Tavam v praznini

[Zgubljen]

No, ja. Star sem 25 let. Ne vem, kam bi se spredalčkal. Moja težava je predvsem v tem, da se v nobenem okolju ne znajdem. Prilagajanje mi ne gre najbolje od rok. Na ljudi in nova delovna mesta se na začetku hitro navadim in čez čas čedalje več praznine vidim oz. nesmisel. Pa si rečem. Dobr, sej drugo ni toliko pomembno. Važn je da imam službo in vse ostalo samo pride. In se ves čas trudim z mislimi biti pri delu, se samo skoncetrirat na to. Velik mi pomeni, da nekaj naredim dobro. In res. Na začetku so zadovoljni z mano. Potem se vse, kar sem ustvaru začne rušit. Vse osnove, ki sem se jih naučil pozabljam in se v praksi več ne znajdem. Hitre odločitve so ponavad napačne in prav tako, ko je treba hitro razmislit, mi tud ne gre od rok. Trudim se počasneje delat po lastnih zmožnostih, ampak to ponavad izpade prepočasi. Moja dejanja so žal pač kljub trudu, da ne bi mel sile v tem danšnjem hitrem tempu, še vedno dostikrat nelogične. Stvari mi nekak ne uspe sestavit v glavi. Jih sestavim prepozn ko je stvar že dokončana ali pa si ne pridem gor. Trudim se osredotočit, pa mi misli ne uidejo. Če mi ne udiejo, je kar naenkrat praznina, v kateri ni jedra in konca ali pa je vse prepočasno, kar me zelo ovira pri fleksibilnosti. Tko mi je vsak dan, kot da bi bil na začetku. S spominom imam velike težave in prav tako s poslušanjem. Kratkoročno in dolgoročno si slabo zapomnim. Pri poslušanjau človeka ne razumem (razumem samo neko momljanje brez sestavljenih besed) ali pa kakšne besede pri poslušanju mi uidejo. Daljših navodil pa si ne morem zapomnit ali pa jih enostavno ne razumem. Počasi učeči sem prav zaradi poslušanja, ki je še kako pomembno. Trudim se kontrolirat ampak čedalje bolj ugotavljam, da kljub trudu vse splava po vodi. Tako mi pada samozavest in prav tako se umikam vsem kar je novega in socialnim kontaktov, ker me pač zaradi neprilagodljivost enostavno ne sprejmejo sem takšnega kot sem. Hodijo pa mi po glavi občasne temačne misli (depresivne). Tud ko sem dobre volje, mi tud koncetracija še vedno prenizka. Prav tako sem bolj živčne sorte človeka, ki si zelo želi uspeha, dobrih odnosov, da je vse narejeno perfektno. Dost mi je menjanja služb. V vseh so bili nezadovoljni z mano, ker sem prepameten, delam po svoje in neki kar tako izumljam. V vseh službah so imeli takšno mnenje o meni. Rad bi se nekje ustalil, kjer bi moja profesionalnost se nepretrgoma nadgrajevala s čimanj nesmiselnimi padci. Ta svet ne sprejemam z nekim veseljem in vsak dan mi je borba. To je blo kar se da čim bolj nakratko. Upam da mi bote svtovali bilo kej dobrega, če je pa kakšna knjiga o tem, jo bom pa tudi prebral. Pa bi vas prosil da mi čimprej odgovorite, ker ne bi rad spet izgubil službo.

[Arwen]

čez čas čedalje več praznine vidim oz. nesmisel.

kako to misliš? da se hitro naveličaš? al...?

da je vse narejeno perfektno. Dost mi je menjanja služb. V vseh so bili nezadovoljni z mano, ker sem prepameten, delam po svoje in neki kar tako izumljam. V vseh službah so imeli takšno mnenje o meni.

perfekcionist torej? čeprav  to dvoje mi ne gre najbolj skupaj

v glavi. Jih sestavim prepozn ko je stvar že dokončana ali pa si ne pridem gor. Trudim se osredotočit, pa mi misli ne uidejo. Če mi ne udiejo, je kar naenkrat praznina, v kateri ni jedra in konca ali pa je vse prepočasno, kar me zelo ovira pri fleksibilnosti. Tko mi je vsak dan, kot da bi bil na začetku. S spominom imam velike težave in prav tako s poslušanjem. Kratkoročno in dolgoročno si slabo zapomnim. Pri poslušanjau človeka ne razumem (razumem samo neko momljanje brez sestavljenih besed) ali pa kakšne besede pri poslušanju mi uidejo. Daljših navodil pa si ne morem zapomnit ali pa jih enostavno ne razumem. Počasi učeči sem prav zaradi poslušanja, ki je še kako pomembno. Trudim se kontrolirat ampak čedalje bolj ugotavljam, da kljub trudu vse splava po vodi. Tako mi pada samozavest in prav

trening možganov?

http://maxximum-portal.com/clanek/trening-ki-ohranja-mozgane-zdrave.html

http://www.knjigarna.com/telovadba-mozgane-p-736.php

[majč]

morda si malo prezahteven do sebe in je to glavni problem. tudi jaz nimam najboljše koncentracije, samo poglej, imaš pa druge prednosti, si pameten in si iznajdljiv. nekako boš že uspel.

zakaj bi izugibl službo? misliš, da bi te kdo odslovil ali da bi se tebi uprla in bi odšel iz nje? v takem primeru je to stvar tvoje odločitve in praktično ne gre za izgubo, kjer ne bi imel lastnega vpliva.

poslušaš težko, praviš. tudi jaz sem pogosto v tem še šibka. morda si na ta način doziraš informacije, da jih ni preveč, morda težko slediš že svojemu toku misli in zato pozornost usmerjaš v tvoje misli, tujih pa medtem ne uloviš.

imaš kakšne druge težave? zakaj se počutiš praznega - kaj imaš občutek, da ti fali v življenju (službo imaš, sposobnosti na zelo visokem nivoju, itd.)? kako je z odnosi? kaj pogrešaš? delovna mesta so različna, pri nekaterih se greš lahko bolj individualista in lahko delaš bolj po svoje, pri drugih je potreben timski duh. raziskuj, kje bi lahko našel mesto zase glede na tvojo naravo. ali jemlješ kakšna zdravila in kakšna? če imaš svojega psihiatra, mu povej za svoje težave in se dogovorita, če je možna korekcija zdravil.

zdaj pa me samo še zanima: tale tvoj nickname mi je znan, pa nisem gotova. tudi po letih ustrezaš moji predstavi: ker ne vem....moj prijatelj, ki sem ga spoznala na tem forumu je bil tvojih let in mislim, da je imel ta isti nickname: izgubljen in pozneje če se ne motim najden. si to ti? 

maja

[Zgubljen]

Nisem tisti ki je imel nickname zgubljen in je bil pol najden. Sem čist en drug. Zdi se mi, kot da sam zadnje kolo v družbi. Ugotavljam, da nisem timskega duha in sem bolj individualist kot timski človek. S folkom se nikjer dobr ne ujamem. Nikjer me ne sprejmejo dobro. V nobeni službi do zdaj niso bli zadovoljni z mano, ker pač ne sodelujem najbolj. Moti me ful to,da pametujejo, kako je dreba delat, a se ne zavedajo da oni tud delajo čist po svoje. Do folka imam kar veliko distanco, ker je v firmi v kateri delam, preveč ritoliznikov in mislijo da če imajo uniformo da grabijo boga za moda. Vsak bi rad nekoga učil in mu bil pametnejši. Enostavno ni nobenega spoštovanja na delovnem mestu. Na začetku sem se zelo boril da bi napredoval v službi a so mi določeni idioti to preprečili, ker so se verjetno bali, da bom nekega dne nad njimi. Sem vztrajen v marsičem in mi tega noben ne more očitati. Voljo pa mi jemlje kolektiv, ki pametuje, kaj je timsko delo, a se tega najmanj držijo. Seveda odnosov nimam najboljših z njimi, se pa držim bolj nevtralnoin bolj zase. Je pa enih od 100 5 takih s katerim se več pogovarjam. Odnos mi niti ni tolk pomemben. Važn je da se drug drugemu prilagajamo. Sej ne pričakujem, da se mi bojo drugi. Mora pa bit obojestransko sodelovanje. Torej se mi vsaj malo prilagodijo. Pa vam povem da kader ki dealjo v moji stroki so čist anti temu, kar bi moral bit po karakterju. In opažam zadnje dni, da se drugi me hočejo znebit in mi govorijo da nisem za to službo in naj to jemljem čist kot navadno kritiko brez zamer. Sploh jim ne verjamem in jim bom že pokazal hudiča tem majhnim namišljenim einsteinom. Še nekaj časa bom v tej službi in grem stran nekam, kjer je več indiviualizma. Pa ne grem zaradi njih, ker so me to prepričali ampak mislim da je škoda mene da ostanem v taki službi kjer je veliko škodljivcev ki jemljejo voljo do dela tistim, ki radi delajo. Hvala vam da ste mi odgovarjali. lahk pa še naprej debatiramo o teh stvareh. Že vidim jasno sliko, kje bi lahko delal. Službo sem vedno z lahkoto dobil. Jo pa je zelo težko obdržat in to je večja umetnost. Sploh ne vem več kako se naj obnašam v službi. Svojega karakterja nisem nikoli skrival. Ne bi rad več bil tarča mobinga. Sem se naučil kako se braniti tega. Ampak mi ni potrebno več trpet.

[majč]

Zgubljen, kar pogumno. 

Na žalost svet ni vedno pravičen in veliko je odvisno od tega med kak folk padeš, naučit se shajat in preživeti je pa dobro in prav, da se naučiš sebe ohranit. če si korekten in o.k., se sploh ne sekiraj za to, kaj drugi pravijo.

Drži se!

maja

[Arwen]

Že vidim jasno sliko, kje bi lahko delal.

in? kako kaže?

[Zgubljen]

Kako mi gre iskanje službe? Od jutri naprej začenjam iskat novo službo. Rad bi delal v zdravstvu še naprej. Individualne variante so samo ambulante. Druge individualne službe so pa za drugo izobrazbo in za delovna mesta, kjer ni pomembna izobrazba. Rad bi svoj dar čimbolje izkoristil na takšnem delovnem mestu, kjer me ne bi drugi preveč omejevali in mi solili pamet. Dans smo takšni postali  da se ne da nič več zmenit. Poleg tega je zdajšnje moje delo za mojo stopnjo preodgovorno za nizko plačo. Pa sej ne jamram. Enostavno se mi ne da več ukvarjat z drugimi. Rad delam, vse najboljše si zaslužim in za nadaljnje velike korake bi rad delal s čim manj ovirami, ampak ne z neumnimi bljižnicami. V tej službi se človek počuti preveč izkoriščenega in neupoštevanega ter za povrh nespoštovanega. S te službe spakiram in grem drugam samo tam, kjer ponujajo službo za nedoločen čas. Sem že dost star da si lahk s partnerco začnema ustvarjati svoje življenje. Pa še kako bom izkoristil svoje izkušnje. Dost sem bil tih in trpel druge. Mal sem se orng napisal, blo bi zlo fajn, da bi še debatirali naprej. Za vse, kar se nam narobe dogaja, narobe delamo,za naše omejitve in razumemo so krivi samo naši izgovori.   Kako mi gre iskanje službe? Od jutri naprej začenjam iskat novo službo. Rad bi delal v zdravstvu še naprej. Individualne variante so samo ambulante. Druge individualne službe so pa za drugo izobrazbo in za delovna mesta, kjer ni pomembna izobrazba. Rad bi svoj dar čimbolje izkoristil na takšnem delovnem mestu, kjer me ne bi drugi preveč omejevali in mi solili pamet. Dans smo takšni postali  da se ne da nič več zmenit. Poleg tega je zdajšnje moje delo za mojo stopnjo preodgovorno za nizko plačo. Pa sej ne jamram. Enostavno se mi ne da več ukvarjat z drugimi. Rad delam, vse najboljše si zaslužim in za nadaljnje velike korake bi rad delal s čim manj ovirami, ampak ne z neumnimi bljižnicami. V tej službi se človek počuti preveč izkoriščenega in neupoštevanega ter za povrh nespoštovanega. S te službe spakiram in grem drugam samo tam, kjer ponujajo službo za nedoločen čas. Sem že dost star da si lahk s partnerco začnema ustvarjati svoje življenje. Pa še kako bom izkoristil svoje izkušnje. Dost sem bil tih in trpel druge. Mal sem se orng napisal, blo bi zlo fajn, da bi še debatirali naprej. Za vse, kar se nam narobe dogaja, narobe delamo,za naše omejitve in razumemo so krivi samo naši izgovori.   

[Zgubljen]

Iščem bolj takšne variante službe kot so prodaja in transport materiaov s kombijem. Ker v timu se enostavno ne znajdem. Tud če sma dva se hitr zgubim. Od sebe res ne vidim nobenega napredka. V novi službi upam da bo dosti bolje. Tud želim opravljati enostavnejše delo od zdravstva, kjer je treba imet glavo na 200 koncih. Sam lahk premlevam stvar za stvarjo. Ne vem, ali je z mano narobe. Se bom res moral karakterno spremenit? A je kakšna knjiga o tem. Rad bi imel službo, kjer bi imel časa več zase, da bi lahk svojo glavo poštimal v prostem času. Samozavest imam vse do takrat ko gre vse narobe in ne znam problemov usmerit. Priznam, da sem tak, da me mora nekdo v rit brcnit, da naredim kak kora naprej. Kakšno diagnozo bi lahk imel. A ve kdo kej o tem. Enostavno ne znam sam razmišljat s svojo glavo. do takrat ko gre vse narobe in ne znam problemov usmerit. Priznam, da sem tak, da me mora nekdo v rit brcnit, da naredim kak kora naprej. Kakšno diagnozo bi lahk imel. A ve kdo kej o tem. Enostavno ne znam sam razmišljat s svojo glavo.

[majč]

zgubljen, zakaj vsako stvar dvakrat napišeš?

če bi rad mel diagnozo je najbolje, da obiščeš psihatra, ampak ne vem, zakaj bi jo potreboval. že obisk kliničnega psihologa (ambulanten seveda), za katerega ti napotnico da osebna zdravnica - mal pojamraš da bi rabil pogovor s psihologom in namigneš težave, pa pomoje dobiš napotnico- bi lahko bil dovolj, da ti le ta nakaže za kakšne težave bi lahko šlo. Velikrat in mnogim pripišejo tudi kako mejno osebnostno motnjo ala borderline. mal si preberi o osebnostnih motnjah in o borderline mejni osebnostni motnji itd. pa še o čem, pa boš sam lahko sebe "diagnosticiral", ker se najbolje poznaš. menim, da diagnoza zapisana v kartoteki ni nobena dobra stvar, prej slaba. pozitivna plat diagnosticiranja, samo v primeru, da te res dobro in prav zadanejo, pa je, da si lahko o omenjeni diagnozi kaj prebereš predvsem v smislu učenja, kako obvladovati določene težave.

srečno.

maja

[ambra]

Vcasih ni dobro kar na vrat na nos menjati sluzbo. Posebej ce imas eno kvalilifikacijo, da gres pol delat kar nekaj, samo zato da se umaknes iz okoliscin ki se ti zdijo neznosne. Ker v novi sluzbi ne bo nic bolje. Ce imas redno sluzbo, pa ce mislis da je ne zmores pojdi do zdravnika, pejd na bolnisko, mogoce je slabo pocutje krivo da ne zmores. Ko se bo uredilo bos mogoce spet zmogel.

[Zgubljen]

Takšno plačo, ki jo imam v firmi je pod nivojem moje srednješolske izobrazbe. Pa nisem edini, ki grem ven. Tud sloves ima firma po tem, da je enkrat kar šlo ven 30 folka. Kar naj vidi delodajalec, da boga za moda več ne bo dolgo držal. Prej ko slej si folk pride gor. No ja, jaz sem si gor prišel precej zgodaj. Vem, da imam težave in če bi imel več časa zase, bi jih lažje reševal. Torej potrebujem malo več maneverskega prostora in si seveda zaslužim boljšo priložnost, ki se mi ponuja. Najslabš pa je od mene res to, da bi moral bit dosti odgovornejši in  bi se bolj moral bolj zavedat kaj so moje dolžnosti. Problem pri men je še to, da se preveč podrejam drugim in pol si me privoščijo, da mi lahk solijo pamet. Izogibam se vsem sporom in držim distanco od drugih. Oboje si zaslužim: Boljše pogoje in več prostora za osebnostni razvoj. Tko da se ne bi strinjal najbolj s tvojo izjavo do neke mere. Če bi šel strokovnjaku za psihologijo ali psihiatrijo, bi hitro izgubil vozniško dovoljenje, za katerega sem vložil veliko truda. Saj podaljšijem izpit na vsakih nekaj let, ker mi je na podlagi psihološkega testa psihologinja postavila diagnozo pod vprašajem aneksiozna impulzivnost. Strokovnjaku si res ne upam it. Če ne bi blo težav z vozniškim, bi že zdavnej bil pri strokovnjaku. Ne želim še tega izgubit. V službi pa imam tako plačo da imam streho nad glavo in hrano. Marsikej še osnovnega, kar bi rabil si ne morem privoščit. Še za kredit ne vem če bi ga lahk odplačeval. Še tak korak je zame preveč tvegan.

[ambra]

Ni kar tako, da bi tako hitro izgubil voznisko, ce gres k zdravniku. Sama imam kar nekaj zdravil, pa mi se nikoli ni nihce rekel, da zato ne bi smela voziti. Celo ko sem sama razlagala da imam panicne napade pri voznji mi ni nihce rekel, da se moram umaknit s ceste.

[Zgubljen]

Kako, da mi psihologinja ne bi vzela vozniškega dovoljenja? Saj je tolk čez rob pritisnjena, da mi ga hoče na vsak način vzet. Še prosit sem jo moral, da mi je dala dovoljenje za izdajo izpita. Jo dost bolje poznam kot ona mene. In ji ne bom dovolil da bo pri men pri vsakem podaljševanju iskala dlako v jajcu. Zdravstveni dom hoče služit na moj račun in jim tega ne bom dovolil. Pa naj ne mislijo, da se jim bom izpovedal. Vsakič pri pregledu bom prišel dobre volje in ji rekel da je vse v njalepšem redu in naj mi podaljšajo vozniško do 60 leta in pol, če bo potrebno, se bom psihologinji javil v primeru težav. Zdravstvo ne varuje osebnih zdravstvenih težav, kot je to opredeljeno v kodeksu etike. Me že ne bojo farbali. V tem primeru moram sam reševat svojo rit.

[alexx]

Ne razumi me napak Zgubljen, ampak vidim, da imaš kar dosti težav s funkcioniranjem. V bistvu ne vem za kakšno diagnozo pri tebi gre.
Psihologinja, da ti hoče vzeti vozniško?  Ne more. Samo zdravnik lahko to naredi. Morda hodiš še k psihiatru? Kaj pravi on/ona?

[Aslan]

Psihologinja, da ti hoče vzeti vozniško?  Ne more.

Če prav razumem gre pri psihologinji le za to ali ti dovoljenje podaljšajo ali ne.
V nekaterih primerih (zdravstvenih ali pri starostnikih) se vozniška podaljša na podlagi mnenja psihologa. Naredijo teste (vsakih nekaj let), s katerimi preverijo ali je oseba dovolj varna zase in za druge v prometu.

Zgubljen glede na diagnozo anksiozna impulzivnost je prav, da poiščeš strokovno pomoč.
S pomočjo zdravil (verjetno antidepresivi) in psihoterapije se bo impulzivnost umirila.
In na podlagi tega, da se redno zdraviš ... boš tudi prej dobil podaljšanje vozniškega dovoljenja.

Najslabše je če se zavedaš težave, a te je strah poiskati pomoč pr psihiatru.
Samo od sebe se to nič ne pozdravi ... le počasi toneš globje in globje ...

Kar pogumno zato ...

[Zgubljen]

No prav. Pa bo bom si čimprej zrihtal psihologinjo. Zdravil pa ne mislim jemat. Rabim pogovor, psihoanalizo, ne pa da me filajo s tabletami. Tolk pa se jim ne bom pustil, da z mano delajo, kar hočejo. Sem pa mal gledal diagnoze, pa ne zato, da bi  si postavljal diagnozo. Rešil sem teste osebnosti in ti so mi pokazali tri prevladujoče stvari: izogibna osebnostna motnja, odvisnostna osebna in border line. Iz vsake je skoraj vse držalo. Kako pa bo rekel strokovnjak, pa bom videl. Pa mnoge diagnoze sem prebral in te tri so bile najbližje.

[alexx]

Malo sem povprašala kolegico na medicini dela. Psiholog ne daje mnenja, ali je nekdo primeren za vožnjo, ali ne. Nima nobenih kompetenc. Mnenje lahko da samo zdravnik psihiater, na osnovi napotila osebnega zdravnika. Tako, da (po mojem mnenju), ti psiholog ne bo nič koristil. Naroči se raje pri psihiatru. Tudi drugače ti bo ta bolj koristil, saj imaš v eni osebi zdravnika in psihoterapevta.

Osebnostni testi na internetu so bolj tako tako...ni treba preveč verjeti. Potrebna je strokovna diagnoza, ki jo da strokovna oseba.

[Aslan]

Hm ... moj fotr je moral menda k psihologu, da so mu pri visoki starosti sploh podaljšali vozniško ...
Morda je bil pa to psihiater ... se opravičujem ... res ne vem natančno.

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Zgubljen!

Rabim pogovor, psihoanalizo, ne pa da me filajo s tabletami. Tolk pa se jim ne bom pustil, da z mano delajo, kar hočejo.

Rada bi te samo opozorila, da nobenega več ne filajo s tabletami. Tisti, ki pa so res total odsotni in imajo skrbnika, pa imajo tudi zagovornika pacientovih pravic.... skratka, tudi kar ne tlačijo tablet v usta in udrihajo po hrbtu, da ti tableta odleti po požiralniku dol.

Nihče te ne bo silil v nekaj, kar nočeš, sploh, če si OK. S tem mislim, da ne ogrožaš sebe in življenja drugih - pa še tam so obravnave drugačne.

Zakaj misliš, da si tak pacient, da te bodo "privezali" s svojimi metodami?

Sem pa mal gledal diagnoze, pa ne zato, da bi  si postavljal diagnozo. Rešil sem teste osebnosti in ti so mi pokazali tri prevladujoče stvari: izogibna osebnostna motnja, odvisnostna osebna in border line. Iz vsake je skoraj vse držalo. Kako pa bo rekel strokovnjak, pa bom videl. Pa mnoge diagnoze sem prebral in te tri so bile najbližje.

Zakaj pa potem? 

Se mi zdi, da je v tebi veliko ene jeze, a?

Lp Sofie 

[Zgubljen]

skrbi me nasploh funkcioniranje v službi. tud, če delam z enim zna birt problem. Hočem vse čimprej rešit,da se bom bolje prilagajal delovnem mestu in nasploh družbi. Zdej res vidim svoje težave z bolj odprtimi očmi. Grem jutri osebni zdravnici, da mi napiše napotnico za psihiatra. Po naravi sem perfekcionist in ne bi rad delal stvari zaradi svojih problemov polovičarsko. Ful vam hvala da ste se mi v tako hitrem času na dolgo razpisali. Vsak vaš odgovor z velikim veseljem pozdravljam in spoštujem. Imam močno željo po spremembi in trdno verjamem, brezkompromisno, da mi bo uspelo v dolgem roku. Čaka me veliko dela na lastnem osebnostnem razvoju in samozavesti, ki je pod novojem samodozadostnosti.