POPOLNOST

[mieaid]

Pozdravček vsem skupi

eno vprašanje me že dooooooooooolgo muči tak da sm se odločla odpret novo temo: Kako se sprijaznit s tem da nisi popoln?

Vem, da je vprašanje ful klišejsko, mogoče je že kaka tema na to (priznam, da nism vsega pregledala), sam vseeno. Se čist zavedam da nism (nihče ni) popoln in nikol ne bom in da je kaj takega za pričakovat nerealno. Ampak eno je teorija drugo pa praksa. Pa tak sama zase mi ni tak zlo velik (čeprov tud)problem nepopolnost -naprimer čist banalno: se mi mal okruši lak na nohtih-kadar pa grem med ljudmi se pa ful sekiram za vsak detalj. Ali pa ko vidim nekoga tak na cesti al pa kje drugje - takoj opazim nepopolnosti-npr da ima malenkost umazan rokav al pa kaj podobnega in pol takoj pr seb pogledam če nimam slučajno tud jst kej umazan....pa vem da ni noben tak problem če se zmotiš, da večinokrat sploh nihče nč ne opazi, samo jst opazim in se sekiram in to zelo, pa čeprav čist brezveze

[Arwen]

  Kako se sprijaznit s tem da nisi popoln?

tako, da ugotoviš, od kje ta težnja izvira...

[mieaid]

če prav razumem, se sprašuješ, kako se sprijazniti z obsedenostjo s popolnostjo?
ali pa kako se rešiti perfekcionizma in kritizerstva?

Predlog: opazuj svojo potrebo po pozornosti.
Zavedanje kako to pri tebi deluje je pot proti odgovoru na tvoje vprašanje.

Točno o tem govorim ja: obsedenost s popolnostjo

Samo kaj ima s tem veze potreba po pozornosti;

včasih več ur neki popravljam in še potem se sekiram ker bi lahko naredila boljš, al pa sploh če se spomnim kakšne napake; in v šoli sm se učila sam zato kr sm se bala, da bi me prof (oz drugi) nadrl: ja kako pa da tega ne znam...nikol nism hotla vzbujat pozornosti in kadar je blo vse lepo tko kot mora bit (popolno) so me pustili pri miru

tako, da ugotoviš, od kje ta težnja izvira...

in potem ko to ugotoviš?

[moljka]

Si imela pa bedne profesorje, če so nadirali za napake.. So bili res vsi taki, ali je bilo tako pri vas doma?

Drugače imam pa tudi jaz težnjo po popolnosti. Jaz svojih 110%, ki jih v nekaj vlagam, velikokrat vidim kot nekaj čisto povprečnega, minimalnega. In mene je groza že, da bi me kdo (upravičeno) kritiziral, ne pa že nadrl 

[Slavka]

Drugače imam pa tudi jaz težnjo po popolnosti. Jaz svojih 110%, ki jih v nekaj vlagam, velikokrat vidim kot nekaj čisto povprečnega, minimalnega. In mene je groza že, da bi me kdo (upravičeno) kritiziral, ne pa že nadrl 

Isto tudi jaz  Ful težko prenesem kritiko, pa čeprav razumsko vem, da smo vsi zmotljivi in da je kritika v življenju potrebna.... tudi jaz bi želela bit "popolna" 

[Arwen]

.. So bili res vsi taki, ali je bilo tako pri vas doma?

kako je s tem, Mieaid?

[mieaid]

Isto tudi jaz  Ful težko prenesem kritiko, pa čeprav razumsko vem, da smo vsi zmotljivi in da je kritika v življenju potrebna.... tudi jaz bi želela bit "popolna" 

točno tak tud jst-nič kar jst nardim ni dost dobr (zame)

.. So bili res vsi taki, ali je bilo tako pri vas doma?

kako je s tem, Mieaid?

Oboje

Arwen če bi mi lohka odgovorila na zgornje vprašanje bi blo zlo fajn-namreč kaj ti pomaga če veš od kod izvira "težava"<če izvira iz otroštva je škoda že narjena in se ne da zavrtet časa nazaj pa popravit...ne vem no

[Arwen]

Res je. Škoda je storjena. A, če se tega zavedamo, lahko s tem prekinemo, zajezimo  njeno nadaljno pot

[urssska]

Pomaga, če se zavedaš, da je popolnost ne samo nemogoča, ampak tudi zeloooo dolgočasna.

Sicer gre pač, kot so že rekli zgoraj, za potrebo po priznanju, pozornosti, ljubezni (izogibanje nasprotnemu je tudi del tega). Ta težnja po popolnosti je pogost spremljevalec raznoraznih motenj, zato se mi zdi, da si zelo prav uvrstila tole temo. Ker pa gre za motnjo osebnosti, ne klasičen OKM (to sklepam iz vsega, kar si napisala), ti na žalost (?) preostane samo konkretna terapija.

[mieaid]

Res je. Škoda je storjena. A, če se tega zavedamo, lahko s tem prekinemo, zajezimo  njeno nadaljno pot

kako naj zajezim tisto kar čutim...

Popolnost je biti boljša, več, torej dokazovanje sebe drugim, da te drugi opazijo, potrdijo, pohvalijo, torej, da ti naklonijo pozornost,
ker se brez te pozornosti pač počutiš slabša, prezrta in manj kot drugi.

Že, samo hočem popolnost tud kadar dejanja niso za druge, niso za "javnost"

[mieaid]

Pomaga, če se zavedaš, da je popolnost ne samo nemogoča, ampak tudi zeloooo dolgočasna.

Jah to ni tak lahko... V bistvu gre za neko hrepenenje, ki ga ne bo konec vse dokler se ne doseže cilj. Kot sm že omenla, sej se zavedam, samo po karakterju sm žal zlo trmasta in razvajena...redkokdaj popustim, pa tud če medtem zgubim glavo(in mislim dobesedno  )<prej obupam sama nad sabo in pridem do sklepa da sm en idiot (in s tem mislim na definicijo Dostojevskega: idiot=mentalno zaostal človek)

[urssska]

Te lahko vprašam, koliko si stara?

Sicer pa, tudi, ko dejanja "niso za v javnost", se zaradi njih še vedno lahko počutimo slabše in manjvredne od drugih, pravzaprav se tako počutimo predvsem zaradi teh zasebnih dejanj, čeprav je vsem jasno, da prdi tudi angleška kraljica, če karikiram. Kriva so previsoka pričakovanja, do sebe in drugih, kdorkoli ti jih je že vcepil, tudi starši niso vsega krivi, kot družba prav nič ne zaostajamo v tem oddelku, sploh v teh negotovih, odtujenih in napetih časih. Da se tega rešiš, je pa odgovornost samo na tebi, izgovori in zatiskanje oči ne pomagajo.

Pa še to sem pozabla, poleg vsega naštetega, gre tudi za potrebo po kontroli neobvladljivega (= sveta). Bolj imajo ljudje občutek, da jim življenje polzi iz rok, bolj se oklepajo takšnih obsesij. Sprejet, da življenje ni vedno (ali pa morda celo večinoma) piknik in se znat kdaj tud prepustit toku, je včasih zlo težka stvar.

[mieaid]

Za moje pojme sm stara precej več kokr bi blo za pričakovat po mojem vedenju, razmišlanju.

Se ti zdi, da si zatiskam oči?(pa mislim brez ironije, res me zanima ali je iz mojih postov za razbrat da si zatiskam oči pred resnico)
Sicer pa ja se strinjam da imam sama do sebe previsoka pričakovanja in potem ko padem na realna tla, ker pač nism popolna je hud šok zame...ampak brez teh pričakovanj se mi nekako zdi da bi izgubila vsako voljo do življenja. Ne vem če me razumeš samo jst nekako se ne čutim del tega sveta, mislim ne da se ne zavedam, samo hočem nekaj več, hočem popolnost na vsak način, ker drugače pač ne vidim nobenega smisla...ali pa ne vem, mogoče sm pa preveč dobesedno vzela rek: Everything is possible"

[urssska]

Deloma sem govorila tudi na splošno, ne samo o tebi. Je pa na tebi, da se odločiš, ali je to zate dovolj velika ovira v življenju, da glede tega nekaj ukreneš. Če je tvoj smisel življenja tisti, ki te v življenju najbolj ovira, nekako nima smisla ne, hehe. Če je tvoja glavna težava v tem, da ne želiš biti povprečna, pa je to zelo velik problem. Ker je popolnoma v nasprotju z realnostjo, potem le preziramo sebe in druge običajne ljudi (ker neobičajnih pač ni). Lahko si prizadevamo doseči čim več, ampak kadar ena napaka pomeni to, da se nam sesuje svet in cel ego, se tako ne da živet.

[mieaid]

...kadar ena napaka pomeni to, da se nam sesuje svet in cel ego, se tako ne da živet.

Da se, samo to ni življenje in ravno v tem je moj problem

Pa v bistvu niti nism mislila tok na povprečje in nepovprečje, ampak o tem da me jezi, se sekiram ker nekaj pač ni popolno, ker nism nardila nečesa popolno pa s tem mislim popolno kot v kakšnih pravljicah, filmih, zgodbah. Jst v bistvu nikol nism bila otrok ulice, prej otrok pravljic, zgodb in zato mi je realnost tko tuja in posledično seveda nepopolnost

[urssska]

...kadar ena napaka pomeni to, da se nam sesuje svet in cel ego, se tako ne da živet.

Da se, samo to ni življenje in ravno v tem je moj problem

Ja saj, ne živiš, ampak samo obstajaš. Smisel življenja bi morala biti sreča, ne popolnost. Na žalost ju prevečkrat obravnavamo kot sinonima, čeprav je ravno nasprotno.

Problem niso toliko pravljice kot specifični tip pravljic. Če si kdaj brala tiste stare, originalne in zlo pogosto precej krute/življenjske pravljice Andersena, bratov Grimm, slovenske pripovedke itd., potem bi morala vedeti, o čem govorim. Na koncu se morska deklica spremeni v peno; princ porajta, da ga blazno moti Pepelkina obsedenost s pucanjem (ok, tega mogoče ni v originalu hehe, se pa tako zelo verjetno nadaljuje); starši pošiljajo svoje otroke v gozd, da jih raztrgajo divje zveri; in Lepa Vida celo življenje v razkošju obžaluje napako, ki jo je naredila točno zato, ker je vedno hotela nekaj več ...

[mina]

Isto tudi jaz   Ful težko prenesem kritiko, pa čeprav razumsko vem, da smo vsi zmotljivi in da je kritika v življenju potrebna.... tudi jaz bi želela bit "popolna" 

Ja, ja. Verjetno izvira iz mladosti. Nikoli nisem bila dovolj dobra. Vedno se je od mene pričakovalo več... Redkokdaj pohvaljena za opravljeno, redkodaj zadovoljni z storjenim. Čeprav sem bila vedno za svoja leta dovolj "pridna, pametna in zrela". Ko sedaj gledam nazaj...še preveč.
Strah pred koncem. Ker itak ne bo dovolj dobro narejeno.  Zato puščam stvari narejene napol. Verjetno. Kar ni končano, ne more biti "ocenjeno".
Mah...sedaj glavnega kritika ni več (pokojni oče), ampak ostane vzorec.

[Ajla]

Zanimiva tema, ni kaj. Tudi zame, ker sem odraščala v okolju, kjer je MORALO biti vedno vse popolno. A je bilo daleč od tega.....

Pa kaj potem 

Ko sem s pomočjo terapevtke ugotovila od kje vzorci, kakšni so, kako se jih znebiti....Zavedno in počaaaasi sem začela premikati popolno k nepopolnemu. Simple, a?? Ma ni ne, hehe. Od pospravljanja stanovanja, nakupovanja, razgovorov za službo, točnosti/zamujanja, itd. Še vedno delam na tem in včasih težko najdem tisto mejo. Ali osvoboditev? Pa gre! Samo, da sem zadovojna z manj. To mi je bil dolgo časa cilj in mislim, da sem ga v veliki meri dosegla :-)

[mieaid]

torej rabim terapevta, psihiatra, zdravila?

[Ajla]

Hm. Jaz sem začela z psihoterapijo transakcijske analize in čez čas še z zdravili. Ne vem kako si s počutjem in ne vem, če sem pravi strokovnjak za nasvet  ...Vem pa, da sem se odločila z prekinitvijo AD-jev po 5. mesecih, ker sem ugotovila, da jih ne potrebujem več in mi psihoterapija veliko več pomeni.