Hoj cebelicaaa!
Dolgo sem razmišljala, kaj svetovati v tem primeru, in karkol mi je padlo na pamet, je tudi zelo hitro padlo s pameti dol.
Npr., jaz se silno bojim pajkov. Ne paničarim, če je na meni, ampak sfriznem (otrpnem). Vem, da se mi jih ni treba bati, amapk ko ga vidim, je strah in gravž do pajkov močnejši. Sem imela trenutke, ko je bil pajk v postelji in sem se bala zbuditi očeta, da bi mi ga odstranil.... do 4 zjutraj sem bedela ob postelji in gruntala, kaj in kako. Ko je bila utrujenost prevelika, sem le pregledala posteljo in ko je bila ok, sem legla nanjo - a vseeno sem imela lase kot Einstein in vsak premik lasu sem mislila, da je pajek kriv za to. No, do zjutraj se nisva videla - ali pa sem ga pojedla v spanju, če mi je šel v usta.
Drugo, med vožnjo po avtocesti, ravno med prehitevanjem, mi od nekod pride pajek pred oči.... takrat sem samo sfriznila in toliko sem bila prisebna, da sem počasi zapeljala na odstavni pas, ustavila avto, žmigavce, odrpla okno in ruknila pajka stran. Šele potem sem se začela tajati od ledenega strahu. KOcine pa so bile še nekaj časa pokonci.
Vendar, jaz kljub kr močenmu strahu lahko živim s to pajkofobijo.
Ko pa strah začne motiti naše življenje, ko ne moremo več normalno živeti, je treba poiskati pomoč.
To, da se hčerka zapira v hišo, kaže na pretiran strah pred metulji in strah ji onemogoča, da bi lepo živela, bila umirjena in se veselila. Namesto tega, se zapira v hišo, ne upa ven in živi v smrtni grozi pred žuželkami.
Mogoče bi bilo smiselno predstaviti vaš problem na spletni strani MON-a pod temo psihiatrija
http://med.over.net/forum5/list.php?6 kjer vam lahko odgovori psihiatrinja, kakšno metodo izbrati!
Da ni bi vsega še enkrat pisali, kopirajte vaše vprašanje in prilimajte v forum + lahko še kaj dodate.
Lep pozdrav!
Sofie
