Odvisnost od odnosov

[ton]

Hvala za prijazen odgovor, pri tebi me je zmeraj malo strah, da te ne razkajfam.
1. težo in svojo fizično podobo očitno še zmeraj vidiš kot pomemben problem - ampak to je zelo obča zadeva.
2. zadeva z avtidepresivi: seveda imaš z zgodbo o znanki popolnoma prav, Kristy. Antidepresivi za silo pomagajo ravnovesju v možganih, da se človek nekako skobaca iz luknje, nič pa ne varujejo, da se ne bi znova zvrnil vanjo. Osebno sicer zaničujem izraz 'delo na sebi', bistveno pa vendarle je, da že ob samem začetku terapije postanejo jasne tudi druge naloge - bodisi vključitev v kognitivno vedenjsko terapijo, v individualno ali skupinsko analizo, vsaj v redne (recimo mesečne) kontrole pri psihiatru, ki naj spremlja napredek - ali ostajanje na mestu ali celo zvračanje - človeka.
3. Ja, pri tebi gre verjetno res za neko zapleteno problematiko odnosov z ljudmi, predvsem s partnerjem in tudi s svojimi starši, ki jo je enostavno nujno treba premisliti ob neki strokovni pomoči (najraje ob neki partnerski terapiji). AMPAK pazi, Kristy, si pripravljena, da se bo spet zgodilo, kar se ti dogaja vse življenje: da ti ljudje ne bodo povedali tistega, kar pričakuješ, da ti bodo povedali? Boš potem spet zamahnila z roko (ti nimajo pojma) in se odpravila spet naprej?
Ne vem, morda bi bila Sanja Rozman prava izbira. Je pa neskončno prebukirana in v Ljubljani in upam, da ji gre s konkretnimi ljudmi bolje kot v oni knjigi, ki se po mojem vse prehitro konča. Evo ti stran: http://www.spremembavsrcu.si/

[bikica66]

Kristy zelo mi je žal,da se moraš tako zelo mučiti,da ostajaš nad gladino .
Vesela sem,da sva se spoznali , čeprav sva izrekli le nekaj besed.
V življenju je pač tako,da vsega ne moremo imeti.Tudi jaz sem imela kljub dvem otrokom zavidanja vredno postavo,mož je še danes pri 45tih zelo fejst dedec.Kaj mi pomaga ,da sem na zunaj vsa lepa,urejena-nič-ko pa je vse ostalo skorajda gnilo .
Resnično ti želim res vse dobro v življenju,se pa podpišem v celoti pod Tonove besede 
Kristy drži se 

lp

[Kristy]

Hvala Ribica za tvoj vzpodbudni post .
A veš, da si ti do sedaj edina za katero vem, da se po AD-jih ni zredila. Mati mila, da berem, da se teža poveča za 10-15 kg, se mi ob tem kar meša....zame bi bil že 5 kg preveč velik problem, joj, bi se čist prežrla od obupa . Sam ko vidim kako to mojo znanko opravljajo zarad kilogramov  , kaj vse mora poslušati....ajoj, hudo je to .

Je še ena stvar zakaj jih nočem jest....je zelo intimna ....zato ne vem, če bi tukaj to pisala. Ampak je zame zelo pomembna !!!
Sej najbrž bi vam mogla napisati, če želim izvedeti kaj si nasplošno o tem mislite. Malo se mi sicer svita kaj bi mi napisali...ne vem, no...vseeno je preveč osebno za cel forum...

Ton, si faca....nič se ne boj, do ljudi, ki me res poskušajo razumeti in mi ne kar nekaj pišejo tja v en dan stvari in dajejo ocen o meni(v bistvu tega res ne maram) na podlagi par vpisov na forum, poskušam biti zelo tolerantna  . Slaba stran foruma je, da človek na oni strani ne vidi človeka na tej strani, ne vidi njegovega obraza, kretnj, mimike, ne sliši glasu,...vse kar vidi je tekst na forumu....tako bi neka stvar, nek pogovor v živo izgledal čisto drugače kot si nekdo, ki tekst na forumu prebere potem to interpretira. Sem precej miren človek, vendar, če mi nekdo stopi na žulj, ne morem ostati ravnodušna.

Jah no, nisem rekla, da nimajo pojma ...
Verjamem, da je Rebolj špica...zato sem tudi šla k njemu...me je pa sam vprašal, če sva se ujela, če bova lahko nadaljevala....takrat sem valjda rekla, da ja . Ampak to me je vprašal nekje bolj pri začetku. Potem pa, ko sem želela izvedeti tiste pomembne stvari zame, pa ko ni bilo nič iz tega....no, pa sej o.k., lahko bi ga enkrat drugič to vprašala....sam kdaj: sem ga lepo vprašala, če mogoče dela tudi popoldne. Pa mi je rekel, da on zarad mene ne bo spreminjal svojih življenskih navad in se odpovedoval svojim aktivnostim  ....haloooo no, kakšen je to odgovor ? Ne vem potem kako naj zaupam takemu psih., če me že prvič tako na hitro odpravi.
O Darji moram pa res napisati kritiko... v drugo temo, tam pod psihiatre. Ker to je bilo res "too much", drugače pa je gospa izredno prijazna in prijetna, ampak kar se strokovnosti tiče....vsaj kar sem jaz mela z njo....kriza .
Ena druga (psihologinja) - jo ne bom omenjala, je bila na začetku čist fanj, sva se lotili, potem pa je imela neke osebne probleme in se je vse končalo....nisem dobila niti najbolj preprostih odgovorov na moja vprašanja.
Meni se zdi, da nimam sreče....ne vem kako si ti to razlagaš, Ton.
Nekdo je enkrat na forumu napisal, da si zase želi najbolje....no, jaz tudi zame. In kar je za nekoga dobro, ni nujno tudi zame. Vsak človek drugače razmišlja, vsak ima svoje fore, nekomu je ena stvar zelo pomembna, drugi bi na to zamahnil z roko, tako, da se mi zdi čisto normalno, da se moraš z njim začutiti in mu dovolj zaupati. Konec koncev te ne more "voditi" nekdo, kateremu ne zaupaš popolnoma ali pa s katerim nisi na isti valovni dolžini. Sploh pa, domnevam, da bi se glede na naravo mojega problema, bolje znašla z psih. ženskega spola kot moškega.

Hvala ti za Sanjino stran. Ja, če ne drugega, vprašam lahko kako in kaj kaže. Joj, njene knjige - v Sanjah o rdečem oblaku sem ostala na 108 strani...ne vem, če bom še brala.....je grozno boleče ...sem jokala skoraj vseh 100 strani. Sej sem res šuknjena. Ma sploh te psiho knjige me vedno spravijo v depro.

[Kristy]

Bikica, ti si pa tudi zdej čist fanj, no .

Rada bi enkrat izvedela več o tvoji psihoterapevtki.

[Agnes]

Kristy, sama hodim na Sana vita. Če te kaj zanima, sporoči. LP Agnes

[Arwen]

...ko pa je vse ostalo skorajda gnilo ....

halooooo, bikica, kaj pa sedaj to pomeni?  kolikor sem uspela razbrati tiste parkrat, ko sva se srečali, si eno zelo, ponavljam zelo pošteno, srčno, čustveno, unikatno, razgledano, inteligentno, nežno, prisrčno, pošteno, komunikativno, skrbno, simpatično.... bitje  in še eno tako kdaj o sebi povej, pa se naslednjič spod čela pogledava, ko se srečava  . Tako, sedaj pa takoj preoblikuj opis o sebi, prosim lepo 

[Arwen]

.. se teža poveča za 10-15 kg,...

hm, ampak, kljub vsemu - redi vendarle hrana...AD-ji povečajo občutek lakote, dajo ti volčji apetit,... od človeka pa je odvisno, koliko in kaj poje, ter koliko se giblje...

... Sej sem res šuknjena....

nak, nisi 

[ton]

Meni se zdi, da nimam sreče....ne vem kako si ti to razlagaš, Ton.


v Sanjah o rdečem oblaku sem ostala na 108 strani...ne vem, če bom še brala.....je grozno boleče ...sem jokala skoraj vseh 100 strani.

AD 1: res nisi imela sreče, je pa tudi res, da psihoterapija predvideva nek transfer med obema, neko stanje zaupnosti. To, kar ti je odgovoril glede popoldneva, je čista glupost in napuh. Škoda, ker sicer ga imajo predvsem dame rade. Ni kaj, še poskušaj. Sam bi glede na osebne in družinske izkušnje zdajle morda priporočil vsega dve imeni, morda tri - pa še od teh sta najmenj dve odlični referenci za bipolarno (mojo) nesrečo, za depresijo pa lahko na ženinem primeru priporočim samo eno (če češ, na osebno sporočilo). Je pa se pametno pripraviti. Ti si, kot pišeš, tega Rebolja na veliko zbombala s svojimi predpočitniškimi tesnobami, medtem si pa ti analizirala njega, ali je primeren za tvoje taprave težave ali ne. Jasno, da je potem zmanjkalo časa. Naslednjič bistveno skrajšaj čas za analizo in kar ustreli, kaj te teži.
AD 2: ja, potem pa velja, da strani od 100 naprej beri vsaj nad umivalnikom, še raje pa kar v banji.

[tekačica]

Kristy, mogoče imam podoben problem. Moj partner dela od jutra do večera, pogovarjava se ne....potem problemi s taščo in nerešeeni problemi iz otroštva. No pa sem za novo leto sklenila, da nekaj naredim. aja imunski sistem je bil na nuli, pa še želodec in nespečnost....
Prišlo je do tega da sem končno lahko izjavila, da se ločim.  , ko so AD-ji začeli delovat.
Partner še vedno dela, zvečer ko pride domov ob 11 zvečer pa se mu seksa - takrat je tako nežen.....
Ko se mu prepustim, sem drugi dan še bolj žalostna....
Sem se pa osvobodila navezanosti nanj. Vendar to pomeni, da se najin odnos še bolj razdira. In zato imam občutek krivde, da se ne trudim dovolj. Ločila se še nisem, ker imam otroke, pa se mi zdi da bo še večja škoda če se,....
ampak kaj se mi je še zgodilo  - spoznala sem moškega, žal poročen in nedostopen zame, apmak moški s katerim se res štekam, ki me razume....in najin odnos s partnerjem se še bolj razhaja...
Ne upam se ločiti, ker se mi zdi da je to za otroke res hudo.
Ne morem pa biti srečna v taki družini.
Pa mi pravijo naj potrpim, da je drugje še hujše. Moje zdravje pa hira.
Kaj je res tako narobe, če želim biti ljubljena in spoštovana....mogoče si delam iluzije....o popolni družini.
Drugače pa sem kar samostojna in se veliko uključujem v družbo, ker res pogrešam pogovore.
V hiši pa mi je težko.
Na trenutke se mi zdi da nisem tako nesrečna, ko pa partner konča delo ob 9 zvečer in gre do 11 ure s kolegi na pivo in to vsak dan, mi je pa hudo. In potem mi pravi, da me ima rad, še preveč....in mu verjamem in imam slabo vest, ker mi je všeč drugi moški....
No zdaj celo partnerja primerjam z Njim.
In kaj je najhujše, zdaj ne spim zaradi moškega, ki nikoli ne bo moj....
Potem pa še verska vzgoja, o zvestobi in podobno...uf   
Ali ima kdo izkušnje z ločitvijo, kaj to pomeni za otroke?Zdi se mi, da bi zmogla sama....
Sem enkrat že pisala, da me je strah vozit avto. Naj povem, da sem šla prvič ptremagat strag na 150 km dolgo pot - celo pot sem si pela in bilo je super. Torej napredujem. Celo en vikend brez družine sem si privoščila in uživala; samo malo me je pekla ves zaradi popolnega užitka.
Ima kdo kakšno pametno izkušnjo, ker tole me pa res uničuje. AD ji mi ne bojo pri tem pomagali.

[Ribica]

Koliko so pa otroci stari? Ali se oče z njimi nič ne ukvarja, če vsak dan dela do 9. zvečer. Potem ga v primeru ločitve tako ne bi pogrešali, saj ga komaj poznajo.
Ko sem se ločila, je imela mlajša hčerka 12 in starejša 17. starejša je že vsaj 3 leta pritiskala name, naj nekaj ukrenem, ker tako ne more več živeti (v tako zateženem in zamorjenem ozračju), mlajša se je ločitve bala, a na koncu smo vse tri zadihale in še danes pravita, da je bilo tako prav in da bi bilo še boljše, če bi bilo prej (zdaj sta stari 17 in 22).
Otroci niso nikoli ovira, pogosto pa so izgovor, mi je rekla moja terapevtka pred 15 leti. Je imela zelo prav.

Ribica

[tekačica]

Ali lahko prideš v klepetalnico? Prosim.

[Kristy]

Agnes, ti pišem takoj ko bom mela kej več časa.

AD 1: res nisi imela sreče, je pa tudi res, da psihoterapija predvideva nek transfer med obema, neko stanje zaupnosti. To, kar ti je odgovoril glede popoldneva, je čista glupost in napuh. Škoda, ker sicer ga imajo predvsem dame rade. Ni kaj, še poskušaj.

Ha, ha, Ton....od 18 leta naprej več ne padam na videz moških...sem izoblikovala mnenje, da boljš ko zgleda, slabši je....ma ne...to je sam hec....da ne bo kdo vzel resno....
Ma ne, je tako, da če pride k psih. nekdo, ki ima manjvrednostni kompleks, pa da mu ta potem reče, da zarad njega ne bo spreminjal svojih navad (kdo ga je pa to vprašal), si le-ta to lahko tolmači: koji si ti k---c in si nabije še večji manjvrednostni kompleks....kako naj zaupam takemu dohtarju, če me zabije že ta prvi krat in mi pokaže kdo je on, da on je pa dohtar, jaz pa boga norica ? O.K., sej valjda, da mi ni hotel kej hudega, sam s kakršnim glasom je to povedal in s tistim izrazom na obrazu ....ja, priznam, sem mu zamerila to. Če bi se vsaj nasmejal ali rekel tisto hudomušno al kej takega...ne pa na tak, ciničen, zafrkljiv, vzvišen način.Kristy


Sam bi glede na osebne in družinske izkušnje zdajle morda priporočil vsega dve imeni, morda tri - pa še od teh sta najmenj dve odlični referenci za bipolarno (mojo) nesrečo, za depresijo pa lahko na ženinem primeru priporočim samo eno (če češ, na osebno sporočilo). Je pa se pametno pripraviti.

Ja, prosim, kar napiši mi na OS. Kdo ve, lahko imam pa tudi jaz bipolarno motnjo.Kristy

Ti si, kot pišeš, tega Rebolja na veliko zbombala s svojimi predpočitniškimi tesnobami, medtem si pa ti analizirala njega, ali je primeren za tvoje taprave težave ali ne. Jasno, da je potem zmanjkalo časa. Naslednjič bistveno skrajšaj čas za analizo in kar ustreli, kaj te teži.
AD 2: ja, potem pa velja, da strani od 100 naprej beri vsaj nad umivalnikom, še raje pa kar v banji.

 

P.S.: Pravilnega citiranja se bom en drugi dan naučila. Sorry.


Kristy

[tekačica]

Koliko so pa otroci stari? Ali se oče z njimi nič ne ukvarja, če vsak dan dela do 9. zvečer. Potem ga v primeru ločitve tako ne bi pogrešali, saj ga komaj poznajo.
Ko sem se ločila, je imela mlajša hčerka 12 in starejša 17. starejša je že vsaj 3 leta pritiskala name, naj nekaj ukrenem, ker tako ne more več živeti (v tako zateženem in zamorjenem ozračju), mlajša se je ločitve bala, a na koncu smo vse tri zadihale in še danes pravita, da je bilo tako prav in da bi bilo še boljše, če bi bilo prej (zdaj sta stari 17 in 22).
Otroci niso nikoli ovira, pogosto pa so izgovor, mi je rekla moja terapevtka pred 15 leti. Je imela zelo prav.

Ribica

Stare so 8 in 11 let. vidijo ga skoraj nič, ker ko pride že spijo. Zjutraj edino. Mogoče le pretiravam in bi se mogla malo prilagodit, hm. Konec koncev moški pa tud ni vse. Kako je mlajša to dojela? Kakšne probleme si ti imela?

[tekačica]

Se mi zdi, da se preveč navežem na osebo; ta moški mi je ves čas v mislih in skoz čakam dami piše - na tak način komunicirava. Prav grozna sem. Mislim da ne gre za zaljubljenost, upam, ampak na obsedenost s tem da imam vedno nekoga ob sebi. Kot da sem premalo samozavestna in kot da sem zdaj pa vsa presrečna, ker me je opazil tako 'dober' tip.....pa ker nimam izkušenj z moškimi, ker sem se zelo mlada vezala - ja v življenju sem seksala samo z enim moškim. mogoče me to vleče k drugemu?! 
Ali pa iščem samopotrditev; saj verjetno jo. bo že držalo, ker se skoz nekaj dsokazujem in iščem pohvale. In ker mi tip na dušo piha, me je čist prevzel.....pač naivna in preveč čutna.....

[Ribica]

Tekačica,

moja mlajša hči je ločitev sprejela, saj je sama videla, da so odnosi tako slabi, da skoraj nismo več mogli živeti. A ker je bivši mož reagiral zelo sebično in zamerljivo (do konca ni verjel, da bom zmogla odločitev za ločitev), in je po tej odločitvi tudi s hčerkama za nekaj mesecev prekinil odnose (je pa še živel v hiši - v kletnih prostorih, pa se vseeno z otroci ni videval ali vsaj slišal), mu je to tako zamerila, da je preko te jeze nekako lažje razumela mene. Obe hčerki sta imeli veliko slabih izkušen z njegovimi lažmi, praznimi obljubami in nezanesljivostjo in moram reči, da je v veliki meri moja zasluga, da danes sploh imata oz. hočeta imeti stike z njim. ves čas sem se trudila, da ne bi preveč negativno razmišljali o njem (čeprav mi je včasih šlo res težko z jezika, bi veliko lažje "udarila" po njem, a nisem). Mlajša hči je nekaj mesecev lani hodila tudi k terapevtki, kjer je predelala to zamero do očeta.
Skratka, ločitev za otroke je travmatična, a veliko bolj travmatično je zanje življenje v bolanem odnosu, kjer dobijo čisto napačne vzorce za življenje. To se pri mojih, zlasti pri mlajši pozna, da se boji, da bo dobila partnerja, ki bo kot njen oče - nezanesljiv, pa da se bo spremenil kot se je oče.... Se veliko pogovarjava o tem in se trudim, da jo spodbujam v pozitini smeri.
Če je tvoj mož pripravljen z otroci obdržati normalne stike in odnose, je to vsekakor rešitev. Če pa že sedaj z njimi nima veliko stika, pa lahko, da ga bo potem še manj. To je zelo težko reči.

Menim, da bi vidva najprej potrebovala temeljit in iskren pogovor, kako naprej. Saj mogoče pa se še da rešiti vajin zakon, obstajajo dobri partnerski programi.

Lep pozdrav!
ribica

[Tomo]

domači imajo svoje probleme, sestra svoje, vse (4) kolegice imajo točno iste probleme kot jaz (izgleda, da je ta odvisnost kužna??),

O ne, ni kužna. Ampak se v življenju vsi kar "nehote" zakačimo s folkom, ki je tak kot mi, al pa vsaj v ozadju ocenimo da je dovolj podoben. Te fore kaj nas podzavestno privlači, kaj ne, pa s kom mislimo da se bolje razumemo in s kom ne. Pač te iluzije, da se bomo z enako ali podobno "ranjenimi" bolje razumeli, pa dejansko so stvari precej drugačne...

Ja, mi je znano. In šment, tisti frendi in frendice, ki so po mojih preteklih prepričanjih "imeli potencial za prave frende" (za razliko od "onih drugih", ki so bili krneki, niso znali bit frendi idr.), so presenetljivo podobni. Pretekla partnerka... orto doza, ki me je končno malo zbudila. Starši... fotr... mati... a naj sploh načenjam? Tipične zgodbe, kot da bi bral kako knjigo... od Ruglja, rajnega... al pa nešteto drugih, ki vsi praktično pišejo isto.... Vsak ima svojo zgodbo, vsak se obnaša v skladu z drugačnimi pričakovanji, špila svojo masko... ampak vsi tako podobni, da kar glava peče. In delajo/mo ene in iste stvari, različno kolikor pač vsak zna in se znajde drugače. Hecno, ja.

Gliha vkup štriha. Problem je, očitno, da pričakujemo da nam bo zaradi podobnosti drugega lažje shajat s sabo in stvarmi, za katere vemo da nas te žulijo in jih pri sebi moramo spremenit, pa jih kar ne bi. Yea, right! Kot da bi silili z glavo v probleme pa pričakovali, da bodo ob tem še naši izginili! Ha ha ha.

Kar se tiče ljubezni in partnerstva je Hendrix - Najina ljubezen res fajn knjiga. Povem, ker smo jo nedavno imeli za čtivo v "klubu", katerega storitev konzumant pač sem. Drugače bi jo najbrž spregledal. Škoda spregledat.

[OLJA]

kRISTY Kar korajžno . Vse bo še dobro le zaupati moraš vase in si dopovedovati da bo vse v redu ! OLJA

[bikica66]

Ribica bravo  zelo dobro napisano , vidi se koliko ovir si prehodila in danes si lahko ponosna nase !

lp

[Ribica]

Saj tudi sem. In srečna, da je mimo in da imam čudovitega, ljubečega partnerja in ponovno prihodnost, ki je sicer v "prejšnjem življenju več nisem imela.
Preko trnja do zvezd!

Ribica

[jazzjazz20]

menim, da spoznanje, da smo "falili" partnerja pride v življenju že precej zgodaj...vendar je naše upanje...so naša pričakovanja, da se bo spremenil taka, da ne dovoljujejo realnega pogleda na situacijo.-...

zato vlečemo partnerstva...z opravičili a-la'...pa saj ni toliko hudo...saj je dober oče...etc...etc...in dosežemo to, da otroci rastejo in zrastejo gledajoč napačne odnose...napačne vzorce...in na kocu, če pride do ločitev tudi pogrešajo parttnerja, ki odide iz družine...

torej...odgovrni in krivi smo sami....

opravičila...pa so vedno samo opravičila