Nimam pojma kam se naj obrnem, stiska je grozna

[505]

Lepo pozdravljeni!

Toliko moči še imam, da bom to napisal. Star sem 22 let in sem na robu obupa, seveda razmišljam o samomoru. Mislim, da vse izvira iz moje motnje govora, namreč jecljam in zadnje čase se je to stanje tako poslabšalo, da včasih skoraj ne morem povedati niti ene besede. Občutek imam da okolica nima do tega prav nobenega posluha, jaz pa sem prav tako to stvar vedno strašno skrival s tem da sem malo govoril, poleg tega sem imel cel kup tehnik, da sem govor lahko še nekako uravnal tako da se mi zdi da okolica niti ni opažala kako sem bil zaradi tega depresiven in na robu obupa, zapiram se vase. Depresija je zdaj še strašno močna, poleg tega sem to motnjo večkrat poskušal uravnavati tako, da sem pil. Zdaj pa je prišlo še do tega, da bom najbrž dobil službo in bi moral danes iti na razgovor, jaz pa mislim da se mi bo zmešalo od depresije in anksioznosti. Zadnji žebelj v krsto je bil pred parimi dnevi ko sem vzel nekaj kokaina. To je moje govorno in tudi psihično stanje tako poslabšalo, da se mi skoraj že meša. Toda vseeno še vedno nekako vtrajam na robu obupa in mojega stanja ne pokažem navzven, zmorem z zadnjimi zalogami moči a vprašanje še kako dolgo. Ne bi rad, da bi me moja okolica označila za duševnega bolnika, sam sem bil vzgojen v družini kjer se kaj takega nikakor ne tolerira in si sploh ne znam predstavljati kakšna bi bila reakcija. Vendar se moje življenje ruši, nujno rabim pomoč, tako vsekakor ne bom več mogel živeti, ne vem niti če bom lahko preživel današnji dan. Depresija je neznosna, občutim bolečine vsepovsod po telesu. Najbrž ne rabim poudarjati da tudi zaužiti ne morem prav ničesar.......prosim za pomoč!!

Še nekaj bi rad napisal: nočem narediti samomora, rad bi živel in si uredil življenje!! A kaj ko se mi zdi da nihče nima za moje probleme prav nobenega posluha, jaz pa s takim govorom in depresijo ne morem živeti! Rad bi šel za nekaj časa na neko zdravljenje saj drugače vem da ne bom zdržal. Enostavno bi se moral za nekaj časa umakniti iz sedanjega okolja in najti nekoga ki bi mi lahko pomagal. To se mi zdi edini način, da bi svoje življenje lahko enkrat spravil v normalne tirnice, sam si ne morem več pomagati, tudi delati nisem sposoben, sam nimam niti malo energije, čutim samo strašno utrujenost in pa strah.

[toja]

Pozdravljen 505...!

Lepo si vse opisal, vidim, da imaš voljo in željo, da se ti vse stvari izboljšajo...razumem tvoj
klic NA POMOČ...
Glej...dovolj si star, da ti ni potrebno nikomur polagati računov kam greš in vidim, da si močno želiš
stvar skriti pred okolico.
Stanje, ki ga navajaš je poslabšanje depresije ...morda celo samo anksioznosti in veliko strahu, ki je v tebi.

Jaz bi te napotila do psihiatra, kjer mu boš povedal za tvoje težave...to ni noben bav bav, je samo zdravnik specialist, ki se ukvarja z našimi težavami in jih tudi pozna.
Verjetno, ti bo predpisal zdravila, ki ti bodo pomagala odstranit telesne simptome, vsekakor pa ne
vzrokov zanje...za to pa so psihoterapevti, ki se ukvarjajo z našo notranjostjo...žal so plačljivi in če
si finančno sposoben tega,lahko urediš vse brez, da bi kdorkoli kaj vedel.
Istočasno so to strokovne in podporne osebe, mi te lahko podpiramo samo z našimi izkušnjami,
preberi si poste na forumu in marsikje boš našel kako se postavit na noge...

Kar se pa tiče "kokaina", pa TAKOJ roke stran.

T

[Slavka]

505   pozdravljen

Še nekaj bi rad napisal: nočem narediti samomora, rad bi živel in si uredil življenje!! A kaj ko se mi zdi da nihče nima za moje probleme prav nobenega posluha, jaz pa s takim govorom in depresijo ne morem živeti! Rad bi šel za nekaj časa na neko zdravljenje saj drugače vem da ne bom zdržal. Enostavno bi se moral za nekaj časa umakniti iz sedanjega okolja in najti nekoga ki bi mi lahko pomagal. To se mi zdi edini način, da bi svoje življenje lahko enkrat spravil v normalne tirnice, sam si ne morem več pomagati, tudi delati nisem sposoben, sam nimam niti malo energije, čutim samo strašno utrujenost in pa strah.

Drži se tega svojega mnenja in ukrepaj v tej smeri...poišči pomoč, pojdi na zdravljenje....vendar se moraš zavedati, da si edini, ki ti lahko pomaga TI SAM....od zunaj boš dobil le oporo, sam pri sebi pa boš moral rešiti stiske s katerimi se srečuješ....

Motnja govora naj ne bo "razlog" za tvojo depresijo....z močnejšo samopodobo in samozaupanjem se ne boš obremenjeval zaradi svojega govora...v življenju namreč ni važno KAKO, temveč KAJ poveš  

Delaj na tem, da okrepiš samozavest in ne utapljaj preostanek svojega bistva v mamilih in pijači...to samo otopi čustva in ob streznitvi je vse samo še slabše.

[Aslan]

Pozdravljen 505.

Takole ko te berem razmišljam koliko težav za seboj potegne ena ...
Omenjaš jecljanje ... in skozi to verjetno sram ki ga ob jecljanju doživljaš si skrival, prikrival .. in nisi mogel biti TI to kar si, nisi se mogel izraziti sebe ...  stalna stiska "skriti to kar vidiš ti kot pomanjkljivost" ... Verjetno si ob vsem tem doživljal hude stiske, tesnobo ...
Pogosto se skozi to razvije nezadostno samospoštovanje ... občutek, da nisi v redu ...

Ker smo socialna bitja si želimo druženja in ja pogosto je tako da lahko zaidemo
v alkohol, drogo ... da dobimo tisto lažno samozaupanje, samozavest ....
Hkrati pa nas to pelje navzdol ...

Tvoja primarna družina ne sprejema duševnih motenj si omenil.
Spet ovira, spet okolje ki bi ti moglo pomagati že davno tega nazaj (jecljanje) ....
Morda so ti, ne vem ...
Vsekakor pa je očitna miselnost da je duševna motnja stigma, zaznamovanost ...
naustreznost ...
PA NI TAKO!!!
DUŠEVNE MOTNJE SO VSE TOLE: strah, tesnoba, depresija ... panična motnja ...
Mnogi (res izjemno veliko jih je) ljudi to doživlja vsak dan okoli tebe,
samo se navzven vedno ne prepozna ...
Duševna motnja ni norost!
Že dovolj stresno življenje nas pripelje do depresije .. huda žalost, izguba ljubljene osebe ...
In v naših možganih se ne tvorijo več snovi, ki vplivajo na dobro počutje, občutek ugodja...
Prav to porušeno kemično ravnovesje se ponavadi zdravi s pomočjo zdravila: antidepresiva.
(ki ni bav-bav in od njega NISI odvisnik!)

Če se počutiš izjemno sesut, brezupno ...
imaš NUJNO PSIHIATRIČNO POMOČ na Ljubljanski Polikliniki vsak dan ... do 15 ure.
Dobil boš takojšnjo obravnavo, pogovor in verjetno antidepresive.

Zdravila ti pomagajo prebroditi najtežje obdobje .... povrnejo voljo, moč, upanje ...
tudi spanje in apetiti se uredita ... Edino na kar je potrebno biti pozoren je to, da zdravilo uvajaš POSTOPOMA, da niso začetni stranski učinki premočno izraženi (slabost, vrtoglavica, povečana tesnoba...). Zdravila ti lahko predpiše tudi psihiater v zdravstvenem domu ali splošni zdravnik.
Izogibaj se POMIRJEVAL (Xanax, Helex...Apavrin) saj le ti na dolgi rok vodijo v odvisnost!

Potem pa išči še psihoterapijo ... to pa je zdravljenje tvoje ranjene duše skozi pogovor ...
Da se zaveš svojih potencialov, vrlin, sposobnosti,
da sprejmeš svoje jecljanje kot del sebe in se ga ne boš več sramoval ...
To je proces ki traja nekaj časa ... je pa del osebnostnega zorenja ...
In sprememba da začneš živeti življenje tako kot si želiš ti,
da boš lahko pokazal sebe brez skrivanja ....

Drži se,
 

[Arwen]

Toliko moči še imam, da bom to napisal.

upam, da zbereš moč še za kak prispevek  

[dusica]

505,

pridružujem se temu, kar trdi Slavka in to tvoje dejstvo

Še nekaj bi rad napisal: nočem narediti samomora, rad bi živel in si uredil življenje!!

..je že DOBER ZAČETEK!   Sprejel in ugotovil si, da se splača živeti in da ljubiš svoje življenje...torej? Ne obremenjuj se, če drugi te ne opazijo, ne čutijo in delijo s teboj tvoje bolečine ali..OBRNI NOVO STRAN ŽIVLJENJSKE KNJIGE in pejdi naprej..sedaj tudi sam, ker sam sebe najbolje poznaš in kar si začutil, te usmerja k samo/zdravljenju...

Moj nasvet: pejdi do psihiatra, zaupaj se mu, prični z zdravilom in ko se bo stanje malo umirilo, boš tudi preko naših forumov dobil napotke, kako si lahko pomagaš še na druge naravne načine.. ..okej?

Poročaj nam...mi smo s teboj... vedno!!  


                                             Dušica

[marina]

Dobrodošel med nsmi.
Želim ti da se čimprej obrneš na psihologa in psihiatra in da se ti stanje čimprej popravi.
Boš videl, da bo še vse dobro. Le po korakih pojdi naprej.
S tabo smo
 

[Ajla]

Veliko nas je takih, ki smo bili v stiski, smo v stiski in bomo še kdaj. In forum je ena izmed svetlih točk mojega življenja  . Če boš/si prebral tele vrstice, ki jih pišemo zate, za nas, ti bo lažje. Opora je v teh trenutkih zelo pomembna. Jaz sem jo dobila in sem vesela za to.

Zavedanje je velik korak. Ne ustavi se, lažje ti bo, če greš naprej in se soočiš z vsemi težavicami. 

Lp, A

[dusica]

Alja,

se popolnoma strinjam s teboj in upam, da je 505 med nami... ..da spozna, kako dragoceno je
vse na Damu...

Skupaj gremo naprej!


                                              Dušica

[Suzy]

Alja,

se popolnoma strinjam s teboj in upam, da je 505 med nami... ..da spozna, kako dragoceno je
vse na Damu...

Skupaj gremo naprej!


                                              Dušica

 

[trzinka]

505 kako si??

[Arwen]

se je 17. maja registriral, napisal prispevek in šel... opažam, da je kar precej takih, ki se na isti dan prijavijo, kaj vpišejo al pa tudi ne in jih več ni gor...

[Ajla]

Suzy, dušica 

[dusica]

Vračam  nazaj, uporabniku 505 pa bom poslala ZS, sicer imam dober občutek...
Vem, da ni nič narobe...najbrž se je lotil na novo svojega življenja..in sedaj se privaja na spremembe..počakati moramo...


Vem, kako je v stiski..ali se zapreš vase ali pa..na hitro želiš najti 100 ljudi/načinov, ki bi te takoj izvlekle iz tega pekla.. ..važno je NE OBUPATI, se za trenutek pomiriti in si reči VSE JE U REDU..ZBERI MISLI IN ZAČNI PRI A...počasi se bom pobral/a..

Joj, malo sem zablodila...


                                                 Dušica