Strela iz jasnega

[majč]

Res, da momentalno nisem v depresiji kot neki duševni motnji, vendar sem sila žalostna in zato pišem v to rubriko, ker so moji občutki še najbolj podobni temu, imam pa konkretne razloge, da tako čutim.

včeraj je moj fant zvečer prišel k meni, ker sva popoldne že govorila in pojma nisem imela, da so ga neke moje besede baje prizadele. Ker sem rekla, da mi govori tako, kot da ni dal v življenju še nič skozi. Ni razumel konteksta. vem, da je dal marsikaj skozi, ampak rekla sem, da govori, kot da se to ni zgodilo, ker se mi je njegov pogled in razmišljanje zdel identičen mojemu pred mojo prvo duševno krizo. Ampak življenje je mene prisililo, da sem spremenila svoje strategije za doseganje uspeha. Forsirati več ni šlo. Iz občutka vsemogočnosti in da če bom res močno želela pa nekaj bo tako, kot si bom zamislila, sem prvič doživela občutek ranljivosti in občutek nemoči. Na star način ni več šlo. morala sem spremeniti strategije. Zvečer sva se pogovarjala in rekel je, da on mene sprejema z vsemi pogledi, četudi so drugačni od mojih, da pa imam jaz problem, ker njega ne znam sprejeti v njegovi fundamentalni obliki. V osnovi tisto, kar njegova duša je. Že tretjič sva načela neko noro temo o spolu otroka. ne načrtujeva še otrok, valda, ampak se pogovarjava o tem, kako kod vidi. in on je meni rekel, da češ, če bi imela otroka, da ne bi bil zadovoljen, če ne bi bil sin. Zdaj pa naj mi nekdo pove, kako naj jaz načaram sina. seveda sem mu razložila, kako zadeva poteka po logiki x in y kromosoma in da moški gen določa spol, ker ženske damo lahko le x, moški x ali y in xx je punčka xy je fantek. Potem je on zagovarjal neko svojo ezoterično razlago in sicer, da če je moški res pravi moški in ženska res dovolj nežna, potem bo fantek, v nasprotnem primeru pa bo punčka. rekla sem, da mislim, da ta teorija ne zdrži vode in da je to meni približno toliko res kot če nekdo reče, da če imaš mrzle roke si ljubosumen. on je bil že popoldne užaljen, ker ne spoštujem njegovega prepričanja z ezoterično razlago, ki njemu nekaj pomeni in v kar verjame. Že tretjič sva se topogledno zapela.

Povedala sem mu že prej, da ga imam rada in da mi največ pomeni partnerstvo z njim, čeprav morebiti brez otrok (pa imam rada otroke in ljudi na splošno obožujem, obožujem mojo drago nečakinjo, obočujem otroka s katerim delam 6 let in je zrasel v pravega mladostnika, obožujem otroke ne glede na spol in ne glede na to čigavo so, zaščitniška sem do teh bitij), ker iz moje strani pa ne bi bilo odgovorno se spuščati v tveganje načrtovanja otrok, če nimam iz nejgove strani nekega soglasja s tem, da bo v vsakem primeru vse o.k.. Menim, da ni nič narobe z željo, vendar vsak otrok mora biti sprejet in ljubljen iz strani obeh staršev, sicer je to lahko povod za precej hude srčne rane tega bitja in kot odrasli smo jih dolžni zaščititi. pa naj mi bo partnerstvo v osnovi glavna prioriteta, če bom imela otroka kdaj, ga bom že iz osnovne dolžnosti in odgovornosti zaščitila. In ni bil sposoben reči, da bo vse o.k. in da naju v primeru, da bi bla punčka ne bi kar zavrgel. a ni to noro? tako tveganje je absurd.

Pa da ne bo razumljeno napak. To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. vendar mu le na tej ravni kar zadeva človeškosti mal očitno sfali. ne zna sprejemati življenja takega kot pride, se mi zdi.

Zelo ga čutim, zelo ga razumem, vem od kje izvira marsikaj, kar ga zadeva, pripravljena sem ga podpreti, ogromno sposobnost prilagajanja imam in za človeka, ki mi ogromno pomeni, sem pripravljena storiti skoraj vse. ampak nekje so meje. ko želi od mene tisto, česar mu ne morem zagotavljati, me to frustrira. In sem razočarana, ker sva o teh stvareh govorila 3x in vedno sva ostala vsak na svojem bregu. saj pravim, ne vem, če bom sploh kdaj imela otroke, vendar če se bom kdaj v to spustila, bom rabila občutek, da lahko verjamem, da bo vse o.k..

Lahko bi naštela ogromno zadev, kjer sem se in kjer bi se še bila pripravljena prilagajati njegovim željam od banalnosti, kot so barva las, pa še kaj o čemer ne bom pisala itd. In ja, ker je vizuelec, da dam nase hudiča pa pol, kar ima rad in se mu dopade, ampak....in ja, da bom jaz kuhala itd. stara šola, popolnoma. ni panike, karkoli, to sploh ni problem. ker mi je on do te mere všeč, da bi mi bilo to pravzaprav v veselje, ampak...

nekje so meje, meje mogočega. in slednje predstavlja pri meni hudo tveganje.

govorila sva tretjič. dobila sem en hud glavobol od joka in vsega tega stresa v pogovoru. mislila sem, da mi bo končno odleglo, prepričana sem bila, da mi bo počasi spustil čevelj. pa ga ni. in kaj naj počakam naslednje tri tedne, ko bo spet udaril ven isti problem in iste debate, jaz pa sem po vsakem takem pogovoru bolj izčrpana in postajam malce neutolažljiva. nisem več srečna, sem pomislila. pogovorila sem sae z bratom in njegovo punco. drugačna sta od mene, druge zadeve sem jaz pripravljena kot sta onadva, ampak....ne vidim izhoda, izgubljam voljo in upanje, da bo vse o.k.

poklicala sem ga, hud glavobol, vzela prej tablet za glavo, ki ga vzamem 1x na dve leti, da lahko zaspim, če tako pride. hotela sem nekaj spremeniti nekaj doreči. nisem se hotela poučtiti ujeta v ta odnos, da sem spet padla na finto, prepričana, da sem ga sama tu spet polomila. A nisva o tem že govorila, mi pravi. oprosti, ampak jaz ne vidim temu konca. razmisli, kaj je prav za naju. ne vem, če sem prava. ja, ampak imam te ful rada. ne vem, kako bo s tabo, ko imaš take poglede na svet in na življenje, skrbi me. Rada bi bila tukaj. in bom tukaj. rečem.

že na samem začetku sem se mu zdela o.k. in hotel me je za prijateljico, ampak pozneje sva se zaljubila, pa se je začelo dogajati. tisti njegovi korak, ko mi je povedal, da sem mu všeč, je bila zame zelena luč, da sem lahko aktivirala svoje čara. od tam naprej je vse lahko. prej pa ne bi zbrala ne volje za to in ne samozavesti. potem je bila vse le še neka prijetna igra.

ob hudem glavobolu včeraj in občutku, da ne zmorem tega in da rabim mir, sva zadevo razrahljala. kaj sva zdaj? prijatelja torej? jap. še vedno čutim isto do njega. še vedno ga imam enako rada.še vedno bi rada bila tukaj zanj in bom. želim si, da bi me vedno znova poiskal, ko bi tako hotel.danes se vidiva.

ampak počutim se varno. manj me frustrira. rabim malo prostora. iztrošena sem od tega odnosa. občutek, da bi zanj vse naredila, pa še ni dovolj. zahteva nemogoče. to me ubije. ne smem biti tako naivna. moram biti odgovorna. itak pa nimam nobenega drugega smisla. itak nimam nikogar, ki bi ga imela bolj rada. zato bom zanj tu.

sem pa dobila še eno ornk klofuto danes: mail, da imam najbrž pa kak mesec da diplomiram. diploma mi je stala zadnje tri tedne. obupna sem. to bo zdaj moja prioriteta. ta moj dragi prijatelj oz. fant,ki ga imam rada, me bo v tem podprl, vem. in bom diplomirala v roku, sem se odločila.

nazadnje sem šla iz veze v vezo. to se mi še ni zgodilo. v začetku me je ful polnil odnos z njim. dokler nisem prišla do tega spoznanja, da gre za misijo nemogoče: daj vse, pa še ne bo nikoli dovolj, oblikuje me kot plastelin, nakar postane brezkompromisen tudi tam, kjer mu ne morem dat nobene garancije, da lahko naredim, kot bi želel. To me je pobilo. izpraznilo.

Zdaj sem morda izpostavila veliko slabih in resnih zadev, verjemite pa mi, da ima ogromno kvalitet, sicer ne bi imela veselja se sploh toliko truditi in pretegniti zanj.

maja

[matheu__]

Probi mu razložit, da genetika nima veze s tem kok piva spiješ in kolk kosmata jajca maš - oz. da majo tud največji mamojebci hčerke; včasih tudi po več njih. 

[Sofia-Del_Sati]

Maja!

Niti ne vem, kje naj začnem, ali na sred, ali tam, kar mi je najbolj padlo v oči, ali z očitkom, da ne vem zakaj imamo prijateljstvo, da se dobimo na kofetku, kjer bi lahko bolje svetovala, vendar, če želiš na forumu razglabljati o težavi, magari v smislu "večih odgovorov", potem prav, čeprav,....  

Skratka, bom kar začela s citati:

in on je meni rekel, da češ, če bi imela otroka, da ne bi bil zadovoljen, če ne bi bil sin. Zdaj pa naj mi nekdo pove, kako naj jaz načaram sina.
 

Men je to GROZNA IZJAVA! Lahko ga hvališ kokr češ, lahko ti govori, da imaš ti probleme z dojemanjem njegove duše (čeprav niti ne vem, kaj je hotu s tem povedat), ampak to je men nonsense!!! Če bo punčka, jo boš utopila? Jo boš obdržala, in bo on šel? Boš delala splav? Bolano, sori! Mislim, da ima on fundam.... umske probleme!

Vem, da boš rekla na tole, kar bom zdj napisala, da ni isto, je pa prekleto slično; tudi Hitler je hotel imeti čisto raso, visokih blond arijcev, čeprav je sam bil pikolo črni židek! Kdor ni zadovoljen s sabo, se v bistvu s takimi izjavami, kak avto oz. pardon otroka bo imel, ali sovraži sebe, ali pa tebe in otroka, ker s takšnim načinom mišljenja, da bo otrok ohranil njegov rod s priimkom (drgač ne vem zakaj taka misel), ne upošteva tebe kot subjekt in sta oba z otrokom vred njemu objekt: ti kot rodilo in otrok kot nasledilo rodbine!

Kaj pa če bo sin? Slep? Ali s cerebralno paralizo? ALi pa bo zdrav deček in se bo čez čas, morebiti ponsrečil? Ostal ožgan, paraliziran, prizadet, moten, poškodovan?

Kaj če si bo hotel spremeniti spol in bo namesto Alana postal Aljana?

Kaj če bo punčka in bo čez čas spremenila spol in bo potem le zdrav deček; pač ne bo Eva in bo Adam?

Veš, človek - starš sprejme otroka kakršen je; vse ostalo je v nasprotju, kar si napisala V osnovi tisto, kar njegova duša je in njegovo izjavo o sebi, kot pravi on tebi o sebi.

To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. - možno, vendar to kar praviš, pa nisem slišala prvič, je uiber nefenomenalna lastnost, že zaradi tudi drugih zadev, ki si jih predstavila v drugi temi, glede njega oz. njegovega dojemanja veze ipd.

S tema dvema stavkoma spodaj, si popolnoma kontruješ v tisto, kar vidiš in tistim, kar bi rada verjela, pa globoko v sebi veš, da ni prav:

In ni bil sposoben reči, da bo vse o.k. in da naju v primeru, da bi bla punčka ne bi kar zavrgel. a ni to noro? tako tveganje je absurd.

in

Pa da ne bo razumljeno napak. To je fant z ogromno fenomenalnimi lastnostmi. vendar mu le na tej ravni kar zadeva človeškosti mal očitno sfali.

 

dokler nisem prišla do tega spoznanja, da gre za misijo nemogoče: daj vse, pa še ne bo nikoli dovolj, oblikuje me kot plastelin, nakar postane brezkompromisen tudi tam, kjer mu ne morem dat nobene garancije, da lahko naredim, kot bi želel. To me je pobilo.

ZAKAJ? Za to spoznanje, bi morala biti vesela!!! Bolje danes, kot kasneje! Z njim se bo ujela edinole takšna punca, ki mu bo na vse rekla "ja", ko jo točno tko kot si rekla oblikoval kot plastelin, ko mu bo rojevala otroke kot Victoria Beckham po tekočem traku, dokler ne bo prišel sin, ipd.

Majči, je to ljubezen? Z njegove strani? Mislim, da že veš odgovor.

In kokr kol ga boš zagovarjala in si ne boš hotela priznati, da ima on probleme oz. če jih nima, jih maš pa ti zaradi njega, toliko bolj boš postajala izpopolnjen plastelin, vendar ne pozabi.... če preideva na glino.... četudi jo dolgo časa piliš do popolnosti, se enkrat vse masa sesuje na vrtiljaku in ostane samo še en zmazek.

Zdaj sem morda izpostavila veliko slabih in resnih zadev, verjemite pa mi, da ima ogromno kvalitet, sicer ne bi imela veselja se sploh toliko truditi in pretegniti zanj.

Ni veliko slabih, dost je ena ali dve negativni glavni zadevi, ki kompromitirata osebnost enega v vezi, ko pa se morata v vezi dopolnjevati a se ne - še država vaju ne bi poročila, ker nista v vezi enakopravna in kjer en partner drugega zlorablja (pa reč kar češ!).

Mogoče si pa v vezi zaradi neke stabilnosti? Ne prave ljubezni (do sebe zihr ne, govorila pa sem za ljubezen do njega btw)? Kajti navkljub drastični zaljubljenosti, moraš vedeti to, da ne postaneš Zeleni Jurij!!!

V pravi ljubezni
*sprejemaš partnerja takšnega kot je, sploh, da ne govorim o duševni motnji, ki jo imaš in jo nadzoruješ
* v pravi ljubezni sprejmeš svojo družino takšno kot je (ti+on+otrok)
* v pravi ljubezni so kompromisi, prilagajanja in dajanja - obeh
* v pravi ljubezni se duša lahko razvija v oblak zadovoljstva
* v pravi ljubezni pišeš poezijo o sreči

LPS

[majč]

hvala obema.

sofie, prav imaš. mislim, da sem se prav odločila in zadevo prekinila. bistven problem: človek ne zna sprejemati življenja takega kot je z vsem, kar lahko pride. popolnoma sem pozabila še na vse te možnosti in zaplete, ki si jih omenila, torej ne le spol. ful mi je žal, da se je moralo vse to zgoditi, ampak temo sem odprla, ker rabim druga mnenja, ker nočem biti slepa, ker nočem živeti v razmerju, kjer so mi dejansko umrle sanje. to se je zgodilo prejšnji konflikt (kot sem rekla za sabo imava na to in temu podobno temo že kake 3 ali 4 konflikte) in takrat sem imela spet cel kup enih zopernih težav.

zdaj sva v fazi, ko se še nekako razhajava. oz. nisva več par, ampak jaz mu še kar nekako izkazujem svojo naklonjenost in predanost v besedah. skušam ga potolažit, da ni veliko zgubil, da bom vedno tu. bom ali ne bom? in v kakšni obliki? nekako že, najbrž. zdaj sem vpletena. skrbi me. nočem, da potone glede na lasten način razmišljanja. upam, da bo zbral energijo in pogum, da ko ga bo življenje res pritisnilo v kot, da kaj spremeni. da ne bo potonil z vsemi temi prepričanji.

Sofie, spomniš se, kaj sem vama z Danijem prej govorila in kakšne so bile prve krizice na vidiku. kje je bil problem. drugje. bil je moj feeling, da ne vem, če me začuti, če ve kdo sem in če ga kot taka zanimam. ali me želi le preoblikovati v neko svojo predstavo, punco, kakršno si želi. in na smrt sovražim, ko mi reče "punčka". Nisem punčka. Maja sem! In nora postajam na komad: "Rad bi te spoznal" od Jana Plestenjaka. Točno to, želela sem, da me spozna in sprejme. Me ima rad takšno kot sem. zdaj pa sem jaz tista, ki baje njega v fundamentalnih lastnostih ne sprejemam.


Rabila sem ogledalo. hvala sofie, ker si mi ga dala. In matheu prav imaš. veš, pravijo, da če nosiš škornje med seksom, da bo sin, haha. se hecam.

kaj mi je všeč: všeč mi je bila njegova energija, všeč mi je bil njegov jaz. všeč mi je bil način, kako se nosi, njegova notranja drža. všeč mi je bilo, da ve, kaj hoče. všeč mi je bilo, da ni bil en navaden ritoliznik, ki flirta z vsako žensko, ampak je bil malo bolj kritičen in manj dostopen. in znal je biti tudi prijazen. in zahteven hkrati. to mene pač privlači. upala sem, da me bo videl. da me bo želel spoznati. da me bo razumel in da me bo sprejel.

Kar zadeva mojega duševnega zdravja pa: od partnerja ne rabim veliko. mislim, da sem po petih letih učenja toliko profesionalka v obvladovanju teh zadev, kolikor glede na naravo težav pač lahko sem. valda me kdaj zvije, ampak moram povedat, da sem se iz lastnega dreka potegnila sama. ni bilo nobenega tipa, na katerega bi se lahko oprla. podporo sem poiskala pri drugih ljudeh. bili so trenutki, ko sem najbolj od vsega potrebovala objem, tak močan objem, pa tega nekako ni nihče niti razumel, da bi mi znal to dati. morala sem zvozit brez tega. ni bilo lahko, ampak jaz sem to storila in jaz to zmorem. tozadevno od partnerja ne rabim veliko, tko da zgovarjat se tuki na moje duševno zdravje je big shit, ker še vedno sem morala in sem znala za to nekako poskrbeti sama. od drugih rabim samo to, da verjamejo, da se bom postavila nazaj na noge, pa da me počakajo, da se to zgodi. ker se še vedno je. sicer pa delam na tem, da vzdržujem remisijo, ne mislim padat v neke večje epizode. upam, da bom pri tem uspešna, če pa kdaj ne, pa kaj naj rečem: skozi to sem že šla in se potegnila nazaj gor na noge.

sofie, ja, tudi jaz mislim, da bi že bil čas, da se srečava spet kaj. mal me je uničila zdaj informacija glede diplome. spet je rok prej, kot sem načrtovala, pa mi je diploma zdaj vmes čisto zastala. nekako sem računala na več časa. če se boš med vikendom kaj oglasila k meni na kavo in sprehod s tvojo kužiko, bom zelo vesela. veliko časa za fijakanje do lj. in nazaj itd. pa nimam, ker moram delat za diplomo. Rada te imam pa zlo, zlo.

maja

[Sofia-Del_Sati]

Glede duševnega zdravja sem mislila, da ti kdo kaj govori okoli tablet in načina zdravljenja, kako naprej.... če sama misliš tko, drug pa ti govori drugače - glede na to, da je bilo na začetku z njegovi strani rečeno, da mu je ql in je vse OK; potem pa saj veš...

Glede diplome - vidiš, zdj boš mela več cajta, če imata pavzo

[majč]

zdaj je pa konec zgodbe 

pogovor... morala bom razjasnit sama sebi, kaj se je pravzaprav zgodilo. a sem res jaz ta, ki ne ljubi dovolj, ki ne gre preko vsega. problem je, ko je nekdo do amena brezkompromisen, ko veliko zahteva (kar je v bistvu čist o.k.), pa se prilagajam pri malenkostih, za katere vem, da mnogim niso malenkosti, ko pa je povozil moje prioritete in vztrajal tam, kjer bi jaz potrebovala en zdrav, bolj življenjski pogled na zadeve, kjer bi rabila občutek, da bo vse o.k. v vsakem primeru, da lahko vsaj upam, da bo (ker ve se itak ne), sva vztrajala vsak na svojem bregu in zato, ker ne sprejmem tega, da bi bila pripravljena tvegati nekoč, kjer bi izid "punčka" zanj po današnjih občutkih pomenil pravi dizaster za vse, sploh za njo samo in mene, potem to pomeni, da ne ljubim dovolj, da sem vseeno novodobna punca, ki ima svoj jaz in tudi kak svoj princip, da se po njegovem ne predam v celoti. prek takega pogleda na svet in prepričanja nisem mogla it- to je skregano z mojo osnovno naravo in pogledom na zadeve, pa če bom kdaj imela ali ne bom imela otroke. rekla sem že zdavnaj, da mi je partnerstvo prioriteta in nato odločitev za otroka npr. šele ali je pa sploh nikdar ne bo. ampak odločiti se za otroka pod takimi pogoji meni ne gre. in za to ne ljubim dovolj. ker da bi pa rekel, v redu, pa bova skupaj brez da se sploh spraviva kdaj čez ne vem koliko let pa v neko starševstvo, to pa ne. sin mora biti. rad bi del očeta dal temu sinu in svetu, brez tega ne bo srečen. očeta močno pogreša. jaz pa živim v družini, kjer starša brezopogojno ljubita vse svoje otroke in mi njudva in smo štirje: dva fanta in dve punce. Ne predstavljam si drugega načina kot met rad brezpogojno. do otrok sem totalno zaščitniška, kaj šele, da bi bila za nekoga odgovorna ali, da bi mi zrasel pod srcem. in potem stavek metan naprej: aha, torej ti ni partnerstvo prvo, šele nato otrok. ni razumel, kaj mu govorim. pa nama gre za povsem hipotetične debate, ampak je ta pogled zame tako pomemben, ker v njem odseva neko človeškost, neko ljubezen do ljudi ali pa je preprosto ni. in pogojevanje tako absurdnih zadev (zame) za mene ni ljubezen.

a zato ljubim premalo in če bi dovolj ljubila, ne bi prekinila razmerja, kjer imava glede pomembnih tem različne poglede? mar bi rekel, v redu, pač bova skupaj pa ne bo otrok. bolje to, kot da onesrečiš bitje, ki ni nič krivo. ma to vse skupaj je že do konca noro. če ne bi imela rada, če ne bi bila zaljubljena in če mi ne bi nekaj pomenilo, se o teh zadevah sploh ne bi spraševala. enostavno poznala bi odgovor. tako pa pač izpadem tukaj kura brez lastnega mozga.

maja

[utrujena]

Maja, lahko ti rečem samo, da razmišljaš zdravo in trezno. veš, kam te lahko pripelje tak odnos in da ni ok, če zahteva od tebe nemogočo stvar. v precepu si, ker ga imaš rada, po drugi strani pa te spravlja v obup. sama boš morala najti rešitev, jaz ti ne smem reči, kaj naredi. vem pa kaj bi jaz naredila. svoje svobode ne bi dala, ker sem jo komaj dobila.

[Ribica]

Sploh ne, draga Maja. Čisto normalna in zdravorazumska ženska si. Nikar se ne sprašuj o sebi. Ponosna si lahko na svojo notranjo moč, da zmoreš edino logočno in pravo odločitev - končati nekaj, kar ne zagotavlja varne in stabilne prihodnosti. Kot si zapisala - tveganje je preveliko. Sicer pa se strinjam z vsem, kar je že Sofie napisala v prvem postu.
Drži se in uspešno diplomiraj.

Ribica

[dusica]

Maja,

sedaj se bom jaz razpisala, ker..sem v tvojem prvotnem spisu V VELIKEM videla sebe oz. mojo vezo s fantom..preveč pd zadeva..

Gremo po vrsti!

Ker sem rekla, da mi govori tako, kot da ni dal v življenju še nič skozi.

Ta stavek je meni zelo znan, saj sem mojemu večkrat omenila, sploh v obdobju mojega razpoloženjskega nihanja in depresije, ko..bi rada več dobila od njega (objem, poljub, vrtanje, moralno tolažbo.. ..sem človek!), pa ne zna ali se boji. Psihoterapevtka me je potolažila, da je to normalno, sploh pri moških... , ker so takšne narave in da je smiselno, vedno in sploh takrat povedat na glas kaj si želimo! Pfff, meni se zdi to bedasto, ker..se potem počutim, kot en otrok, ki stalno nekaj prosi....pa kaj čem..pravi, da je to prava taktika za takšne moške! Ker niso bili navajeni dajati in javno razkazovati ljubezen, tega ne vedo, zato treba nekako "prosit"...

Razžalostilo me je, da tvoj si želi izključno sina in nič drugega... ..ma dej, dej!!? Kaj smo roboti ali napravljeni za programiranje? To se mi zdi absurd, ker..imela bosta tisto, kar bo mati narava dal oz. kar bosta spočela tisti usodni dan.... ..vsekakor, velik dar vajine ljubezni in pika!  Tega naj se one zave in nič drugega, sicer pa sem se zopet videla kot ti, ko si omenila, da nemara ne bi imela otrok, ker se nekako ne počutiš..je tako? Mene obdajajo posebni občutki pri svojih 32-letih in vem, da bi lahko ljubila in bila z nekom, tudi brez njih...moj pa ni dosti navdušen, bolj ne... ..in to me malo skrbi..na silo in proti svoji volji pa ne bom ničesar delala, ker prav to lahko sproži remisijo oz. novo depresijo...se strinjaš?

No, času čas: premalo sva skupaj in še v marsičem se morava spoznat, poglobit, pa si ustvarit življenje na svojem...vi2 sta skupaj?

V vseh vezah je potreben KOMPROMIS, ko se tehtnica neodločno nagiba sem in tja in so želje različne..treba se borit za vezo, skupnost, ljubezen in marsikaj se ga doseči s sočutjem in pravo taktiko..sploh pa upoštevat potrebe partnerje...eheh, ko bi bilo tudi v praksi to tako enostavno!

Skratka, tvoja občasna neodločnost in tisti strah, ki te prevzame kot dvom, ali..Je on zame ali ni?
je tudi meni preveč znan ali takrat..se skušam pomirit in globoko v srcu/umu, ker navsezadnje pomsilim na lepe čase, ki jih imava skupaj...

Majč, ne vreči vse v nekem bedastem trenutku stran, potem ko sta bia skupaj v tudi zelo lepem obdobju...razmisli še enkrat!

Poročaj..sedaj bom na veliko mislila nate...


                                                Dušica

[matheu__]

Maja, lahko ti rečem samo, da razmišljaš zdravo in trezno. veš, kam te lahko pripelje tak odnos in da ni ok, če zahteva od tebe nemogočo stvar.

Se strinjam. Mislim, da mora vsak človek dat skozi par "nezdravih" odnosov, da pol dobi nekoga, s kateirm funkcionira.

[majč]

hvala vam vsem 

zadeva je takšna, da zdaj nisva skupaj, bilo je veliko pogovorov in joka in jeze tudi, pa razočaranja.

mislim, da se bom sedaj intenzivno posvetila diplomi oz. moram se, videla se bova le občasno in vzela si bom čas, da ugotovim, ali sem pripravljena biti z njim bodisi za vedno brez otrok, ker imam njega tako rada oz. mi do te mere ustreza (ne vem, če sem omenila, da kot svojo primarno željo, ki izvira iz mene, doživljam predvsem željo po kvalitetnem partnerstvu in ne željo po svojem lastnem otroku), morda bom pripravljena sprejeti tveganje oz. mi bo on dal občutek, da bo v vsakem primeru vse o.k. itd. morda pa bom čez čas ugotovila, da si zveze z njim sploh ne želim in se bova postopoma morala raziti in poizkustiti kdaj pozneje srečo kje drugje. V osnovi sem rekla, da rabim ČAS. za diplomo in zase, da ugotovim, kaj res želim in kaj je tudi prav za oba, da ne bo kakih zopernih in nepotrebnih tragedij.

lažje mi bo, če ga bom lahko objela kdaj, pobožala, se z njim sprehajala, kdaj tudi, pa če mi bo dovolil, da ga imam rada, hkrati pa bom imela dovolj lastnega prostora, da sem sama s sabo in ugotovim, kaj je prav. on me hoče, hoče me takšno kot sem, pravi. jaz pa moram ugotoviti, kaj je prav. do teh občutkov bom prišla. poleg tega pa imam zraven še dela za faks čez glavo.

enkrat bo vse spet dobro. pa saj je že marsikaj boljše, kot je bilo.

hvala vam.

maja

[majč]

Rada bi vprašala, če mislite, da je to povsem običajno, da je človek, če se z nekom razhaja ali prekinja zadevo, zelo ambivalenten. enkrat vidim tako, drugič pa povsem drugače. malo sva en drugega utrudila preko pogovora. mam pa po svoje srečo, da je vseeno tok vztrajen in pripravljen mi dati čas, da bom sčasoma ugotovila, kaj je tisto, kar bo prav. zdaj pa a bo to utrdilo odnos med nama, pa bo končen izid dober ali pa bo šlo počasi vse v maloro. noro, res noro. 

maja

[Sofia-Del_Sati]

veš, mislim, da ni vztrajen zaradi ljubezni, da ti da čas, da ugotoviš kaj je prav (v prevodu: da ima on prav in da popustiš?!?)....

ampak ker ve, da bo tako punco zlo težko dobil, ki bo pristala na take absurdne in abnormalne zadeve kot je izdelava človeka/otročička po osebni izdelavi!

Raje si zamisli tipa, ki te bo spoštoval in te ne bo spreminjal, bo kompromisen, in mu bo prioriteta zdrav otrok, ter ljubezen v vezi in družini (ne glede na to, da se dlakocepi kdo je na prvem mestu ipd.haloooo).
Mislim, da takega rabiš, če pa se boš odločila za nasprotno, od tega naštetega kar, ni tvoj,........... pa just GOOD LUCK!

Ker če boš hotela mir v duši in vezi, boš mogla izbrisati svojo osebnost, svoje mišljenje in svoj jaz KER STA SI PREVEČ RAZLIČNA V TEH NAJBOLJ POMEMBNIH ZADEVAH, PA JE LOHK ON ŠE 100X OH IN SPLOH, VENDAR, NA TEM DELU "IZPITA USPEŠNE ZVEZE" JE PADEL ----------- to pa nekaterim že dela depra in druge duševne bolezni, tnx god ne rabim še tazga človeka ob sebi!!!

S.

p.s. če boš mela odveč punčk, jih vzamem - mogoče sm pa jst neplodna, pa čeprav bi imela fantka, punčko, dvojčke, sedmerčke, vseeno, samo, da je zdrav in da je partner ob nama!!! Da smo vsi trije skupaj v dobrem, slabem, zdravju, bolezni, ali v kiks določenem spolu otroka! 

[dusica]

Maja,

najlepši stavek je bil

lažje mi bo, če ga bom lahko objela kdaj, pobožala, se z njim sprehajala, kdaj tudi, pa če mi bo dovolil, da ga imam rada, hkrati pa bom imela dovolj lastnega prostora, da sem sama s sabo in ugotovim, kaj je prav.

  ... kako je to lepo: si čustvena/romantična kot jaz, zato rabiš nekoga, da te 100% razume, morda podpira, sprejme..tudi jaz si želim takšnega in moj ni tako "popoln" kot bi si želela, pa vseeno vztrajam in čakam, da nama bo ta veza še kaj prinesla..bomo videli!

Kakorkoli, sklepam, da pride do teh "nihanj" v občutkih, gledanju na stvari in odločitvah tudi v fazi stresa, depresije in zmedenosti... ..kasneje pa najbrž obžalujemo kakšno na hitro sprejeto odločitev, zato..si vedno rečem PREMISLI DVA KRAT PREDEN REČEŠ! No, mi ne uspe vedno...

Če si prisluhnila svojemu srcu in se sedaj dobro počutiš, ko si si vzela čas samo zase...je dober znak! Tako bosta spoznala, če se pogrešata in si želita še..biti skupaj, ko prijatelja ali kaj več...

..daj času čas in uživaj v svoji trenutni "samskosti"....

                                                 Dušica

[majč]

Ejla!

da se malo javim spet. včeraj je bil zame en zelo optimističen večer potem, še danes mi je rekel, da me tako v redu razpoloženo ni videl v vseh štirih mesecih skupaj. potem me je opisoval na način, da sem mu jasno povedala, da ga imam rada in da pojma nimam kaj bo z nama, ampak da samo to vem, da ga imam rada in da želim biti z njim in ob njem, itd.

Današnji dan pa je bil zame sila težak. dopoldne sem se peljala v Ljubljano. občutek sem imela, da ga izgubljam. čisto me je trgalo v duši. sem mu to tudi napisala. nekako sva se probala kolerat pa on predvsem mene, ker danes je mene trgalo. vmes krajša obdobja dobre volje. delava v istem objektu in danes sem delala, tako da sva se večkrat srečala. bilo je nekaj smeha, večino časa pa sem bila kot v neki fazi žalovanja. razbolena. klicala moje doma, potrebovala veliko pogovora. on me je zafrkaval na veliko, češ da me želi spraviti v smeh, ampak te fore so bile zame malo low. rekel je, da mi bo zdaj poiskal tipa. deloval je kot da popolnoma sprijaznjen, da sva šla narazen, kot da je predelal, kot da kaj si domišljam, kaj bova imela skupaj, saj nisva par itd. o.k.. potem mi očita, zakaj nisem tako vesela, kot sem bila prejšnji dan. jaz pa žalostna. cel dan me je dobesedno lomilo v sebi, padla sem v fazo žalovanja. uff boli. on reče, da želi, da me pelje domov. že prejšnji dan sva se zmenila, da hočeva ostati prijatelja. rekla sem, da grem lahko na javni prevoz, da mam karte, da ga nočam izkoriščat, pa je rekel, da mu je v veselje, da se rad vozi in da je rad z mano malo. o.k.. pristanem. v avtu mu rečem, ker mi je res danes očital moj žalosten izraz in rekel, da hoče, da sem kot včeraj, da bi bilo morda dobro, da malo sama hodim z busom in to, da sem na veliko žalostna, da mi je še hudo, da rabim da predelam, da potem bom pa lahko super prijateljica, sam da prežalujem stvar. on mi reče, pa kaj rabiš prežalovat, mej me rada, tko kot si včeri rekla, zmeri me boš mela, ja bom. ampak drugače ne več kot fanta, itd. rabim rekonstruirat ta odnos, nakar reče, da ne, da mi je rekel, da mam tri mesece časa, češ da on mene čaka, da se zjasnim. pa ravno danes tekom šihta mi je vero v to vzel in začela sem s tem prekletim žalovanjem. pozneje spet debate.

čudno je, zelo. vedno manj realno znam oceniti na čemu je stvar, kje je problem in kje ga ni. bratu sem rekla, ko sva pozneje govorila, da žal, se mi zdi premalo življenjski. problem mu predstavljajo situacije, ki niso problem. in pripravljen je umreti za svoje principe, ki niso pametni. ko pa bi človek res rabil podporo in da ti nekdo stoji ob strani, ko bi dejansko nastal kak problem po možnosti pa...temu sploh ne bo kos, valda. tukaj je toliko stvari. in izven vsega dejstvo, da ga imam rada pa dejstvo, da me odnos včasih že zelo izčrpava, komaj diham, on tudi, v pizdi sva oba. za katerega klinca lepo prosim?!? in on bi rad, da greva nazaj in go with the flow brez obremenjevanja, meni pa na vsake tri tedne zazvonijo alarmi.

čudno je. ne štekam nič.

rada bi se spočila, tko da grem tuškat pa spat. samo mir bi rada

pa tko je, tudi če jaz nikdar ne bom imela otrok,kar je mogoče,  me nekako moti, da je tak preklemanski egoist, da mu po možnostri več pomeni nek princip, ki si ga je v glavi zarisal, kot potencialno bitje, ki v osnovi naj bi izhajalo iz njega. norišnica. če mi bo kdo rekel, da sem jaz nora, bom rekla, da obstajajo zunaj vseh diagnoz žše veliko večji norci.

zmanjkuje mi volje in energije za tole. resno.

maja

[majč]

Včeraj pogovor do treh ponoči. na koncu oba že čisto izmučena in se nekako posloviva. ponudi mi prijateljstvo in isto časno pove, da ga sam ne rabi. da on bi rabil punco, ki ga ima rada. in ja imam ga rada, ampak kaj to pomaga, če nisem dovolj pomembna, da so še vedno v ospredju miljoni njegovih principov. Hudo mi je bilo, in to sem mu nekako v sporočilu tudi napisala, ko sem se spraševala, pa zakaj sva se sploh srečala, čemu je bilo to v končni fazi dobro. ja, imela sva se res lepo dokler je trajalo, ampak ne more biti to to. mora biti še kaj več od tega. zgleda kot da mi ne bo pustil, da mu povem, kaj mislim, zgleda kot da ga ne zanima, kako sem sama kos tistemu, čemur on ni, kar ga resnično lomi. ampak on bo šel z glavo skozi zid. jaz lahko samo čakam. z njim sem bila. cela tam zanj. bolj, kot sem se, se mu ne bi mogla predati, pa še vedno nisem bila dovolj zanimiva, da bi pogledal ven iz (kot moj brat temu reče) svojega milnega mehurčka prepričanj in predstav, ki si jih je on zgradil in v katerih živi.

Vem, da veliko zadev ne zna, ki jih jaz znam in obratno. ampak jaz sem ga spoznavala z zanimanjem, jaz sem se od njega učila. on pa je mene nekako samo skušal ukalupiti v svojo predstavo in me le tej prilagoditi. pa saj ni bilo težko. brez problema sem se prilagajala tej predstavi, ker sem ga imela rada. o.k., če njemu to nekaj pomeni. ampak....kje je pa tisto pristno zanimanje za človeka. za človeka takega kot je? kje je želja po spoznavanju, po učenju nasplošno. ne, samo zvestoba nekim nespametnim principom. pa ne rečem tisti principi, ki so res v redu, ampak vse ostalo, ki nikamor ne pelje. grozno se počutim. da sem naredila vse, pa še nisem prišla skozi lupino.

Tako je, kot sem čutila že vnaprej, ko sem rekla: bojim se, da bom naredila vse, kar bo želel od mene, pa to še ne bo dovolj.

Hudo mi je. zdaj je vsega konec.

Včeraj pa tisto grozno vreme. padanje dečja, o.k., ampak veter, ki je kar žvižgal, pa treskanje, itd. obup. na koncu me je bilo že prav strah vsega tega. in počutila sem se krivo, ker ne zdržim več na tak način. Ne vem, kaj bo imel on od tega. jaz sem, kot vedno, potegnila iz te izkušnje veliko. on pa mislim, da bi lahko, glede na tisto, kar mu pa je falilo, od mene ogromno dobil, ampak ni in vprašanje, če kdaj bo, ker ne pusti do sebe. Za znoret, kot v vakumu. obup. žalost.

ful mi je hudo, ampak zdaj je vsega konec. lahko me poišče, če želi, ampak to ne spremeni dejstva, da je med nama konec. kar zadeva partnerstva sva pogorela.


 


maja

[majč]

mela sem krasnega fanta, ki ga imam rada in on mene, ampak zgleda, da je res, kot pravi sam in tudi, ko sem z mojimi govorila: zgleda, da je mal avtista   

njemu je zadosti dober feeling, da sem v redu oseba in me ne rabi še spoznati in ga ne zanima, kako razmišljam in kaj čutim, njemu je to dovolj.  pa saj ne bi nikoli rekel, ker je krasen do ljudi, pa krasen kot oseba, pa ful lep fant, pa še diši mi za popizdit in rada ga imam in bom skoz' tu, če me bo rabil, ampak ne morem mu bit punca, ker umeram od žalosti, ker nekdo, ki ga mam rada nima zanimanja zame in za to, kdo jaz sem. dovolj je, da ve, da sem o.k. oseba  principi pa mu dajejo varnost. torej naj jih ima. pa ni neumen fant, daleč od tega. brihten ful, sploh ne bi vedel, pa je sam povedal, pa sem si mislila, ah daj to je bull shit, čudovit si s strankami, z mojimi brati in sestrami, ma krasen si. če ne bi povedal, da je tako, sploh ne bi vedela, da je njemu druženje prava muka. 

Ful mi je hudo!

maja

[majč]

mela sem krasnega fanta, ki ga imam rada in on mene, ampak zgleda, da je res, kot pravi sam in tudi, ko sem z mojimi govorila: zgleda, da je mal avtista   

njemu je zadosti dober feeling, da sem v redu oseba in me ne rabi še spoznati in ga ne zanima, kako razmišljam in kaj čutim, njemu je to dovolj.  pa saj ne bi nikoli rekel, ker je krasen do ljudi, pa krasen kot oseba, pa ful lep fant, pa še diši mi za popizdit in rada ga imam in bom skoz' tu, če me bo rabil, ampak ne morem mu bit punca, ker umeram od žalosti, ker nekdo, ki ga mam rada nima zanimanja zame in za to, kdo jaz sem. dovolj je, da ve, da sem o.k. oseba  principi pa mu dajejo varnost. torej naj jih ima. pa ni neumen fant, daleč od tega. brihten ful, sploh ne bi vedel, pa je sam povedal, pa sem si mislila, ah daj to je bull shit, čudovit si s strankami, z mojimi brati in sestrami, ma krasen si. če ne bi povedal, da je tako, sploh ne bi vedela, da je njemu druženje prava muka. 

Ful mi je hudo!

maja

o.k., tole je bull shit. pogledala sem mamlo gradivo iz nekaj seminarjev o avtizmu, na katerih sem bila. med drugim knjigico a aspergerjevem sindromu in visoko funkcionalni motnji avtozma torej. In ne, nič se ne poklopi z njim.

Takole je:

morda je problem v tem, da sva vsak nagnjena v svojo smer: jaz hipersenzibilna in globoko čuteča, čeprav tudi on, ampak jaz empatična za znoret včasih, on pa usmerjen navznoter k sebi. Za okolico se manj zanima, medtem ko jo jaz opazujem z zanimanjem in jo skušam doživeti v vseh mogočih barvah. iz vsake zadeve se učim, on pa črpa občutek varnosti iz principov, ki mu pomenijo iz tega, da je vse stalno in da je po njegovi meri. Mene zanimajo ljudje, kakšni so, rada opazujem, rada se učim, on rabi svoj mir, da ga okolica ne zmede, da ostaja zvest sebi. vse bo, kot si je on zamislil, ali pa bo šel. medtem ko jaz skušam in se učim življenje sprejemati takšno kot je. Vem, da veliko zmorem in veliko prenesem. Vem, da nekako bom preživela sleherno situacijo, ki se zgodi, vsak trudila se bom, da bom.

Rada ga imam in vedno mu bom stala ob strani, kadarkoli me bo potreboval, ampak midva en ob drugem ne bova bila srečna, ker se lahko samo večno pregovarjava.

Tudi tako bo vse o.k..

Je pa krasen, načelen fant z miljon dobrimi lastnostmi. dokler nisem videla področji, kjer se nikakor nisva mogla vkladiti in sprejeti, sem se imela krasno z njim. pa pameten je, sposoben, ma krasen v miljon pogledih. samo jaz sem ena emocionalna bomba, en človek z miljon razsežnostmi na socialni in čustveni ravni in rabim tukaj več. medtem ko on potrebuje samo občutek varnosti in ljubezen. manj zanimanja, manj spoznavanja. hitro se zadovolji, samo da ustrezaš njegovi predstavi. ampak jaz nisem predstava. sem maja z miljon lastnostmi in imam željo, da me človek, s katerim sem spoznava takšno kot sem, tako kot bi jaz rada poznala njega in ga sprejela v tistem, kar je.

tale moj dečko je krasna oseba. zelo se je trudil okrog mene, to vem, želel si je, da nama uspe, veliko se je pregovarjal, veliko se je ubadal, čeprav je bil že ves izmučen, ampak v okviru svojih kapacitet, ki jih ima tozadevno. zelo ga imam rada in ga cenim, ampak v odnosu, ki presega zgolj prijateljstvo, ne bom zadovoljna, ker rabim tudi tisto, česar on ne zmore. pa je kot pravim krasen v miljon podpročjih.

tko da jaz bom kar prijateljica tukaj. zanj bom pa res vedno tu. tudi mojadva, ki sta ga poznala, sta rekla: maja, mogoče pa on več kot to ne zmore. zmore pa miljon drugih zadev. ej super je. tako zlatega fanta, ki bi bil tako dober z mano in bi se resnično trudil zame še nisem imela in žal mi je, da nisva prava. žal mi je, da sva tako različna. in hudo mi je. še zdaj mi ponuja oporo, če je bom potrebovala. sam misli, da me ne potrebuje toliko, kot jaz njega, ampak to bo čas pokazal. rade volje bi še kdaj kaj storila zanj. krasen človek je. meni pa je hudo, da ne gre. še ene sanje, ki so umrle.

v svetu totalnih primitivcev, ki so me razočarali, je on pravi cvet. res.

maja

[matheu__]

hitro se zadovolji, samo da ustrezaš njegovi predstavi. ampak jaz nisem predstava. sem maja z miljon lastnostmi in imam željo, da me človek, s katerim sem spoznava takšno kot sem, tako kot bi jaz rada poznala njega in ga sprejela v tistem, kar je.

Sam mogoče je pa to fora. On je videl, kar je videl  in kar je videl mu je blo všeč. end of story. Zdej verjetno on nebi znal izustit vse tvoje pozitivne lastnosti z bogatim besednim zakladom. Sam ej, a kdo to počne? Všeč mu je to kar si. Tko na prvo žogo. Sej itak, če bi se izšlo, bi imel celo življenje čas te podrobno spoznavat pol, ne? Mogoče si prezahtevna, rabiš da te nekdo pogrunta v vsem kar si. Takoj zdaj! Tam moment! Al pa naj oddide...

[majč]

hitro se zadovolji, samo da ustrezaš njegovi predstavi. ampak jaz nisem predstava. sem maja z miljon lastnostmi in imam željo, da me človek, s katerim sem spoznava takšno kot sem, tako kot bi jaz rada poznala njega in ga sprejela v tistem, kar je.

Sam mogoče je pa to fora. On je videl, kar je videl  in kar je videl mu je blo všeč. end of story. Zdej verjetno on nebi znal izustit vse tvoje pozitivne lastnosti z bogatim besednim zakladom. Sam ej, a kdo to počne? Všeč mu je to kar si. Tko na prvo žogo. Sej itak, če bi se izšlo, bi imel celo življenje čas te podrobno spoznavat pol, ne? Mogoče si prezahtevna, rabiš da te nekdo pogrunta v vsem kar si. Takoj zdaj! Tam moment! Al pa naj oddide...

matheu, samo tukaj pa treščiš ob moj problem. toliko me poznaš, da veš, da ne razumem vmesnih tekstov. rabim neposredno in jasno komunikacijo. ni dovolj samo slika, rabim besede. čutim ljudi in razpoloženja, ampak vedno rabim, da je slika opremljena z besedami. tudi ko nekaj začutim, to z besedami preverim.

poanta je v tem, da on je zadovoljen, pravi, da on bi bil še z mano. jaz pa sem postala nesrečna z njim, ker mi vedno znova nekaj zadev sfali. pa je krasen človek in zelo ga imam rada, ampak so zadeve, ki mi enostavno ob njem manjkajo oz. iz njegove strani in to čisto v samem odnosu in v dialogu. pa je super oseba. morda samo nisva za skupaj in je to to. ful mi je hudo, da ne gre, ampak jaz pač takšna sem. a je to prezahtevnost, morda, ampak kaj naj storim, če pa ne bom srečna, če ne bo tu klapal.

maja