na robu življenja

[toxicomanie]

Lep pozdrav!

Stara sem 20 let in že pred nekaj leti sem se soočala z depresijo. Takrat sem bila hospitalizirana v begunje in sem si obljubila, da nikoli več ne bom pristala tam... Poleg depresije sem se tudi samopoškodovala... Kako leto dni je bilo vse v redu, potem pa se je ponovno vsega preveč nabralo - začela sem stradati in še leto dni kasneje sem bila v bolnišnici priklopljenja na infuzijo, tokrat zaradi anoreksije... Bolnišnico sem zapustila na lastno odgovornost, vendar se mi je za silo uspelo pobrati...

Zadnje čase pa gre ponovno vse narobe... Vse kar čutim je neskončna praznina (včasih jo zamenja bolečina)... Zdi se mi, da je moje življenje navadno pretvarjanje, da živim z masko... in preprosto ne morem več - prejšnji teden sem stala na robu - hotela sem narediti samomor - povrhu vsega mi je sestra (edina družina, ki jo še imam) rekla, da se ne misli več ozirati name... Če se hočem ubiti, naj to storim....

Takrat sem se ustavila, vendar me mika, da bi...

Nisem ne mrtva ne živa - življenje ne more biti tako prazno...

Kakšen nasvet?

[Aslan]

Pozdravljena med nami.

Včasih nas življenje pripelje do točke ko enostavno ne gre več tako naprej kot je šlo do sedaj.
To je čas sprememb ... predvsem nas samih ... znotraj sebe ...

Moj nasvet je da poišči psihoterapijo, to je proces samospoznavanja in
samospreminjanja ki poteka skozi pogovor ...
Spoznati kdo si, kaj pričakuješ od sebe in zakaj ... se soočiti z morda neizraženimi čustvi ...
Pot ki traja nekaj časa ... a prinaša trajne spremembe v nas samih.

V kolikor bi potrebovala tudi podporo zdravil pa obišči psihiatra.
Pogosto je za učinkovit napredek dobra kombinacija obojega: psihoterapija + zdravila

Topel objem ti pošiljam.
 

Ostani z nami,
videla boš da se tule mnogi soočajo s podobno problematiko.

[Arwen]

Objem še z moje strani, Toxicomanie 

[Juliette]

Ne, Toxicomanie, življenje ni prazno!

Res pa je, da si ga lahko napolniš le sama. Zdi se mi, da si imela precej boleče otroštvo in da se sedaj s tem soočaš. Kot Aslan ti tudi sama toplo priporočam psihoterapijo in po potrebi tudi dobrega psihjatra. Če čutiš željo po podpori sočloveka, bi se veljalo priključiti kaki skupini za samopomoč. Za številne je bil njihov vpliv blagodejen. Seveda pa lahko svojo bolečino, svoje občutke praznine, nemoči izlivaš na naš forum. Včasih že to malo zaleže in veliko nas je, ki nam je mar zate in ki te bomo podprli, ko boš potrebovala tolažilno besedo. Ustvari si novo družinico prijateljev in podpornikov, v kateri se boš bolje počutila.
Da se, Toxicomanie, le da korakec po res drobcen korakec ...

Srečno !

[Sofia-Del_Sati]

toxicomanie, ker sem tudi sama trenutno na robu življenja, ti tokrat pošiljam en objemček 

in rokico, da nama uspe se odločiti za življenje, ok?



Drži se!

Sofie 

p.s. ne pozabi: večkrat se izkaže, da smo ravno tisti vredni, ko se hočemo ubiti, saj smo spoznali dno življenja in se prekleto težko vzdignili gor. jaz se še pobiram ....

[dusica]

toxicomanie,

jaz sem sebe v tebi, nekako spoznala, ko si omenila ANOREKSIJO, ker sem jo sama na dolgo in široko zbolela in prebolela pri 15-ih letih, saj je to tudi duševna motnja zaradi dejstva, da nismo srečni v življenju.. ..zato odklanjamo hrano! No, jaz še dandanes nisem zadovoljna z mojimi starši in ker takrat je nekaj ali "nekdo" želel, da se pozdravim, čeprav se nisem zavedala, da sem z eno nogo v zemlji... ...sem še danes tukaj, vendar z drugim večjim/težjim bremenom..bojujem se z depresijo!

In ker je zopet duševna motnja, mi nekaj narekuje, naj tudi to nalogo uspešno izvršim, naj delam na sebi in se ljubim, ker ljubezni mi je od malega primanjkovalo, tako da..takšno praznino treba najprej zapomnit..nato imamo moč za pogledat v svetlejše barve, ostat od pokrčenih nog in hrabro naprej...

Ne bom obupala jaz in ne boš tudi ti..ker si naša, od Boga (verjemi!! ), od staršev, tudi če so takšni in od ljudi, ki te rabijo in imajo radi...

Naredi zase in za nas...

                                                     Dušica

[toxicomanie]

Hvala vsem za spodbudne nasvete 

Kontaktirala sem prejšnjo psihologinjo in me je vzela na terapijo... Upam, da bo kdaj boljše, čeprav zaenkrat še ne vidim "luči na koncu tunela", pravzaprav imam občutek, da je vedno slabše...

lp

[Suzy]

Pozdravljena Toxicomanie

Mislim,da si storila prav glede strokovne pomoči in verjemi,da bo postopoma zmerom boljše.
Verjeti moraš le vase,da se kot prvo naučiš čutiti samo sebe,ljubezni do sebe,...
Povezava med umom in telesom je tesno povezana in mnogokrat orodje za prevzemanjem nadzora
nad svojim življenjem,skozi ure terapij boš odkrila poti do sebe,svojih misli,sposobnosti,možnosti,...da se boš lažje in pravilno spoprijela z vsemi uspehi in neuspehi,...zato le pogumno naprej,kajti na koncu
tunela te nebo čakala samo svetloba,temveč tudi mavrica.
Vso srečo in javljaj kako gre

[dusica]

..se pridružujem mnenju Suzy...

Tudi, ko bodo mene prevzele črne misli, slabo razpoloženje in  , se bom spomnila na oporo, ki jo dajate naokoli..vsekakor!


                               Dušica