Dolgo prebiram že forum, a pisati se kar ne spravim. Zakaj? Kdor prebere bo morda razumel, in sedaj v teh trenutkih rabim le družbo, le ljubezen, le nekoga....ki bi vse skupaj razumel. Ni jih za dva prsta
Ne vem kaj bom spravil skupaj, pa se probam potrudit, saj vem, da le meni to koristi in morda mi bo lažje, ko podelim svojo izkušnjo z vami.
Star sem 32 let, z obsesivnimi mislimi pa se je vse skupaj začelo približno 10 let nazaj. Kot prebiram tule, vsak ima svoje misli, pa vsi smo nekako na istem na koncu pa čeprav vsak ima malo drugačne vsiljivke. No, meni se je začelo z mislimi, da bi svojemu otročku, ki je bil takrat šele 2 leti star, kar kaj naredil. Kako in na kak način, pa niti ni pomembno več, saj vem da kaj takega ne morem in nočem nikoli naredit. V začetku je bilo malo teh misli in seveda sem takoj po prvi taki misli obiskal zdravnika in k sreči sem imel dobro splošno zdravnico, ki je imela dovolj pameti, da mi je pomagala takoj. Bila so obdobja, dobra in slaba, z vsiljivkami in brez. Vedno pa so se pojavljala ob preobremenjenosti in ob kakšnih stresnih situacijah, ki pa jih ni bilo malo in jim tudi še ni videti konca.
Naj nadaljujem ...
pri 17-ih sem imel prvega in 5 let kasneje drugega otroka. To se je zgodilo ko je bil mali star 2 leti, starejši pa 7. Tudi moje otroštvo ni bilo lahko, ne v šoli, ne doma. Shizofrenija je prizadela mati, mlajšo sestro depresija nekaj let po tem. Jaz sem pri 17-ih postal očka in prvo plačo dal za posteljico, s tem da že prej ni bilo v družini nikoli kakega viška tolarjev. Ko me je bolezen doletela, je seveda žena bila prestrašena in bilo je nekaj podpore od nje, a kratkotrajno in skromno. Kljub vsemu, sem pregural prve mesece bolezni. Kot veste se vsiljivke globoko zakoreninijo v nas, in bilo je malo obdobji v naslednjih letih, da bi bil brez njih. Delo sem imel fizično naporno in delavnik dolg 12 ur, poleti malo več, pozimi malo manj. Posledično je tudi denar nihal gor in dol. Ko je bila dobra sezona sem ponavadi ponovno moral biti doma zaradi bolezni in finance so iz leta v leto šle na slabše.
Prišel je velik moment v življenju, ko je žena namerno pustila službo, saj se je vedno imela za najbolj bolano na svetu, a še danes lahko dela veliko več, kot lahko jaz bom kadarkoli od bolezni dalje. Posledica njenega dejanja pa je bila, da je pa sedaj ponovno na meni ostalo in obviselo
vse. Če bom delal bomo lahko živeli, če ne bom, pa ne bomo lahko živeli. In tako se je začelo vse skupaj samo še slabšati, tako z odnosi z njo kot z zdravjem. Bil sem že leto in pol zdrav, to pa me je ponovno spravilo v bolniško in ponovno v finančne probleme, ki so se samo kopičili.
Ponovno sem kljub vsemu se nekako pozdravil, vsaj do te meje, da sem vsaj nekaj še lahko prislužil, da smo lahko živeli vsaj kolikor toliko normalno. A tudi to brez podpore partnerja pač ne gre dolgo. Tako je prišlo ponovno do dogodka, ko pa nisem več moral, in končno niti več smel opravljati svojega dela. Ne vem kako mi je uspelo, a imel sem srečo z nekaj dobrimi zdravnicami in zdravniki, da sem prišel do tega, da se lahko prekvalificiram, se rešim mučnega dela ki sem ga opravljal in naredim šolo za nekaj, kar bom opravljal naprej. Nekako sem prišel v Center Sočo, in tam imel izvrstno psihologinjo. Po 8-ih letih šele mi je nekdo rekel, da lahko normalno živim tudi z obsesivnimi mislimi(vsiljivkami). In to je bila psihologinja, ki ji bom večno hvaležen. Zelo sem začel delati na sebi in lahko rečem, da mi je zelo dobro uspelo ter, da sem sedaj zdrav. Šolo opravljam sedaj in zelo dobro mi kaže.
.....No, ker sem se čutil, da družini nekaj dolgujem za ta čas, ko sem jih odrival od sebe na nek način, sem poiskusil najprej ta problem rešit oz. jim posvetit ves čas ki sem ga le lahko.Pol leta mi je krasno uspevalo, vsi so me imeli spet radi, tako družinica, kot tudi prijatelji, znanci, domači...Krasno je bilo...
A vedno se mora kaj lepega končat, kajne?
Od vsega truda ki sem ga v družino vložil, je bil odziv otrok vedno najboljši možen. Drugače pa je bilo z ženo. Nikakor nisem dobil nobene pomoči iz njene strani, kot tudi med boleznijo, lahko rečem da zelo zelo malo. Tako me je počasi volja minevala , ker je bilo očitno brezupno in sedaj vidim, da je tako tudi res bilo.
Ker se pogovoriti nisem mogel z njo prav o ničemer kar sem hotel, sem ji napisal pismo in ga ji dal za prebrat. Tudi na pismo ni bilo odziva cela dva tedna( pa tudi sedaj še ne). Jaz sem čakal in čakal, pa ničesar. Že v pismu sem nakazal, da mislim resno, v najslabšem primeru tudi z odhodom . Žal se je to tudi naredilo, saj kljub nekaj pogovorom potem sem imel občutek, da si to želi in vidim, da je tudi to držalo. Vseskozi sem mislil na otroka in tudi končal sem najino razmerje tako, da je otrokoma čimlažje in čimmanj boleče še danes. Vse dam za njijuj, karkoli lahko in karkoli imam(čas, denar, sebe....kar lahko). Je pa precej drugače z Bivšo.
Zaradi njenega zanemarjanja otrok sem jo na nek način prijavil na center za socialno delo, in ta čas, ko sem čakal da greva skupaj tja, sem izvedel še zelo bolečo stvar, ki mi je končno dala piko na i, da lahko mirno in brez slabe vesti odidem od nje. Ta čas ko sem delal cele dneve je ona, kot je pred gospodom iz socialne priznala, "šmirala" z 17 letnikom iz bloka. pozabil sem omenit, da je 10 let starejša od mene(42) in da je to "šmiranje" se zgodilo nazaj 2 leti. Lani oktobra pa sem sprožil ločitev.
Decembra sem se odselil iz stanovanja in sem tu nazaj pri starših, kjer imam prostora dovolj.Bivša še naprej zanemarja otroke, pri meni sta kolikor hočeta in z veseljem rečem, da zmeraj več, saj vidita sama, kje sta dobrodošla vedno in kje le takrat, ko se ji zdi.
Zaradi otrok ohranjam odnos kljub vsemu med menoj in njo zelo dober, a je ponovno
le iz moje strani za dobro otrok in to mi pobira ogromno energije in volje. S tem pa se ponovno vračajo prvi znaki mojih vsiljivk in za sedaj mi uspeva jih krotiti. A kako dolgo še zdržim, pa ne vem, preden spet ne zapadem še globlje, v depresijo in vse motnje ki pašejo zraven.Tudi to se mi že dobro kaže.
Ne razmišljam o samomoru in ga tudi nimam nikakršnega namena delati, a večkrat zadnjih par mesecev se sprašujem, kak smisel ima vse skupaj in zakaj mora biti življenje tako prekleto težko.
Preprosto obupujem nad seboj, pa kljub temu da vidim da delam dobro in v korist otrok. Zmeraj bolj vidim, da z njuno mamo ne bo kaj dosti, le polena pod moje noge in mrtva čustva do otrok. To pa kaže, da bom imel otroke sam in tega se po resnici ,bojim še najbolj. Hočem da imata mamo, pa ju odriva od sebe, samo da ima sama mir. Naj še omenim, da nikoli nisem proti njej rekel ničesar pred njima in vplival nisem z ničemer, da sta pri meni vedno več ali da bi ju celo "hujskal" in nagovarjal proti njej. Vidim pa jaz in moji bližnji, da bosta sama prišla k meni, kar sem morda tudi želel doseči brez tožarjenja in brez odvetnikov in grdih iger.
Sam sem si še dodatno zakompliciral življenje s tem, ko sem po ločitvi se navezal na neko žensko, ki je sicer naboljša oseba in največja osebnost, ki sem jih sploh kdaj srečal in poznal, a se mi zdi, pot do nje zelo dolga in čustveno zelooo boleča.
Imam jo zelooo rad in ona tudi mene zelooo rada, a so vmes prepreke, ki jih ne bom posebaj poudarjal, lahko pa si mislite karkoli. In ravno brez pomoči bivše, da bi vsaj malo bolj skrbna bila za otroke, da bi ju vsaj malo bolj rada imela, skoraj ne vidim, da si do njunega samostojnega življenja kakršnokoli skupno življenje z nekom ustvarim, ki si ga tako zelo želim. Ne vem kdaj bo konec vseh teh mor in travm, stresov... Rad bi bil z nekom in ne sam, osamljen in vase zaprt, kot sem bil že preveč mojih let..
Ne vidim več nikamor, prav nikamor...
Upam, da sem vsaj malo smiselno sestavil tale roman, probal sem biti kratek kakor je le možno. Veliko je še stvari ki bi želel napisat, a vse pač ne gre, sploh ne naenkrat, saj bi bilo vse skupaj predolgo.
Veselim pa se karšnegakoli odziva na napisano in vas lepo pozdravljam. Že sedaj mi je malo lažje, samo da dam nekam ven iz sebe.
