Še enkrat, komu je psihoterapija DEJANSKO pomagala?

[krasendan]

če človek ni pripravljen storiti nič, mu tudi 100 različnih terapevtov in razno raznih terapij pomaga - nič. Če pa vzameš terapijo kot pripomoček, kot oporno točko, kot to, da je treba nekaj spremenit ... pa koristi zagotovo so. To ni nekaj, v kar verjameš, ampak stvar odločitve.

Točno tko, bravo Arwen!...verjeti ali ne verjeti je tle čist mim...res je stvar odločitve...In ko sem se odločila za psihoterapijo sem imela najbolj zdravo pamet do sedaj!

[Slavka]

Ariadna  se strinjam s tvojim zapisom...

[Medika]

ko sem se odločila za psihoterapijo sem imela najbolj zdravo pamet do sedaj!

jaz tudi!!

ariadna, ful lepo si napisala!

[Aslan]

če človek ni pripravljen storiti nič, mu tudi 100 različnih terapevtov in razno raznih terapij pomaga - nič. Če pa vzameš terapijo kot pripomoček, kot oporno točko, kot to, da je treba nekaj spremenit ... pa koristi zagotovo so. To ni nekaj, v kar verjameš, ampak stvar odločitve.

 

[trzinka]

Arwen 

Tudi meni je psihoterapija pomagala, seveda ob pomoči ADja, foruma, literature, prijateljic, narave, ......in verjetno jo bom morala ponavljati vse življenje, ker ljudje pozabimo skrbeti zase, ko smo bolje in potem se spet začne......
In, ja, seveda psihoterapija ni zdravilo, ki te čudežno pozdravi, ampak ti pomaga pri zdravljenju, če si pripravljen delati spremembe na sebi!

[Lost]

Vsakdo ki si prebere še kaj drugega kot samo SPLOŠNE DEBATE lahko najde ogromno dobrih in slabih izkušenj kako se spoprijeti z našimi tezavami. Seveda vsak od nas izbere svojo pot in svoj način.
Dejstvo pa je, da dokler nekaj, karkoli ne spremenimo bo tako počutje kot naše napredovanje na istem.
In v večini primerov ko se nam stanje izboljša POZABIMO na vzroke in hop na isti način po isti poti.
In panični in tesnoba se se spet ponovita, le zakaj     
In tudi po nekaj letih terapije, so simptomi tesnobe še vedno prisostni ker so naše NALOGE-IZPOSTAVLJANJA tudi drugačna in bolj "naporna". Sedaj počnem zadeve o katerih pred letih ŠE
pomisliti nisem upal kaj šele, da bi šel v akcijo in se soočil z njimi. Ponavljam že x-tič, ADji so samo BERGLA in zdravijo POSLEDICO ( zloma psihe). Ko se zlom zaceli pa treba "razgibavati" da lahko spet koliko tolikohodimo. In več kot se izpostavljavljamo VEČ je dobrih in tudi slabih izkušenj in določene zadeve LAZJE rešujemo določene pa so trdi oreh in ne gre in ne gre tudi po več poskusih. Vsekakor toliko koliko  smo PRIPRAVLJENI vloziti v SPREMEBE in DELO na sebi, toliko bo tudi uspeha. Vse drugo pa je samo BEG in ODLAŠANJE.

[toja]

 Lost 

Tudi meni je psihoterapija ogromno pomagala,  predvsem z usmerjanjem in razlago določenih
težav, sama pa sem skušala jih na čim boljši način udejanjit.

Dosti lažje je, ko ti nekdo razloži, lahko postaviš vprašanje...literatura ja, vendar meni predstavlja
velik problem komunikacija s knjigo...so pa smernice, da se spoznaš,
da se najdeš in odhitiš čimprej po pomoč ... 
Bolje terapija 1x na mesec kot nikoli...

[soncnica26]

pozdrav tudi od mene

No, tudi sama sem pristala med tistimi z depresijo in tistimi, ki hodijo na psihoterapijo. Na terapijah sem bila 4x zapored (1x na teden), pa me muči občutek, da s tem prav veliko ne bo - še vedno se samo pogovarjava, delava primere kako se odločat (+ in - ), kaj konkretnejšega pa ne.

Zanima me kako so potekale vaše prve ure pri terapevtu? Da vidim kaj naj bi bilo oz. kaj me čaka, ker imam vedno bolj občutek, da bom morala menjati.

hvala!

[anita]

Jaz pa moram reči, da sem s psihoterapijo ful zadovoljna. Hodila sem eno leto, čez poletje sem malo prekinila, pa se že zelo veselim, da spet začnem. No, kot sem že zadnjič pri eni drugi temi zapisala:

... In ko sem dosegla dno in prišla do faze "dajte mi karkoli, samo da se rešim tega", sem se poleg ADjev lotila tudi psihoterapije. Sicer najprej v dvomih "kako zaboga mi bo lahko pomagal samo pogovor", ampak vseeno odločena, da poskusim. Pa mi je bilo všeč - sprva zato, ker sem končno lahko nekomu "pojamrala" o vseh groooznih težavah, ki so me pestile (ko sem te "težave" prej omenila komu od bližnjih, so me samo čukasto gledali, češ "saj to pa ja ni nič takega"). Ko sem si olajšala dušo, je bilo takoj lažje. Potem pa sem sčasoma v enem letu, ko sem hodila na srečanja (in vmes že opustila ADje), spoznala, da je psihoterapija veliko več kot samo to - tam sem se naučila veliko stvari, od sproščanja do raznih življenjskih stvari in ugotovila marsikaj o sebi. In pri raznih življenjskih situacijah so mi kar same na plan kapljale "modrosti", ki sem se jih tam naučila (pa v resnici sploh nisem vedela, da sem se jih "naučila"). Tako, da imam jaz za psihoterapijo same pohvale. ...

Je pa res, da je to samo en "pripomoček", kjer se naučiš določenih stvari, ki jih moraš potem pač sprejet in jih v vsakdanjem življenju uporabljat... To ni kot tista napravica, ki jo imajo v filmu Men in black, s pomočjo katere pozabiš vse, kar je bilo in živiš srečno naprej. Žal je pač tako, da je tesnoba v nas samih in ni važno, koliko zdravnikov, terapevtov in ne vem, kdo še vse, se z nami ukvarja, prej ali slej pridemo domov, zapremo vrata in ostanemo sami - ali nam bo družbo delala tesnoba ali ne, je pa odvisno od nas. In na psihoterapiji se lahko naučiš, kako biti sam s sabo in kako gospe tesnobi zapreš vrata pred nosom in jo pošlješ v .... no, nekam pač. 

[trzinka]

Točno tako je, kot je napisala Anita. V bistvu se nek napredek ne opazi, dokler ne mine kar nekaj časa in spoznamo, da smo se veliko naučili o sebi, da nekatere stvari razmišljamo drugače, da smo naredili nekaj sprememb in novih odločitev v življenju.
Psihoterapija, ti da smernice, mi pa jih moramo izkoristiti sebi v dobro in včasih tudi kdaj poizkusiti neznano , zanimivo, nerazumljivo, .....skratka naučimo se razmišljati bolj realno in spreminjati napačne miselne vzorce, katere nosimo leta in leta v sebi. To je dolg proces, je pa odvisno od nas samih, kako smo komunikativni, odprti, dojemljivi, kako sodelujemo in smo pripravljeni rizkirati.....in šele takrat se vidijo rezultati. Vse je odvisno tudi od vrste terapije in od vrste bolezni, nikakor pa ne smemo obupati, nikoli!!!

[andra]

Pomagajo spoznanja, kaj vse je bilo zelo prav v našem obnašanju, sprejemanju sveta in kaj narobe. Pomagajo samo naša spoznanja o tem. Psihoterapija niso tablete, ki jih poješ in počakaš da delujejo.
Ne da se mi iskat boljših besed------je garanje, so šoki, so huda spoznanja o svojih dejanjih in dejanjih drugih----ni nič kaj lepega----pa vendar si čez par let človek, ki nase in na svet gleda z drugimi očmi.

[Sofia-Del_Sati]

glede psihoterapije bi rekla, da je meni pomagala v tem, da sem dobila občutek kanaliziranja misli, kar je to pri meni pomenilo, da so bile "pospravljene" vsaka na svoj konec (grde h grdim in lepe k lepim), da sem se jih zavedala in da sem imela moč nad njimi.

ko sem prenehala s p.-terapijo, so bile spet vse pomešane med sabo, zavedala sem se grdih in tudi moč so imele nad mano.

pa tudi imela sem filing po pshtrp, da sem spustila ven nek pritisk v meni, ki se je z leti samo nabiral in kopičil.

lp sofie