Kdaj ni potrebe po depresiji...

[matheu__]

Moje mnenje je, da je večina simptomov depresije (črnogledost, obup itd) nekakšen balast, ki ga nespametno kopičimo na čistih kemičnih "objektivnostih"  In to sam zato, ker smo (včasih namenoma) pozabljivi.
Meni se dogaja, da sem neki tazga pojedu in se slabo počutim, pol če ne zavestno pazim, takoj ratam še slabe volje in - brezvezen kot sem - pozabim zakaj se izvorno slabo počutim in začnem razmišljat, kaj mi fali. Pol mi pade na misel, da bi mogu več migat, pol ugotovim, da nimam časa migat al pa se mi ne ljubi, pol ratam smotan in me pograbi občutek brezveznosti in depresija je pred vrati. Začelo se je s tem da sem pojedu nevem star krof.
In kolkrat padem na tako foro. Ne morš verjet! Ko fizičnim tegobam pripisuješ pomene in se to pol obrne proti tebi. Recimo, zadnjič sem neki šraufal par ur in sem se ful zmatral. In sem mel pol drug dan ful masklfiberja in sem itak pozabu zakaj. Pa sem si začel težit, da nimam nobene motivacije za nič, pa da je to zaskrbljujoče glede na to da naj bi bil na vrhuncu življenskih moči. Pa tok betežen!  In sem bil pol še par dni slabe volje - skor mal down.

In kar bi še reku ob tej priliki:
Hrana je ful pomembna! Če ješ šit se boš počutu ko šit. Skor po pravilu. 

EDIT: Editiral sem naslov

[kinto]

Če bi že moral popredalčkat, pa čeprav ne bo točno, nekako takole:
- kemično stanje: depresija
- duševno stanje: depresivno razpoloženje

To kar opisuješ ti je depresivno razpoloženje, ne depresija.

[matheu__]

Ko sem bil par let v depresiji, sem bil sila depresivno razpoložen   

Da ne bo kdo narobe razumel. Nobenemu ne prodajam nič. Prej sem mel ta preblisk pa sem ga hotu delit s svetom.  Sharing is caring! 

[Juliette]

Če bi že moral popredalčkat, pa čeprav ne bo točno, nekako takole:
- kemično stanje: depresija
- duševno stanje: depresivno razpoloženje

To kar opisuješ ti je depresivno razpoloženje, ne depresija.

Kaj pa če gre to takole: depresivni vzorci mišljenja (čisto nezavedno oziroma zavtomatizirano najdemo v vsem in zlasti v sebi vzrok za nezadovoljstvo) -> spremenjeno kemično ravnovesje v možganih (ki se vse bolj utrjuje) -> depresivno razpoloženje (še večje nezadovoljstvo) -> dodaten vpliv na kemično neravnovesje ... in imamo začaran krog, ki mu rečemo depresija.

Matheu, meni je tvoj preblisk sila blizu! Tudi jaz sem se ujela pri takih forah. Bom povedala en bolj intimen primer: za malco pojem precej suhih sliv (in seveda na to pozabim), zvečer ful diareja ( ) in seveda prva misel: "To so simptomi anksioze, spet me nekaj prijemlje!" Naslednji dan se bolj podrobno opazujem in tuhtam, ali sem morda bolj pod stresom, me je kaj pretreslo, ipd in sem slabe volje in logično že zaradi tega bolj napeta in nesigurna vase.  In pol se vendarle spomnem: "Ma mona, saj si jedla suhe slive! Imajo pač diuretični učinek!"  Prav fora, ne?
Ma, po moje bomo tudi ta vzorec počasi razbili, zdaj, ko smo ga prepoznali in vzeli na piko.

[kinto]

Ko sem bil par let v depresiji, sem bil sila depresivno razpoložen   

Verjamem. Tako kot ogromno ostalih. Jaz nisem bil. Enostavno ni bilo razpoloženja, ni bilo življenja.

[alexx]

Če gledaš z logičnega vidika, je vse jasno. A potem zaj**em, ne glede na svoj IQ in razgledanost.  

[Betka]

Zanimivo. Ko imam jaz musklfiber se počutim bolj živo.
Spomni me na to, da sem bila prejšnji dan nadpovprečno aktivna in to razumem kot nekaj pozitivnega.

[trina]

Matheu in Juliette,
kar sta opisala, je tipično anksioznosten vzorec razmišljanja: pretirana zaskrbljenost zase, ki je logična posledica pretiranega samoopazovanja in sploh nenehnega ukvarjanja s samim seboj. Za depresijo je značilno kvečjemu ravno obratno: pretirana ravnodušnost/malodušnost do sebe (razen pri samopomilovalnem tipu - ampak ta itak ni prava depresija).

 

Edit: drugemu spremenit naslov téme se mi zdi grozno arogantno.

[Betka]

A ni spremenil naslova SVOJE teme?

[trina]

Glej, pa res ... Bumbar! 

Oprosti, Betka.

[matheu__]

Se mi je prejšni naslov zdel tak, da sam nebi nikol kliknu gor in sems e odloču da ga aroganten kot sem spremenim! 

[Sofia-Del_Sati]

Če bi že moral popredalčkat, pa čeprav ne bo točno, nekako takole:
- kemično stanje: depresija
- duševno stanje: depresivno razpoloženje

To kar opisuješ ti je depresivno razpoloženje, ne depresija.

čim je pojem depresija zraven, mi je vseeno ali je stanje, ali sranje ali razpoloženje; ko se hočeš ubiti, je treba urgirati. In to je depresija,.... poleg še drugih znakov!

[kinto]

tipično anksioznosten vzorec razmišljanja: pretirana zaskrbljenost zase, ki je logična posledica pretiranega samoopazovanja in sploh nenehnega ukvarjanja s samim seboj. Za depresijo je značilno kvečjemu ravno obratno: pretirana ravnodušnost/malodušnost do sebe 

Jaa.. to sm rabu slišat Kako meni nikoli ne kapne  Pri depresiji je res nekako vse obratno. Pri anksioznosti ti možgani na dražljaje reagirajo z dvojno hitrostjo, pri depri pa očitno s polovično.

Če bi že moral popredalčkat, pa čeprav ne bo točno, nekako takole:
- kemično stanje: depresija
- duševno stanje: depresivno razpoloženje

To kar opisuješ ti je depresivno razpoloženje, ne depresija.

čim je pojem depresija zraven, mi je vseeno ali je stanje, ali sranje ali razpoloženje; ko se hočeš ubiti, je treba urgirati. In to je depresija,.... poleg še drugih znakov!

To sem napisal, ker je bil sprva naslov teme ali je depresija kemično ali duševno stanje. In se popolnoma strinjam, če so prisotne misli o samomoru, je absolutno potrebna pomoč.

Ker pa smo se že nekoliko dotaknili strokovnega termina depresija, prebral sem, da obstajajo različne vrste depresij: blaga (normalno funkcioniranje ni onemogočeno, človek lahko opravlja delo, šolo, hišna opravila, itd.), srednja (človek ni sposoben več opravljati dela, itd...) in globoka. Zasledil sem še eno nekoliko drugačno delitev in sicer: melanholija (žalost, črnogledost, pesimizem) in depresija.

[Juliette]

Matheu in Juliette,
kar sta opisala, je tipično anksioznosten vzorec razmišljanja: pretirana zaskrbljenost zase

No, v najboljšem primeru sem za kompromis - anksiozna depresija!
Ker mene pač ta zaskrbljenost in ukvarjanje s sabo sčasoma pripelje do tipičnih simptomov za depresijo (brezvoljnost, oslabel spomin, nespečnost, malodušje ...)  

[Suzy]

Se mi je prejšni naslov zdel tak, da sam nebi nikol kliknu gor in sems e odloču da ga aroganten kot sem spremenim! 

[matheu__]

Mene je - ne bom reku depresija, ker ste me čisto zmedli zdej - malodušje/slaba volja/nezbranost/apatija,  vedno aktivirala. Sam ne na prav način. Ne navzven ampak navznoter. V smislu radostne samodestrukcije Bom reku tko, lopato mam vedno s sabo, za slučaje če padem v kakšno luknjo -da še mal pokopljem

Zanima me kje je se začne posameznikova odgovornost za zdravje. Al drugače: Do kje si si sam kriv za slabo počutje? To je nekako poanta mojih zgornjih zapisov...

[kinto]

Pravijo, da ponavadi fašejo depresijo/anksioznost/in ostale psihične težave, čustveno preobčutljivi ljudje. Pa se preobčutljivi rodimo, ali pa je to posledica vzgoje, odnosov v družini, itd..? Ker če se že rodimo takšni, potem verjetno nismo sami krivi.

Res pa je, da sami izbiramo svoje misli. In možgani so en zlo zafu*** organ, ko se nekaj naučijo, se dobesedno fizično spremenijo, zdj jih pa ti repogramiraj ja..  A spet, lahko rečemo, da je tudi izbira naših misli posledica čustvene občutljivosti, mar ne?

[dusica]

Kinto,

jaz menim, da so nam bolezni/motnje/težave že dane v zibelko, tj. ko se rodimo in vse je zapisano v našem dnk, pa dednost in tako naprej..Veliko pa "pridobimo" tudi v otroštvu...

Hrana je ful pomembna! Če ješ šit se boš počutu ko šit. Skor po pravilu.

Matheu, res je ali ne toliko in povsem, da nas bi le-ta pozdravila... ..treba se spoprijeti s 100 stvarmi, spremeniti način življenja in postati "odpornejši" na kakršnekoli udarce..vsaj to pri meni velja!


                                            Dušica

[noname1]

Vendar, če sta kemično stanje v možganih in "črne" misli povezane, v smislu da ko pridejo "črne" misli, potem se poruši tudi ravnovesje, zakaj ni potem obratno. Ko si na adjih se ti razpoloženje popravi, misli pa ostanejo.

Sicer se pa sprašujem, ali so depresivne misli res tako nerealne. Ker so depresivne so nerealne in ker so nerealne so depresivne. Ne vem, če je čisto tako...

Prirojenost. Imate prav. Veliko je genov, ali večih genov v interakciji, katerih ekspresija nastane samo v primeru, ko je zraven še zunanji dražljaj. Tipičen primer tega je drevo. Ranitveno tkivo se ne bo sprožilo, če ne bo poškodbe.

[urssska]

V smislu radostne samodestrukcije Bom reku tko, lopato mam vedno s sabo, za slučaje če padem v kakšno luknjo -da še mal pokopljem

Jp, ko da bi sebe brala hehe. Si drugač ok, matheu, te mori še kej drugega kot prazen želodec? Včasih je vseeno kaj na teh pripisanih pomenih..