Nesrečna

[nezh.]

Pozdravljeni.
Odločila sem se, da napišem kaj me muči sem saj se nikomur drugemu ne upam zaupati saj se počutim neumno z neumnimi problemi.
Stara sem 17 let in pred 4 leti sem se začela rezati. Pred pol leta sem bila prvič pri psihologinji, ki mi je postavila diagnozo depresije. Potem sem šla še h drugemu psihologu, ki mi je postavil še nekaj diagnoz (znaki anoreksije, depresija, socialna fobija) in mi predpisal antidepresive. Jemala sem jih približno en mesec, zdaj mi je rekel naj jih ne jemljem več saj so se mi napadi tesnobe poslabšali.
Čeprav se trudim, da bi v življenju videla nekaj dobrega in se trudim da bi izklopila črne misli ne gre. Ves čas se ponižujem, razmišljam kako bi se ubila in bi bil svet brez mene lepši, kako me nihče ne mara, kako sem nesposobna...Karkoli počnem si želim nekaj drugega. Želim si da me nebi bilo. Da nebi obstajala. Ne zmorem več. Ne spomnim se zadnjega trenutka, ko sem občutila popolno srečo. Vedno v sebi čutim praznino, žalost. Čeprav vem da sem mlada, moje življenje ni grozno a vseeno. Nič me ne razveseli. Zadnja dva meseca razmišljam le še o tem kako bi izginila. Kako naj se ubijem, kaj naj napišem v poslovilno pismo. Utrujena sem. Od pretvarjanja da sem uredu. Da sem srečna. Ves čas se pretvarjam, le v svoji sobi se lahko sprostim in potem pride na plano vse kar sem skrivala cel dan. In je še hujše. Ne morem zadržati solz. Notranjost me peče od tega sovraštva. Sovražim se.
Rada bi le da bi bilo malo bolje. Da bi bila en dan srečna, brez slabe vesti. Tudi če nihče ne odpiše sem si vsaj malo olajšala dušo.

[Slavka]

Draga nezh pozdravljena na forumu. Zagotovo nosiš v sebi veliko bolečine,morda tudi sovraštva in jeze. Nič nisi napisala,kako se razumeš s starši,imaš v njih oporo,razumevanje? Si zelo mlada,na začetku življenja in prepričana sem,da bi lahko ob pravi terapiji uspešno prebrodila svoje težave. Vendar bi rabila pomoč in podporo strokovnjaka. Čudi me,da je psih.ukinil antidepresive po enem mesecu,kajti vcasih je potrebno čakati kar nekja tednov,da občutiš izboljšanje...na začetku jemanja pa je običajno prisotno slabše počutje in večja tesnoba.
Svetujem ti,da poiščeš pomoč.
Ne predaj se črnim mislim,ki te obhajajo,kajti temu svetu lahko daš še veliko.
Piši nam še kaj,tudi to je neke vrste terapija in vedi,da nisi sama,osamljena,edina,vsi smo se kdaj znašli v breznu obupa,zato te razumemo.

[nezh.]

Najprej se vam zahvaljujem za odgovor. 
Starši...Pogovori z očetom so omejeni na te osnovne teme o šoli ipd. Z mamo pa...Ne govorim ji teh stvari. Že sama se ubada z depresijo poleg tega pa nočem da jo skrbi če zve za vse moje misli.

[Slavka]

Nezh, morda bi bilo dobro spregovorit o svojih stiskah s starši. Ker sem tudi jaz mamica dveh otrok,starih 15 in 10 let, se ubadam s svojo depresijo in anksioznostjo, ti lahko povem, da bi želela slišati od svojih otrok, če ju kaj muči. Odkrit odnos pripomore veliko k boljšemu počutju. Če moraš venomer nositi masko zadovoljstva in ne upaš, ali pa ne smeš izrazit svojih čustev, se ne čudim,da je v tebi toliko bolečine.
Poizkusi se pogovoriti doma, če si s starši kolikor toliko povezana, te bodo razumeli in ti pomagali...starši zato tudi smo. 

[Suzy]

Draga Nezh

Nikakor se ne smeš počutiti neumna s svojimi problemi,...vsi jih imamo,eni večje,drugi manjše,...
Za dekle tvojih rosnih 17 let pa nikakor ni prav,da se sama spoprijema  s težavami,ki pa niso male.

Način kako izražaš notranjo stisko in kako s fizično bolečino zapolnjuješ svojo čustveno praznino
vse kaže na to,da si osamljena,nerazumljena,žalostna,odtujena,...in se sama soočaš še z drugimi
negativnimi čustvi,kar pa ni prav.
Najbrž je v tebi veliko nakopičene jeze,napetosti,frustracij,...in posežeš po nepravi sprostitvi
(samopoškodovanjem),ki ti v tistem trenutku prinese občutek miru in zadovoljstva.
Morda si misliš,da te ne razumem a te veliko bolj kot si misliš.Osamljenost,strahovi,zavrnitve,praznina
v nas,občutek dajanja nesposobnosti,...so čustva,ki nas včasih vodijo v nekontrolirana dejanja.
Naše težave z izražanjem in prepoznavanjem čustev segajo daleč nazaj in vsekakor se jih moramo
naučiti nadzorovati in kontrolirati,če ne,pa čimprej poiskati strokovno pomoč.

Napisala si,da si že obiskala psihologa,jemala ADeje,...torej se zavedaš svoje težave,...nisi pa napisala
a si mu tudi povedala za samopoškodovanje?
Čudi me namreč,da ti psiholog ni priporočil kakšnih psihoterapij,drugih oblik zdravljenja,...temveč ti je
celo odsvetoval jemanje AD.
Čeprav pišeš,da se tudi mama ubada z depresijo ni nikakor to noben vzrok,da ji ne razkriješ svojega
čustvenega sveta in svojih negativnih misli.Morala bi te toliko bolj razumeti,saj sama ve kakšna neprijetna občutja so pri znakih depresije.
Zato prosim drago dekle ne boj se pogovoriti,zaupati,...svojim staršem,saj so kot starši dolžni razumet,pomagat,potolažit,objet,svetovat,....svojim otrokom in jim s skupnimi močmi strokovnega
sodelavca nudit kar se da prijetno,srečno,..otroštvo.

Tebi bi draga Nezh svetovala,da raje kriči,joči,benti,...samo ne poškoduj se več.Vem,da je lažje napisat,...zato ne sprejmi moje pisanje kot nekakšno grajo,tukaj smo da si pomagamo in tebi želim,da resnično najdeš pomoč in s časoma zaživiš kot vse najstnice.
Drži se,...piši in čustvom odpri svojo pot....
občutja

[Arwen]

kako se razumeš s starši,imaš v njih oporo,razumevanje? 

v to pa močno dvomim (glede na opisane stiske)...

  saj se nikomur drugemu ne upam zaupati saj se počutim neumno z neumnimi problemi.

Draga Nezh., problemi so vse kaj drugega, kot pa neumni. So resni problemi, ki zahtevajo resen pristop. Če le imaš koga, na katerega se lahko obrneš - nič čakat! 

[Juliette]

Draga nezh,
tudi meni se zdi čudno, da ti je psihjater dejal le, da prenehaj s sedanjimi antidep. in ti ni predpisal drugih, ki bi ti lahko bolje ustrezali. Sama sem tudi imela izkušnjo, ko mi je prvi ad še povečal tesnobnost in sprožal samomorilne misli, po zamenjavi pa je bilo hitro bolje, zato bi ti svetovala, da se s svojim psihjatrom pogovoriš o tem. Pravi ad ti namreč pomaga iz najhujše krize, da ti občutek notranje moči in več energije, da se zmoreš soočiti s svojimi tegobami. Je nekakšna opornica za psiho, ko je ta zlomljena.
Seveda pa bo treba pokukati globje in prečistiti vzorce, ki te tako velčejo navzdol, ki ti povzročajo občutek praznine, nesmisla in odvečnosti. A zapomni si punca, ni res, da ti nisi v redu, da je karkoli tako zelo narobe s tabo. Vedi, da so to le izkivljene misli, ki nam jih vsiljuje depresivni um in napačni vzorci, ki so nam bili vsiljeni ali pa smo jih razvili kot neke vrste obrambo, četudi precej neuspešno.
Zato se je vredno potruditi zase, za lepše življenje in poiskati psihoterapevtsko pomoč. Zelo mlada si še in tvoji vzorci so manj zakoreninjeni kot pri nas nekoliko starejših, zato si tu v prednosti.
Imaš koga, za kogar čutiš, da ti je blizu? Komur bi lahko zaupala? Ne vem, morda so tvoji odnosti s starši res toliko neustrezni, da te ne bi mogli slišati in razumeti ter ti tako pomagati. Sama boš najbolje vedela, kaj lahko pričakuješ od njih. Pomisli, kdo bi ti v tem trenutku znal najbolj prisluhniti?
Oblik pomoči pa je veliko, a treba je začeti. Samo od sebe se ne bo nič uredilo in bolečina te bo vedno bolj vlekla v temo. Vključitev na ta forum je že prvi korak, ki si ga storila v pravo smer. Piši, ko ti je hudo, ko se počutiš sama, ker tuikaj boš vedno slišana in vedno potolažena. Vprašaj, če na kakšno konkretno vprašanje ne najdeš odgovora, če potrebuješ kako informacijo....
Drži se, punca! Skupaj zmoremo!       

[U_R_S_A]

Živjo, Nezh...

Naj najprej napišem, da v tvojem pisanju prepoznam sebe. In da razumem. Ne bom ti pisala, kaj naredi, ker vidim, da si že naredila tisti prvi korak v pravo smer. Zdaj moraš samo še iti naprej in najti pravo pomoč zase. Lahko te opogumim, da z leti postane lažje. Če hočeš, mi lahko pišeš na ZS.

Drži se,

Urša

[majč]

Pokukajte še tule, kjer naj bi bil prav za to namenjen predal. Ne vem pa koliko deluje in koliko izkušeni še pišejo:

http://bipolarna.si/forum/viewforum.php?f=28

[Sofia-Del_Sati]

Pozdravček Nezh!!! 

Kar nekaj časa sem gruntala, kaj napisati tako mlademu dekletu ob toliko težavah?! Kaj pametnega? Vzpodbudnega? Koristnega? Prijaznega? Lepega?

Vidiš, napisala sem ti lepe pojme (pametno, vzpodbuda, koristno, prijazno, lepo); kot si ti opisovala, da imaš neumne probleme, ki to niso, verjemi, in tudi polno negativnih pridevnikov si nanizala, kako ne, ko pa je človek v dnu.

Veš, sama sem bila total na dnu ne dolgo nazaj, cca 3, 4 mesece. Zelo dobro sem prepoznala tvoje znake o sebi glede nekoristnosti, ne samo na tem svetu, ampak kar galaksiji, ipd. Ne bom nadaljevala, da tale zapis ohranim pozitivnega!

Lahko vidiš mavrico? V besedah? Skoraj prepričana sem, da jo  Kot tudi tega smeškota na levi oz. desni.

Veš, Nezh., če to vidiš, sva na 20% poti do uspeha. In to je že nekaj! Danes! V stanju kot si! Ampak jutri bo bolje, pojutrišnjem tudi, itd. Dvomiš?? Zakaj ne?! Zakaj ne bi bilo bolje??!! Mogoče zato, ker trenutno verjameš tko ali bi začela malček verjeti na pozitivno stran?

Mogoče mi še vedno ne boš verjela, da bo sčasoma (še) bolje, kot tudi jaz svoji prijateljici nisem verjela, da bo kdaj vsaj približno okej.... pa veš kako je danes z mano? Ti raj povem, kako je blo? Bom pisala z manjšimi črkami, da ne bom dala poudarka temu delu zapisa;
Tko pač, da sem parkrat bla pri tirih, enkrat je bla clo moja kužka z mano, katero sem mesec ali dva nazaj posvojila iz obupnih razmer, kjer je 3x skoraj umrla, vmes sem izvedela, da je oče od bivšega fanta umrl, katera sem oba imela ful rada, v službi je bla cela je*ba, kjer me nben ni cenil in so me po krivem obtoževal, ko se takrat 3x nisem ne vem zakaj sploh, ubila, s tem, da sem vsak dan(!) razmišljala o samomoru in 2x celo nesrečo z avtom skoraj povzročila, sem mislla, da slabše ne more biti. Pa je blo! Prvič obisk dohtarce, se komi spravim k njej, me odslovi, ker se je nekdo ravno takrat odločil za zdrav.pomoč, ko je bla moja dežurna - tisti dan oz. večer hotela skočiti iz mostu v reko (januarja je to blo, v začetku, a čez 3 tedne bi imela rojstni dan), drugič spet pridem, 3x zamenjala psihiatre, 2x ad, cela je*ba okol stranskih učinkov, če me niso ti jeb*ali, pa psihiatri, ker smo se sporazumevali, kot bi ena stran govorila butalščino, druga pa bušmanstvo - nič od nič, vmes miljon slabih novic (rak sodelavca, rak strica,)....................................... ....................................... ......

Danes.......... sem okej! Rečmo ene 80%. Začela tudi z ene 15% - torej še slabše kot ti, torej si v prednosti!!!!

Tudi ti si lahko DOBRO!!!!!!

Začni počasi, začni verjeti, da če se ti je življenje zasukalo v temo, se ti lahko tudi v svetlobo.

Logika!! Če se suče lajf, pol pa naj se suče - torej v DOBRO!!!!!!

Naj bo toliko zaenkrat................ pa piši še!!!

Da kakšno lepo, vzpodbudno, prijazno, pametno, pozitivno in koristno rečemo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

SOfie 

[Sofia-Del_Sati]

Pa še to nezh. - nekaj vzpodbudnega od Slovenskega združenja za preprečevanje semomora

http://zrcalo1.zrc-sazu.si/dh/

Vidiš, že 2 fajni stvari ... 

[nezh.]

Hvala vsem za odgovore in nasvete. 
Saj bo...Upam. V četrtek sem dogovorjena s psihiatrom, da mi predpiše nove tablete in upam da bodo te pomagale.
A še vedno...Danes sem spet prej odšla iz šole čeprav vem da bi morala hoditi a ne morem. Vse mi gre na živce. Ljudje, hrup, svetloba vse. Želim si le domov na samo, da imam mir. A potem je še hujše saj imam preveč časa za razmišljanje in spet pristanem pri mojem načrtovanju in razmišljanju kako bi bilo če nebi obstajala. Počutim se tako utrujeno. Edino kar si še želim je da bi zaspala...za večno.

[dusica]

Nezh,

tudi jaz vem, da se lahko pobereš, le pričeti moraš z začetka: najprej, pogovor s psihologom ali psihioterapevtom, kjer lahko izliješ vsa svoja čustva... , potem pobrskaš po tem forumu, katero zdravilo bi ti koristilo, ker jaz...v primeru mislih na samomor, ne bi nadaljevala brez nekih zdravil..saj boš rabila nekaj časa,da se "pomiriš" in uskladiš misli v sebi..razumeš?

Reci si: ŽELIM ŽIVETI, KER SEM VREDNA LEPEGA IN DOBREGA...

Tudi jaz se bojujem z depresijo ali še vedno vztrajam in bom, ker vem, da je zame nekje skirta velikaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa mavrica!


                                    Dušica

[nezh.]

Danes sem bila pri mojem psihiatru in mi je zdaj predpisal Cipralex sedaj čez prbiližno 14 dni pa imam kontrolo.
Pa rekel je če mi te tablete ne bodo pomagale bo predlagal ambulantno zdravljenje. Mi lahko kdo prosim razloži kaj točno je to?

[Slavka]

Nezh, po domače povedano to pomeni, da se z ustreznimi zdravili zdraviš doma in hodiš na kontrole v ambulanto k zdravniku, v tvojem primeru k psihiatru.

Druga opcija je pa bolnišnično zdravljenje, kjer se zdraviš v bolnici.

[nezh.]

Se mi zdi da je mislil tole drugo, bolnišnično zdravljenje ja.
Spet vprašanje...Mi lahko kdo približno pove kako to zgleda prosim?

[dusica]

Nezh.,

tvoj primer, vsaj po mojem občutku, ni za bolnišnično zdravljenje, tako da..le počakaj, da vidiš, če in kako zdravila primerjo in če ne...poišči druge primerne...ti bo uspelo...potrpežljivost!

Povem, kot velika izkušenka! 


                                         Dušica

[nezh.]

Saj se kmalu spet dobiva tako da bom videla ja. Pa najlepša hvala za odgovore. 

[nezh.]

spet jaz. nevem kam naj drugače zapišem.
sem brez antidepresivov. boli me želodec. boli me glava. sili me na bruhanje. v prsih me stiska. razmišljam le o rezanju. o tem kaj naj zapišem v poslovilno pismo. ne zmorem več.

[Sofia-Del_Sati]

lahko kaj več poveš?