blokada na terapiji

[Medika]

Pred dvema mesecema sem zbrala pogum in odšla k psihoterapevtu. Od takrat hodim redno, enkrat tedensko. Tu pa nastane težava, namreč izredno težko se odprem in me je kar groza, da bi mogla čustveno podoživljat vso kramo, ki jo šlepam s sabo , ne gre in ne gre. V bistvu se bojim samega smisla terapije. Ko začutim, da postajam čustvena in da mi gre na jok, bi najraje spizdila od tam. Ne dovolim si "cmerit se", ker me je sram pred terapevtom in pred sabo . To sem mu tudi povedala in sva podebatirala, ampak jaz še zmeraj blokiram. Plus tega farbam (en od mojih problemov ) in se z vsemi štirimi oklepam, da ne bi govorila o čem, kjer lahko začnem farbat. Ampak tak ne bom nikamor prišla . Naj poudarim, da sem sicer zadovoljna s terapevtom in ga ne mislim menjati, ker tu ne gre za njega (da se ne bi z njim ujela), ampak je fora v meni- težko se mi je zaupat bilo komu...
Zanima me, ali ste s svojim terapevtom hitro vzpostavili zaupanje. Se vam je bilo težko odpreti ali vam je kar zalaufalo?
Ma saj ne vem kaj naj - naj se silim?

[Lost]

Mislim da se tudi v odnosu do terapevta kažejo naše težave. Mogoče boš vseeno pri njemu
lazje premagala ta strah pred dozivljanjem čustev. Tudi smeh je čustvo enako kot jok itd.....
JAz sem rabil kar nekaj mesecev da sem lahko začel zaupati  in spet ni bil problem v terapevtu ampak
v meni, ker sem vedno našel "izhod" da sem lahko kaj skril in zamolčal. Samo ko sem uspel to premagati
so postale tudi terapije bolj kakovostne, nekako v smislu VEČ daš....več dobiš.

[Slavka]

Medika   pozdravljena.
Zelo te razumem, kajti, ko se odločimo za terapijo ni enostavno. To ni "klepet ob kavici" in nemalokrat se na terapiji počutimo zelo ranljive...na plan pridejo potlačene zadeve, občutki sramu, žalosti, jeze...
Zato je najbolj pomembno, da se na terapiji počutimo varno in sprejeto, da s terapevtom vzpostavimo zaupanje. Počasi se potem tudi "topi" naš ščit in se lažje odpiramo.

Ko se jaz peljem na terapijo, sem ponavadi nervozna...obhaja me sram...zdi se mi, da vedno govorim eno in isto...vendar, ko se terapija prične in me terapevtka vzpodbudi h govorjenju, blokade padejo in ponavadi tudi tečejo solze.

Vedeti moraš, da je terapevt zato tam, da mu zaupaš...bistvo terapije je ravno v tem, da spregovoriš o zadevah, ki te težijo. Včasih je to res boleče, a vloga terapevta je, da tvoje občutke kanalizira in jih usmerja...
Jaz se po terapiji ponavadi počutim lažjo in jasnih misli...terapevtka me tudi vedno "umiri" pred koncem terapije.

Jaz sem mnenja, da se ne sili, temveč se raje prepusti...morda je tvoj "ščit" trši in boš rabila le malo več časa, da se boš lahko odprla terapevtu...morda te blokira strah pred lastnimi čustvi, strah pred učinkom terapije...tudi to je lahko del terapije, da boš znala odpreti svojo dušo in se brez sramu sprejela v popolnosti.  

Naj ti uspe čimprej  

[Aslan]

Medika psihoterapevt te strokovno vodi ... pomaga skozi več srečanj da se udomačiš ..
in nato se postopoma vse bolj odpreš ... terapevt preveri ali si dovolj trdna da boš lahko če se dotakneta bolečine tudi spet po seansi tuaj in zdaj ... Terapevti znajo klienta varno peljati čez občutke ...

Ena zelo zanimiva stvar je, da ko nehaš bežati pred občutki in si jih dovoliš (jih sprejmeš),
le ti izgubijo svojo strašno moč ...

Solze so zelo običajne na psihoterapiji ...
Žalost se izrazi skozi solze ... samo robčke ti poda terapevt in počaka da se solze posušijo.
Je ob tebi, nisi sama v svoji žalosti ... pomembno je da to žalost lahko pokažeš pred nekom.
In se sočasno tudi učiš sama sebe potolažiti, razumeti in tudi sprejeti žalostno.

Odnos med teboj in terapevtom je izjemno pomemben.
Zgraditi se mora zaupanje, občutek varnosti ... sprejetosti ...
Ljudje smo različni , nekdo se odpre hitro, drug potrebuje veliko ... vse to je OK.

Kar pogumno nadaljuj s terapijo...

[Arwen]

smisla terapije. Ko začutim, da postajam čustvena in da mi gre na jok, bi najraje spizdila od tam. Ne dovolim si "cmerit se", ker me je sram pred terapevtom in pred sabo . To sem mu tudi povedala in sva

to je tudi del t.i. "krame, ki jo šlepaš s sabo"

Plus tega farbam (en od mojih problemov ) in se z vsemi štirimi oklepam, da ne bi govorila o čem, kjer lahko začnem farbat. Ampak tak ne bom nikamor prišla .

he, ko bi mene vidla pred leti, kako šele sem jaz farbala  stavim, da je tvoje farbanje zanemarljivo v primerjavi z mojim 

[Medika]

he, ko bi mene vidla pred leti, kako šele sem jaz farbala  stavim, da je tvoje farbanje zanemarljivo v primerjavi z mojim 

Stavim, da ni . Nekje sem prebrala, da obstaja prav fobija pred farbanjem, eritrofobija se mi zdi in tu ziher zmagam . Pa si ti to farbanje čisto premagala?? (Reči da ja, tak da vem, da je še upanje zame ).

Sicer pa hvala vsem za odgovore! Ste mi dali kar nekaj vzpodbude za naprej!

Lost, smeh je ravno en od mojih obrambnih mehanizmov - takoj, ko je kaj bolj kočljivega, se začnem smejat , ustnice se mi kar same od sebe raztegnejo do uh, v resnici pa ni nič smešnega, prej žalostnega... Kak bedn je ta filing! Sploh se ne morem zadržat.
In ja, razumsko vem, da bolj kot se bom odpirala in govorila o svojih izkušnjah, več bom odnesla od terapije, ampak (še) ne gre...

Slavka, ravno to mi je zanimivo, ko si rekla da to ni klepet ob kavici. O neki stvari se lahko namreč pogovarjam s sestro in sem mislila, da bo tud na terapiji šlo, pol pa naenkrat totalna blokada. V tistem trenutku sem se šele zavedala, da je prav ta zadeva bistvo vseh mojih težav (sram, gnus, farbanje, strah, anksioznost...). Že cel teden samo o tem razmišljam.
Jaz sem tudi vedno živčna, ko se peljem na terapijo (pa bliže kot sem, bolj se smejim ). Pred naslednjim srečanjem me je pa kar groza , ker ne vem, če bom lahko spregovorila o tisti zadevi, ki me več kot očitno kljuva od znotraj.

Aslan, vem, da so solze nekaj običajnega na terapiji. Ampak jaz se jih prav bojim. Že ko vidim robčke na mizi, me spreleti nek čuden občutek - v smislu eh, to ni zame, jaz se že ne bom jokala (mi bo prej od smeha pritekla kakšna solza ).

še enkrat, hvala za odgovore...
lp

[Arwen]

Stavim, da ni .

  o, pa je 

Pa si ti to farbanje čisto premagala?? (Reči da ja, tak da vem, da je še upanje zame ).

jah, seveda še zafarbam tu pa tam, itaq, tko da čisto zadeva ni odstranjena. Če pa primerjam z nekoč in danes, pa lahko mirne duše trdim, da v bistvu je - oz. še zdaleč ni več tako moteče, kot je bilo.

smeh je ravno en od mojih obrambnih mehanizmov - takoj, ko je kaj bolj kočljivega, se začnem smejat , ustnice se mi kar same od sebe raztegnejo do uh, v resnici pa ni nič smešnega, prej

maska...

, ker ne vem, če bom lahko spregovorila o tisti zadevi, ki me več kot očitno kljuva od znotraj.

in to je?

[Medika]

o, pa je 

Bi mogle v živo probat.

Arwen imaš zasebno sporočilo.

[krasendan]

Js sm rabla 1 let pa pol...pa še nism čist stoposto v zaupanju do terapevtke...čeprav je ona kul...in mi je že ogromn pomagala...ampak...Sem pa vsakič za mikromilimeter:) bolj sproščena z njo...


Najbolj ironično pa je, da je tam v terapiji vse okej...farbanje, smeh, jok...kakršnkoli obrambni mehanizem...Sej terapevt ga more videt, da ve kaj uporabljaš:)...Ko ga ti sprejmeš in ti zaradi obrambnega mehanizma, ne bo več toliko nerodno...boš lahko šla preko njega...

Nismo zastonj pri terapevtih...že imamo razlog...in ponavadi smo zaradi teh razlogov razvili določene mehanizme...bolj in manj očitne...

Btw...moj je smeh...se smejim, ko govorim o žalostnih stvareh...grozn...in skregan z logiko...ampak...Sva s terapvetko to predebatirale...da sem dejansko vidla, kaj ta smeh je...

Uglavnem...vztrajaj...še posebaj, če ti je terapevt okej....Boš pač še nekaj časa blokirala...nč hudega...so te že izkušnje naučile nezaupanja...terapevt te bo pa sedaj zaupanja...ok?

Pogumno!

[Arwen]

Uglavnem...vztrajaj...še posebaj, če ti je terapevt okej....Boš pač še nekaj časa blokirala...nč hudega...so te že izkušnje naučile nezaupanja...terapevt te bo pa sedaj zaupanja..

 

[toja]

Uglavnem...vztrajaj...še posebaj, če ti je terapevt okej....Boš pač še nekaj časa blokirala...nč hudega...so te že izkušnje naučile nezaupanja...terapevt te bo pa sedaj zaupanja..

 

Tudi jaz se strinjam z obema....

[umetnica]

...kar se farbanja tiče..... no, da ne bo pomote farbajo tudi terapevti, brez skrbi.....in veste zakaj?.....zato , ker so samo ljudje , tako kot mi....... in ljudje premoremo občutke in čustva s katerimi se odzivamo na zunanji svet.......

.....lepo je biti človek, tudi z napakami in pomanjkljivostmi in še kako težko breme si nakopljemo, če hlepimo in si želimo biti poplni.....

[Medika]

Btw...moj je smeh...se smejim, ko govorim o žalostnih stvareh...grozn...in skregan z logiko...ampak...Sva s terapvetko to predebatirale...da sem dejansko vidla, kaj ta smeh je...

Evo, čisto isto je pri meni. Pa mi gre ful na živce ta smeh, taki živčni je, ampak se ne morem zadržat .

Najbolj ironično pa je, da je tam v terapiji vse okej...farbanje, smeh, jok...kakršnkoli obrambni mehanizem...Sej terapevt ga more videt, da ve kaj uporabljaš:)...Ko ga ti sprejmeš in ti zaradi obrambnega mehanizma, ne bo več toliko nerodno...boš lahko šla preko njega...

Uf, tu pa še nisem! Ne znam si predstavljat, da bi sprejela moje farbanje. Ker to se mi zdi tak grozno, da sem se začela celo umikat od ljudi... vse, sam da ne zafarbam!

Uglavnem...vztrajaj...še posebaj, če ti je terapevt okej....Boš pač še nekaj časa blokirala...nč hudega...so te že izkušnje naučile nezaupanja...terapevt te bo pa sedaj zaupanja...ok?

To si pa tak lepo napisala! Bom vztrajala, ker sem fuuul motivirana. Tak nočem več živet! Želim si bit sproščena, predvsem pa mirna v sebi. Hočem polno živet, ne pa v drugi prestavi...

[Arwen]

Uf, tu pa še nisem! Ne znam si predstavljat, da bi sprejela moje farbanje. Ker to se mi zdi tak grozno, da

zagotovo si kdaj že opazila nekoga, ki je ful zafarbarl? in - kakšen se ti je zdel? se ti je zdelo fuuuul opazno al si pač opazila (al pa še to ne) in - to je bilo vse....

[Medika]

ma ja, saj to je fora, da če kdo drug zafarba se mi ne zdi nič tak groznega, pač je zafarbal, ampak zase pa ne čutim tak , se mi zdi, kot da me širno vesolje gleda in vsi s prstom kažejo vame: glej jo, kak ji je nerodno

[Arwen]

ma ja, saj to je fora, da če kdo drug zafarba se mi ne zdi nič tak groznega, pač je zafarbal,

in to je eden prvih korakov! ko ugotoviš, da to dejansko ni tako hudo, kot misliš... 

  ampak zase pa ne čutim tak , se mi zdi, kot da me širno vesolje gleda in vsi s prstom kažejo vame: glej jo, kak ji je nerodno

mhm, poznam zelo dobro. Še bolj čudovito pa je, ko se naje kdo, ki tvoje farbanje izpostavi  in se dela norca iz tega 

[Medika]

mhm, poznam zelo dobro. Še bolj čudovito pa je, ko se naje kdo, ki tvoje farbanje izpostavi  in se dela norca iz tega 

o marija, to je pa kot sol na rano

[Arwen]

res je; in največji štos je bil v tem, da je to izjavil nekdo, ki tudi sam ful farba, tako da je bil dovolj samo stavek: "kdo se oglaša", pa sem imela mir (vsaj nekaj časa)

[Medika]

res je; in največji štos je bil v tem, da je to izjavil nekdo, ki tudi sam ful farba, tako da je bil dovolj samo stavek: "kdo se oglaša", pa sem imela mir (vsaj nekaj časa)

 

[Medika]

Da ne bom odpirala nove teme, bom kar tukaj vprašala: po kolikem času so se pri vas začeli kazat učinki psihoterapije?

Jaz sem na začetku imela ful upanje v terapijo, predstavljala sem si, da bom po njej spet "normalna", zdaj pa so se v meni pojavili neki dvomi, češ, s terapijo lahko samo malo omilim težave, ker itak si, kar si, ne moreš se zdaj v nulo spremenit. Plus tega se mi zdi vedno bolj nerealno, da bi se lahko človek samo s pogovorom in ozaveščanjem nezavednega spremenil. Sprašujem se, ali je to čisto zares možno...

Pa a vi še kaj dodatno sami delate doma? Dobite kako "domačo nalogo"? Pištete dnevnik, si govorite afirmacije, ste se pogovorili s člani družine o vaših zamerah, potlačenih zadevah...?