Hoj!
Ti moram povedati, da sem kar gruntala, kaj ti naj napišem:
a) al te naj opomnim, da je depresija in ne deprisija, *** si sploh
prebral kaj na to temo,
b) ali da si star komaj 17 let, da je še vse življenje pred tabo, kar si
itak že 100x slišal,
c) al pa, da čas res zaceli rane, kar si pa tudi že 500x slišal in itak, ne
verjameš temu. Kaj naj ti pol svetujemo? Any idea?
Skratka, lej, pomembno No.1, kar se mi zdi, je, da najdeš
ljubezen, ampak ne do parnterice temveč do
sebe!Da te ljubezni-do-sebe (še) ni, si lahko upravičeno zaskrbljen - vendar pa ne paničari!!
Predlagam, da si pogledaš mal literature okrog depresije:
(osebno se mi daleč najboljša zdi, in tudi ni mukotrpna za brat, pa še na meji štosa z raznimi karikaturami je Depresija za telebane - tam boš našel uvod in približke, kako si pomagati; zakaj pravim približke? ker je to super knjiga, ki ne zahteva, da vsa poglavja prebereš, temveč samo tista, ki te prioritetno zanimajo!!!)
ko boš začel raziskovati depresijo, boš raziskoval sebe!
spoznal boš, da depresijo lahko zdravimo sami ali pa, če je težja, z zdravili (antidepresivi); vendar vedi to, da zdravila niso tvoj rešitelj, samo oblažili ti bodo simptome depre, bil boš bolj vesel in lažje boš funkcinoniral v družbi. Jemlje se jih obićčajno 1 leto, večina jih več let - zakaj? - ker se moraš potem še vedno sam spopasti s težavo, ki bremeni tvojo dušo (govorim o tvoji samozavesti, ne razpadu zveze). Tak, da, na koncu vseeno ostaneš sam s sabo in raziskavo o sebi - zato je bolje, da poskusiš prvo sam, potem z ad-ji (t.j. kratica za antidepresive). Kajti kemija je le kemija. In sploh ad-ji ti v začetku tako štalo naredijo v počutju, še slabše kot si bil pred začetkom jemanja ad. tudi primejo ne takoj, eni zamenjajo po 6 ad, drugi 2 ali eno ali pa jim takoj prime pravo zdravilo. večina, pa je vsaj 2-3 mesece doma, ker so stranski učinki zelo hudi.
Vedi tudi to, da je depresijo kar težko ugnati, saj bolj ko je ugnana, bolj pove, da si pravzaprav ugnan ti
Je težka zadeva u pič.. m....., ampak ni nemogoča, da jo uspešno rešiš - to si zapomni!!!!
Jst osebno sem 20 let non stop razmišljala o samomoru, moje misli so bile vsak dan pištola na sencah, ali špaga za obešanje. Zadnje par mesecev (ker seveda depresije nisem reševala in ostalih problemov o sebi, kar je posledično prihod, da ne rečem skoraj vdor depre kot prihod specialcev v mafijsko hišo), sem o samomoru razmišljala kot edinemu rešitelju in tudi parkrat je milimeter ratal od uresničitve; vendar, tisti 1% ljubezni do sebe ali pa upanja na boljše je prevagal 99% želje po odhodu.
No, danes le delam na sebi, uspela sem premagati hudo anksioznost, za katero sem trpela, če sem samo srečala človeka in nisem mogla mimo njega ipd., socialna fobija me je včas zvezala v družbi ljudi, da sem bila kot mumija, ipd. Dizastr, ti rečem! Sploh, če fašeš še agorafobijo (strah pred odprtimi prostori - po domače: iti ven iz hiše), je karantena zame popolna.
Danes sem spet živahna, grem ven med družbo, na službene piknike, še športala bom tam, in nasploh semn tudi sebe našla. Vendar, še vedno pa nisem iz depresije.
Zato, ti dragi gregazerak, na srce polagam, da si vzami čas zase, poišči odgovore zakaj se nimaš rad! Kajti, ko boš enkrat našel ključ do svojega srca, te ne bo več prizadela nesrečna ljubezen partnerke in boš mogoče clo pomislil: tnx god, sj nisva za skp. Če bi bla, bi bla skp, tokrat pa bolje taka rešitev danes, kot jutri! In možnost najti pravo ljubezen!
Ko se boš enkrat sebe imel rad, bo to prava pot, da najdeš še drugo polovičko srca, tvoje izbranke, da bo sreča ne popolna, ampak še večja.
Kajti sreča je popolna takrat, ko se imaš rad!
Lp-Sofie
p.s. aleluja, da si danes, pri 17.-ih odkril izziv (problem); imaš potem kar nekaj časa pred sabo lepega življenja!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
p.s. se opravičujem za pravopisne napake, ampak mi tekst takoooo skače, da komaj sledim pisanju, kaj šele popravljanju!
