Potrebujem nasvete..

[vesna25]

Pozdravljeni...Kako naj zacnem...sem imela daljse obdobje,kjer je bilo vse ok,super,kot da nikoli nebi imela tezav,sedaj pa....nevem...kup strahov,strahov pred psihozo,strah me je mojih misli,in tega da se mi vcasih zdi vse neresnicno...potem si predstavljam se kaksno grozno podobo v glavi in je ze tam..tako da nevem zakaj imam tak strah o tej psihozi,mogoce zaradi prijatelja,ki se mu je iznenada pojavila(prej pa nikakrsnih tezav).Brala sem knjigo premagajmo anksioznost,kjer pise,da 90%nasih skrbi se ne uresnici...Vcasih iscem pri sebi simptome psihoze in...nevem strah me je.Super sem bila,zdaj pa spet...sem razmisljala da bi sla na ktv....prosim za nasvete oz tolazbo...ker sem res na koncu s strahom.
LP vsem

[majč]

Punca draga, ne bluzi s psihozo. tisti, ki smo jo preživeli, se je nismo čisto nič bali, ampak smo enostavno padli v film v scenarij. ampak tud to smo potem fletno zazdravili z zdravili, potem zazdravili še posledično blažjo depresijo, ves preostali čas pa skušamo ohraniti obdobje remisijo kolikor dolgo gre.

Psihoze nimaš, imaš pa pretiran strah in tesnobo - anksioznost. to se nauči premagovati, na psihozo pa lepo pozabi. V psihozo pademo tisti, ki imamo za premagovanje le te dovolj energije in to ni folk, ki je v osnovi bolj ko ne depresiven, se mi zdi. Moraš bit mal tud manično privzdignjen, da se ti dopamina do te mere sprosti. tebe pa heca serotonin. in that is all.

odloži težke misli, pa spravit serotonin v red, z zdravili ali brez.


srečno!

maja

[dusica]

Vesna25, pravkar sem na pozitivkah zasledila nekaj o depri in Ad na sploh...če te zanima? 

Vsak dan poslušam kaj je prav in kaj ne?! Pa še zda ne vem....
Takole je: imam bulimijo že dolgih 6 let, morm priznat da mi gre dobro 
Se počasi zmanjšujejo moje požrtije in tudi razmišljam bolj trezno.... toda zahvala gre zdravilu Prozac. Ta čudežna tabletka je odgnala moje hudičke v glavi, ki so dan za dnem govirili JEJ IN BOLJE SE BOŠ POČUTILA! BRUHAJ IN BOLEĆINA BO ŠLA!! Ampak haloooo tako ne gre! Ta misel je bila vedno močnejša in vedela sem da se uničujem. Vedno sem mislila da je ta grozna "navada" prišla samo zaradi trpljenja in srčne bolečine. Toda sedaj vem pravi vzrok. In ta zahvala gre moje psihiatrinji in seveda Prozacu.
Toda vsak dan razmišljam ali to tabletko potrebujem zares, kaj ne bi šlo tudi brez nje?? Vsi smo napumpani s tem da je slabo če jemo tableto, farmacevti nas pumpajo s tem kako so vredu te tablete in da brez njih bo težko. Toda kaj je res??
A so res tako slabe? A mi tako škodijo? A zaradi njih nisme več jaz jaz? Počutim se vsak dan bolje, svet se mi zdi ponovno čudovit, imam voljo za življenje, vidim v prihodnost, vidim se z otroki.... in naenkrat moja teža in postava nista več največjega pomena 
In to je takooooo odličen občutek, ki ga prej nikoli nism poznala. Morm priznat da sm srečna prvič v življenju in tako pač je.... table slabe ali dobre, meni pomagajo in ne vem zakaj bi poslušala druge in se obremenjevala s tem kaj mislijo. Tisti ki niso bili nikoli v moji kože ne vejo kaj so to muke ki jih prenašamo iz dneva v dan. In če me je ta tableka rešila, da lahko končno spremenim neki na sebi, da imam voljo do življenja potem ji lahko rečem samo hvala!



ne, ne morem biti tiho!!!
ne bom bral teh vzpodbudnih komentarjev, ker ne veaste s čim imate opravka! slepci! mogoče sem preveč trd v izrazih ampak včasih drugače ne gre! kaj naredi prozak???
naredi iz vas rastlino, ki bo s časoma z vesm zadovolna in srečna. točno tako, ampak... boste kmalu postali gluhi in trdi kot kamen. res, da tudi kamenje vam bo padalo na glavo, boste s prozakom občutili Neizmerno Srečo, hkrati pa boste tudi srečni, če komu drugemu bo letelo kamenje na glavo. To, da prozak ne škodljiv je LAŽ! Prozak je po svojem delovanju točno toliko nevaren kot bilo kateri drugi preparat, ki izziva zasvojenost. kmalu boste biorobot! Veste zakaj toliko antidepresivov? Pa ja zato, da bi vas utišati in da bi pri vseh dogodkih občutili srečo in mir in da ničesar nebi ukrepali, prozak in njemu podobni antidepresivi ko tudi pomirjevala vam na "lep " način odvzamejo vaše mnenje, vaši občutki, vaše glave, odvzamejo vam vas. VEM! Bulimija in bruhanje je manj nevarno kot posledice teh zdravil. Depresija pa se pozdravi z drugimi načini in predvsem z odstranitvijo vzroka, ki leži v nezadovolstvu. Odstranimo vzrok le, če se soočimo s svojimi strahovi, oz. s svojimi željami katere se bojimo uresničiti, ker je tvegano in se bojimo, da nam bo spodletelo. Odstraniti je treba strahove, ampak ne na tak nalčin, ker prozak odstrani ni le strahove, odstrani tudi vas in vaši glavo ter vašo osebnost.
... kar na jok mi gre... sedaj pa res srečno

   

Gost: happy girl
     marec 21 2011 20:08      


Here, vem in razumeš kaj pišeš! Tudi meni hodi to vsak dan po glavi, a res ne bi šlo drugače?? ampak 6 let nism našla moči... vem da se zdim večini mal "nora" ker jem prozac, ampak vsaj našla sem moč, pa čeprav je "umetna" da začnem delati na sebi.
Lahko je obtoževati ljudi, in tisti kateri imate iskušnje z AD zelo dobrodošli s kakšnimi izkušnjami, jaz jih nimam. Vem samo to da se sedaj malo bolje počutim in imam voljo...
Vem da se bom pozdravla!!! V to ne dvomim, amapak tako sem pač morala narediti prvi korak...

Drži se!

                                             Dušica

[kakadu]

živjo Vesna

razumem tvoje strahove. kr neki cajta nazaj si tudi ti meni pomagala z nasveti, vendar se v mojem primeru ni vse izšlo kot sem sama hotela, a vendarle. lahko ti rečem, da sem imela jaz take prisilne misli, za moje pojme najhujše narave. v nekem trenutku sem se počutila že tako zblojena, da enostavno nisem več vedela kaj je res in kaj ni. opišem lahko le tako: v sebi veš da nekaj ni res, ampak čutiš kot da bi se res zgodilo.občutki neke krivde, so bili premočni. ampak še takrat sem vedela,  da so misli vsiljive, čeprav so doktorji ugotovili, da je bila lahko to nekakšna prehodna psihoza. dobro se spominjam vsega kar sem govorila in na kakšen način sem razmišljala. takrat sem se sama "prijavila" v Polje. kaj se je dogajalo na zaprtem ne vem, ker sem bila pod tabletami, spomnim se pa da je bilo na odprtem oddelku uredu in da so z mano lepo ravnali. na živce mi je šla le zdravnica, ki nas je gledala ko da smo padli z lune in je pametovala malo preveč za moje pojme. nek gospod, ki je bil z nami je imel strašne strahove, pa ga ni poslušala preveč...no, v glavnem. kasneje so mi diagnosticirali osebnostno motnjo. zame to ni diagnoza, ampak sprejemam to kot del mojega karakterja. vse delavnice in psihijatri mi niso mogli pomagat, ker sem zmeraj verjela da moram nekako sama premagat te strahove. če mam zdaj kakšno prisilne misli, se začnem "strašit" s tem, da če bom preveč razmišljala bo še huje. ker te stvari se dejansko stopnjujejo. še vedno imam en kup problemov, ampak si mislim, če pride do najhujšega se bom nekam zaprla dokler ne pridem k sebi. kar bo pa bo, ne morem nadzorovat vseh stvari na svetu. ne skrbi, ne bo ti nič. meni so rekli kao psihoza, ampak jaz vem kaj se je dogajalo. povrh sem še jemala takrat antidepresive in vzela takoj 100mg in mislim da je blo to to. ker so vse skupaj spremljali tudi telesni znaki, bitje srca.... no, sem prišla do te stopnje, da sem skenslala vse od psihijatrinje pa do zdravil. stvari so normalne, enkrat dobre enkrat slabe. prisilne misli so tu, ampak vse bolj ko opazujem folk okoli sebe si mislim, ma kaj se jaz trpinčim za brezveze. vsak ma svojo pot, jaz sem se tako odločila, morda bom spremenila mnenje, ne vem.jaz vem, da ni bla psihoza in vem da niti ti ne boš mela nobene psihoze. zato lepo naprej lagano, kar bo bo.

[kakadu]

živjo Vesna

razumem tvoje strahove. kr neki cajta nazaj si tudi ti meni pomagala z nasveti, vendar se v mojem primeru ni vse izšlo kot sem sama hotela, a vendarle. lahko ti rečem, da sem imela jaz take prisilne misli, za moje pojme najhujše narave. v nekem trenutku sem se počutila že tako zblojena, da enostavno nisem več vedela kaj je res in kaj ni. opišem lahko le tako: v sebi veš da nekaj ni res, ampak čutiš kot da bi se res zgodilo.občutki neke krivde, so bili premočni. ampak še takrat sem vedela,  da so misli vsiljive, čeprav so doktorji ugotovili, da je bila lahko to nekakšna prehodna psihoza. dobro se spominjam vsega kar sem govorila in na kakšen način sem razmišljala. takrat sem se sama "prijavila" v Polje. kaj se je dogajalo na zaprtem ne vem, ker sem bila pod tabletami, spomnim se pa da je bilo na odprtem oddelku uredu in da so z mano lepo ravnali. na živce mi je šla le zdravnica, ki nas je gledala ko da smo padli z lune in je pametovala malo preveč za moje pojme. nek gospod, ki je bil z nami je imel strašne strahove, pa ga ni poslušala preveč...no, v glavnem. kasneje so mi diagnosticirali osebnostno motnjo. zame to ni diagnoza, ampak sprejemam to kot del mojega karakterja. vse delavnice in psihijatri mi niso mogli pomagat, ker sem zmeraj verjela da moram nekako sama premagat te strahove. če mam zdaj kakšno prisilne misli, se začnem "strašit" s tem, da če bom preveč razmišljala bo še huje. ker te stvari se dejansko stopnjujejo. še vedno imam en kup problemov, ampak si mislim, če pride do najhujšega se bom nekam zaprla dokler ne pridem k sebi. kar bo pa bo, ne morem nadzorovat vseh stvari na svetu. ne skrbi, ne bo ti nič. meni so rekli kao psihoza, ampak jaz vem kaj se je dogajalo. povrh sem še jemala takrat antidepresive in vzela takoj 100mg in mislim da je blo to to. ker so vse skupaj spremljali tudi telesni znaki, bitje srca.... no, sem prišla do te stopnje, da sem skenslala vse od psihijatrinje pa do zdravil. stvari so normalne, enkrat dobre enkrat slabe. prisilne misli so tu, ampak vse bolj ko opazujem folk okoli sebe si mislim, ma kaj se jaz trpinčim za brezveze. vsak ma svojo pot, jaz sem se tako odločila, morda bom spremenila mnenje, ne vem.jaz vem, da ni bla psihoza in vem da niti ti ne boš mela nobene psihoze. zato lepo naprej lagano, kar bo bo.