozdravljena,

depresija pomeni tudi večjo občutljivost na zunanje dražljaje, zato ti je tako težko prenašati te poglede .. Moj nasvet bi bil, da ljudje pozabijo... pri meni so se sosedje razdelili na dve skupini, tiste, ki so mi poskušali pomagati in jih je skrbelo za moje zdravje in vse druge, od katerih sem doživela vse od strahu do posmehovanja.

Že to, da si našla ta forum je veliko. Težko je to izkušnjo deliti z ljudmi, ki je sami niso doživeli.   Poskusi najti oporo v ljudeh, ki so ti blizu... starši… prijatelji... in tale forum. Drugače pa še največ kar lahko narediš je, da se postavljaš na noge. To je najboljša anti - stigma. Da jim dokažeš, da kljub Polju marsikaj zmoreš - že to, da greš ven urejena je nekaj. Pri meni so delovale najbolj trapaste slovencljaste fore - nakup avtomobila in stanovanja - tako da sem preselila. Kar zdaj čutim v njihovih pogledih je zavist… ki pa je zgolj dokaz, da karkoli bi me doletelo, ne bi bilo u redu…

Kar pa se tiče zaupanja v ljudi – samo izbiraj ji malo bolj selektivno – ne oziraj pa se na mnenje vsake sosede in vsakega mimoidočega… neguj vezi s tistimi, ki ti poskušajo pomagati, pa čeprav (še) ne razumejo…

[milina]

hvala ti ,
jaz se drugače počutim odlično, sem urejena, obnašam se bolj normalno kot večina ljudi, samo pri zgoraj opisanem se je pa ustavilo....jaz nisem nikomur nič naredila, vedno sem vsakemu pomagala, vedno,...ne morem tega zdržat/prenašat mirno, res ne....

[MC]

ojla milina,

verjemi mi, da bolj kot boš obladovala svojo bolezen (ki vključujejo tudi pretirano razdajanje - izgorelost - depresijo) lažje ti bo.... Ti se predvsem osredotoči nase in svojo terapijo, kot ti je svetoval že Lost... Pomembno je, da poskrbiš zase... Drži se...

[alexx]

Draga milina usmeri se nase in ne na poglede drugih...če sploh so. Mi strahci imamo vedno občutek, da nas gledajo. Gre za premalo samozavesti. Če te pa res kdo pogleda se prijazno nasmej in ga poglej v oči. Imej se rada in se spoštuj. Prvo to. 

[milina]

hvala vama, MC in Alexx , vest o moji hospitalizaciji se je raznesla po vsej ulici, službi...hotla sem to imeti izklučno zase in svojo družino, pa je moja delodajalka to dalal v "eter".....kako naj se soočim s tem, da vsi vejo....v njih je namreč prevladujoči občutek, da je to nekaj nezaslišanega....

[milina]

in me seveda gledajo eni čudno, drugi posmehljivo, tretji z odporom,...

[alexx]

Verjamem, da ti je hudo. A živiš v manjšem mestu? Imaš koga, da se lahko zaneseš. Kako prijateljico, da ti stoji ob strani.

[milina]

Niti ne, imam starše in fanta, ki razume stvar.....

[pupika]

pozdravljena
tudi sama sem bila hospitalizirana in ko sem ponovno prišla v službo, mi je bilo kar nerodno. imela sem občutek, da vsi vejo in da me vsi čudno gledajo.
ko se je dejansko pričel moj proces zdravljenja sem začela pridobivati na samozavesti in opazila sem, da sem si marsikater pogled in marsikatero besedo narobe razlagala. sedaj tudi javno povem, da se zdravim zaradi depresije in glede na to, da sem na "zunaj" uspešna in samozavestna ženska so načeloma sogovorniki najprej začudeni, potem pa kaj hitro tudi sami spregovorijo o kakšni svoji tesnobi ali strahu.

boš videla, čez čas ko novica o tvoji hospitalizaciji ne bo več tako aktualna, ko boš pridobila na samozavesti "čudnih" pogledov sploh ne boš več opazila.
glavno je, da imaš doma podporo.
drži se !

[Kaj]

boš videla, čez čas ko novica o tvoji hospitalizaciji ne bo več tako aktualna, ko boš pridobila na samozavesti "čudnih" pogledov sploh ne boš več opazila.
glavno je, da imaš doma podporo.
drži se !

lepo povedano, pri men je bilo enako ko sem zbolel v šoli

[voila]

Ohraniti oz. vzpostaviti moramo vero v sebe, v svojo dobroto, oddajat pozitivno
energijo...  To sicer ostale vrže s tira, morda nekaj časa če bolj od daleč in z
rezervo gledajo na nas, vendar smo kmalu močnejši. Če drugega ne, se ne damo
prizadet, če pa nas že kaj prizadene, znamo to jasno in odločno pokazat.
Sem tudi jaz poslušala take v stilu, kako se zdaj obnašam, pa kake govorim,
pa da sem "brez glave", ker sem pozabila domača jajca na dopust odnest, pa se
samo smejim, da nekaj sem pa res mogla zajebat, kaj bi mi pa sicer očitali?
In se jim režim v faco! 
Samo ne se dat, ker psihiatri in določena zdravila so za pomoč ljudem, ki so
negovali napačne miselne vzorce, niso za norce in tiste, ki jih je res mati narava
prikrajšala za spodobno življenje. Žal mi je zate, da po prihodi iz bolnice
doživljaš še hujše reči kot prej. Spomni se članov foruma, ki jim je uspelo kreniti
na bolje, vsake toliko časa preberi poste, ki si jih nekoč že. Drži se!Oliva

[marika]

Ojla,

jaz mislim, da imajo ljudje, ki duševnih motenj niso izkusili a priori strah pred temi motnjami in boleznimi in se tistih, za katere vedo, da jih imajo ali so jih imeli, bojijo. Nekateri celo dajejo vtis, kot da bodo ravnokar napadeni.

Moj nasvet, ne oziraj se pretirano na druge, tistim, ki pa so ti blizu pa skušaj razložiti, saj z vedenjem in znanjem tudi strah odpade.

Vse dobro,

marika

[himiko]

Milina, kot so napisali ze ostali, IMEJ se RADA. Postavi sebe na prvo mesto, iz tega crpaj - ce postavis sebe na prvo mesto, se ti bodo zdeli tudi sumnicavi pogledi odvec. Vem, da to ni enostavno, a pocasi in potrpezljivo ti bo/ nam bo uspelo...

Ko je mami pred leti zbolela za depresijo, bila je tudi deloma hospitalizirana, se mi je zdelo, da vsi za to vedo, da me vsi cudno gledajo... Da vsi cudno gledajo mami... Da naju cudno gledajo, medtem ko se sprehajava ... Sram me je bilo tega, sram me je bilo mene same... Scasoma mi je postalo vseeno... Najbolj vazno se mi je zdelo, da bo mami boljse - in tudi zate je najbolj vazno, da se pocutis bolje, da si OK! Ne oziraj se na mnenje drugih, ki jim pogledi vedno uhajajo na druge in ne nase... Ljudje se bojijo tistega, kar ima v kulturi nekaksno nalepko neznanega - v resnici pa se bojijo samo samih sebe...

Vera v ljudi, upanje, tj edino kar nam preostane, le malo selekcioniraj, kot so napisali ze ostali uporabniki. Mora pa ti biti tezko, sploh ce prihaja stigma s strani uradnih ljudi... A ves kaj,ti si mocna in ti si pogumna, naj se zaletijo nekam!

Drzi se, tudi jaz ti zelim vse dobro!!!


Himiko

[milina]

Dragi forumovci, hvala vam za vaše spodbude, zelo ste dobri .
Ugotovila sem, da se moramo veseliti svoje osebnosti, nositi radost v sebi in se obnašati tako, da osrečimo sebe in se razvijamo neodvisno od drugih. Lep poletni dan še naprej!

[scorpion]

Milina....strah, ki ga opisuješ niti ne prihaja toliko od drugih kot od tebe same....Veš, ljudje imajo toliko svojih težav, da se ne ukvarajajo kar naprej s tabo...

Ko mene ni bilo v službi več kot leto dni so me nekateri gledali malo nezaupljivo in s strahom ko sem se vrnil..verjetno so krožile razne zgodbe o tem kaj se je zgodilo z mano...med drugim tudi ta, da sem v zadnjem stadiju raka..


Ljudje so nekaj časa nezaupljivi kasneje pa se vse uredi, če se vedeš do njih odprto in naravno..sicer pa je veliko ljudi, ki imajo raznorazne težave: zdravljenje alkoholizma, infrakti, kapi, rak. dperesije, pshoze.itd.Ogromno ljudi se zdravi zaradi naštetega...in nisi nobena izjema....

[milina]

SCORPION, CAR SI