Frozen

[NikoKaoJa]

Poletje je tukaj.... čas dopustov, druženja, uživanja na morju, zabavanja.... jaz pa ga bom spet preživela doma, sama. Nimam prijateljev, prav nikogar ni, ki bi vedel, kaj se dogaja z mano. Tako je že dobrih 10 let. Presneto sita sem tega, ampak preprosto ne upam si karkoli spremeniti, navezati stike s kom. Ne znam se več pogovarjati. Včasih imam dober dan in sem (kao) samozavestna in vesela ter si mislim, super, bom naredila to in to, začela s kakih hobijem, šla med ljudi.... potem pa pridem pred človeka, se pričnem trest, pogled usmerim v tla in sem tiho 
XXXXXXXXXXXXXXXX
....

In... spomnim se svoje babice, s katero smo živeli skupaj. Večino svojega življenja je bila depresivna, vsako leto je nekaj mesecev preživela v psihiatrični bolnišnici, potem je prišla domov, nekaj časa je bila ok, potem pa je šlo vse le na slabše, končalo se je pa vedno tako, da je vse dneve preživljala v postelji in jokala. Smilila se mi je, hkrati pa sem bila vesela, da z mano ni tako. In sedaj? Vidim, da grem po njenih stopinjah    je to res moje življenje, ali življenje koga drugega, jaz pa samo gledam? Ne morem verjeti, kako nizko sem padla... Nočem tega življenja; ne znam, ne upam, ne zmorem drugačnega 

Eh... saj ne vem več, kaj naj še napišem... tako brezupno se počutim, tako ujeto.
A preveč jamram? Ponavadi, ko sem komu kaj potožila, sem dobila odgovor, naj že neham jamrat   

[toja]

Pozdravljena med nami...

Glej tukaj se lahko izpoveš in nihče ti ne bo rekel, da jamraš...to ni jamranje, to je tvoja izpoved stiske.

Pišeš, da te že 10 let mučijo težave, imaš kakšna zdravila...kaj si naredila v tej smeri, kaj si ne upaš
spremenit...napiši malo več o teh tvojih desetih letih, nam bo lažje odgovorit in ti pomagat.

[NikoKaoJa]

Zdravo, toja
Ja, saj že nekaj časa tu in tam pokukam na ta forum, pa se mi je zdelo, da tule boste verjetno malo bolj razumevajoči ljudje

Nimam zdravil. Moja babica jih je imela precej, pa ji ni pomagalo, tako da sem nekako razmišljala, da itak nima nobenega smisla jemati kakšne tablete, ker ne rešijo ničesar...
No zdaj ne vem več, če je to ravno res... rešitev verjetno res niso, pomagajo pa ublažiti stisko, da se lažje potem spopadeš s problemom?
Sicer je pa trajalo zelo zelo dolgo, da sem si sploh priznala, da imam kakšen problem. Vedno sem se pretvarjala, da je z menoj vse ok, redkokomu sem povedala, kaj me muči, odgovori so bili pa kot rečeno v stilu, da naj neham jamrat. Potem sem bila pač tiho, pa še s slabo vestjo, ker sem imela občutek, da sem samo lena in nesposobna, da delam dramo iz malenkosti, medtem ko imajo drugi pa resnične težave in vseeno normalno delujejo.
Ker si nisem upala iti iz hiše, sem pač čas zabijala s knjigami, na računalniku... to mi je odvrnilo misli od resničnega sveta in problemov, ker sem res čisto noter padla in pozabila na vse. Sedaj pa sem tega sita, ne zadovoljuje me več.... hočem več. Imam pa stalno občutek, da nisem vredna, si ne zaslužim česa boljšega, pa grozno me je strah vsega... ne vem, če bi znala razložit, kaj točno se bojim spremenit... ma, recimo, že cel teden se odločam, da bi poklicala psihoterapevtko in se zmenila za terapijo.... pa vedno prestavim na naslednji dan. To bi pomenilo dejansko vzeti življenje v svoje roke, za kaj takega se pa čutim popolnoma nesposobno. Mislim, da je to... bojim se aktivno prevzeti nadzor nad svojim življenjem, ker se mi zdi, da ne zmorem in da mi itak nikoli ne bo uspelo   

[Betka]

Pozdravljena ,

dobro razumem, kaj preživljaš.
Meni je bilo pred leti, ko sem dojela, da sama ne bom zmogla, grozljivo težko narediti korak in se naročiti k psihiatrinji. Mesece sem odlašala.
KO mi je končno uspelo, sem imela tako dober občutek,...življenjski uspeh! Strokovno usposobljeni ljudje ti lahko veliko pomagajo, da prideš iz začaranjega kroga.
Tudi jaz sem imela takšen občutek kot ga opisuješ ti:

Imam pa stalno občutek, da nisem vredna, si ne zaslužim česa boljšega, pa grozno me je strah vsega...

In želela sem si nekaj več, vedela sem, da zmorem. Nekdo mi je nekoč rekel, da je tako življenje kot vožnja z zategnjeno ročno zavoro. Bo kar držalo, ne?

[Arwen]

  sem dobila odgovor, naj že neham jamrat 

ja, če bi res jamrala... a to NI jamranje  to je zgodba mnogih od nas, zgodba, ki se lahko razplete v srečen konec 

za kaj takega se pa čutim popolnoma nesposobno. Mislim, da je to... bojim se aktivno prevzeti nadzor nad

SI sposobna! le depra te ima trenutno precej v krempljih, to je vse

Nimam zdravil. Moja babica jih je imela precej, pa ji ni pomagalo, tako da sem nekako razmišljala, da itak nima nobenega smisla jemati kakšne tablete, ker ne rešijo ničesar...

samo zdravila pa zagotovo res ne...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

prvo kot prvo, je pa obisk zdravnika na mestu 

[noname1]

Prvi post je pa kot, da bi ga jaz pisal. Razlika je samo to, da tebe ne bodo napizdili, da jampraš, ker si ženska.

Ma tudi jaz sem sem socialni invalid, lahko samo rečem, da sem se malenkost privadil toliko, da lahko preživim. Ne računam na socialno življenje sploh ne več. Rekel ti bom, da se preživeti da. Vendar pridejo dnevi, ko ne moreš več in se ti zmeša. Razpoloženje je recimo sprejemljivo z negativno konotacijo. Pri meni ni morja, ni prijateljev, ni žurov, ni kavic, ni punc. Tega ni nikoli bilo, a jebiga.

[moonica]

pomisli na kako psihoterapijo, ne kar na zdravila it ... če drugače v redu funkcioniraš, dej poskusi prej s čim drugim ... dosti se da nardit, a včasih sam ne vidiš kako, sploh pa te je strah začet ... kak pameten nasvet rabiš, nekoga, da te posluša, spozna in ti svetuje kako naprej ... si razmišljala o kakem pogovoru s terapevtom??

[NikoKaoJa]

Pozdrav vsem

@Betka heh, ja, tako nekako je, prav nikamor ne prilezeš.  Me veseli, da ti je uspelo se premakniti 

@Arwen Hvala za linke, knjiga (o KVT) me že čaka v knjižnici, jutri grem ponjo... Teh srečanj pa v Novi Gorici menda ni več. Psihoterapevtko sem tudi poklicala danes, sicer sem dobila samo tajnico.... morda je na dopustu. Sem ji pa pustila sporočilo in upam, da se mi oglasi čimprej.

@noname1 Hmm... ma, malo sem pogledala tvoje poste, tiste, ki si jih napisal na začetku, pa moram rečt, da nisem videla, da bi te kdo napizdil 

Ja, jaz sem se tudi nekako privadila osame... Konec koncev tudi nisem tak človek, ki bi nonstop rabil družbo okoli sebe. Ampak kar je preveč, je pa preveč. Sita sem tega, da nimam nikogar, sita predvsem tega strahu. Jaz pa računam na to, da mi bo nekoč bolje in da bom brez strahu lahko šla med ljudi. Vsaj brez res unega groznega strahu; malo treme pred spoznavanjem novih oseb ima verjetno večina ljudi. Morda bo to šele čez 10 let, ampak ker nameravam živet vsaj tja do 80ega leta starosti, mislim, da to niti ni tako slabo 

@moonica hm, če drugače ok funkcioniram... ni mi problem it npr. po kakih uradnih opravkih, v trgovino, problem mi predstavljajo sproščeni, prijateljski stiki. Temu se izognem na kilometre daleč, če se le da. Odvisno tudi od dneva... danes sem ok in bi mi nekako zneslo tudi srečat koga, morda bom pa že jutri spet čisto na tleh, se bala vseh in se počutila popolnoma nesposobno za karkoli. Sicer bi mi pa tako ali tako še najbolj odgovarjala kakšna terapija, brez zdravil... no, bom videla, kaj bo rekla psihoterapevtka.

Zdaj grem pa naredit kak kilometrček z biciklom

[Suzy]

Zdaj grem pa naredit kak kilometrček z biciklom

Bi se ti kar pridružila,sam jast sem mal nerodna s kolesom

[Janja]

Pozdravljena!

Ja, jaz sem se tudi nekako privadila osame... Konec koncev tudi nisem tak človek, ki bi nonstop rabil družbo okoli sebe. Ampak kar je preveč, je pa preveč. Sita sem tega, da nimam nikogar, sita predvsem tega strahu. Jaz pa računam na to, da mi bo nekoč bolje in da bom brez strahu lahko šla med ljudi. Vsaj brez res unega groznega strahu; malo treme pred spoznavanjem novih oseb ima verjetno večina ljudi. Morda bo to šele čez 10 let, ampak ker nameravam živet vsaj tja do 80ega leta starosti, mislim, da to niti ni tako slabo 

Se najdem v tem zapisu.

Tudi jaz ne potrebujem veliko ljudi okoli sebe, ampak tudi meni je začel ta strah že presedati. In ja, spet boš šla med ljudi, sicer postopoma, ampak boš šla.

Jaz nimam takih strahov kot ti, pri meni se pojavi določena simptomatika, ki je precej zoprna, ampak sem že začela premagovati tudi te ovire. Jaz sem potrebovala kar precej časa, ampak predvsem zato, ker najprej sploh nisem vedela, kaj mi je.

@moonica hm, če drugače ok funkcioniram... ni mi problem it npr. po kakih uradnih opravkih, v trgovino, problem mi predstavljajo sproščeni, prijateljski stiki. Temu se izognem na kilometre daleč, če se le da. Odvisno tudi od dneva... danes sem ok in bi mi nekako zneslo tudi srečat koga, morda bom pa že jutri spet čisto na tleh, se bala vseh in se počutila popolnoma nesposobno za karkoli. Sicer bi mi pa tako ali tako še najbolj odgovarjala kakšna terapija, brez zdravil... no, bom videla, kaj bo rekla psihoterapevtka.

Zanimivo...

Pri meni je podobno, ampak mene je bilo včasih strah tudi vseh uradov in trgovin. Je pa tako, da sem tukaj premagala mojo simptomatiko in sedaj tukaj nimam več problemov, problemi ostajajo pri navezovanju novih stikov in še pri nekaterih drugih področjih.

Zdaj grem pa naredit kak kilometrček z biciklom

Odlično.

Noname!

Ma tudi jaz sem sem socialni invalid, lahko samo rečem, da sem se malenkost privadil toliko, da lahko preživim. Ne računam na socialno življenje sploh ne več. Rekel ti bom, da se preživeti da.

Noname, zaradi moje simpotmatike sem bila tudi jaz dolgo v osami, prisiljeni osami.

Ne, nikoli nisem imela depresije, pri meni so bili drugi vzroki. In tudi jaz nisem več računala na socialno življenje. In sem živela. Ja, tudi preživeti se da. Saj se da tudi še kaj hujšega.

Ampak ali je to res potrebno?

Pri meni ni morja, ni prijateljev, ni žurov, ni kavic, ni punc. Tega ni nikoli bilo, a jebiga.

Pri meni tudi tega dolgo ni bilo. Ne od zmeraj, ampak dolgo. Se tudi pri meni lahko meri v letih.

Ne bo pa ostalo pri temu, ker delam na tem, da tako ne bo več. Se zavedam, da sem bolj samotarski tip človeka. V tem ne vidim nič spornega, ampak želim pa spet živeti vsaj malo drugače. In s pomočjo psihoterapije, ogromno dela na sebi, AD-jev in pomoči parih oseb spet stopam v življenje. Mogoče ne bom dobila vsega naenkrat, ampak postopoma bo tudi to prišlo. Prijatelji so že prišli, partner mogoče. Če ne bo ta, bo pa kateri drug...

Se da, Noname, se da. Je pa res, da nekateri potrebujemo več časa. Pa ne spet napisati, da si ti brezupen primer, ker sem tudi sama mislila zase tako. Pa ne zaradi privlačnosti, ker ne zgledam slabo, ampak zaradi moje simptomatike, ki mi ni dopuščala, da bi živela tako kot sem si jaz želela.

Glede na to, da si precej inteligentaen in razgledan, bo tudi tebi uspelo, ker vse punce pa res ne iščejo testoteronskih moških.

[noname1]

@noname1 Hmm... ma, malo sem pogledala tvoje poste, tiste, ki si jih napisal na začetku, pa moram rečt, da nisem videla, da bi te kdo napizdil 

Ja, jaz sem se tudi nekako privadila osame... Konec koncev tudi nisem tak človek, ki bi nonstop rabil družbo okoli sebe. Ampak kar je preveč, je pa preveč. Sita sem tega, da nimam nikogar, sita predvsem tega strahu. Jaz pa računam na to, da mi bo nekoč bolje in da bom brez strahu lahko šla med ljudi. Vsaj brez res unega groznega strahu; malo treme pred spoznavanjem novih oseb ima verjetno večina ljudi. Morda bo to šele čez 10 let, ampak ker nameravam živet vsaj tja do 80ega leta starosti, mislim, da to niti ni tako slabo   

Eh, ne. Saj nisem trdil, da so me kjerkoli napizdili v kakšni temi. No, deloma tudi, vendar tudi s strani forumašev sem doživel komentarje: "Ma, dej ti samo jamraš." To je bil Danijel85. In pa: "Kakšen zagrenjen tip si ti." To je bila jazzjazz20. Tukaj je jasno manjša verjetnost, da se to zgodi, vendar na klepetalnici in na FB pa večja in to se je tudi zgodilo. Ma mislil sem bolj in general. Moški so gotovo bolj podvrženi stigmatizaciji zaradi jamranja.

S prvim stavkom se pa strinjam, ker sem jaz tudi takšen. Razlika pa je, da si ti ženska.


Citiraj iz: noname1 na danes ob 11:40
Ma tudi jaz sem sem socialni invalid, lahko samo rečem, da sem se malenkost privadil toliko, da lahko preživim. Ne računam na socialno življenje sploh ne več. Rekel ti bom, da se preživeti da.
Noname, zaradi moje simpotmatike sem bila tudi jaz dolgo v osami, prisiljeni osami.

Ne, nikoli nisem imela depresije, pri meni so bili drugi vzroki. In tudi jaz nisem več računala na socialno življenje. In sem živela. Ja, tudi preživeti se da. Saj se da tudi še kaj hujšega.

Ampak ali je to res potrebno?

Citiraj iz: noname1 na danes ob 11:40
Pri meni ni morja, ni prijateljev, ni žurov, ni kavic, ni punc. Tega ni nikoli bilo, a jebiga.
Pri meni tudi tega dolgo ni bilo. Ne od zmeraj, ampak dolgo. Se tudi pri meni lahko meri v letih.

Ne bo pa ostalo pri temu, ker delam na tem, da tako ne bo več. Se zavedam, da sem bolj samotarski tip človeka. V tem ne vidim nič spornega, ampak želim pa spet živeti vsaj malo drugače. In s pomočjo psihoterapije, ogromno dela na sebi, AD-jev in pomoči parih oseb spet stopam v življenje. Mogoče ne bom dobila vsega naenkrat, ampak postopoma bo tudi to prišlo. Prijatelji so že prišli, partner mogoče. Če ne bo ta, bo pa kateri drug...

Se da, Noname, se da. Je pa res, da nekateri potrebujemo več časa. Pa ne spet napisati, da si ti brezupen primer, ker sem tudi sama mislila zase tako. Pa ne zaradi privlačnosti, ker ne zgledam slabo, ampak zaradi moje simptomatike, ki mi ni dopuščala, da bi živela tako kot sem si jaz želela.

Vse lepo in prav. Jaz ne trdim zase, da sem brezupen primer, vendar trdim, da pa bo zelo težko. Vendar pa mene bolj muči ena druga stvar. Če greš delati spremembe, je vprašanje ali si tudi želiš spremembe. A ti sam želiš biti to k čemur stremiš, da boš postal? Ok, rečeš postaneš to, kar želiš. Vendar kaj, če nič od tega ne želiš pa vseeno želiš, da je nekaj drugače? Hočem reči, da če pridobiš eno stvar, lahko drugo tudi izgubiš. Kaj, če želiš obe ohraniti?

Glede na to, da si precej inteligentaen in razgledan, bo tudi tebi uspelo, ker vse punce pa res ne iščejo testoteronskih moških.

Joj, pa ne spet o tem. Ok, v kakšni posebni temi že, ne pa kaj tukaj. No, enkrat za vselej. Inteligenca in razgledanost, mi ne prinašata nič privlačnosti. Ne, ne trdim, da mi ne prineseta nič, samo nič privlačnosti ne. Jaz punce ne morem imeti, ker ne oddajam nobene moškosti. Saj veš tisto: "Kje so pravi moški, sami brezjajčniki." Jaz sem eden od njih. Ja, prvič ko slišiš ta stavek vse punce pa res ne iščejo testoteronskih moških. morda celo pomisliš, da je res, vendar ko ti reče ta stavek 100 žensk pa hkrati se pa nobena zate ne zanima podvomiš o resničnosti te izjave. Če ne iščejo testosterona, kaj pa imajo potem lahko od mene? Zakaj potem iščejo sploh moškega, zakaj ne iščejo ženske?

NITI BESEDICE VEČ O TEM V TEJ TEMI.

[Betka]

NikoKaoJa, vidim, da si se kar aktivno lotila svojih težav

Pri teh zadevah lahko večino ali pa popolnoma nič naredimo mi sami. Izgovorov imam tudi jaz vedno poln kup, dokler se ne vprašam, kaj je zame najpomembnejše v življenju.

Pozdrav, pa piši še kaj!

[noname1]

No, sama si si odgovorila. 

[NikoKaoJa]

Bi se ti kar pridružila,sam jast sem mal nerodna s kolesom

jst pa čist brez kondicije. ampak res, čist  tko da grem najraje sopihat na eno precej samotno cesto 

Pozdravljena!

Se najdem v tem zapisu.

Tudi jaz ne potrebujem veliko ljudi okoli sebe, ampak tudi meni je začel ta strah že presedati. In ja, spet boš šla med ljudi, sicer postopoma, ampak boš šla.

Jaz nimam takih strahov kot ti, pri meni se pojavi določena simptomatika, ki je precej zoprna, ampak sem že začela premagovati tudi te ovire. Jaz sem potrebovala kar precej časa, ampak predvsem zato, ker najprej sploh nisem vedela, kaj mi je.

ja, jaz sem tudi porabila precej časa za to, da sem poštekala, kaj je narobe z mano (hvalabogu za internet). Pa potem še več časa, da sem si priznala, da tega ne morem rešit sama, da rabim pomoč (treba požret ponos) in predvsem da konec koncev ni nič takšnega, če imaš duševne motnje (oz. kakorkoli se reče... nisem si ravno domača s temi izrazi). Eni si zlomijo roko, eni pa "duha".... tole modrost sem pobrala na tem forumu 

Zanimivo...

Pri meni je podobno, ampak mene je bilo včasih strah tudi vseh uradov in trgovin. Je pa tako, da sem tukaj premagala mojo simptomatiko in sedaj tukaj nimam več problemov, problemi ostajajo pri navezovanju novih stikov in še pri nekaterih drugih področjih.

Super  mi je lepo prebrat, da je kdo premagal kakšen problem, nenazadnje to tudi meni vliva upanje...
Uradi ipd. mi pa nikoli niso predstavljali problema, ker tam pač točno vem, kaj moram rečt Dober dan, prišla sem uredit to in to zadevo, aha, a tkole je, ok, super hvala čao 
Ko pa se "mora" človek sprostit v družbi, malo poklepetat, bit spontan... tule sm pa mrtva.

Eh, ne. Saj nisem trdil, da so me kjerkoli napizdili v kakšni temi. No, deloma tudi, vendar tudi s strani forumašev sem doživel komentarje: "Ma, dej ti samo jamraš." To je bil Danijel85. In pa: "Kakšen zagrenjen tip si ti." To je bila jazzjazz20. Tukaj je jasno manjša verjetnost, da se to zgodi, vendar na klepetalnici in na FB pa večja in to se je tudi zgodilo. Ma mislil sem bolj in general. Moški so gotovo bolj podvrženi stigmatizaciji zaradi jamranja.

S prvim stavkom se pa strinjam, ker sem jaz tudi takšen. Razlika pa je, da si ti ženska.

Mah, jaz se načeloma ne spuščam (več) v debate moški/ženske... ponavadi se iz tega ne izcimi nič kaj posebej dobrega.

Ja, ženska sem... težave imava pa oba. In verjemi, da sm ogromnokrat pokasirala "dej nehi jamrat", "kolk si zamorjena", "dej se nasmej, mlada punca bi morala imet vedno nasmeh na ustnicah" in tako dalje... praktično si sploh nisem upala nikoli več povedat, kako se v resnici počutim. Zato sem tudi prišla sem.... na FB ali pa na kakem drugem forumu pa tudi muksnem ne več.   

NikoKaoJa, vidim, da si se kar aktivno lotila svojih težav

Pri teh zadevah lahko večino ali pa popolnoma nič naredimo mi sami. Izgovorov imam tudi jaz vedno poln kup, dokler se ne vprašam, kaj je zame najpomembnejše v življenju.

Pozdrav, pa piši še kaj!

Ja, tazaden čas, da se jih lotim  upam samo to, da se ne bom preprosto skrila pod rjuho, ko bom na tleh.

Aja, glede psihoterapevtke...  malo se mi je čudno zdelo tole s tajnico in tko, niti ne vem zakaj. In sem šla še 1x na internet pogledat, če sem sploh klicala pravo številko in seveda je nisem  dve cifri sem zamešala... bogve komu sem pustila sporočilo, da bi se rada srečala z njim 
No potem sem poklicala pravo številko in imam jutri popoldan zmenek 

[noname1]

Ja, seveda so stigmatizaciji zaradi nemoči podvržene tudi ženske, vendar še vedno trdim, da so mošđki vsaj nekoliko bolj. Ja, žal je tako, da je svet še vedno seksističen. Še vedno so pojmi, ki so moški ali ženski. Ni mi prav in mi gre na kozlanje, vendar kaj čem.