Pozdravček,
že dolgo se nisem tukaj oglašala, ampak zdaj pa ne vem več na koga se naj obrnem, zato vas prosim za par nasvetov.
Problem je v moji mami. Sama sem tudi že mama, živim na svojem s svojim otrokom in partnerjem, ki ni oče otroka.
v bistvu ne vem kje naj sploh začnem. Sem edinka, in po moje se je moja mama čisto preveč navezala name, oz. sem to dovolila že kot otrok, kot najstnica, da se naveže name. Svojih prijateljic skorajda nima, ima samo mene in očeta, odkar je imela službo je bila vsaj v službi v neki družbi, sedaj ko je ostala še brez te, je pa popolna katastrofa.
Najin odnos z partnerjem ni ravno popoln, imela sva par hudih padcev, a sva se nekak pobrala in živimo skupaj, živimo dalje, lahko rečem, da smo povprečna družina, vsak se kdaj skraga, včasih tudi hudo, a dokler ni nasilja takega in drugačnega, in dokler čutiš povezanost in pripadnost, jaz pravim se vse nekako da pomeniti.
Opažati sem začela namreč, da je moja mama prepričana, da moj partner ni dovolj dober zame, oz, da sploh ni zame, ne vidi čisto nič dobrega, zadnje čase izjavlja stvari, ki prav zabolijo in niso resnične. - obup!

Kar naprej si ustvarja v glavi neke scenarije, posluša vsako besedo, če je hec ali ne, ona vse to vzame smrtno resno in popolnoma negativno :/. Na splošno je pa ona sama človek, ki se nikoli ni znala in se še zdaj ne zna postaviti zase, pa če gre za čisto nedolžno zadevo, bo raje tarnala meni, me obremenjevala in jokala, kot, da bi pa sama vdarila po mizi in rešla zadevo. Če se kje kaj zalomi, ne zna odreagirat in takoj obupa, sploh ne razišče zadeve, kar reče: ja, potem je že tako.

Zdaj se je začela celo vtikovati v vzgojo mojega otroka, oz. boljše rečeno, imam včasih občutek, da ona misli, da je ona otrokova mama. Se zavedam, da je babica, vse mi je jasno, ampak, mislim pa vseeno, da nima pravice odločati o tem kaj moj otrok sme in kaj ne, sploh pa če sem jaz zraven! Se najprej mene vpraša in če bom dovolila še kaj tako njej čudnega, bom dovolila jaz, navsezadnje sem stara 30 let, normalna, znam razmišljat in na koncu koncev sama tudi odgovarjam za svojega otroka!
Mamo imam zelo rada, pravzaprav se z obema staršema dobro razumem, ampak zadnje čase opažam, da ne zdržim dolgo v njeni bližini, ker pritiska name, prav duši me njeno razmišljanje, njeni pogledi, njen način in odnos do nas. Nekatere stvari sem ji že ne vem kolikokrat povedala, da me motijo a vedno dela isto. Zelo me moti tudi to, da bi ona po mojem stanovanju kar sama nekaj preurejala, pa če ji rečem, da meni tako ni všeč, bo ona vztrajala pri tem, da je tak kot ona misli pač najboljše, v bistvu je logično, da bi si ona organizirala stvari drugače, ampak jaz pri njej doma ne bom nikoli in nikdar pametovala kako bi jaz to naredila in ji prestavljala stvari sem pa tja po svoje, mislim na kraj pameti mi ne pade - mislim, da lahko živim po svoje, ali to meni več ni dovoljeno?

hvala za vsako spodbudno besedo.
