Mojcika,
jaz se žal, ne strinjam čisto z vsem, kar meniš/menite in sicer DA JE VSE ODVISNO OD NAS SAMIH...niti pod razno! Najprej: na določene stresne okoliščine ne moremo vplivati (slaba služba, smrt, izguba partnerja ali drage osebe, ljubljenčka in pd..) sami, saj so neizogibne. Je pa res, da je od nas odvisno, kako bodo odreagirali in nastalo situacijo sprejeli. Dejstvo je, da smo ljudje ZELO RAZLIČNI.

Nekateri, npr. ločitev prebolijo v 2,3 letih, drugi prebolevajo 10 let, spet tretji nikoli ali pa jim ostane "brazgotina", ki večkrat prebudi še tako zastarele globoke rane..
Kar se tiče duševne ali psihosomatske bolezni: TEH JE VEČ OBLIK! Eni depresijo premagajo, drugi se borijo 3,4, 5, 10 let ali dosmrtno..tako da ni vse odvisno od nas samih..

Iz svojih izkušenj vem, da za določene ovire/težave premostit, je potrebno veliko truda, razumevanja, modrosti in zdravega razuma ter vseživljenjskega spoznanja..po drugi strani, pa sem spoznala ljudi, ki so prestali res težke življenjske travme in se še danes borijo z depresijo in sorodnimi "boleznimi" ali ne verjamejo v neke čudeže, ker..jih ni - iz tega vidika! V smislu: sprejeti, kar nam je dano in v tem "majhnem" najti čim več lepih stvari..ker dejansko so..

..le tiste smotane izkrivljene misli, napačno dojemanje določenih dejstev in ljudi, potem pozročijo notranji "kolaps", da...se zdi, v trenutku, življenje "nerešljivo"...pa vsi vemo, da se da iz tega ven izvleči, čeprav ni vedno lahko...ZAUPATI VASE IN ISKATI IZHOD IZ TE DOLGE TEMNE JAME...to je to!
Dušica