Še enkrat, komu je psihoterapija DEJANSKO pomagala?

[Moop]

Mislim, da sem nekaj podobnega objavila že prej, a ni dobilo kdovekaj veliko odziva. A je na tem forumu kaj ljudi, ki jim je psihoterapija naredila dejansko razliko v problemih? Kot nekaj merljivega, kar jim je pomagalo? Hodimo na terapijo, vse lepo in prav, ampak koliko ta sploh pomaga in koliko je nek mit...

[krasendan]

Meni absolutno je pomagala...Žal pa nekih merljivih dokazov za to nimam...vidim pa uspehe pri svojih reakcijah in manjšemu strahu...velika razlika je jst 4 leta nazaj ali pa sedaj...Je pa res, da imam po nekaj menjavah odlično terapevtko...

Tko da, jaz ti priporočam, da nehaš merit učinke...ampak naredi kakšen premislek o svojem delovanju, obnašanju pred in po terapiji...Če ni nobene razlike, potem je čas, da zamenjaš terapevta...

BTW, problemi so vedno isti...ne postanejo lažji ali težji, sam ti jih lažje in manj lažje premaguješ...

Depresija in anksioznost nista glavobol, ko pozobaš lekadol in ga ni več...

[toja]

Tudi meni je psihoterapija ogromno pomagala...tudi jaz sem veliko spremenila na sebi, razčistila določene pojme...skratka uspelo mi je premagat veliko stvari.
Definitivno je, da nam terapija pokaže pot na kateri se nahajamo in nas skozi določene poglede
usmeri, kako se da kaj spremeniti, vsega tega sami ne znamo in ne zmoremo,
ko pa se enkrat osredotočimo na stvari, ki nas težijo, postanejo lažje obvladljive in tudi naše težave
se izboljšajo.
Zavedat se pa moramo, da nam terapevt/ka daje samo smernice, delamo pa sami.

Jaz sem ponosna nase in na terapevtko, ker sem danes človek, ki se cenim, ki se znam postavit zase, znam postavit meje...vsega tega brez terapije enostavno nebi bilo, ker sama niti z literaturo tega
nebi zmogla...

[Ventilator]

meni je tudi psihoterapija in samoizobraževanje močno pomagalo, da sem spremenil vzorce razmišljanja. strahe še zmeraj imam, vendar veliko redkeje in pa bolje vem, zakaj jih imam in se jim znam zato izognit.

drgače pa pomaga sigurno, je tudi znanstveno dokazano, da povzroča trajne spremembe v možganih. samo spet je to odvisno od psihoterapevta (bolj kot od vrste terapije) in tebe ...

[Suzy]

V življenju se velikokrat znajdemo v različnih stiskah in težavah. Kadar težka situacija presega naše zmožnosti, da bi uspešno obvladali in razrešili stisko, je smiselno, da si poiščemo strokovno pomoč.
Psihoterapija je namenjena vsem, ki si želijo izboljšati kvaliteto življenja, ter obravnava širok spekter človekovega življenja. Pomaga lahko vsem, ki:

 -   si želijo izboljšati odnose z bližnjimi
 - se spopadajo z občutki potrtosti, nezadovoljstva, tesnobe, osamljenosti
 -  si želijo izboljšati samopodobo in samozavest
 -  so se znašli v stiski in ne vedo kako naprej
 -   ki so se znašli v življenjski krizi, ki bo povzročila pomembne spremembe v življenju ( izguba pomembne osebe, izguba službe, ločitev, bolezen…)
 -  si želijo izboljšati kvaliteto življenja
 -   doživljajo nasilje ali so žrtve travmatičnih dogodkov
 -   si želijo naučiti bolje strukturirati svoj čas in se izogniti stres
 -  si želijo spoznati samega sebe in razviti svoje zmožnosti in kreativnost

Tako,da pomaga vsem,potrebna je le volja,želja,...da hočemo spremenit življenje na bolje.

[Jagodka]

Meni je tudi. Zelo.

[Moop]

Meni je tudi. Zelo.

Kako?

[tiranozaver]

Meni je pomagala. Sem pa imel to “srečo“, da je pri meni šlo v glavnem za ... “internalizing locus of control“ ... to, da nisem niti 1% upravljal s svojim življenjem. Tisti klasični psihosimptomi ala anksioznost, socialna fobija itd. so bili bolj sekundarnega pomena. Tako da so izboljšanja sledila eno za drugim, v stalnih, majhnih korakih. Recimo, prvi je bil iti sam k frizerju... Po kakem letu pa ... orenk dopust na drugi celini in končno odselit se na svoje.

[voila]

Pa ste bili na AD, ko ste bili na terapiji?

[BB]

Tole z AD-ji in psihoterapijami je podobno kot tiste reklame u čaju Čang-Šlang, ki pomaga pri hujšanju, če boš seveda manj jedel in se več gibal 

[Kristy]

Meni ni pomagala .... no, mogoče samo par dejstev, ki bi jih, če bi se bolj posvetila sama sebi, lahko prebrala v kakšnem priročniku. Sem pa zmetala proč eno velikansko goro denarja  ....to pa ja    tolko denarja, da se več ne morem spravt na plus .... ko bi človek prej vedel  ....
Pr men je bilo tako glede psihoterapije: "pomagaj si sam in bog ti bo pomagal" 

No, ta forum mi je pa zelo pomagal... od pojasnil, do razlag, do tega kako si pomagat, kako razmišljat, kako NE razmišljat, do podpore v težkih trenutkih,...veliko stvari....in nekateri tu gor osebno 

[Ventilator]

Tole z AD-ji in psihoterapijami je podobno kot tiste reklame u čaju Čang-Šlang, ki pomaga pri hujšanju, če boš seveda manj jedel in se več gibal 

kombinacija obojega je dokazano najbolj učinkovita (kar ni ravno presenetljivo ...). ne vem pa, če je kombinacija dolgoročno bolj učinkovita od same psihoterapije (ki je dolgoročno bolj učinkovita od AD-jev).

[Juliette]

Ventilator, ti imaš ponavadi kakšne v redu linke v zvezi s psihoterapevtskimi študijami in članki. Bi prosila za kakšnega, ker rabim malo spodbude.
Hvala

[Slavka]

Meni 

[moljka]

Meni je tudi pomagala 

Prvič po dveh letih čutim, da lahko normalno diham, če lohk tko rečem. Sem imela pa srečo, da sem naletela na svojo terapevtko, ker če bi hodila k eni drugi, ki sem si jo najprej izbrala (in ki mi zdaj predpisuje zdravila), me najbrž ne bi bilo več tukaj, nisem ji mogla toliko zaupati 

[Aslan]

Moji napadi panike so se pozdravili, ko sem spremenila sebe in s tem svoje življenje.
Psihoterapija je imela tukaj velikansko vlogo.

[Ventilator]

Ventilator, ti imaš ponavadi kakšne v redu linke v zvezi s psihoterapevtskimi študijami in članki. Bi prosila za kakšnega, ker rabim malo spodbude.
Hvala

googlaj za "psychotherapy brain". zdaj se mi glih ne da iskat, ampak za začetek
http://www.nature.com/mp/journal/v11/n6/full/4001816a.html
http://pn.psychiatryonline.org/content/39/9/34.1.full

če najdem še kaj boljšega in bolj poljudnega zagotovo objavim

sem pa pozabil še nekaj omenit: pred leti sem imel nekaj paničnih napadov, zaradi katerih sem bil zelo pod stresom. Sem šel tudi k zdravniku sredi noči, enkrat sem celo bruhal. Merili so mi EKG, pregledali kri itd., na koncu mi je dal zdravnik neke tablete za želodec (ker sem bruhal) ... Enkrat pozneje sem šel h klinični psihologinji, ona pa mi je v diagnozi napisala, da sem imel več paničnih napadov - kar je ugotovila iz prejšnjih diagnoz, ki jih jaz nisem bral (bil sem star 12, 13 let) ... Od takrat sem imel zgolj en panični napad, pa še to je bilo v nekih zelo čudnih okoliščinah - če bi mi takoj povedali, za kaj se je šlo, bi bil veliko manj pod stresom in ne bi imel toliko napadov. Že to, da veš, kaj se s tabo dogaja, zna pomagati.
Enkrat sem imel težave z dihanjem in seveda sem bil pod stresom, sem že mislil it k zdravniku, če imam kako astmo ali kako alergijo - ko pa mi je psihoterapevt povedal, da je to sigurno zaradi anksioznosti teh težav naenkrat več nisem imel.
Verjetno pa je povezano tudi s tem, da sem včasih hipohondričen - ko izvem, da ni nič resnega, potem nimam več težav

[Moop]

Kaj je najpomembnejše za to, da ima psihoterapija kaj uspeha? Pri svojem psihoterapevtu sem bila do zdaj 3x, 4x, in moram reči, da se mi zdi zadeva precej nesmiselna. Ko sem v ordinaciji, se počutim še petkrat slabše kot ponavadi, komaj izdavim, kaj me muči, pa še njegov odnos se mi zdi daleč preveč uraden, da bi mu kdaj zaupala kakšne globlje težave. Zaenkrat res ne vidim, kako bi mi zadeva lahko pomagala, bom pa hodila še naprej, ker sem pač našla psihoterapevta na koncesijo in se mi zdi brezveze to metat proč.

Začela sva z delanjem nekih kognitivnih shem, a se mi to res zdi tako površinsko nepomembno in brezveze. Prepoznavanje neke misli, ki sem jo imela v prepiru par tednov nazaj in spreminjanje le te mi bo res pomagalo pri splošnem slabem počutju, ziher. Če tako sledim vsaki avtomatski misli, ki jo imam, se lahko že zdajle uležem v posteljo in ne vstanem več iz nje, glede na to, da jih imam najbrž par sto na dan in bi bila popolnoma paralizirana, če bi jim poskušala sledit.

In njegov nasvet, naj spremljam svoje počutje.. Anksioznemu človeku, ki ima kot enega od glavnih problemov ravno to, pretirano razmišljanje in analiziranje samega sebe... Do te mere, da ga ovira v normalnem življenju. Frataprata. Zaenkrat se mi vse skupaj res zdi precej slabo zasnovano. Mogoče si po parih mesecih premislim, ampak dvomim. Pri izjemno kompleksnih odnosih med ljudmi, ki temeljijo na milijonu različnih stvari, verjet, da bo spreminjanje neke avtomatske misli imelo kaj več kot minimalen efekt ob možnem pomanjkanju socialnih spretnosti in slabi socializiranosti v preteklosti, drugih težavah... Je res bolj težko verjet. 

[Moop]

In moram reči, da medtem, ko ne vidim nikakršnega efekta pri terapiji, mi je samo meditacija pomagala toliko, da sem ji resnično lahko hvaležna. Popolnoma drugačna od terapije in čisto preprosta, ima pa dosti globlji efekt kot neko brezosebno naštevanje negativnih čustev pri terapiji.

[martinca]

Moop, zakaj si se prijavila pri moškem terapevtu? Dlje od hladnega naštevanja nista prišla in strah te je, kar sama sebe po nepotrebnem dodatno strašiš, ko ga kljub mučnemu počutju ubogaš in o sebi govoriš, ker si se sama hotela. Ne sprejmi nečesa, kar te spravlja v stisko! Saj zato pa smo zboleli, ker delamo stvari proti sebi. Koncesija gor ali dol, to je zate sigurno nekoristno! Ne upoštevaš ga preveč,  on te ne razume, brezveze. Kolikor ti opisuješ vajin odnos, je nikakav, že 4. si bila pri njem, pa v njem ne vidiš nekega pametnega in razumevajočega človeka, katerega mnenje bi zate imelo neko večjo koristno težo.Ali imaš tolko poguma, da bi se raje premislila in se pogovarjala z drugim terapevtom ali z žensko? Vse mu gre v rok službe, vseeno mu je, ali sediš naproti njemu ti ali pa kdo drug. Nisi  dolžna zgubljat časa le zato, ker si pač začela pri njem. Razen če bo on pogruntal zate drugačen sistem, da boš lažje zaupala! (dvomim v to.)

Sama se kot pacientka o čem zelo osebnem le stežka zaupam moškemu, ker me prevevajo neprijetna občutja. Raje zamolčim kaj o sebi in mu povem le zanj pomembno bistvo, kako sem itd, da mi lahko napiše tablete in grem. Ker med pacientko in svetovalcem/ko pa že mora bit neka spoštljiva, raje topla vez. Če je brezosebna vez, je anksioznost zaradi razkritosti in občutka nesprejetosti še toliko večja kot prej. Kot na kakem zaslišanju ali pri spovedi, le da ne dobiš pokore!    Berem, da imaš fanta, ob katerem se čutiš varno. Potem ni tako hudo, mogoče pri tebi ni fora v spolu terapevta, ampak res samo v brezosebnem odnosu, ne ujamemo se z vsemi ljudmi.