Hej!
Ne pišem vam prvič pa sem useeno bolj kot ne nova
Zopet se mi zdi da nimam nič za delati na tem svetu. pravijo da človek pri svojih 22-ih letih tega ne bi smel razmišljati, pa mi to že 7 let brez najmanjšega problema uspeva. so bila obdobja, ko je bilo vse vredu, samo kaj ko le ta prehitro minejo.
Vse se je začelo z gimnazijo, takrat so me starši pod prisilo peljali v ljubljano. stanje je bilo dokaj nevzdržno. nisem jedla, nič spala, predusem pa so bile vsiljive misli močno prisotne (čistoča, poškodovanje sebe in drugih). po tistem obisku so se stvari nekako umirile...bolj kot ne sem se delala da sem vredu, vendar vedno ne gre, zato so sledili dokaj pogosti izbruhi tekom gimnazije. takrat sem začela tudi hoditi z bivšim fantom...revež ni vedel v kaj se spušča,..ampak mi je pomagal kolikor mi je le mogel za kar sem mu izredno hvaležna.... skupaj sva bila vse do decembra prejšnje leto, ko pa je vstopil v moje življenje fant s katerim sva že bila skupaj (4mesece) vendar končala zvezo ker mu je vse "dol padl" ker ni doma povedal. ni važno, zopet je prišel in pri meni vzbudil stara čustva, no res je da ga nekako nikoli nisem mogla pozabiti...zasrala sva..in nisem mogla tega skrivati pred bivšim (prevč slabe vesti),...povedala sem mu da ne morem biti z njim (res je v najini zvezi škripalo že pol leta če ne več pa sem ustrajala z mislijo pa saj se trudi zame)..torej končala sva in začela sem s staro ljubeznijo..neprecenljivo bi lahko rekli, če me slaba vest ne bi toliko uničevala (kamorkoli greva ali pa karkoli vidim me popolnoma sesuje). začnem jokati se spraševati zakaj sm mu to nardila kako je on, kaj če ni vredu....ali sem se prav odločila ai ne...problem je da s tem uničujem sebe, ampak ne morem si odpustiti...in s temi težavami so se vrnile tudi moje vsiljivke (ki so bile tudi prisotne čez vsa ta tri leta vendar em jih pomaknila na stran ker nisem hotela obremenjevati fanta)....psisotno je bilo samopoškodovanje, mislen na samomor,...zdajšnji fant mi stoji ob strani, šla sem tudi do psihiatra (vendar je malo predrag...ter nevem če je smisel hoditi ko me je fant vsakič pol ure prepričeval da sem vstopila notri), otopelost je prisotna, ne spim, ob tem ko fant leži ob meni mislim da ga bom zadušila in da ga nimam rada,...grozno....vsak dan je hujše.če je le možno ne hodim ven, pa vendar ko sem zunaj nočem domov ker vem kaj me čaka.....
lp
