Pozdrav vsem v tem forumu
Sm mlada oseba, ki je imela polno problemov...veliko teh tezav sm odpravila in nasplošno mi gre na boljše
vendar so se pojavili spet novi problemi...
Težko mi je začet pisat...o tem se tudi nikdar nisem z nobenim pogovarjala...kr po resnici, niti nisem imela
takšno osebo, ki bi mi bila tako blizo in ki bi me res poslusala in razumela...sploh nevem kok začet pisat, kok sploh začet, kje začet...
upam, da tole nebo noben prebral, ki me pozna...
Odrasla, sm v tujini...tam sem imela veliko prijatlov, uživala sem...no sej so ble tut kakšne bedne situacije ...
v glavnem sem bila frajerka, v središču dogajanja,vedno za bedarije, ful sm bla smešna takrat, samozavestna, vsi so hotli bit zmano...
Potem smo se preselili v slo(v neko manjso vas)...svet se mi je podrl...okolje me ni sprejelo...ceprav sm slo in samo pač bla od rojstvo v tujini, me niso sprejeli kot slo...doživela sm najhujši rasizem...leta sm mogla prenašat najhujše žalitve, nasilje, razočaranj, odklon...veliko ljudi me je tudi razočaralo, ki sm jim zaupala...bila sm leta sama in padla v hudo depresijo...ko sem takrat prišla v drugo srednjo šolo, ni bilo več žalitev (redko kdaj)...vendar sem bila še vedno čist sama...vedno sem bila čist sama...počutila sm se kot največji drek in vedno sm samo sanjala, da bom nekoč spet zaživela in postala spet takšna kakršna sm bila prej...vedno in vsepovsod sm bila sama...nisem mogla in tudi nism več hotla navezati nove stike...rezultat tega je bil, da so si ljudje mislili svoje o men...seveda negativno...in tako sm spet kdaj pa kdaj doživela kakšno žalitev itd...ljudi sploh nism gledala v oči...sploh nevem kako sem živela...
edino,kar sem imela je bila psica, ki je bila vedno ob meni in mi je pomenila vse...
V prostem času sm veliko športala, seveda vedno s psom...kar mi je prineslo maratonsko kondicijo
vendar nikdar nism bila na nobenem žuru,pijači itd. z nekom...enostavno nisem mogla...in tako sem bila spet sama...skos sem se sekirala, mislila negativno, vsak dan sem sama v sobi jokala...takšne blokade sm imela v sebi, da se enostavno nisem mogla ne pogovarjat ne družit z ljudmi...bila sm vedno čisti negativec...živela sm čist izolirano v svojem svetu...
Potem sm prišla na fax...v stanovanju sm bila z starejšim cimrom...umikala sm se mu vedno...vendar je
prišlo nekega dne do srečanja...pogovarjala sva se celo noč...ker sm vidla, da mi nč noče, sm se čist sproščeno pogovarjala in zdi se mi, da sm bla spet samozavestna...tako sva se mesece večkrat srečala in v stanovanju pogovarjala...dokler nekega dne nisva postala fant in punca...dolgo časa mu nisem mogla še zaupati...sploh nisem mogla verjet, da se mi to res dogaja...na zač.mi je tut vsakič postalo slabo, kadar mi je kak sms poslal...sploh mu nism mogla odg..ker nisem mogla...nevem zakaj...
seveda sem mu kasneje tudi vse razložila, kar se mi je zgodilo in je tudi razumel...neverjetno...
vse je razumel! nisem mogla verjet! Pisal mi je smse in dodal, da ne rabem odg.da naj samo berem...pa da ve, da mu še ne zaupam...pa da je vredu, da mamo cajt itd. nisem mogla verjet
Življenje se mi je čist spremenilo...hodila sva na žure itd...spet sm se začela smejat...vesela sem bla...spet sem lahko uživala...zelo me je prizadelo, ko mi je umrla psica...zelo...vendar mi je stal ob strani in...preživela sm tudi to...neverjetno...
Zdej sva ze dolgo skupaj...trenutno imava kar nekaj kriz...dostikrat se ne morem znjim pogovarjat...
sploh nevem o čem, naj se pogovarjam...padem nazaj v staro obnašanje...tudi on je že večkrat "podivjal" ker ni več zdržal moje obnašanje...npr. kadar se nisem pogovarajala(če sem se pa že potem o čist brez veznih stvari...nobenga stika ni blo) al pa kadar se včasih v javnosti čudno obnašam...kadar se čudno pogovarjam z ljudmi al pa se sploh ne...npr. že večrat se je zmano pogovarjal pa mi kej reče pa v bistvu ne poznam te stvari se kr delam, da jo poznam a v bistvo jo ne..on to opazi in me sprašuje zakaj to delam (seveda jezen) in v bistvu nevem...zdej ga čedalje več stvari na men moti...saj sem na dobri poti...že nekajkrat sem imela takšne dneve, ko sm bila čist sproščena ...takrat sem mu najboljša!...
vendar me skrbi...tudi sam je že rekel, da to ne bo več dolgo zdržal, če se ne spremenim...
Končno sm začela živet...take mi je na začetku govoru, da sm najboljša ženska kar je kdaj srečal itd...tudi on je moj sanjski tip! Vem to...takšen je,kot more bit moj sanjski tip...po izgledu in značaju!
Strah me je...strah me je, da ga bom izgubila zaradi svojih problemov! Nočem ga izgubiti...nočem...ker ga ljubim..strah me je, da bom predolgo rabila, da se spremenim...da nebo prej odšel...
Zelo bi bila vesela, či bi kdo odgovoril...
Se opravičujem za svojo slo, vem da je polno napak
