tako žalostna da bom kar umrla

[tinkara]

Moje življenje je sama žalost.Tako osamljeno se počutim,samo. splohk nevem več kaj naj naredim,najraje bi kar umrla.
Tako življenje splohk nima nobenega smisla,borit se sam s sabo, s to črnino,dan za dnem...čist sm že obupala.Ne vidim več nobenega upanja,da bo splohk kdaj bolje.

[masi]

....draga Tinkara pozdravljena med nami,

poglej nisi sama, veliko nas je tu gori, ki vemo, kako izgleda temna luknja. Napiši nam malo več, tudi pisanje pomaga pri premagovanu stisk. Tinkara prisrčno vabljena tudi med nas v "živo", kajti mi se pogosto srečujemo, tako da prvi korak v boju proti osamljenosti je oz. bo dobljen.


masi

[Starlight]

tinkara glavo pokonci,...
vem da ti je to trenutno zelo tezko, vendar smo bili vecinoma ze vsi na taksnem dnu ko nismo videli izhoda,..vendar pomisli koliko lepih stvari se ti je dogodilo, kaj vse lepega se zamujas,..in kaj se lahko pricakujes,...

tudi sama se se vedno borim z osamljenostjo vendar sem jo ze v veliki vecini premagala,..na zacetku je zelo tezko, vendar poskusi z majhnimi koraki,..nekaj je ze na tem da si se vkljucila na forum,..ko bos pri moceh se lahko pridruzis skupinam za samopomoc, gres na bowling, kaksen piknik,..spoznala bos prijatelje, in ne bos vec tako osamljena,...seveda je vprasanje ali si osamljena zaradi pomanjkanja partnerske ljubezni ali tudi prijateljev,..

poskusi se zmotivirati in ko bos osamljena pojdi ven na zrak, zavrti si kaksno lepo glasbo, preberi kaksno knjigo,...meni je zelo pomagalo tudi cuvanje necakov,..majhni otroci ki ti povrnejo nasmeh na obraz in se te vedno razveselijo,..in ti nikoli ni dolgcas in nisi osamljen,..k saj ves otroci so se tako cisti in nedolzni in te vedno osrecijo z igrivostjo in nasmehom,..

ne obupaj prehitro,..vedno na koncu posije sonce,..le vztrajati je treba,..

oglasi se se kaj

A.

[vesnav]

Tinkara,

veliko nas je, ki vsake toliko ali pa občasno močneje čutimo hudo osamljenost. Ta v resnici ni vedno pogojena z ljudmi, ki so ali jih ni okoli nas. Včasih smo sredi najuhjše gneče, sredi množice ljudi, pa v sebi tako sami, da je kar hudo.
Včasih smo tudi zares sami. Razidemo se z ljubljeno osebo, prijateljica nas, tako si mi razlagamo, zapusti, vse drugo pa so, prepričani smo, zlagani in površni odnosi. In na nek način je vse to lahko tudi res.
Lahko pa se tudi motimo. Lahko smo res samo v megli, ne vidimo realne slike, ne vidimo sonca, ki kuka skozi okenske šranje, ne vidimo mejla, ki nam ga je poslala znanka. Ne vidimo, ker nam je vseeno. Ker se je v nas prikradla neka čudna žalost... Nekateri njene zametke čutimo že od nekdaj, odkar se zavedamo sebe in sveta, druge ta žalost doleti ob žalostnih, prelomnih dogodkih...

Dejstvo pa je, da je tvoja žalost zate edina resnična. In dejstvo je, da si začutila, da nam poveš. Da nekomu poveš. Kar dokazuje, da je v tebi življenje. Življenje in želja, da bi bilo drugače. Da je v tebi zavedanje, da je lahko drugače. In vedenje, znanje, da je to mogoče. Da je to možno. In upanje, da tako enkrat tudi bo.

Nekje v sebi gojiš upanje, da tvoje življenje ipak ni sama žalost. Da je trenutno res tako. In da si želiš vedeti, kaj naj narediš.. Da imaš v sebi moč, da lahko nekaj narediš. Da lahko nekaj spremeniš. In da bi najraje vse nekam poslala, ves strah, vse dvome, ves obup in žalost.. Da bi najraje živela. Najraje bi živela. Najraje bi šla ven, v družbo, družila bi se in se smejala. Želiš se smejat, si živeti in imeti rada. In ker veš, da je vse to mogoče, in ker podzavestno veš, da ni samo črnina, ker nekje v sebi globoko veš, da obstajata radost in iskrenost, zato se trudiš.

In zato ne boš obupala.
In zato povej kaj več...

Toliko.

V.

[Precious]

Tinkara, živjo!

Nisem veteran tu gor, vsaj aktiven ne. Prebiram pa prispevke že nekaj mesecev in so mi zelo pomagali v trenutkih največjih kriz (HVALA vsem tu gor). Zbiram pogum za bowling 
Se še živo spomnim, kako se počutiš in kako se še vedno pogosto tudi sama. Ampak počasi sem pripravljena verjeti besedam, ki so mi jih ponavljali, da večno ne bo tako... Le spravit se je treba k stvari in si poskušati pomagati, čeprav sprva morda sploh ne vidiš razloga zakaj bi... Z majcenimi korakci, kdaj kakšen tudi nazaj, ampak večina jih je naprej, Prvega si storila tudi ti, ko si se oglasila... 
Ne vem, kako je pri tebi, ampak meni je bilo lažje, ko sem videla, da nisem edini "čudak" na tem svetu, ki se tako počuti. Nisi sama, veliko nas je, ki se počutimo podobno. Tudi sama ugotavljam, da več kot sem si kadarkoli predstavljala.
Pogovor osvobaja, tudi tak preko tipk, morda je včasih na začetku celo lažje tako... Ljudje tu gor vedo, o čem govorijo, vsaj sama sem dobila tak vtis...Tako da oglasi se še kaj, ko boš čutila, da ti bo do tega... Navijam in držim pesti zate, da opaziš sonček.

LP, P

[krasendan]

Živjo Tinkara,

mi zveni znano tvoj post...eden prvih mojih je bil podoben tvojemu...to je bilo v začetku tega leta...od takrat naprej sem začela intenzivno delat na tem, da se ne bi več tako počutla...pomagal mi je forum, društvo, prijatelji in strokovna pomoč.

Želim ti samo povedat, da bo boljše, če si se oglasila na forumu pomeni da volja je da nekaj spremeniš, ni pa energije.Piši nam še...napiši kaj več...

pozdravček

[Kaj]

draga tinkara, se pridružujem mnenju predhodnikov

rad bi Ti napisal nekaj vspodbudnega, poklanjam Ti rožico

želim Ti čimprejšno okrevanje

P.S.: lahko mi napišeš osebno sporočilo, če boš pri močeh

[Arwen]

Tinkara, dobrodošla  ! En velik objem samo zate  in ... so že vsi pred mano bistvo napisali, tako da dodam le - vem, kaj doživljaš.
 
Arwen
 

[himiko]

Ljuba Tinkara, bo bolje, bo!!!

Tvoji obcutki so mi znani, o se kako znani. A bo bolje, le verjemi!!!!
Podobno sem se pocutila jaz konec oktobra lanskega leta. Zdaj tekam s s kuzkom na okoli, se smejim... In tale forum mi je bil v veliko pomoc, zato oglasi se se, pisi, samo pisi. In kot so napisali ze ostali uporabniki, ze da si napisala na tale forum, je znak, da imas voljo in predvsem POGUM!!!

Tinkara, Drzi se in vse bo se dobro, bos vidla  !


Himiko

[scorpion]

Poznam to žalost....pa dobro, če lahko jokaš ...če pa ne moreš jokati, v prsih pa boli, tišči....

[OLJA]

Tinkara, ja težkoje a ne bo vedno tako. Tudi zate bo še posijalo sonce. Će lahko jokaš joči, ker solze pomagajo da spraviš bolečino iz prs. Težko je če ne moreš več jokati. Pri nas se mož že par dni ne zgovarja z mano. Jaz pa bi mu tako rada povedala zakaj je prišlo do te situacije da grem na svoje. Pa verjetno on to vse ve le zatiska si oči. Vedno mi pravi da sem jaz razdrla zakon in družino, ker sem si našla prijatelja.  Vpraša se pa nikoli zakaj je prišlo do tega. Kaj pa naj bi naredila , če sem bila ves čas sama in ni bilo časa zame ne za hčerko , samo za tiste rovte in prijatelje je bil vedno čas in alkohol ki ga jaz sovražim. Jaz sem se dolgo trudila, sedaj ko pa se on trudi, pa jaz ne morem več. Moram na svoje da si zbistrim možgane. Ne vem kaj me čaka , če ne drugega bom vsaj delala kar bom hotela in kamor bom hotela iti. Nihče mi ne bo govoril, če si kupiš kaj , da zapravljaš. Jaz pravim če je za rovte, alkohol, cigarete in prijatelje denar je tudi zame za kakšno malenkost. No ja , hočem tebe potolažiti pa sama stokam. Punca glavo gor , še vse bo super !   LP   OLJA

[Tarzan]

Moje življenje je sama žalost.Tako osamljeno se počutim,samo. splohk nevem več kaj naj naredim,najraje bi kar umrla.
Tako življenje splohk nima nobenega smisla,borit se sam s sabo, s to črnino,dan za dnem...čist sm že obupala.Ne vidim več nobenega upanja,da bo splohk kdaj bolje.

Valjda da bo bolje. Oz. je že lepo, problem je v tem, da ti to ne vidiš. Prisili oz. nauči se uživat v majhnih stvareh in boš vidla, kako je lahko lajf lep!

[Devlin]

Tinkara imaš kako terapijo in hodiš na zdravljenje? Če ne začni čimprej. Dokler se ne najde prave bo še hudo, nato pa vedno lažje.

[ZgubljEna]

OLJA sej prov da pojamras, sam to si zapomn, da teb ni treba polagat nobenih racunov nikomur, sploh pa ne osebi, ki ni izpolnila tvojih pricakovanj. Nikoli se ne opravicuj za dejanja, ki bodo popravla tvoje pocutje.  Nared to cist sebicno, ker si zasluzis. Se mi zdi, da celo sama pr seb isces neke odpustke za to kar nameravas storit, pa sploh ne bi smela met slabe vesti zarad tega...

[OLJA]

Zgubljena :  Res je velikokrat se sprašujem kaj sem naredila narobe da sem tu kjer sem. Če pa pomislim nazaj pa mislim da ni druge poti več kot pa iti. Ne bom se kregala ali ločevala. Če se hoče mož ločiti naj kar vloži tožbo, potem bom pa zahtevala da me izplača, saj je pol imetja mojega. Njega in hčerko bom pustila v stanovanju ( pol hiše ), sin je tako že na svojem in tudi pravi da se svojega deleža odpoveduje v korist svoje sestre . Danes sem skoraj ves dan prekolesarila skupaj s prijateljem. Šla sva na Bled se kopat in v Radovljico na sladoled. Mož pa si je zopet privoščil rovte. 8. avgusta dobim ključe potem pa se počasi preselim. Po eni strani komaj čakam po drugi pa ... , sem žalostna ker mi ni uspelo obdržati družino skupaj, če se lahko temu reče družina.  Še dobro da imam vas , ki ste mi vsi v samo vspodbudo in lažje diham, če malo pojamram. Upam da se kje kdaj srečamo. OLJA