ničvrednost ?

[freebird]

Kaj ima v glavi človek,lasten starš,ki te žali odkar pomnim,kdaj pa kdaj malo pretepe,ti inikoli ne želi razumeti,kaj šele pomagati ?!

Pa naj nobeden ne reče da to delajo ker me imajo radi,ker to se mizdi da to res ni več normalno,jaz tega nebi nikoli naredila nekomu ki naj bi ga imela rada.Sploh ne vem ali mi želijo dobro.Počutim se ničvredno,smet.In kar je najhujše nimam rada sebe,kako naj imam potem ostale ? ..Imam prijatelje,za kater se pa prepričujem da me nimajo radi,možnost sem imela biti z fantom ki ga imam še zdaj zelo rada,ampak tudi takrat sem naredila isto.Prepričala sem sama sebe da mu nism všeč,da me nima rad in da je to samo v moji glavi.In to se doggaja z dneva v dan,sama sebe prepričujem v nekaj,ko pa čez nekaj časa pogledam nazaj vidim realno stanje,ampak takrat je že prepozno.Sttarša sta mi vedno dajala občutek da sem manjvredna,da nism zadosti sposobna delati nekaterih stvari,in sedaj se marsičesa dobesedno bojim.Bojim se da ne bom znala,in potem zgubljam čas z zbrianjem poguma,takrat je pa že use mimo.Tako zelo si želim nekaterih stvari,ampak odmev v glavi da nisem vredna in spoosobna me vedno premaga .Velikokrat ne vdimi poti ven iz teh občutkov in bi izbrala tisto pot,najbujšo,saj vesta katero.Ampak me hvalabogu vedno nekaj povleče nazaj.

[Sofia-Del_Sati]

Tko kot imaš izkušnje v preteklosti, da si ničvredna in potem posledično tem neg. mislim verjameš in se sovraštvo do sebe samo še stopnjuje, ko že davno ni več tistih, ki so nam te občutke "vzbudili"....

... tko je treba zdj umu dopovedat, da se imaš  rad, da si vesel v svoji koži, da se imaš rada in da si vredna vsega lepega in boljšega kar nam ta planet ponuja.

Ni druge! Misli je treba preusmeriti in to je to!

vem ,ker govorim iz izkušenj - ni tablet, ni pregovarjanj, ki bi te prepričala v nasprotno, pa čepprav je to v dobro, ampak samo delo na sebi! 8h/dan, vsak dan, mesecev in morbid clo leta!

[Ribica]

Ne vem, koliko si stara. Predpostavljam, da si materialno še odvisna od staršev. VSO energijo usmeri v to, da čimprej dokončaš šolanje in se postaviš na svoje noge, da odideš iz takega toksičnega okolja. Verjetno bi bilo dobro poiskati pomoč koga, ki bi ti pomagal pri izgradnji pozotivne samopodobe, ker v takem okolju je res ne moreš imeti.
Je pa vsega obsojanja vredno in se ne da razumeti, da straši lastnega otroka tako zatolčejo.  sama sem mama in mi je to nepredstavljivo. Zato, drago dekle, zavedaj se, da si čudovito, enkratno bitje, dovoli si ljubezen drugih ljudi, ker si je vredna. In sprejmi se in se imej rada tudi sama.

Ribica

[moljka]

... tko je treba zdj umu dopovedat, da se imaš  rad, da si vesel v svoji koži, da se imaš rada in da si vredna vsega lepega in boljšega kar nam ta planet ponuja.

No, jaz sem bolj za to, da se pozdravijo čustva.. Jeza, žalost, strah, občutek nevrednosti, ki smo jih čutili kot otroci in ki jih nosimo s seboj.. Seveda ob strokovni pomoči terapevta, s katerim se ujamemo in pri katerem čutimo, da dela v naše lastno dobro.

Se mi pa zdi zelo dobro, da si se zavedla, da to, kar so počeli (počnejo?), ni ljubezen, čeprav so ti zraven mogoče govorili, da so tvoji starši in da te itak imajo radi  To je prvi korak 

Se strinjam tudi z Ribico, lepo ti je napisala.

Drži se 

[freebird]

nekaj časa ko si še otrok ali pa zgodnji najstnik si govoriš sej mi hočejo samo dobro,ampak potem ugotoviš da samo do neke mere.Ztakmii dejanji in govorjnjem mi sigurno nočejo nič dobrega,ker delajo prej samo slab.Končujem 3 letnik sš in ja čimprej bi se rada odselila,odšla proč.Ampak obenem bi tudi rada študirala,ampak brez njhiove denarne podpore se bojim da nebi šlo skozi.Tak odpor sem dobila,da narjaje nebi dobila niti cvenka več od njih.Hočem živeti svoje življenje,se pobrati,ker v bližini njih mi nebo uspelo.Da ne govroim o kažinu ki je nastal ko mi je mama dobila št. psihiatra,in ko me je vpršala nisem zanikala niti pritrdila.Da bi dejansko vedela da hodim,pomoje bi pršli novi očitki ter žalitve.češ da sem nenormalna,zmešana in bogve kaj use še.

V vsem tem se počutim tako sama,prijateljcam se nočem zaupati,starši kot da jhi nebi imela,fanta da bi mu zaupala nimam,sestra ni nič boljša od staršev.Počutim se kot da se sama borim proti celotni vojski.

[utrujena]

Freebird, ko berem tvojo zgodbo, kot da bi brala svojo.

čisto enako je bilo pri meni doma, isti občutki, ista dejanja...

povem ti, nisi ti kriva za tako stanje. edina rešitev je, da greš stran od doma. glede na to, da si še v sš, boš morala počakat še eno leto. za kasneje, pa greš lahko na faks, v službo (zraven faks) ali kar koli želiš. takrat si lahko poiščeš najemniško sobico in greš stran od doma. veliko možnosti je, samo poiskat jih je treba. treba si je reči ZMOREM. nikar ne obupaj, samo vztrajaj. če boš vztrajala in iskala, boš našla in se rešila.

ko boš šla stran od staršev, boš šele videla, kaj vse so narobe naredili in kakšno škodo so ti naredili.
takrat boš lahko začela celit rane in boš zaživela na novo.

srečno! če pa imaš še kakšno vprašanje, pa le vprašaj.

[dusica]

Jaz pa tukaj pripenjam tematiko o temu, KAKO SMO ŠELE VELIKO VREDNI...


Življenjska radost
V današnjem depresivnem svetu se mnogi ne znajo(mo) več resnično in od srca veseliti. Še več! Tiste, ki se veselijo, gledajo(mo) postrani, kot da bi bilo z njimi kaj narobe. Svoj pesimizem in depresijo zavijajo(mo) v "realizem" in tiste, ki na to ne pristanejo, razglasijo(mo) za neresne in nezrele. Če vemo, da se bomo vedno srečevali s problemi, dokler bomo živi, je edino pametno, da se s tem ne obremenjujemo že vnaprej, ampak jih rešujemo sproti, ko se pojavijo.

Tako si prihranimo energijo za čas, ko jo bomo zares potrebovali, namesto da bi jo tratili za brezplodne skrbi o stvareh, ki se morda nikoli ne bodo zgodile. Pametno načrtovanje in preprečevanje problemov, kjer jih lahko predvidimo, je modro in nima nič opraviti s črnogledostjo. Nasprotno! To pomeni aktiven odnos do življenja in upravljanje z njim, kot najbolje vemo in znamo. Ko smo storili vse, kar je v naši moči, pa prepustimo odločitev o izidu Vesoljnim zakonom, ki so neskončno modrejši od nas in upoštevajo največje dobro vsega sveta, ne le naše male osebne koristi.

Če razumem, da Vesoljni zakoni delajo v največje dobro vsega sveta, in če sem jaz del tega sveta, to pomeni, da delajo tudi v moje največje dobro, saj nisem izven njega. Morda mi trenutna situacija ni všeč in si želim, da bi bilo drugače, toda večkrat se je že izkazalo, da bi bilo tisto, kar sem si jaz želela, na dolgi rok prej katastrofa kot kaj drugega in da sem lahko samo hvaležna, da se to ni zgodilo.

Morda je nekomu, ki tega ni izkusil, težko verjeti, da se ne splača vnaprej obremenjevati. Dokler sem to počela, sem bila utrujena že od misli, kaj vse moram narediti, še preden sem se sploh lotila dela. Odkar bolj zaupam Življenju in se manj obremenjujem s problemi, se mi stvari kar nekako same postavljajo na svoje mesto.

Če nečesa ne zmorem storiti takrat, kot bi po mojem prejšnjem gledanju morala, se največkrat izkaže, da stvar ali ni tako nujna, kot je kazalo sprva in se rok za izvedbo podaljša, ali se pokaže rešitev, ki je prej nisem poznala, ter je zato potrebnega manj časa, kot sem predvidevala. Včasih to lahko stori nekdo drug, morda pa se celo izkaže, da tega sploh ni treba storiti, ker so se stvari medtem spremenile.

Čim manj se obremenjujem, tem bolj gladko se stvari odvijajo. Tako zdaj ni več moja glavna naloga, da se na vrat na nos zaženem v delo, kot sem se včasih, ampak da tudi v kritičnih situacijah ohranim mirnost in ravnovesje. Če tega ne bi sama doživela, ne bi verjela!

Primer je že tale članek! V zadnjem mesecu se mi je dogajalo toliko stvari, da ga nisem uspela napisati v običajnem roku, to je do petka. Včasih bi bila zaradi tega v stresu. Zdaj pa sem si rekla, da sem naredila, kar sem mogla, in da se bo že našla kakšna rešitev. Potem je kot po čudežu prišlo iz uredništva vprašanje, ali bom članek lahko oddala do ponedeljka.

Prej bi verjetno v soboto slabe volje brez ideje sedela za računalnikom in si mislila, kaj neki sem zagrešila, da sem morala izpustiti zanimivo predavanje v Novem mestu, ki sem se ga tako veselila. Zdaj pa sem s prijateljicami šla na predavanje in tam dobila navdih za članek ter ga še pravočasno napisala. In takih primerov bi vam lahko naštela še veliko!

Ni se vredno "žreti" zaradi stvari, ki jih ne moremo spremeniti! Rajši se veselimo vsega, kar nam Življenje prinaša. Verjemite, splača se!

Dr. Vojka Bole-Hribovšek


                                                    Dušica

[majč]

Nič drugega ne bi svetovala kot poiskati ljudi, ki ravnajo v življenju tako, kot bi želela, da bi ravnali tvoji starši in se nasloniti na njihovo oporo. Poiskati le to drugje, če doma ne gre. Potem pa posnemati ljudi, ki so ti všeč, na način, da skušaš tisto, kar te navduši pri drugih najti v sebi in potegniti ven iz srca na plano. V vseh nas biva Bog, vsi nosimo v sebi ljubezen. Starši naj bi nam pokazali svet tak, da je varno spustiti tisto dobro na plano. Da imamo dostop do tega, kar je dobro v nas. Morda boš sprva občudovala druge, ki nekaj znajo, kar ti ne znaš še. Ko pa boš to poiskala v sebi in se naučila s sabo drugače ravnati - boljše, tudi ne boš tako veliko rabila drugih, da bi se z njimi totalno poistovetila in jih ne bi znala ločiti od sebe. Ker jaz sem jaz in ti si ti. Ne glede na to, kako misliš, čutiš in ravnaš, sem jaz v dialogu s tabo lahko jaz. In ob tebi se lahko počutim dobro. Isto to velja, ko si v odnosu s starši. Ti ostani ti in skušaj misliti o sebi tisto, kar te potrjuje v tvoji enkrat pa dobri samopodobi.

Ne vem, če sem kaj pomagala in kaj dovolj razumljivo napisala.

srečno.

 

maja

[Arwen]

V vsem tem se počutim tako sama,prijateljcam se nočem zaupati,starši kot da jhi nebi imela,fanta da bi mu zaupala nimam,sestra ni nič boljša od staršev.Počutim se kot da se sama borim proti celotni vojski.

sicer ni isto... a forum je vsaj nekaj... pa mogoče skupina za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66 ...

[dusica]

Freebird,

mene imaš in mi lahko pišeš ZS..rada ti bom pomagala... ..vredna si tega, kot mi vsi..

Verjemi, da zmoreš, tudi če se ti zdi, da je možganska nevihta res nora..se bo umirila..veliko pa je odvisno od tebe in sončka, ki se ti ponuja...sprejmi ga vase in obdži ga...

In vedi, nisi sama...bori se za svojo srečo!


                                                   Dušica

[OLJA]

Draga moja tudi sama sem v otroštvu in mladosti imela občutek da sem ničvredna. Še posebno po 13.letu ko me je oče začel izkoriščati. In ves čas svojega življenja sem čutila da sem manj vredna. Za mamo je bil brat bogin batina, in vse kar je naredil narobe za vsesem bila kaznovana jaz. Ravno zato sem že z 18.leti zbežala od doma. Ustvarila sem si družino ki pa je nisem znala obdržati. Še hvala bogu da imam zlate in pametneotroke. Oče semi je neštetokrat oproščal a teh stvari sene da pozabiti. Naj počliva v miru saj je že 20 let pokojen.Umrl je star 56 let in vedno pravim da ga je kaznoval bog. Šele takrat koje oče umrl je mama spremenila odnos do mene. Imele sva velikokrat ostre pogovore ko sva razčiščevale najin odnos. No in končnonekje 5 do7 let  sva se začele normalnopogovarjati in družiti. In tudi dobila sem občutek da meima rada in da se je trudila po svojih močeh. Ja in ta občutek ničvrednosti te spremlja celo življenje. Zelo težko se je prepričati da je vsak človek unikat in ga je treba spoštovati. Slabosi in tudi dobre reči pa ima vsak.
Je pa tako nasvete je lahko deliti a vprašanje je če se lahko skuliraš brez strokovnepomoči alisočloveka ki te razume.

[dusica]

Olja,

ko sem prebirala tvoje vrstice, sem se nekje tudi sama našla, ker..še dandanes se z očetom ne razumem oziroma niti ne pogovarjam, pa me za to ne skrbi/moti.. ..vem, da tudi njemu ni vseeno in prav tako ni bilo tvojemu očetu...preprosto, ni znal!

Umrl je star 56 let in vedno pravim da ga je kaznoval bog.

Ohh ne, to ne drži!! Vsaj zame ne - strogo ne!!! Bog nikogar ne kaznuje, ker če bi po teh merilih, potem bi bil ta svet čist in bi Osama bin Laden, Hitler in pd, bili pod zemljo že pri svojih 40-ih letih ali prej..ne misliš??? Bog je pravičen povsem in od njega ni odvisen naš potek, kakovost ali dolžina življenja...sem prepričana in tudi vem,..da  , ko vidi mene in vse nas trpeti zaradi depre ali razmišljati o samomoru...še zdaleč mu ni vseeeno...verjemi..če želiš!!

Veseli me, da sta se z mamo zbližali..sem prav razumela?  ..in vem, da bo sedaj v tebi odkrila še marsikatero lepo lastnost..takšen občutek imam...daj ji priložnost! 


                                            Dušica

[Arwen]

Dušica, priporočam branje zapisov od Olje...

[dusica]

Okej, se bom preusmerila tudi tam...Kar pa je bilo napisano o Bogu, je bilo moje osebno razmišljanje...


                                    Dušica

[majč]

Se podpišem pod Dušicine poste. Če je Bog ljubezen in dobro na temu svetu, potem ni on tisti, ki kaznuje, ni tisti, ki ustvarja zlo, itd. Verjamem pa, da ljudje včasih občutimo življenje brez Boga in boli ravno to, da on v njem manjka. Zopet samo moje prepričanje.

Je pa tako, da v življenju za vse veljajo podobna pravila igre. So neki "zakoni", ki jih je potrebno spoštovati in če jih ne, jih dobimo po prstih. In včasih je to za nas celo dobro.

maja

[Sofia-Del_Sati]

Bog ne dela sranja na tem planetu; delamo jih mi, ljudje, in včas nam jo zagode narava,....

Bog je samo zaradi vere, vere v to, da nisi sam in da je (lahko)v vsakem posamezniku, ker, ko ti je za umret težko, je lažje spoznanje, da nisi čisto sam in da obstaja upanje, vera v "dobro bo!" - s srečo, božjo močjo, in nato našo voljo, ko se spet vzdignemo iz dna in pepela, ter delujemo in plujemo po razburkanem morju življenja.

Vera in Boga nista kriva za vojne, lakoto ipd. Ker če bi bilo to res, namreč vpliv Boga, potem človeku ne bi bilo potrebno delati tega sranja. Hitler ni od Boga dan, niti od kakega zlobca,... je človek, ki so ga čas, izkušnje, življenje pripeljale na tisto pot, za katero se je odločil da je prava in čeprav je s svojo močjo na miljone duš pospremil v nebesa. Torej, nauk glede druge svetovne vojne, antisemitizma,....

Isto vsi ostali morilci.... njihova naloga je takšna, žrtvina takšna, vse pa je povezano v nek nauk (življenje svojcev žrtve in morilca, življenje preživelih ipd.).

Bin Laden - ameriški predsednik (isti šmorn); oba pa sta imela svoj funkcijo. Ni tle bog nič mel prste vmes.

Bog ti dela samo dobro, če se le nanj obrneš z ljubeznijo!

Je pa res, da imam včas filing, da so eni rojeni pod srečno zvezdo, pa tega ne cenijo, ker niso doživeli slabih obdobij lajfa, drugi pa kot da so pod nesrečno zvezdo in bi bil čas za dobre stvari - ampak to so samo moji filingi, ne pa božja naloga, vpliv ali kazen.

Žal je pa bog postal ikona verskih institucij, tako kot vera,  za manipuliranje z verniki, ko se lahko v božjem imenu vse počne (Cerkev ipd), božja kazen pa je za rajo?! Ni logike, če dobro pomisliš, mar ne.

Kar se tiče pa Oljine zgodbe, pa bolj ko prebiram, bolj se mi zdi, da ji tudi bog ne bi mogel pomagati - kajti če si sam(a) ne, ti tudi bog ne more!

LPS

[dusica]

Majč, Sofi, najlepša hvala, ker se strinjate z menoj in "njim"... ..Vse sem napisala iz lastnih izkušenj in niti od daleč ne sledim verskim trendom, v smislu cerkev, verske sekte in pd... Ne,ne, delam s svojo glavo, srcem in dušo...trudim se v svojim močeh in..ker sem nepopolna, tudi grešim, delam napake..Vem pa, da moja depresija ni kazen zane.. ..Iz tega se želim nekaj naučiti in spoznati, kako lahko hrabro in pozitivno, kljub vsemu...nadaljujem svojo življenjsko pot...če ne vsaj, za tiste majhne drobcene stvari, ki me osrečujejo in dajejo smisel vsem 365 dni v letu....

Je pa res, da imam včas filing, da so eni rojeni pod srečno zvezdo, pa tega ne cenijo, ker niso doživeli slabih obdobij lajfa, drugi pa kot da so pod nesrečno zvezdo in bi bil čas za dobre stvari - ampak to so samo moji filingi, ne pa božja naloga, vpliv ali kazen.

Tudi jaz imam, včasih pd občutke ali na koncu se sprijaznim s tem kar imam in to z  , ker sicer sem srečna, da imam pogoje za preživetje in ljudi, ki me imajo radi...malo ali dobro! Imam pa željo, da bi na veliko in tesno objela določene Damovke, katere čutim še posebej v svoji zgodbi, z občutki ali pa so mi kakorkoli blizu...hvala iz srca! 

To je vse VEČVREDNOST, ničvrednost pa pripišem tesnobi, žalosti, strahu, ker..nimajo kaj početi v mojem življenju...Če pridejo na obisk, naj v kratkem odidejo, ker pri meni..ni prostora zanje! 


                                          Dušica

[freebird]

hvala za use poste in lepe želje in spodudne besede.

nekaj me sicer še zanima.Ker sem resnično začela razmisljati da bi po končani srednji šoli odšla od doma,mi pripada v primeru da bi študirala,kakšna socialna pomoč ?? ali kot sem enkrat razumela,če se še šolaš so zate dolžni priskrbet starši in ti socialna ne pripada.Ne spoznam se,zato bi rada da mi kdo svetuje,pove več o tem če se spozna.Brskati po zakonodaji se mi pa neda 

[Arwen]

jaz bi se direkt na center obrnila... a štipendijo imaš? 

[freebird]

no ja sprašujem zato da usaj okvirno vem ..Da ne bom prišla tja prou kot da 0 neevem.
Nimam štipendije