blokada na terapiji

[Juliette]

Tudi jaz sem vedno sanjarila, da bom s terapijo kar postala drug človek, da bom kar nenadoma vse tisto, kar sem si vedno želela postati (pa čeprav je bilo vse to otročje nerealno ). S terapijo sem seveda se in se še vedno spreminjam,  le da postajam vse bolj jaz, ne pa tista, ki bi si želela biti pod vplivom resničnih ali pa samo v moji glavi namišljenih pričakovanj drugih. Terapija mi je pomagala, da se lažje soočam z realnostjo, namesto da pretirano sanjarim in čakam dan, ko bo na lepem vse v redu in prav. In v tej realnosti, četudi ta ni vedno lepa in sladka, se učim zanašati nase, na svoje moči in potenciale in to je res lep in globok občutek. In tako se začenjam sprejemati in imeti rada in zanimivo , tudi drugi me bolje sprejemajo, pa četudi se ne trudim več na vse pretege, da bi jim ustrezala, kot sem to počenjala prej (seveda nisem še 100% pri tem, a grem naprej po tej poti). Prav paradoksalno, res!

Jaz sem na začetku imela ful upanje v terapijo, predstavljala sem si, da bom po njej spet "normalna", zdaj pa so se v meni pojavili neki dvomi, češ, s terapijo lahko samo malo omilim težave, ker itak si, kar si, ne moreš se zdaj v nulo spremenit. Plus tega se mi zdi vedno bolj nerealno, da bi se lahko človek samo s pogovorom in ozaveščanjem nezavednega spremenil. Sprašujem se, ali je to čisto zares možno...

In zakaj bi se morala spreminjati v nulo??! Kaj na sebi ne najdeš res ničesar, kar bi ti ustrezalo? Spremeniš pomanjkljivosti, napačne vzorce, moteče faktorje, a to nisi ti cela. Je pa zanimivo, da ko začneš spreminjati del sebe, se tudi ostali deli temu prilagajajo in se seveda preoblikuješ kot celota.
Kaj vse se dogaja med terapijo? To ni samo preprost pogovor, kot jih imamo s prijatelji. Med terapijo imamo brezpogojen občutek varnosti, sprejemanja, upoštevanja - tega v vsakdanjem življenju nismo vajeni in velikemu delu nas s takimi in drugačnimi duševnimi motnjami je to primanjkovalo v ranem otroštvu, ko je bilo najpomembnejše in posledice so tu. Prav je, da takšno okolje vsi enkrat doživimo, saj se v njem lažje odpremo. In ko smo brez obtoževanj sprejeti s strani nekoga drugega, se tudi sami lažje sprejmemo.
Veš, včasih je velika razlika že med tem, da neko stvar samo premetavamo po svojih mislih in tem, da jo izgovorimo naglas. Ko sama sebe kdaj slišim izreči kako misel, ki me blazno teži in se dneve plete po mojih možganih, se mi nenadoma zazdi neverjetno smešna (medtem ko se je zdela prej v tišini lastnega samogovora blazno resna in vredna tesnobnih skrbi) in na vso zadevo sem sposobna potem pogledati drugače. Takšna je moja izkušnja.
Terapevti, ki so v tem dobro podkovani, bi znali s strokovnega stališča zagotovo povedati veliko o procesih, ki se med samo psihoterapijo nezavedno dogajajo. Dokaz, da tovrstne terapije delujejo pa je v tem, da se ob njih spreminja stuktura možganov!

[krasendan]

Da ne bom odpirala nove teme, bom kar tukaj vprašala: po kolikem času so se pri vas začeli kazat učinki psihoterapije?

Jaz sem na začetku imela ful upanje v terapijo, predstavljala sem si, da bom po njej spet "normalna", zdaj pa so se v meni pojavili neki dvomi, češ, s terapijo lahko samo malo omilim težave, ker itak si, kar si, ne moreš se zdaj v nulo spremenit. Plus tega se mi zdi vedno bolj nerealno, da bi se lahko človek samo s pogovorom in ozaveščanjem nezavednega spremenil. Sprašujem se, ali je to čisto zares možno...

Pa a vi še kaj dodatno sami delate doma? Dobite kako "domačo nalogo"? Pištete dnevnik, si govorite afirmacije, ste se pogovorili s člani družine o vaših zamerah, potlačenih zadevah...?

Jaz učinkov psihoterapije nisem nikol vidla tko definitivno...Jst ugotavljam, da lažje živim, odkar sem pri njej...in to je ogromen učinek...Po kakšnem pol leta sem ugotovila, da sem v kaki situaciji ravnala drugače kot prej (primer, naprimer, kako se manj sekiram zaradi kake stvari, kot sem se prej...če sem se prej 14 dni, se sedaj naprimer 3 dni-in je razlika)...

Ne pričakuj pa nekih tko hard učinkov...ker se stanje izboljšuje le korakec za korakcom..in včasih korakca naprej niti ne vidiš...šele čez nekaj časa, ko pogledaš nazaj opaziš, da pa je malo drugače, malo lažje....

Tile tvoji dvomi, da le omiliš težave...sej s tem ni nič narobe...že to je veliko, da omiliš...in večkrat ko omiliš, lažje boš premagovala težave...opazla pa boš še eno zadevo...ko omiliš npr. eno težavo, ko jo lažje rešiš ali pa se soočiš, počasi začnes to prenašat tudi na druge težave, situacije, probleme...

Sigurno ne boš spremenila svojega bistva in prav je da ostaneš to kar si...si pa zaslužiš nekoga, da te posluša, da daš iz sebe tisto, kar te je prignalo do psihoterapevta, zaslužiš si popolno podporo in pomoč...

Pa gre v bistvu res samo za pogovor?

Se spomniš, kak si se učila pisat, ali pa poštevanke? Se spomniš kolikokrat smo ponavljali abecedo? In zdaj pišeš brez, da bi totalno razmišljala...avtomatsko...In tudi v terapiji je to point...da če maš nek zate slab vzorec, slabo misel, itd...ponavljaš zate dober vzorec toliko časa, da ga avtomatiziraš...Zato pa se tolko časa vleče...če npr. 10 let dobivaš slabe misli iz okolice, jih je nemogoče iz dans na jutr spremenit v dobre/pozitivne...

No pa še ostali odg...

Jaz sem družini povedala...niso najbolj sprejeli,mi je pa lažje, da vejo...nej vejo kaj so mi naredl, pa čeprou ne razumejo...zdej itak furam svoj lajf...

Pozitivne afirmacije...meni so čisto mimo...bolj kot vse zenovsko so mi pri srcu realne možnosti in misli, da osmislim in osrečim svoje življenje...

Domače naloge pa niti niso slabe...odvisno kolk ti gre pisanje in to...za analizo in iskanje vzorcev so prav pametna zadeva...

Glede tvoje rdečice, sem pa prepričana, da je čist simpatična...vem pa kak se počutiš...in da je skrajno nelagodno...Kakor sem ti že svetovala, če ti je tvoj terapevt okej, potem vztrajaj...in se bo že zgodilo, da se boš sprostila...Sicer pa...si samo človek...veš koliko zdravnikov farba???

Javi se še kaj...

Lp,
K.

[Juliette]

Jaz učinkov psihoterapije nisem nikol vidla tko definitivno...Jst ugotavljam, da lažje živim, odkar sem pri njej...in to je ogromen učinek...Po kakšnem pol leta sem ugotovila, da sem v kaki situaciji ravnala drugače kot prej (primer, naprimer, kako se manj sekiram zaradi kake stvari, kot sem se prej...če sem se prej 14 dni, se sedaj naprimer 3 dni-in je razlika)...

Ne pričakuj pa nekih tko hard učinkov...ker se stanje izboljšuje le korakec za korakcom..in včasih korakca naprej niti ne vidiš...šele čez nekaj časa, ko pogledaš nazaj opaziš, da pa je malo drugače, malo lažje....

Tile tvoji dvomi, da le omiliš težave...sej s tem ni nič narobe...že to je veliko, da omiliš...in večkrat ko omiliš, lažje boš premagovala težave...opazla pa boš še eno zadevo...ko omiliš npr. eno težavo, ko jo lažje rešiš ali pa se soočiš, počasi začnes to prenašat tudi na druge težave, situacije, probleme...

Ja, Krasendan, res si krasno tole napisala. Točno za to gre, tudi sama učinke terapije občutim na tak način. Ne zgodi se z danes na jutri, ni nekega velikega poka, niti klika ni ... a če se ozrem nazaj, je življenje precej prijetnejše in nekoliko lažje...

[Medika]

Danes sem fuuul vesela! Na terapiji mi je uspelo spravit iz sebe tisto, kar me muči. Saj je blo težko začet, ampak pol je pa kr šlo. Skoz sem si predstavljala, da bom zraven iber jokala, ampak nisem. Sem pa doživela neko čisto novo čustvo, sploh ne vem, kak ga naj opišem... neke vrste olajšanje oz. nekaj podobnega katarzi. Res lepo.
V glavnem, danes sem ponosna nase.

Sicer pa, Juliette in Krasendan stokrat vama hvala za odgovor! Mislim, da zdaj vem za kaj gre. Mislim celo, da to počasi že doživljam. Res so korakeci, ampak so pa koraki naprej in ne več vrtenje v krogu.

Moram vam povedat, da sem veliko spodbude dobila od vas. Ste mi dali za mislit! Včasih znam bit prestroga do sebe (mi je tud terapevt rekel ), zdaj pa se začenjam prepuščat toku....

Ma dans je en tak lep dan zame, čeprav je deževen, zame sije sonček!

hvala še enkrat

[Slavka]

Medika  sem vesela...res je dober občutek oljašanja, ki ga dobiš na terapiji...ko greš domov lažji za 100 kg...in življenje postane lepše 

[toja]

Medika  , no vidiš pa je šlo...lep občutek in naslednjič bo še lepši...

[Juliette]

 :clap:Bravo, Medika, sem ponosna nate! Očitno se je v tebi nabiral strah pred tem prebojem. Zdaj pa je steklo. Saj, ne da bi te plašila, mogoče se boš pred naslednjo terapijo zopet počutila nekoliko utesnjeno, neprijetno, tesnobno, skratka notranje prestrašeno, a bo že veliko lažje, ker imaš sedaj močno pozitivno izkušnjo.
Terapije niso kar mačji kašelj, tam se dogajajo pomembne in globoke stvari in nezavedno gotovo čutimo strah pred tem. In ti povem, da smo res vražje pogumni, da se lotimo tako brskat po sebi in se spreminjat, večina se raje zateče med alkoholne hlape, v drogo, deloholizem, nezdrave odnose ... samo da se izogne pogledu v svoje globine.
Je pa fajn ta občutek lahkotnosti in sproščenosti po terapiji, ne?

[Medika]

hvala punce

Saj, ne da bi te plašila, mogoče se boš pred naslednjo terapijo zopet počutila nekoliko utesnjeno, neprijetno, tesnobno, skratka notranje prestrašeno,

Ne mogoče, ampak ziher se bom tak počutila . Končno sem odprla to svojo zadevo, zdaj pa najraje ne bi več o tem govorila, v smislu: no, zdaj veš, kaj sem doživela in kaj me muči, zdaj pa gremo naprej, na kakšno drugo temo . Težko bo o tem govorit , me je do amena strah in sram.
Sicer je pa vedno tak, da bolj kot se bližam kraju terapije, bolj sem živčna in bolj se smejim , pred vrati bi se najraje na glas režala , ampak ni panike, bom pregurala, ker sem fuuul motivirana in odločena, da grem do konca!!!!
Mi je pa ful lažje, ker gradim s terapevtom res tak pristen odnos. Če mi je o čem nerodno govorit ali me je strah, imam dvome, mu vse to povem pa je kr lažje.

Terapije niso kar mačji kašelj, tam se dogajajo pomembne in globoke stvari in nezavedno gotovo čutimo strah pred tem. In ti povem, da smo res vražje pogumni, da se lotimo tako brskat po sebi in se spreminjat, večina se raje zateče med alkoholne hlape, v drogo, deloholizem, nezdrave odnose ... samo da se izogne pogledu v svoje globine.

S tem se pa strinjam! To res ni lahko delo. Je pa ena najboljših naložb, kar sem jih kdaj storila zase! Čeprav sem šele na začetku....

Lep dan!

[Suzy]

Medika super je prebrati,da si motivirana in odločna ter,da boš speljala do konca!!

Tja kamor boš posvetila svoj čas in energijo, tisto se bo stopnjevalo, dobilo bo vrednost in bo rastlo. Rastlo bo s teboj in ti dajalo občutek uspeha. Na kar se boš osredotočila  v življenju, tisto bo rastlo in kar pomeni, da bo vsak tvoj uspeh izoblikoval novega. 
Vsekakor pa je lažje,če imaš en tak pristen odnos s terapevtom,kot ga imaš ti.Veliko volje,moči in uspeha še naprej pri terapijah!!

[krasendan]

Medika in juliette...super! Sem prav vesela za obe! Veliko zgodb sem že slišala, ko so ljudje nehali s psihoterapijo, le iz razloga, ker kao ni bilo učinka...Če se s terapevtom ujameš in ti odgovarja učinek je...ni ga pa iz dans na jutr...

Pogumno naprej, velja?! Zdej je čas za vaju...da vaju nekdo posluša, podpira itd...!!!

[Arwen]

Danes sem fuuul vesela! Na terapiji mi je uspelo spravit iz sebe tisto, kar me muči. 

 

[Sofia-Del_Sati]

medika......... vztrajnost se splača mar ne!!

 

Lp Sofie

[rosica]

Imam en problem, dosti podoben temu v tej temi in bi prosila za nasvet predno grem zopet h psihiatrniji.
Ko sem bila prvič pri njej sem se razjokala v momentu, ko sem sedla na stol. Povedala sem ji o problemih s starši (ločitev), o bulimiji in še marsičem. Nato se je zataknilo pri mojem partnerju. Ne vem točno kako naj opišem, upam da bom čimbolje razložlila mojo težavo. Torej partner je od vseh moških, ki sem jih imela najboljši. In sicer v smislu, da vem, da čutim, da me ima resnično rad, da mu zaupam, da me ne bi prevaral, skupaj tudi živiva in mi nekako "vbija" v glavo kaj je v življenju prav in kaj narobe, ker po resnici povedano sem na določenih področjih pravi štor. Problem nastane, kadar naredim napako me obdre. Sledi prepir, jok iz moje strani in prepričavanje iz njegove, da mi hoče samo dobro, da naj se že enkrat zberem in razmišljam s svojo glavo, da jo namreč nimam za okras. Nikoli nisem bila navajena, da me bljižnji kregajo zaradi stvari, ki se meni zdijo malenkost. Vse bolj verjamem partnerju, da počnem stvari, ki se ne bi zgodile, če bi uporabljala glavo.
Malo sem zašla...bistvo vsega kar sem poskušala obrazložit je, da ko me zdravnica sprašuje o njemu, ga kujem v zvezde. Ne povem, da mi ni prav, da se krega name zaradi stvari, ki se meni ne zdijo vredne okreganja, ne povem, da me včasih zmerja, kot da sem najslabši človek na svetu, ne povem, da se včasih ob njemu počutim ničvredno. Ne morem, enostavno ne morem, ker vem da mi hoče dobro, vem da hoče, da sem boljša oseba, da nisem nerodna, da pomislim 2x predno kaj zinem, da se ne obnašam kot kokoška ipd. Tudi sama bi rada bila takšna, ampak tokrat naredim kakšno neumnost, ki ga spravi iz tira, ampak problem je, da je zame ta neumnost malenkost. Že kot otroka me niso nadirali zaradi takšnih stvari pa nisem bila razvajena-ravno nasprotno. Ne vem zakaj imam takšen strah pred njo ji povedati kaj me teži glede partnerja, ki ga imam milorečeno najraje na tem svetu. Rada bi ji zaupala, da bi mi svetovala, vendar me je strah, da bi rekla "on pač ni zate" ker se drugače super razumeva, razen v teh momentih, ko se jaz obnašam neumno.
 

[Medika]

pozdravljena rosica

ker vem da mi hoče dobro,

Ja, ampak njegov način, kako ti pomagati, ni ravno najboljši. Z nadiranjem, obsojanjem in zmerjanjem se ne bo nič rešilo . Razumem, da ti ta lastnost pri partnerju ni všeč. In se čisto strinjam s kinom. Mislim, da te ni toliko strah pred psihiantrinjo, kot pred sabo. Včasih je najtežje neko stvar priznati samemu sebi. Ko jaz težko spregovorim o neki zadevi, vedno začnem tako, da terapevtu povem, da me nekaj žere in da o tem težko govorim, me je strah, sram... in se pogovarjava zakaj takšni občutki... in potem mi je bistveno lažje povedat, kot če bi mogla s taprve butnit ven iz sebe . Na ta način s terpavetom tudi gradim odnos zaupanja in varnosti.
Torej moj "recept": včasih je treba neko stvar najprej priznati samemu sebi, šele potem jo lahko (lažje) spraviš ven...

Suzy, krasendan, arwen in sofia-del sati hvala!!

[Arwen]

O, Medika  kako kaj?

[alexx]

Saj te razumem, a dejstvo je, da se ob nikomer ne smeš počutiti ne vredno. Samostojna oseba si, ki ima svoje vrednosti, pa tudi slabosti. Paše skupaj.
Skrbi me, ker si že  en krat pristala v bulimiji, in moraš biti pri motnjah hranjena zelo previdna. Rado se konča s hudimi težavami. Zelo hudimi.
Nikakor si ne smeš dovoliti, da ti nekdo določa, kaj je prav in kaj narobe. Ti imaš svoje prioritete, in se moraš boriti zase. To kar tvoj partner misli, da je dobro zate ni merodajno. Ti si komplet ženska. Imej se rada, skrbi zase (predvsem psiho), in živi, kot si želiš. Na tem svetu je zadosti moških, in če ne bo šlo menjaj. Vem, da si to težko predstavljaš, a jaz...če bi imela spet 22 let, ne bi nikoli več dovolil, da mi kdo določa, kaj smem in kaj ne smem. Še sedaj imam posledice občutka "ne vrednosti" zaradi teže, in težko se vlečem iz tega. Preveč se vsidra v človeka.

Pogumno...

[Arwen]

. Še sedaj imam posledice občutka "ne vrednosti" zaradi teže, in težko se vlečem iz tega. Preveč se vsidra v človeka.

jp, poznam to

[Juliette]

Draga, rosica, Kino ti je prav napisal, zakaj se pri psihjatrinji bojiš povedati resnico. Mislim celo, da si sama bojiš resnici zares pogledati v oči. Od daleč me odnos tvojega partnerja do tebe spominja na psihično maltretiranje. In kar počne, gotovo ni prav! Zbija ti samozavest, krni tvojo samopodobo in zbuja v tebi občutke manjvrednosti. Pred njim se počutiš kot otročiček, ki sam nič ne zmore, nič ne zna, naredi vse narobe... on pa se pri tem počuti vzvišenega, pomembnega, vsevednega ... Očitno ima tudi on v sebi nek problem, da mora na takšen način iskati samopotrditev. Nikar ne verjemi njegovim besedam, ker ne odražajo resnice!!!
Človek, ki te ima resnično rad, te ima rad takšno kot si in si ne zastavlja projekta, da bo iz tebe naredil boljšo, bolj pametno, bolj razsodno in ne vem kakšno še osebo. Pika.
Imaš kaj dobrih prijateljev, ki te fajn poznajo in bi jih lahko vprašala za čisto objektivno mnenje o sebi? Ali se jim res zdiš tako nerodna in nesposobna? Prosi jih, naj ti naštejejo vse tvoje pozitivne lastnosti in prepričana sem, da boš videla, da nosiš v sebi številne darove.
Zavedam se, da je težko to sprejeti, da je tvoja samopodoba že iz preteklosti precej omajana, da zlahka zato verjameš marsikakšnim bedarijam iz ust drugih, zato se mi zdi, da bi ti dobro delo ukvarjanje s sprejemanjem same sebe. Praviš, da je sedanji fant najboljši od vseh, kar si jih imela. Kar strah me je pomisliti, kakšni so bili potem ostali. Bojim se, da zlahka padeš pod vpliv moških, ki te zaničujejo, zato bi bilo tako pomembno delati na tem, da bi sama sebe začela imeti rada, saj bi potem takšne osebke zlahka odbila. Morda bi veljalo raziskati tvoje vzorce iz preteklosti, ki te najbrž vodijo v takšna nezdarava razmerja. Veliko dela te čaka, a vse se da. In vredno je! Ti si vredna tega dela!!!
Za prvi korak bi ti svetovala, da malo premisliš o tem in da se odločiš psihjatrinji povedati vsa dejstva, sicer ti niti ne more prav pomagati, če ne pozna celotne slike. Dajmo, zmoreš!!!
Koliko časa pa sta s tem fantom sedaj že skupaj?

[Medika]

O, Medika  kako kaj?

vedno boljše, hvala
Jutri imam terapijo in se že prav veselim . No, hkrati sem tudi malo nervozna, ampak tako... na prijeten način.

V ponedeljek pa šibamo na morjeeee jupiiii madona, sem jaz bolj vesela kot otroka

[Arwen]

superca  ; prijeten dopust želim  pa, javi se še kaj