ali bo kdaj, kot je bilo včasih?

[martina01]

pozdravljeni...

že peto leto "se borim" s svojo težavo, ki je nekako postala vskadanja spremljevalka mojega življenja in, kar je najhuje, moja "nadzornica"...imam namreč panično motnjo z agorafobijo, jemljem cipralex in edronax....stanje na začetku moje poti je bilo grozno (tisti, ki veste za kaj se gre, si lahko predstavljate) in se je do danes 50 % izboljšalo...panika ni več tako močna, ne traja več tako dolgo, sama zmorem vedno več,...vendar pa me še vedno kar precej omejuje...ne upam sama na daljšo pot (iz gorenjske v ljubljano), ne upam si biti ponoči sama, čustveno sem postala nekako otopela, ne čutim več tistega pristnega navdušenja in veselja....vseskozi me mori dejstvo, da sem podzavestno prepričana, da s svojo boleznijo omejujem druge (no, saj jih, saj mi morajo biti vedno na razpolago ) kar pa v meni vzbuja občutke krivde in ne deluje prav blagodejno na moje stanje...bojim se, da sem poleg vsega postala še nekoliko depresivna, saj ko premišljujem o prihodnosti, me zgrabi občutek nemoči in premišljevala sem že, če se sploh veselim nadaljnega življenja...ob tej misli pa mi postane še posebno grozno, saj pričem razmišljat o tem, ali sem sposobna samomora in kam tako življenje sploh pelje...ne morem se namreč preprosto prepustiti trenutku, uživati, kaj šele da bi s fantom kam odpotovala...bojim se iti od doma!!! to je tudi razlog, da vam danes pišem...fant je rezerviral apartma na Krku, pa že cel mesec razmišljam samo še od tega dopusta...ko pomislim nato, mi postane slabo, najraje bi se nekam skrila, poniknila....strah me je iti stran od doma, strah me je iti v tujo državo, strah me je, da se mi bo tam kar zmešalo! čez dan bi nekako že šlo, zvečer pa VEM, da bi me zagrabila tesnoba, slabe misli, otopelost in na koncu bi prišla še panika....saj vem, da bi jo premagala, kot se že vse do zdaj, ampak nekje globoko v sebi se sprašujem, ali je možno, da se mi zmeša? kdaj se bo vse to končalo? ali imam dovolj energije da premagam vse to??? ali bo spet kdaj kot je bilo včasih??

za odgovore se vam najlepše zahvaljujem in se oproščam, ker je nekoliko zmedeno napisano )) sem namreč v fazi toka misli


OBUPANA

[mukica]

ne bo se ti zmešalo to je samo občutek,čeprav je včasih grozno...kako dolgo pa jemlješ ad ?hodiš na kakšno psihoterapijo?kako se spopadaš z paniko in izpostavlajnjem...
lp muki
tudi jaz mislim da sem v nadlego,ker trenutno ne upam voziti pa daleč od doma tudi ne...pa ni res nas majo radi

[Arwen]

že peto leto "se borim" s svojo težavo

in poleg zdravil, zgleda to - kako?

ali imam dovolj energije da premagam vse to???

imaš 

[marina]

martina pozdravljena

ko sem zbolela mi je ta nadloga vzela nekaj let, preden sem dobila prava zdravila...in se sploh naučila kaj je to.
popolnoma te razumem ,kako ti je.

kako dolgo si že na adju?
potolažim te lahko da se da priti iz tega, ni pa naenkrat  in ni enostavno

pa dobrodošla

[martina01]

ojla....najprej najlepša hvala vsem za odgovore, sem potrebovala nekaj časa, da sem zopet prišla na to stran....si kar zatiskam oči...

"borim" se pa tako, da že 5. leto jemljem cipralex, pa nisem čisto prepričana, ali mi zares pomagajo (ali so prave) ali pa je to to kar lahko od tablet pričakujem.hodila sem tudi na sprostitvene tehnike, na hipnoze k dr. Krmeljevi, vendar moram priznati, da sem se zadnje leto preveč predala toku življenja, se obrnila stran od bolezni (si zatiskala oči) in si problem znova predočila šele zdaj, ko je bilo potrebno iti na morje in me je bolezen čisto dotolkla (morje sva odpovedala in ostala doma  ) Moram priznati, da nisem vložila dovolj v zdravljenje, saj sem mislila da bo že samo po sebi minilo. Ali ima kdo izkušnje s tem načinom zdravljenja? so komu pomagale še kake druge alternative poleg tablet?

zadnje čase pa se je poleg gole panike pojavilo še nekaj drugega in sicer misli, da nimam energije se boriti s tem, ali ima življenje sploh še smisel, kaj ko bi kar končala vse to, ali sem sposobna narediti samomor,...? ..in te misli človeka ubijajo...res jemljejo energijo in vse to...pa mi zna kdo odgovoriti na ta vprašanja? 

Mukica z izpostavljanjem je pa tako...se izpostavim do neke mere, čeprav imam v prsih vedno prisoten tesnoben občutek in nisem čisto sproščena...Je pa odvisno od dneva in splošnega počutja glede izpostavljanja situacijam...problem mi predstavlja že pot v lj, ki je oddaljena cca. 60 km 

res najlepša hvala za odgovore, ste mi polepšali dan

[mukica]

MARTINA

te popolnoma razumem tudi jaz sem obupavala pa se spraševala o smislu,tudi jaz grem na morje drugi teden pa moram rečt,da tudi ne vem kako bo saj pred dvema mesecema nisem upala niti ven,zdaj treniram vožnjo z avtom peš grem ampak ne vsak dan,takrat ko začutim in takrat sem uspešna...vsako pretiravanje na silo me vrže nazaj...glede vožnje pa tole,če te kaj potolaži,jaz tudi ko sem bila ok nisem vozila na dolge razdalje,ker vožnje preveč ne maram,tako da 60 km je znanstvena fantastika če sama vozim ....mi je važno da bom se pripeljala do službe korak po korak....
panika pa mi je prinesla tudi dobre stvari saj nisem več toliko begala od doma in iskala čudež ki mi bo povrnil zadovoljstvo,ampak se povezujem z svojo družino in to je super...

zdravnik mi je rekel da je čas da se neham boriti z paniko ampak naj jo sprejmem...mislim da je to edini način da lahko začneš,čeprav je včasih "svinjsko težko" in bi človek kar umrl....

glede morja si pa mislim,da več kot panični napad se mi tako ne more zgodit,do zdaj sem ga še vedno preživela


glede samomora pa...martina vse se da...te besede ne maram....moja babica je pred dvema letoma naredila samomor,bili sva zelo povezani še sedaj me to preganja,to je šok za ljudi ki te imajo radi tako kot si to si zapomni,ne veš kako taka stvar prizadene človeka...vsaka situacija je rešljiva...videti je treba majhne napredke,ki pa se jih je včasih težko veseliti ker hitro pozabimo v kakem dreku smo bli in bi radi vse takoj...mogoče potrebuješ druga zdravila


zakaj ne greš na morje...?
javim kako se bom odrezala jaz...