MOGOČNI GABER - moja velika skušnjava...

[SkuMir]

Torej za naše težave rešitve so,...v nas samih,le misliti moramo na dobro in v tej smeri
razvijati pozitivni potencial vsega dobrega...

Gotovo, Suzy, gotovo. Toda človek mora najprej priti v tisto fazo, ko mu je na voljo njegov pozitivni potencial z opaznim poudarkom.

Vsekakor sem glede tega podobnega mnenja ko ti. Le da ne verjamem  v 'Deus ex machina', torej ne mislim, da je takšen izid vedno sam po sebi umeven...

[Suzy]

Torej za naše težave rešitve so,...v nas samih,le misliti moramo na dobro in v tej smeri
razvijati pozitivni potencial vsega dobrega...

Gotovo, Suzy, gotovo. Toda človek mora najprej priti v tisto fazo, ko mu je na voljo njegov pozitivni potencial z opaznim poudarkom.

Vsekakor sem glede tega podobnega mnenja ko ti. Le da ne verjamem  v 'Deus ex machina', torej ne mislim, da je takšen izid vedno sam po sebi umeven...

Saj vem Skumir,da je definitivno lažje nekomu napisat,..teorija je pa druga stvar v kateri tudi sama nisem vešča.Tudi meni rojijo občasno po glavi take črne misli,...in to prepogosto,....a me zmerom nekaj povleče nazaj.Upam,da bova oba čimprej prišla v to fazo s pozitivnim potencialom.
Drži se

[junij]

hm. ne vem, meni večinoma ni tako hudo, ali pač, ne vem. mislim, da ne. nikoli nisem v resnici želel umreti ali prenehati živeti. čeprav, kaj pa sploh je v resnici. ampak v zvezi z gabrom in vlakom in skušnjavo pa lahko omenim moj, hm, recimo temu strah pred višino. že kot otrok, ko smo mulci stali na terasi stolpnice in gledali čez visoko betonsko ograjo, sem včasih dobil občutek, da bi se lahko v trenutku pognal čez. tako nekako, skoraj iz firbca, kako je, ko letiš skozi zrak. ob tem me je bilo strah, da ne bi tega slučajno res storil. zdaj se mi včasih zgodi, da moram zapreti okno ali balkon, ali pa oditi s terase, ker začutim en tak impulz, da bi skočil v globino. To je hkrati povezano z željo, da bi končal duševno bolečino, hkrati pa s strahom pred smrtjo in, očitno, tudi željo po življenju. Na sprehodih po kakih izpostavljenih poteh, še posebej, če družba stopi k robu, da bi se razgledali, se včasih kar obrnem, umaknem, stopim v ozadje, v strahu, da me ne bi premagal impulz. sliši se bolj kot kaka prisilna misel, je pa tega več v obdobjih stiske. ne vem pa, odkod to v otroštvu?

[Slavka]

hm. ne vem, meni večinoma ni tako hudo, ali pač, ne vem. mislim, da ne. nikoli nisem v resnici želel umreti ali prenehati živeti. čeprav, kaj pa sploh je v resnici. ampak v zvezi z gabrom in vlakom in skušnjavo pa lahko omenim moj, hm, recimo temu strah pred višino. že kot otrok, ko smo mulci stali na terasi stolpnice in gledali čez visoko betonsko ograjo, sem včasih dobil občutek, da bi se lahko v trenutku pognal čez. tako nekako, skoraj iz firbca, kako je, ko letiš skozi zrak. ob tem me je bilo strah, da ne bi tega slučajno res storil. zdaj se mi včasih zgodi, da moram zapreti okno ali balkon, ali pa oditi s terase, ker začutim en tak impulz, da bi skočil v globino. To je hkrati povezano z željo, da bi končal duševno bolečino, hkrati pa s strahom pred smrtjo in, očitno, tudi željo po življenju. Na sprehodih po kakih izpostavljenih poteh, še posebej, če družba stopi k robu, da bi se razgledali, se včasih kar obrnem, umaknem, stopim v ozadje, v strahu, da me ne bi premagal impulz. sliši se bolj kot kaka prisilna misel, je pa tega več v obdobjih stiske. ne vem pa, odkod to v otroštvu?

Junij  točno tako se je  dogajalo tudi meni...moj velik strah je strah pred višino in v svojih najmračnejših dneh sem tuhtala o tem, da bi skočila z balkona v globino...
Zaenkrat so se pri meni samomorilne misli potuhnile....a strah pred višino ostaja. Ravno tako pa tudi strah, da "bi mi nekaj reklo" naj skočim v globino, če se slučajno znajdem na kakšnem visokem kraju...zato raje ostajam na tleh in gledam svet navzgor 

[dusica]

SkuMir,

kako je sedaj tvoje počutje,..? Gaber je prisoten ali..se raje odpočij, zadihaj in poglobi v svojo čudovito notranjosto pod kakšno dišečo lipo...


                                                              Dušica

[SkuMir]

SkuMir,

kako je sedaj tvoje počutje,..? Gaber je prisoten ali..se raje odpočij, zadihaj in poglobi v svojo čudovito notranjosto pod kakšno dišečo lipo...


                                                              Dušica

Eh, Dušica, res se včasih preselim v senco pod mogočno lipo. Če poznaš Studenec v Polju, potem veš, da so tam v parku mogočna različna drevesa, med njimi tudi nekaj lip.

Tu sem danes štirinajsti dan. Počutje je grozno, vizij za prihodnost nimam, ko da stopicam vedno na istem mestu, usedline v moji notranjosti pa so vse bolj temačne in srhljivo lepljive...

Včasih pomislim, da bi bolj ko psihijatra potreboval izganjalca hudiča.

Ali pa tudi ne. Kajti včeraj popoldan me je pri maši v bolniški kapeli preželo nekaj pomirjujočega, blagega, obetajočega, - v svoji notranjosti sem zaznal ljubečo Kristusovo pričujočnost.

Danes ga pa spet ni. In moja zavest se ruši v temno dušno noč...

[Suzy]

SkuMir

[dusica]

SkuMr,

mislim nate, ti pa misli v molitvi osredotoči na Boga ali Kristusa in se mu na samem "izpovej"...boš videl, da bo pomagalo..

Včasih pomislim, da bi bolj ko psihijatra potreboval izganjalca hudiča.

Na to sem tudi sama enkrat pomislila, potem pa ugotovila, da je vse lari-fari in da tudi tam pobirajo denar.. , sploh pa tega Bog ne odobrava tako da..se vedno in najraje vrnem k njemu, tudi v  ..in mi pomaga!

                                                           Dušica

[SkuMir]

mislim nate, ti pa misli v molitvi osredotoči na Boga ali Kristusa in se mu na samem "izpovej"...boš videl, da bo pomagalo..

Hvala. Edinole molitev nam še ostane, neprestano iskanje božje pričujočnosti, naš križani Jezus kot opomin, da mi nismo nedotakljivi za bolečine in zavrženost od ljudi.

Vsak dan sem večkrat v bolniški kapeli pred Kristusom v tabernaklju. Tam se prepustim razbolelim mislim, presuvajo me bolestni vzkliki k skrivnostnemu vzorniku in odrešeniku... Mnogokrat me tam še prav posebno oblivajo trpko žgoče solze, pretresa me nezadržno, skeleče hlipanje, ..... tedaj se pogosto onemoglo vržem na hladna tla pred Najsvetejšim in iščem načine za notranje očiščenje in svetlobo.

Kličem k svojemu Bogu za razsvetljenje!

Danes so me domači peljali na Brezje k sveti maši. To je bilo prav posebno doživetje v tem mojem duhovnem postu v gluhi, zblazneli puščavi...

[vesnav]

Mogoče bi moral vrtnarit v prihodnosti..

Kombinacija pisanja in zemeljskih del.

Želim vse dobro.

[dusica]

Vesnav,

dober napotek, namreč tudi mene..ko se počutim bedno, depresivno ali se izgubljam v tem svetu, mi najbolj prija aktivnost v oblika sprehoda, pohoda ali pohajkovanja v naravi..zvečer pa sledi molitev, sicer pa tudi name pd vpliva kot na SkuMir-ja,..me sprosti in nekako v njej zlahka zlijem bolečino,  in kličem Boga na pomoč..on je balzam za mojo dušo kot ni nihče na tem svetu!


                                        Dušica

[SkuMir]

Ta vikend sem doma na "dopustu". Danes popoldan sem odšel na sprehod v gozd, da si pobliže spet ogledam tisti gaber. Še vedno je z veje ob deblu sramežljivo kukal konček močne plezalske vrvice, ki je ostala neuporabljena. Razveselil sem se tega, in hvaležen sem bil Bogu v sebi, ki me je odvrnil od nepopravljive napake.

V sebi sem sicer še ves težek in potrt, obzorja so mi še kar zastrta s težkimi oblaki, vendar se v meni počasi prebuja vse več moči in vse bolj sem sposoben učinkovito delati proti brezupu, ki se mi še kar vsiljuje.

Iz gozda sem se vrnil manj žalosten, kot sem prej vanj vstopil...


Mir in dobro,

SkuMir

[Slavka]

Razveselil sem se tega, in hvaležen sem bil Bogu v sebi, ki me je odvrnil od nepopravljive napake.

V sebi sem sicer še ves težek in potrt, obzorja so mi še kar zastrta s težkimi oblaki, vendar se v meni počasi prebuja vse več moči in vse bolj sem sposoben učinkovito delati proti brezupu, ki se mi še kar vsiljuje.

Iz gozda sem se vrnil manj žalosten, kot sem prej vanj vstopil...

SkuMir  lep zapis.

[Sofia-Del_Sati]

Iz gozda sem se vrnil manj žalosten, kot sem prej vanj vstopil...

Tudi mene gozd pomirja, predvsem zvok miru, tišine in šepetanja krošenj. Vonj zemlje, korenin, dreves, podrasti,....

Pa danes nism zmogla, pa čeprav sem imela možnost.... ni šlo!
Pa tako rada ga imam!

Mogoče bi tam kar zaspala... pozabljena od vseh... in samo živalim na očeh.... kot je nekoč mami, vsa pijana šla v hosto ležat umret..... tako bi danes jaz storila isto, ko imam žalosti plašč odet..... ko tavam v izgubljenem labirintu strasti, kjer iščem do svoje ljubezni poti.... Sofie

[dusica]

vendar se v meni počasi prebuja vse več moči in vse bolj sem sposoben učinkovito delati proti brezupu, ki se mi še kar

JOJ,KAKO MI JE TO ZNANO..PRAW MOJ MINULI WKND JE BIL V TEH OBČUTKIH OBARVAN - NA ŽALOST IN  TAKO DA SEM SE SPOMNILA TUDI TEBE,..SKRIVNOSTNEGA GLOBOKO ČUSTVENEGA PISCA IN SI REKLA "DUŠICA, TUDI ON SE BORI, NISI SAMA,...ZMOREŠ..IN KO SE SPROSTILA SVOJO ŽALOST IN  PREKO JOKA, SEM SE POČUTILA BOLJE IN ZAVEDALA, DA V TEM BEDASTEM SVETU, NISEM SAMA IN...DA SI LAHKO ŠE VEDNO PRIKLIČEM NOTRANJI MIR, TUDI..KO ZGLEDA, DA JE VSE NEMOGOČE!

SkuMir,  ..Gaber te bo vedno spremljal...


                                  Dušica