Težave v službi zaradi socialne fobije

[leteciv]

Lep pozdrav vsem...

Moj problem je sledeč... V službi imamo vsake toliko časa razne sestanke pri strankah itd... Tja gremo ponavadi trije sodelavci... Problem je v tem je mene teh sestankov strah kot hudiča... Že na poti na sestanek sem živčen... ko pa se vsedemo pa se začnem prekomerno potiti (lahko bi bilo -20 pa bi bi bil jaz premočen) in težko dihati. Ne morem biti sploh pozoren, ker ne poslušam več... ne vem o čem se govori... v glavi imam samo to na kakšen način bi se pobral iz prostora... Če bi moral iti kdaj kam sam na sestanek bi me pomoje pobralo... Ravno v takšni trenutkih pa ti po možnosti pade še kuli na tla in vsi se ozrejo vate ... V glavi je takrat cela žurka... Že na poti tja sam sebe zafrknem... Ker si mislim da bo spet enako kot zadnjič in že iz avta pridem totalno zaciklan... Pomoje so sodelavci že malo navajeni name, samo se sam počutim zato manjvrednega, nesposobnega in nekoristnega, ker na sestankih ponavadi ni od mene nič... Vsak tak pripetljaj je zame velik osebni neuspeh... V službo drugače rad hodim in delo, ki ga opravljam mi je všeč, razen seveda sestankov... Na poti domov se v avtu čudim kako da me lahko
taka stvar tako zjebe... Ampak ko te prime se ne znam znebiti tega...

To se je začelo kakšne 4 leta nazaj... Na začetku je bilo to bolj intenzivno. Ko se je to začelo sploh nisem upal pogledati človeka, ki gre nasproti po cesti, nisem mogel iti na družinske večerje, stati v trgovini itd...  Nisem si upal gledati niti televizije... Če sem gledal kakšno kriminalko s kakšnim psihopatom me je bilo takoj strah kaj če tudi jaz nisem tak, potem je bila oddaja, kjer so bili ljudje, ki so si želeli amputirati npr. roko nogo (motnja pač)... In že je mene zadelo, kaj če imam tudi jaz to ipd..., nisem se upal oglašati na telefon, še v svoji družbi se nisem več dobro počutil...

Dobil sem paroxat in ga še danes vzamem tabletko na dan (20mg)... Nisem bil pri psihiatru ampak mi ga je predpisala moja zdravnica... Družina ve o mojih težavah... _Velikokrat se z bratom tudi šaliva na račun takih pripetljajev... Stanje se mi je od takrat zelo izboljšalo... vendar pa še vedno ostaja problem, ki sem ga opisal v prvem odstavku in ne vem kako naj ga odpravim... Drugače tudi tečem in kolesarim (zdrav duh v zdravem telesu)... Mogoče bi se moral oglasiti pri psihiatru ali vpisati v kakšne tečaje itd... s katerimi bi premagal ta strah... Ali imate kakšen nasvet...

Hvala za odgovore

[Gegec]

Daj poskusi preusmeriti pozornost pred sestankom na kakšno drugo stvar. Poskušaj iti na sestanek tik pred zdajci, da ne bo časa za premišljevanje. Samo ne zamujati. Pred sestankom se zelo zaposli in potem samo šibaj na sestanek, da že med samo potjo ne bo časa za premišljevanje. Med sestankom med poslušanjem preusmeri misli na kakšen predmet (npr. opazuj oblačila govorečih, da ne boš gledal samo dol v mizo). Seveda pa moraš tudi poslušati kaj povedo in po možnosti kaj povedati.

Skratka glavo gor. Če nas niso v vseh letih "pojedli" nas tudi na stara leta ne bodo 

Držim pesti 

[Arwen]

  To se je začelo kakšne 4 leta nazaj... 

kar tako? kot strela z jasnega?

[leteciv]

  To se je začelo kakšne 4 leta nazaj... 

kar tako? kot strela z jasnega?

Ne začelo se je postopoma... Če prav pomislim kakšnih 8 let nazaj, .... 4 oz. 5 let je minilo odkar
jemljem paroxat oz. sem šel k zdravniku... Hm kaj pa vem kako je to prišlo... Na začetku sr. šole sta
se ločila starša, preselili smo se... srednjo šolo sem zaradi lenobe komaj zdelal, čeprav sem bil v osnovni šoli odličen učenec... Stvari so postale bolj razpuščene... Če se spomnim nazaj tega obdobja me je kar groza... Zanimanja nisem imel za nič... brez ciljev v prihodnosti... edino kar sem delal je bilo pitje in žurke čez vikend... Globoko v sebi sem se najbrž začel zavedati da stvari ne grejo v pravo smer...  Začenjalo me je tiščati v prsih oz. kot bi imel ful hudo tremo ali ne vem tesnobo... Ko sem se zjutraj zbudil je bilo vse dobro potem pa se je čez dan stopnjevalo... Na koncu dneva sem bil že tako z**** da nisem mogel zaspati... Pred spanjem sem začel jemati apaurine saj sem samo tako lahko zaspal in se znebil tega zoprnega tiščanja... Nisem se več dobro počutil na avtobusu, ko sem se vozil v službo prva leta po šoli... Komaj sem zdržal z inštruktorjem v avtu, ko sem delal izpit za avto... in tako naprej kot sem že napisal... V glavnem vsak dan sem komaj čakal da sem požrl ene par apaurinov in sem zaspal pa tudi če je bila ura 6 popoldan... Bilo je tako hudo da sem mislil da se bom kar poslovil... Najhujše je bilo to ker nisem vedel kaj naj bi to bilo... Mislil sem da je kakšna depresija ali kaj podobnega... Prav zaradi tega sem si kupil kolo in začel kolesarit, ker sem mislil da mi bo pomagalo če se malo rekreiram. Čez nekaj časa sem spoznal punco, začel jemati ad-je, preselil sem se na svoje, dobil boljšo službo in postopoma je šlo na bolje...

[Arwen]

  bi rekla, da tudi je depresija, skupaj s fobijo pa ankso 

... Prav zaradi tega sem si kupil kolo in začel kolesarit, ker sem mislil da mi bo pomagalo če se malo rekreiram. Čez nekaj časa sem spoznal punco, začel jemati ad-je, preselil sem se na svoje, dobil boljšo

saj rekreacija tudi je OK  Kar se pa tiče ostalega - za fobijo je najboljše zdravilo izpostavljanje. Je pa , vsaj po moji logiki, pametno razpucat zadeve, zaradi katerih se je vse skup začelo. Al s strokovno pomočjo al pa sam...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

[_LiMoNcA_]

leteciv js mam tut soc.fobijo joj sem si že rekla velikat, zdele pa grem ven v mesto ko je veliko folka da to počasi poskušam premagat.Ko se odpravim pridm do pol poti me začne zvijat ko pridem med ljudi je konc morm hitr nazai letet 

Je pa zlo težko se 'vršt' med ljudi ker te to tolk zagrab da nikol neveš kdaj te bo kej ruknlo 

[Sofia-Del_Sati]

itak da se ne moreš vreči med folk če pa zmrzneš prej... dobr, eni lohk pobegnete, jst se pa v Prešerna spremenim