Tavam v praznini

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Zgubljen!

Moram priznati, da sem kar 3x prebrala vse tvoje zapiske in mi nekaj ne da miru.

V prvem pišeš o odnosih do ljudi na sploh in v službi, ter menjavanju le teh. V drugem bolj podrobno opišeš svoje življenje v službi, funkcioniranje, družabnost, odnosi, karakterje drugih in tvojega, itd. V tretjem predstaviš svoje "pravice" kaj bi bilo najbolj pošteno do tebe, nekje mimogrede omeniš partnerico, da jo boš najdel, potem pa je v ostalem delu posta čutiti jezo! V četrtem poveš, kje (smer) in kaj bi rad delal, nato pa rek, ki me je presenetil "ne znam razmišljati s svojo glavo", pa še z diagnozami se ukvarjaš, namesto, da bi si skrajšal pot in šel k psihiatru, kar pa si potem v zadnje postu tudi omenil, da boš to storil. Vmes pa je bilo govora o VD (vozn.dov.) in o psihologu, da odloča (halooo, sem delala na UE ravno na prometu, tak, da vem kako je s tem).

Ker si le dojel, da bi bilo dobro obiskati psihiatra in se o tem vsem pogovoriti, ti ne bi preveč govorila okoli tega in tvojih občutjih.

Predvsem bi ti rada rekla, DA NE BODI PERFEKCIONIST, KER TI BO V ŽIVLJENJU ZARADI TEGA ŠE ZELO TEŽKO. Ne rečem, da se ne trudi 100%, vendar veš kaj pomeni biti pravi perfekcionist!? Da morebiti ne boš nikoli zadovoljen s svojim zdravljenjem, kajt zdravljenje na psiho področju je IZJEMNO DOLGOROČNO, TEŽKO IN Z VELIKO PADCI. Vem, da se zavedaš, vendar jaz sem to izkusila in še izkušam, pa sem šele prdec v reševanju svojih težav, medtem ko jih je večina tukaj že pravih orkanov.
Zato se raje odreči vlogi perfekcionista, in bodi raje samo življenjski. Kar pomeni:
- opravljaj delo korektno, vestno, natančno in v rokih
- sodelavci v službi ne jemlji preresno; so samo ljudje, in če so ritolizniški, je to njihova najhujša kazen, da so v svoji koži. Bodi vesel, da nisi sam takšen!
- druži se s tistimi 5-imi sodelavci, ki so ti OK
- če boš povsod našel problem, ne boš našel idealne službe - povsod so kreteni, in povsod so biseri. Lahko da boš z novo službo naletel na boljše pogoje od zdajšnjih, kaj pa če bodo slabši? Raje si za nekaj časa naredi izziv in to službo, kjer si danes, spremeni sebe in svoj odnos do nje in sodelavcev---> ne obremenjuj se z ljudmi, katerih ne boš mogel spremeniti. Delaj svoje delo in bodi miren v službi. Plača je tak tak, dokler imaš za položnice je OK in smo tiho. Ni prav, vendar trenutno so takšni časi. Sčasoma bo bolje za nas navadne delavce. Ko boš spremenil svoj odnos do službe iz neg. v poz., si boš naredil uslugo največ samemu sebi...mogoče boš kaj spoznal, kar do danes nisi videl. Mogoče ne boš več hotel menjati službe. Če pa, pa jo daj malo kasneje, kajti vsak začetek je izjemno težak, še posebno, če imaš probleme s prilagodljivostjo. Zato zaenkrat ostani na domačem terenu in zdravi samega sebe!!! Za nove priložnosti bo še šansa, za novo vzdigovanje duše pa je prekleto težko!

Zgubljen, želim ti najdeno pot.... in sj veš, izi, izi! Ne se toliko jeziti in obremenjevati za stvari, na katere ne moreš vplivati. Vplivaj raje na svoje duševno zdravje!!!

Lp Sofie 

[majolka]

Nisem našla nič, kar bi opisovalo diagnozo anksiozna inpluzivnost.
Ravno sem se odločila da grem v ponedeljek k zdraviku zaradi hudih paničnih napadov in anksioznosti, sedaj pa že razmišljam, kaj če meni tudi omenjajo vozniški izpit evo me že grabi strah.

[toja]

Ravno sem se odločila da grem v ponedeljek k zdraviku zaradi hudih paničnih napadov in anksioznosti, sedaj pa že razmišljam, kaj če meni tudi omenjajo vozniški izpit evo me že grabi strah.

 

Alexsa...dobra odločitev  , kar pa se tiče vozniškega izpita pa nič strahu... ,
večina, ki ima panično-anksiozne motnje, ima tudi vozniški izpit, to ni ovira zanj,
kdor ga pa slučajno nima, je pa lahko razlog čisto nekaj tretjega...

[Zgubljen]

Opravil sem nekaj razgovorov za službo. Ta nova ni toliko timska in me mislijo vzet za poskusno dobo 6 mesecev. V tej službi naj bi prodajal. Dost bolj se vidim v tej vlogi, kot pa v zdravstvu. Je čisto nasprotje temu. No toliko tempa, od katerega se ti lahk strga. Všeč mi je tud to, da si za stranko lahko vzamem čas. Ne pa v zdravstvu, ko so za vsako malenkost ljubosumni in ne prenesejo, če imaš več znanja in boljši nivo komunikacije. Tako se počasi odslavljam od zdravstva, saj je not tak kader, kjer vsak hoče bit glavni in najpametnejši. Želim se tud izobraževat v prihodnje za komercialista, ekonomika. Bom vidu, kaj se bolj splača.ževat v prihodnje za komercialista, ekonomika. Bom vidu, kaj se bolj splača.

[martinca]

Kaj si pa v zdravstvu delal? V negi bolnika mogoče na oddelku al kaj?

[Zgubljen]

Delal sem že marsikje v zdravstvu. Zdi sem mi, da sem preveč intelektualen za ta poklic. Sem bolj zgovorne narave in rad bi to, kar imam, izkoristil kje drugje. Rad bi najdel sebe in delal, kjer zaposlenega znajo motivirat. Rad debatiram in širim svoje ideje. Rad bi tud ustvarjal v poklicu, a ni tko zelo nujno zaenkrat. Zdravstvo se mi žal zdi prenasičeno s problemi drugih. Vsi so bolani, bogi in dolgoročno to pusti osebi pečat. Rad bi bil v bolj pozitivnem okolju, seveda službeno.

[martinca]

Jaz sem te vprašala, če si delal na oddelku v negi bolnika, saj to že pa vem, da si bil marsikje.

[Zgubljen]

Nego sem edino delal v sklopu pripravništva, redno pa ne.

[martinca]

Aha, delaš intelektualno delo. Sem mislila, če si bil kdaj slučajno v negi, te izpolnjuje ali pa ne. Za drugo pa ne vem,  zakaj delaš takšno galamo. Pač narediš, kar se ti reče in tako, kot se tisto dela, ne pa po svoje, pa ne bo težav.

[Zgubljen]

A ti povem zakaj. Ker imam orng tremo, ko nekdo opazuje moje delo. Pol pozabim postopek in naredim po svoje. Pa spomin me orng matra in to zelo hudo. Pa niti spomnit se ne morem, ka sem prejšnji dan s kom govoril, delal. Kaj me je kdo učil in kakšen je postopek za kakšno lekcijo. in to v zdravstvu če mal zgrešiš je zelo huda ovira.

[martinca]

Mislit ne moreš dobro zaradi prevelike treme, ta pa spet izvira iz prenizke samozavesti. Trenutno je to delo najbrž zate res prezahtevno. Ko boš šel stran, zapusti to delovno sredino na prijazen način, da ne bodo opravljali pri kakšnem bodočem delodajalcu. Na tablete pa jaz zaradi tega ne bi šla, raje bi iskala primernejšo službo, ki me ne bi tako zelo obremenjevala.

[Zgubljen]

Sej poklica se ne naveličam. Problem je v tem, da mi v zdravstu enostavno ne gre. Tako čez čas več ne funkcioniram normalno in pol iz aktivnea človeka postajam čedalje pasivnejši. O tremi sploh ne razmišljam. Problem je v tem, da pač dost stvari me je privedlo v kompleks manjvrednosti. Zelo sem verjel v svoje znanje in bil v zdravstvu, češ da bo enkrat ratalo. Pa žal ni. Bolj sem se trudil, slabš je blo. In zdej vidim da je to dno, črnina realnost, ki me opozarja, da je ta zdravstvena služba nad mojim nivojem. To ne pomeni, da nisem sposoben, ampak sem sposoben za druge stvari. Zdi se mi za moje pojme, da je bit v zdravstvu kot da bi hotu še naprej rinit z glavo skozi zid. Vsi ki ste delali in še delate v tej stroki, se te zahtevnosti tudi zavedate. Mogoč sem res preveč prepiha izvajal okoli psihologije, ampak res to rajš pustimo. Pač si moram priznat, da nisem najpametnejši, da če nekdo naredi nekaj dobro, da jaz lahko 3x boljš naredim.V zdravstvu pa res žal nisem sposoben, če sem iskren do sebe. Pa tudi glede odnosov do drugih nisem tako dober kot mislim. Je pa dejansko realno dno resničnosti, da sem bolj introvertne narave, kar pa čisti nič ni narobe. Znam pa z ljudmi delat in mislim, da mi bo uspelo. Kako bo, pa bom videl. Kriv pa je ta kapitalizem, ki ima od nas nadrealna pričakovanja in moja barka je v tem sistemu dostikrat potonila, ker sem vse to skupaj preresno vzel.