Bežanje- je to res rešitev?

[rekviem]

Živjo,
hitro in nujno potrebujem nasvet... Fant je obupal nad svojim življenjem, nad njim so se zgrnile res grozne in nepravične stvari (denarna stiska, starši in brat mu obračajo hrbet oz. jih ne zanima, kaj se z njim dogaja, odpoved garaške službe, tožba delodajalca, zamrznitev plače, izselitev iz stanovanja), ki jih ne more več prenašati. Poleg vsega tega, pa ima tudi paranoične misli o hudobnih, hinavskih, lažnjivih ljudi. Nikjer več ne najde smisel. Edino meni še zaupa. Danes je napovedal svoj odhod v tujino, dejansko bo zbežal pred svojimi problemi. Jaz menim, da to ni rešitev in sm ga skušala prepričati, da bi vztrajal, si najde drugo službo, stanovanje, izterja svojo plačo... Ponudila sem mu svojo pomoč, vendar od nobenega noče nič, čisto je izgubil voljo za vse. Čuti, da se ne more obrniti na nobenega več (pred tem je bil z mamo zelo povezan, delodajalec mu je bil kot oče) in so se vsi obrnili proti njemu. Na nek način ga razumem in sprememba okolja bi mu dobro dela, vendar bi moral najprej stvari urediti doma.
 
Kaj naj naredim? Morala sem mu obljubiti, da ne bom klicala njegovih domačih in prihajala do njega, drugače se tudi meni ne bo nikoli več javil. Ta trenutek že pakira. Naj ga kar pustim odditi? Ali je to njegov krik na pomoč? Težko mi je, ko nosim tako veliko odgovornost in bi potrebovala nekoga, da tudi meni stoji ob strani in svetuje.

[krasendan]

Ajejejej, žal je odločitev njegova. Prisiliti ga, da ostane doma ne bo možno. Ne vem, razmišljam, da mogoče bi bilo pa dobro, da malo gre in na vse skupaj pogleda z distance. Saj to ne pomeni nujno beg, bežanje...glede na to, da je v tako hudi stiski, je vrjetno umik pravzaprav modra odločitev...Ko sprazniš glavo, dobro premisliš in se odločiš kako naprej...

Vrjamem, da je tudi tebi hudo in da ti ni okej, da gre...pa vendar...mogoče pa rabi le nekaj dni...kak teden...Gre daleč? se bosta lahko obiskovala?...mogoče bi bilo bolje, da ne ustvarjaš pritiska nanj (ne pravim, da to delaš namerno...vsak izhaja iz sebe in te popolnoma razumem), ampak ga podpreš?

Hja, težko je obema...vem...piši nam še...ti bomo tudi mi stali ob strani...

[Suzy]

Tudi jaz mislim,da potrebuje nekaj časa za premislek kako naprej,...bežanje v tujino res ni prava rešitev.Moral bi se pogovorit s starši,delodajalcem,....sprejet za začetek tvojo
pomoč in če ima paranoične misli,bi bilo dobro stopit tudi do zdravnika.

[Arwen]

Ajejejej, žal je odločitev njegova. Prisiliti ga, da ostane doma ne bo možno.

jp

[Ribica]

se strinjam s predhodniki. Stoj mu ob strani ob tej odločitvi, nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha. Iz distance bodo problemi videti drugačni. Kar se pa paranoje tiče (če je res to paranoja) bi pa nujno potreboval strokovnjaka. Mogoče so pa to le odzivi na strahove in stiske, ki jih bo z odmikom presegel.
Ribica

[Aslan]

Fant je obupal nad svojim življenjem, nad njim so se zgrnile res grozne in nepravične stvari (denarna stiska, starši in brat mu obračajo hrbet oz. jih ne zanima, kaj se z njim dogaja, odpoved garaške službe, tožba delodajalca, zamrznitev plače, izselitev iz stanovanja), ki jih ne more več prenašati. Poleg vsega tega, pa ima tudi paranoične misli o hudobnih, hinavskih, lažnjivih ljudi.

Te paranoidne misli bi veljalo podrobneje razsikati.
Lahko gre za duševno motnjo, zaradi katere se mu tudi sesuva njegov ostali svet ... (služba, denar, dom..)

Težko mi je, ko nosim tako veliko odgovornost in bi potrebovala nekoga, da tudi meni stoji ob strani in svetuje.

Na tem mestu je potrebno razmejiti KAJ JE in KAJ NI tvoja odgovornost.

Njegova situacija vsekakor ni tvoja odgovornost.
Verjetno je posledica več dejavnikov ... s katerimi ti nimaš nič.

Vse kar je v tvoji moči je to, da mu stojiš ob strani.
Da ima nekoga, ki mu lahko zaupa, ga sliši ...
In če bo potrebno mu lahko pomagaš najti strokovno pomoč, obisk pri psihiatru.
Ko se človeku podira svet je duševno nestabilen in je strokovna pomoč zelo na mestu.

[rekviem]

Res hvala za vse napisano 
Fant še ni šel, saj nima denarja, kljub temu da je 2x hotel prodati avto, vendar mu nekako ni ratalo... Sprijaznila sem se, da več kot svojo pomoč mu ne morem ponuditi in je na njemu, če jo bo sprejel. Od ponedeljka mu stojim ob strani in se veliko pogovarjava, vendar imam občutek, da takoj ko dobi denar, bo odšel. Idejo ima, da bi zbrisal vse sledi za sabo, celo uničil osebno, da ne bo mogel priti nazaj v Slovenijo, saj kot pravi, noče več gledati te hinavščine. Resnično so mu vsi, katerim je zaupal obrnili hrbet in je sam! Jaz mu skušam dopovedati, da bi se moral vsesti z njimi in pogovoriti, rešitev bi se že našla. Vendar noče iti preko svojega ponosa, pravi da ne bo nobenega več prosil za pomoč... Danes je bil zopet močno razočaran in se je celo poigraval z mislijo na samomor... Vzel je eno tableto apaurina in šel spat, kaj bo sledilo, lahko le nemočno opazujem... 

[marina]

Mogoče bi bilo dobro poiskati z njim pomoč psihiatra, sa vsa ta sumničavost do vseh nekako kaže na težjo duševno motnjo. No, mogoče se motim.

Daj mu do znanja da mu želiš pomagati in mu predlagaj na nek primeren način da gresta skupaj k psihiatru.

[Tačka]

joj, ne vem.. saj odhod v tujino ni tako enostaven. Lažje reči kot narediti. Kam bi pa šel ? Pozna koga ? ITA, AVST ,..?

Noče sprejeti tvoje pomoči ? Ga je sram pred drugimi ? daj, prepričaj ga in poskusi ga spraviti na pogovor h kakšni "tuji" osebi..

Ali živita skupaj ?..  Kaj pa njegovi prijatelji ? Piši..

[rekviem]

Evo, se malo javljam in sporočam dobre novice: fant je danes šel do psihoterapevtke, ki mu je dala antidepresive in antipsihotike: diagnoza depresija.
Po tragediji z apaurini (baje jih je pojedel 13! in se celega dneva in noči sploh ne spomni) se je začel zavedati, da je padel pregloboko in da sam ne bo zmogel. Misel na tujino je še vedno prisotna, vendar le v skrajni sili oz. bo probal narediti čimveč tukaj, to se pravi zdraviti. Po dolgih pogovorih in branju knjig (kupila sem mu knjigo Inteligentna čustva, Frances Wilks) je počasi začel sprejemati mojo pomoč.
Navezal je stik tudi z mamo, ki ga zelo podpira. Naj povem še, da sem se morala čustevno malo umakniti od njega, saj me je preveč prizadelo in ubijalo in tudi sama imam še nedokončane stvari, ki so pol leta stagnirale (diploma!). Sedaj nisva par, vendar se vsak dan vidiva in slišiva, kadarkoli me potrebuje sem mu na voljo, prejšnji vikend je celo spal pri meni, saj se je bal, da si bo kaj naredil in ni več zdržal samote v svojem stanovanju. Seveda mu stojim ob strani, ga poslušam in podpiram. Na nek način se mi tudi smili, saj nima nobenega ki bi se mu zaupal. No, zdaj se je vsaj odprl in je dovzeten za tarepijo in tablete... Močno upam, da bo pomagalo!

[Arwen]

.. Močno upam, da bo pomagalo!

držim pesti 

[dusica]

Rekviem,

vredna posnemanja!  Upam, da se bo nekdaj zelo dobro zavedal, kakšno čudovito bitje ima ob sebi...vztrajno še naprej, sicer mu vlagaj upanja in trde volje, pika na I pa je ljubezen, ki mu jo lahko še daš...v kakršnikoli obliki.


                                         Dušica

[Sofia-Del_Sati]

rekviem, predvsem mora fant zdržat prve mesece ad, k bodo vsi slabi filingi še slabši (ko rečem slab, mislim obupen)!

jst sm zarad str.uč. 2x obupala, potem pa zdaj v tretje le vztrajam, je bla pa depra še hujša. Prav mi je!


Torej rekviem tega se morata zavedati!

HUDO BO OB AD, ŠE HUJE KOT PRED AD, AMPAK POTEM JE BOLJE!!!!!!!

Lp Sofie 

[Suzy]

Rekviem,

vredna posnemanja!  Upam, da se bo nekdaj zelo dobro zavedal, kakšno čudovito bitje ima ob sebi...vztrajno še naprej, sicer mu vlagaj upanja in trde volje, pika na I pa je ljubezen, ki mu jo lahko še daš...v kakršnikoli obliki.


                                         Dušica

[rekviem]

Hvala, Dušica in Suzy 

Sofia, prav imaš, stranski učinki so hudič in včasih pomislim, kot da ADji sploh ne delujejo  Grooooozno je spet!!!!!

Julij in avgust sta minila ležerno in poletno, fant si je iskal novo službo, jemal adje in včasih še kventiax, ko ni mogel zaspati, šla sva na morje, jaz sem pisala diplomo... Septembra je res dobil super ponudbo za delo v tujini- isto delo kot ga je že delal v Sloveniji in bil tudi kvalificiran, idealen job v idealni državi, Nizozemska. Jaz sem bila vesela, on je bil vesel, celo načrtovala sva, da se mu sčasoma še jaz pridružim gor. Načrtovan odhod konec oktobra.

Zdaj pa že cel mesec travmira, se zapira, izolira, ne je, ne spi, že nekaj dni ni vzel ad, ker se ga je napil in zadrogiral za vikend, spet ga mučijo črne misli, paranoja in nespečnost. Do konca je apatičen! Ko sem mu danes omenila, da ne zmorem več, da je čustveno prevelika obremenitev zame in da mu lahko zaenkrat ponudim le prijateljstvo, se je epizoda s samomorom zopet ponovila (že tretjič!)... Po telefonu grozil, da si je odrezal mezinec, da odhaja iz stanovanja (pač nekam, kjer ga ne bomo našli in bo v miru lahko izkrvavel), obdolževal mene da sm kriva za vse to, da brez mene je življenje ničvredno in da sm bila edina, ki sem ga še držala pokonci... Po intervenciji z mamo, mi je še bolj zameril in bil jezen name, da si je šel še zapestje rezat... Hvalabogu je prišel še oče, ki je zelo strog in sedaj je pri starših zaklenjen.

Čisto se mu je zmešalo! Občutek imam, kot da v resnici ni hotel umreti, le nekakšen klic na pomoč, da mu pomagamo, saj si sam ne zna. Jaz pa tudi ne!!!! Pa sem mu 2 leti vedno stala ob strani, kljub zavrnitvam in zmerjanjem. Mogoče bi pa že zdavnej morala it, ko še ne bi bilo tako hudo... Zdi se mi, da mi že nekaj časa skriva svoja občutja, strah in jezo, tudi laže, samo da bi mu dala mir in se delala, da je vse  v redu... Če pa ga lahko ČUTIM, da ni v redu... Da je nekje drugje z mislimi... s črnimi mislimi in groznimi občutki, ki jih jaz ne poznam in ne razumem... Strah me je, ne vem kako naj reagiram 

S starši se končno strinjamo, da rabi večjo strokovno pomoč, kot pa le nekaj obiskov pri psihoterapevtki in adji vsak dan. Upam, da ga jutri peljemo v... psihiatrično bolnico?... pa saj niti ne vem kam!?   

 

[Suzy]

Občutek imam, kot da v resnici ni hotel umreti, le nekakšen klic na pomoč, da mu pomagamo, saj si sam ne zna.

Ko je življenje prenaporno, ko ni več izhoda, ko se nikjer ne posveti nobena luč, ko so vsa vrata zaprta, takrat je za nekatere znamenje, da je treba dvigniti roko nadse in dokončati fizično bivanje na tem svetu.

Vzroki za to, da enak problem nekateri rešujejo konstruktivno – torej tako, da jim ta pomeni izziv, s katerim se je treba spopasti in iz njega potegniti najboljše, drugi pa pred njim obupajo, so različni.

Vedenje tvojega fanta je vsekakor klic na pomoč,...čimprej mu je treba poiskat strokovno pomoč,
pri tem pa mu brez dajanja občutkov krivde,obtoževanj,manjvrednosti,....stati ob strani.

Vem,da je težko zate in da se posledično nakopičena čustva izražajo in pustijo posledice tudi nate.
Občutek imam,da si močna kljub določenim strahovom,ki se pojavljajo v tebi,...
Upam,da bodo starši poiskali urgentno pomoč,ki je v vsakem mestu,...kdajkoli in ob bilo kateri uri
in,da bo fant z vašo in strokovno pomočjo počasi prišel na pravo pot in uvidel kako dragoceno je življenje,...
Javi kako in kaj ter vse dobro vam želim!!

[dusica]

Se strinjam s Suzy: čim prej poiskati strokovno pomoč v psdihiatrični bolnici! Zadeva je dokaj resna, ti pa verjamem, da si naredila vse kar je v tvoji moči - ne živi z občutkom krivde  ali ponosna...tudi on se bo tega en dan zavedal in,...če si mu res toliko/tako pomembna, ne bo dvignil roko nadse ali se pobral, dokler je še čas...tako kot vsi mi, tudi on ZMORE!

Srečno obema! 


                                                    Dušica

[Sofia-Del_Sati]

S starši se končno strinjamo, da rabi večjo strokovno pomoč, kot pa le nekaj obiskov pri psihoterapevtki in adji vsak dan. Upam, da ga jutri peljemo v... psihiatrično bolnico?... pa saj niti ne vem kam!?   

Če ste iz LJ ali okolice, je za tovrstne zadeve pristojna EKI - enota za krizne intervencije pod okriljem psihiatrične bolnice Lj.

[dusica]

Sofi,

kako ti sedaj gre..počutje? spanje? apetit?

No, v tvojem primeru ne gre za bežanje ali silovit boj z depresijo, anksio in ostalimi strahovi..In sodeč po pisanju, imaš veliko željo po uspehu..in ga lahko dosežeš!

Upam, da bo boljše..


                                          Dušica

[Sofia-Del_Sati]

kako ti sedaj gre..počutje? spanje? apetit?

slabo - slabo - slabo (ga ni)

No, v tvojem primeru ne gre za bežanje ali silovit boj z depresijo, anksio in ostalimi strahovi..In sodeč po pisanju, imaš veliko željo po uspehu..in ga lahko dosežeš!

  <--- oprosti, ne smejim se tebi, ampak sebi in mojim neuspehom