Pozdravček vsem
Sem na točki, ko se življenja ne veselim več in ko v moji duši ostaja groza!
Groza me je danes, jutri, v nedeljo, najbolj pa med tednom v službi!
Mislilm, da mi je par zadev že uničilo moj bit kot sestavljanko zgoraj v mojem avatarju in se moj obstoj razpihuje kot prah menihov. Lepih barv in pozitiven, ampak hitro minljiv.
Počutim se kot nevidni prdec, ki se ga ne vidi, a zavoha, ko je moteč!
Čemu danes tak filing:
moje iskanje notranjega miru, energije in sreče se je začelo s propadlima poskusoma dveh ad-jev in parimi nesrečnimi obiski pri psihiatrih pa tudi občasno pri os.zdravnici. Naredila sem križ čez uradno medicino in se posvetila alternativi. Je bila to težja pot, kot ko začnem jemati ad in so hudi stranski učinki. Vendar, danes moja pot je najbolj težka. Uničuje me posttravmatski sindrom (PTS)!!!
vse zadeve so težke:
depresija, ko si stalno na tleh in včas brez občutkov, če pa že so, pa so to same črne misli, žalost, obup, strah,...
anksioznost/socialna fobija, ko te je strah lastnih bitij, ko se ne moreš izogniti ljudem, pa če bi še tako rad, ko so ti ljudje kot metki, ki stalno prebadajo tvojo dušo, kjer se ob ljudeh neprestano počutiš kot miniautrna smet, kjer te je zaradi ankse strah vsakega in vsega, ne samo ljudi, ampak čist zares vsake zadeve, ki se ti porodi v glavi
PTS - zaradi medvrstniškega nasilja določenih zadev ne morem prenašati (dotika na hrbtu, prihoda ljudi izza hrbta, prekgasnih zvokov ali zvonenj, laježev, cviljenja ipd). Takrat se zdrznem ali pa skočim u luft. Kar se enim zdi hecno, se meni zdi skrajno ponižujoče. Če koga vidim, da skoči u luft, vem, da ima slabe živce ali pa živce kot struna in tak človek je moral doživeti nekaj hudega, da je tako nesproščen (nasilje, pretepi, posilstvo,...).
No in jaz imam to smolo, da ima šefica pisarno izza mojega hrbta in vrata skoz odprta. Od ponedeljka dalje, me to nervira - 2x semse že ful "ustrašila"
Lahko si mislite, kako je to izgledalo. Danes in nadalje sploh ne morem tipkati, če ne vidim, kaj se dogaja za mano. Ne morem! Ker sem skoz v napetosti in živčna in želodec me boli, glava, ipd. Pomagalo bi, če bi prestavili mizo tako, da nimam nbenga za hrbtom, sam ni placa!! Ok, tle ni rešitve.
Svoji zdravnici pojamram okoli ankse (pač dejstvo je da meni ad izredno hitro primejo) in ona spet meni, da mi ne verjame, da preveč razmišljam o tem, da jst ne zaupam ad in bla bla bla
TO me je tako potrlo, da sem se prej zjokala!!! IN hotla it kar na tire. Sj bom še šla, samo da vidim, kaj bodo še ure prinesle, ker pon. in ostalih dni itak ne bom zdržala,...
Napisala sem ji, da preden sem se odločila za ad, sem se 100% za njih, pa tudi zaradi tega, ker me je ta PTS že tako daleč prisilil, da se grem sam še fentat al pa ad jest. TOrej, če sem se odločila za ad, sem se zares in dokončno. Drugič, ko sem prebrala, da pomagajo proti poleg depri, anksi/soc.fob. in PTS, sem jih pa sploh začela jemati z 200% odločnostjo!!!
POvedala sem ji tudi, da danes, ko me je že 2x včeraj premagala anksa, da mora vedeti, da pred napadom nisem razmišljala o ad in str.uč., tak da to ni res. In še to, da sem do danes ankso premagovala skoraj 100%, včeraj pa nisem zmogla.
Danes mi je že slabo ob ljudeh, se jim izogibam in čim koga vidim, me napade tesnoba. Vse to vzamem v zakup, da so morbid str.uč., in, so what, samo ne maram pa, da mi reče, da mi ne verjame ali, da o tem preveč razmišljam - ker ni res! Tokrat sem ad vzela za zdravilo in ne kot kr nekaj. In upam na njihov učinek, in ga bom nadaljevala pa če crknem.
Tokrat mi je življenje res neznosno in groza ostaja v duši! S komerkol se poskušam pogovoriti, opažam, da nimajo pojma o čem govorim, da ni depra kr ena žalost, da ni anksa kr rahla živčnost in da ni PTS kar en slab spominek. Vse to je cela jeba, ki zahteva poglobljenje vase in iskanje ljubezni do sebe,... oz. s pomočjo zdravil, da se hitreje sestaviš in zmoreš spet delati na sebi. Kaj pa, če je sedaj kompletno vse tako zamotano ratalo, da vozel lahko reši samo še vlak, da ga povozi in tako odcefra?
lps
