Izkušnje z odnosi

[Slavka]

Odprla sem novo temo, ker bi rada slišala vaša mnenja.

Moj problem so namreč odnosi z moškimi. No, največji problem je ta, da jih dejansko NISEM imela. Ko sem prišla v tista leta, ko naj bi se začeli zame zanimati fantje, nisem bila nobenemu zanimiva....jaz sem bila pa vedno zaljubljena v koga  a neuspešno.
Ker sem bila doma iz revne družine, me je bilo sram, da bi kdo sploh prišel k meni, da bi videl našo bedo in v pijači utopljene sanje mojih staršev  in morda sem zaradi tega podzavestno zavračala vse poizkuse zbližanja 

Potem sem srečala NJEGA...bil je veliko starejši od mene...bil je vpliven, bogat....zaljubila sem se vanj...verjetno sem v njem iskala vse tisto, kar sem pogrešala pri svojem očetu. Morda sem v njem iskala varnost, ki sem jo pogrešala. On je bil moj "prvi"... 

A to, kar sem jaz imenovala "odnos", to sploh ni bilo...on me je imel za sex, jaz pa sem po svoje fantazirala in si zatiskala oči pred resnico. Ta "odnos" je trajal skoraj 4 leta....jaz sem bila zaljubljena in vse bi storila zanj...bila sem stara 18 let....on pa je prišel, kadar je rabil potešitev...vedno le ponoči...vedno v tajnosti...jaz sem to sprejemala, vendar mi je čez čas postalo to premalo...želela sem, da greva kam skupaj, da se druživa tudi drugače, ne le v postelji....a očitno so bile to le moje želje in predstave o tem, kako naj bi odnos izgledal.

Ko sem ugotovila, da me to, kar je med nama, ne zadovoljuje več, da si jaz želim več, sem se odločila z njim prekiniti. Tudi tukaj sem naletela na težavo, kajti vsakič, ko sem "za sveto" obljubila, da je zdaj pa res konec, me je prepričal, da sem popustila....In tako sva se "ločevala" kar nekaj časa, dokler  nisem jaz vmes spoznala mojega zdajšnega partnerja, z njim zanosila, se odselila in si ustvarila družino. Vse se je zgodilo zelo hitro...zato tudi tukaj nisem imela občutka, da "hodim" z njim. V bistvu nisem bila nikdar nikomur "punca", da bi hodila skupaj v kino, na sladoled, na bazen ipd.

In tudi "prvega" nisem nikoli dokončno prebolela...velikokrat sem ga sanjala, kadar sem bila v domačem kraju sem upala, da ga kje srečam....On mi je nekoč dejal: "ti boš vedno moja" ... takrat so se mi zdele njegove besede brez veze...a sem kasneje ugotovila, da je imel prav. Očitno je vedel, da me je popolnoma osvojil in zasvojil, da bo del mene vedno hrepenel po njem....v bistvu sem bila s srcem še vedno pri njem...s svojim umom in telesom pa v moji družini.

Zakaj to pišem? Zato ker me zanima vaše mnenje....Kajti ugotavljam, da vedno padam v iste ponavljajoče vzorce. Se še komu dogaja podobno? Zdi se mi, da me bo moja neizživetost v odnosih vedno spremljala in me ovirala pri polnem uživanju v moji družini....
Kaj menite, ali je dobrodošlo, da ima človek več partnerskih vez, preden sem dokončno ustali ali to ni potrebno?

Rada bi razrešila svoja čustva in se končno osvobodila preteklosti, ki me spremlja že 20 let....

Hvala za vaša mnenja 
 

[taja1]

Ker sem bila doma iz revne družine, me je bilo sram, da bi kdo sploh prišel k meni, da bi videl našo bedo in v pijači utopljene sanje mojih staršev  in morda sem zaradi tega podzavestno zavračala vse poizkuse zbližanja 

Potem sem srečala NJEGA...bil je veliko starejši od mene...bil je vpliven, bogat....zaljubila sem se vanj...verjetno sem v njem iskala vse tisto, kar sem pogrešala pri svojem očetu. Morda sem v njem iskala varnost, ki sem jo pogrešala. On je bil moj "prvi"... 

In tudi "prvega" nisem nikoli dokončno prebolela...velikokrat sem ga sanjala, kadar sem bila v domačem kraju sem upala, da ga kje srečam....On mi je nekoč dejal: "ti boš vedno moja" ...

Zakaj to pišem? Zato ker me zanima vaše mnenje....Kajti ugotavljam, da vedno padam v iste ponavljajoče vzorce. Se še komu dogaja podobno? Zdi se mi, da me bo moja neizživetost v odnosih vedno spremljala in me ovirala pri polnem uživanju v moji družini....
Kaj menite, ali je dobrodošlo, da ima človek več partnerskih vez, preden sem dokončno ustali ali to ni potrebno?

Rada bi razrešila svoja čustva in se končno osvobodila preteklosti, ki me spremlja že 20 let....

Hvala za vaša mnenja 

 
Kaj bi več zvez razrešilo? Problem je, kadar se nam zdi, da je treba zbežat (pred nekimi čustvi) iz ene zveze v drugo in potem tam ugotovimo, da se spet ponavljajo ista čustva in ni mogoče zbežat od njih. Še posebej pa, kadar je prisoten sram ob očetu, ki je alkoholik, ker tak oče ne more dati odnosa. Jasno je, da potem nimaš ničesar drugega kot samo predstavo, kakšni naj bi te odnosi bili in eno veliko prikrajšanost, ker tega pri očetu nisi dobila.

Soočit se s čustvi, ki so nastala v odnosih je težko, boli .., ampak je po moje edini način, da se spraviš iz vzorcev.

Vse dobro 

[Arwen]

Ker sem bila doma iz revne družine, me je bilo sram, da bi kdo sploh prišel k meni, da bi videl našo bedo in v pijači utopljene sanje mojih staršev  in morda sem zaradi tega podzavestno zavračala vse poizkuse zbližanja 

delno zato, delno (al pa v veliki meri) zato, ker nisi dobila prave popotnice za življenje od staršev, precej pa je k temu pripomogla tudi zloraba....

ponavljajoče vzorce. Se še komu dogaja podobno? Zdi se mi, da me bo moja neizživetost v odnosih vedno spremljala in me ovirala pri polnem uživanju v moji družini....
Kaj menite, ali je dobrodošlo, da ima človek več partnerskih vez, preden sem dokončno ustali ali to ni potrebno?

Kot pravi Taja - kaj bi več vez razrešilo? nič... na tebi je, da se sprijazniš s preteklostjo in greš končno naprej... ni neizživetost tista... ampak neko "ujčkanje" tistega, česar ni bilo...

Nihče nam ne more nadomestit izgubljenega. Nič. Nihče. Ni časovnega stroja. Ni čarobne palčke. Preteklost je mimo. Kar je bilo, je bilo. Žal.. al pa k sreči...

Vse, kar lahko storimo mi je, da se odločimo kako naprej... in sledimo tej odločitvi, svojemu srcu... in današnjemu dnevu (v največji možni meri... ker radirke pa tudi ni, da bi vse preprosto spuhtelo).

[Slavka]

Hvala taja1 in Arwen 

Kaj bi več vez spremenilo? Ne vem...mislila sem pač, da imajo dekleta (in tudi fantje) vsak kakšno "normalno" vezo, predno si ustvarijo družino. Jaz tega nisem imela, zato pa obstaja še vedno velika želja po tem. Vem, da se časa ne da zavrtet nazaj, da je bilo kar je bilo, da ne bom nič spremenila....me pa moti to, da me ta čustva obhajajo tudi sedaj, 20 let pozneje....da lahko zaradi njih celo uničim svojo sedanjo družino...zaradi pomanjkanja čustvenih izkušenj.
Pri sebi namreč opažam, da se vedno znova "zaljubim", kot, da bi poleg mojega partnerja iskala še nekoga....sploh ne znam opisati tega....Pa si ne želim tega, ampak enostavno se zgodi....moja čustva se prebudijo in jaz spet odfantaziram drugam. Pa ne v telesnem oz. sexualnem smislu, temveč le z svojimi čustvi oz. mislimi.
Tako, da če bi jaz sledila svojemu srcu, bi bila že bog ve kje 

Upam, da mi uspe tudi na terapiji razrešit ta moja vprašanja....se soočit in prebolet preteklost....utišati tisto, ljubezni in pozornosti lačno, najstnico v meni, ki mi meša štrene....pozabiti in iti naprej....a danes to še zelo čutim in zelo boli 

[Suzy]

Slavka

Se čist najdem v tvoji zgodbi draga Slavka.Tud mene je bilo sram pripeljat koga domov,tud sama sem
doživela spolno zlorabo,imela samo eno vezo in tud v meni se je velikokrat prebudila tista neizživeta
najstnica s čustvi,ki jih ne znam opisat,...tako,da te popolnoma razumem in upam,da uspeš na terapiji razrešit svoja vprašanja!
Objem

[Slavka]

Suzy  hvala...tudi jaz tebi želim, da najdeš v sebi tisti biser, ki ga nosiš s sabo....mi je v "tolažbo", da nimam samo jaz takih občutkov, izkušenj.

[Suzy]

Slavka

[a*n*a]

 
Slavka   nisi edina ki premleva preteklost, a jaz sem ugotvila da čist samo sebi škodujem in pa moji psihi.
Ko me vrže spet v preteklost si rečem dost je te preteklosti,  in  skušam ugotviti, kaj spremeniti, da bi se v sedanosti bolje počutila.
je pa tko kot si rekla , če bi sledila svojim čustvom in srcu - vprašanje kaj bi blo .

ps. jaz sem imela več  krajših vez, pa mi to nič ne pomaga.
LP

[Slavka]

Ana  lepo si to povedala 

[taja1]

je pa tko kot si rekla , če bi sledila svojim čustvom in srcu - vprašanje kaj bi blo .

Tud, ko smo jezni, ne sledimo naši jezi, pa ne vržemo ravno krožnika v šefa, partnerja in podobno...
Dost je, da zaznamo jezo in spregovorimo o njej, se jo naučimo na ok način izražat. Isto je s pogrešanjem, hrepenenjem, ljubeznijo- pomanjkanjem vsega tega, treba je najti način, kako sam sebi nadomestit, to kar manjka...vsak ima svoj način, težko ga je najt...

 

[ljubica]

Slavka,
tisti, ki ne poznajo turbulentnega življenja, bodo rekli, da je preprosto.
Rekli bodo, da pač najdeš "normalnega" človeka, s katerim lahko nadaljuješ pot in se
potem tvoje rane in brazgotine in nezdravi vzorci zacelijo.
Vraga!

Lahko ti povem, da ni tako. Takih nasvetov so polna usta raznih svetovalcev,
knjig o zasvojenosti v odnosih,......
Vendar!

Torej, tole je moja teza:
Če je človek celo življenje živel v turbulenci in ga nihče ni naučil, kako dolgo lahko
dovoljuje, da postavi mejo, da nekdo ne vdre v tvoj um, dušo, telo, potem "normalno"
zanj ne obstaja!

"Normalno" je za take ljudi povsem nepredstavljiva situacija in to ni njihov svet.

Menim, da imaš sicer vse možnosti, da posežeš globoko vase, začneš zdravljenje duše
in telesa, zdravljenje napačnih vzorcev, vendar.....

Še vedno boš ostala Slavka, tudi če v novi podobi in edina oseba, s katero moraš vzpostaviti
globok stik, ljubezen, prijateljstvo SI TI SAMA.

Slavka, edina oseba, ki te lahko osvobodi in osreči na tem svetu, SI TI SAMA.

Sliši se tako preprosto, ne?
In tu naletimo na nepredstavljiv prepad. Ker je svet poln zakonskih in partnerskih svetovalnic,
svetovalnic za STIK S SEBOJ in za USPEŠNO PARTNERSTVO S  SEBOJ....tega pa ni!

Okeeeeej, tudi če boš vzpostavila čudovit odnos s seboj, ti povem iz lastne izkušnje.....
nekateri ljudje se dušimo v družbi "normalnega partnerstva".
Želimo nenavadne izkušnje.
Potem boš v prednosti le toliko, da boš imela uspešno partnerstvo s seboj.
In boš TI tista, ki določa, koliko te lahko takšen utrgan odnos rani.

Uh,.....

V prevodu: Lahko si drzneš začeti sanjati, kakšno življenje si želiš!

[alexx]

Strinjam se s tabo ljubica. 100% . 

[ljubica]

Strinjam se s tabo ljubica. 100% . 

[alexx]

Strinjam se s tabo ljubica. 100% . 

Ma je*i ga.

[ljubica]

Pikica, upam, da se je Vodnarjeva doba končno res začela
uresničevati.
Da bo "normalno" postalo zadušljivo in grozeče....

[Slavka]

Ljubica 

Seveda se zavedam, da je potrebno vzpostaviti odnos s sabo in se sprejeti takšno, kot sem....tudi vem, da mi ne bo nobena stvar "popravila" izkušenj preteklosti....vem tudi ZAKAJ čutim določene stvari.
Vendar nekako ne znam to uresničiti....začutiti sebe in s sabo vzpostaviti lep odnos.

Sicer sem to temo odprla ravno zaradi tega, da na podlagi vaših mnenj najdem dejavnik preteklosti v moji sedanjosti...da ugotovim, če je morda kiks v tem, da sem padla neizkušena in neizživeta v sedanji partnerski odnos, ter zato še vedno iščem nekaj oz. nekoga...ali pač moram "tisto" najti v sebi?

Normalnost je pa itak relativna stvar....za nekoga je normalno, da ima moža oz. ženo, hišo, dva otroka in psa....pa ni nujno, da je to izraz "normalnosti" za nekoga drugega...kot praviš, lahko nekomu to povzroča klastrofobične občutke...občutke ujetosti.

Je pa res, da življenje ni pravljica in v vsakem odnosu (tudi v tistem, ki ga imaš sam s sabo) prihaja do trenj, ter slej ko prej do stopnje naveličanosti in rutine....in od nas je odvisno, kako bomo tako obdobje prebrodili.

[ljubica]

Hm, Slavka, tisto o "normalnem" sem mislila na tektonske premike v našem
bivanju, ki naj bi se začeli uresničevati v Vodnarjevi dobi.
NIč resnega, pač malo brbljam.

Drugače je s tistimi, ki niso nikdar imeli turbulentnega življenja, veš.
Za take ljudi je turblentno grozljivo, za nas pa samo včasih.

Veš Slavka, jaz imam včasih krute odgovore, samo težko pač rožice sadim, ponavadi.
Mislim pa, da noben odnos ali več teh ne more potešiti v tebi neizživetega,
ker vedno znova - kako suhoparno! - naletiš na samo SEBE.

In ker je v nas zažrto, da delamo za druge, sami s sabo ne znamo.

[trzinka]

Slavka, edina oseba, ki te lahko osvobodi in osreči na tem svetu, SI TI SAMA.

In boš TI tista, ki določa, koliko te lahko takšen utrgan odnos rani.

Slavči, točno tako...Lahko se držiš svojih čustev še naprej, kot pijanec plota, lahko se pa usedeš za mizo in napišeš v zvezek, kaj je tisto kar te toliko meša, kaj je tisto kar toliko ljubiš, pogrešaš .........Ali si dobila to pri svojemu bivšemu, ali lahko pri drugem moškem.....
Vzorec se ti bo ponavljal, dokler ne boš sama s seboj in svojimi mislimi in čustvi razrešila, potegnila črto, ko ti bo vse jasno....Iz svojega oklepa se je zelo težko rešiti, ampak se da

[vista66]

Slavči, ti si iz podobne družine kot jaz. Pater Gostečnik pravi, da moraš dati skozi več zvez, prej ko doumeš, da od človeka, ki te zlorablja, kot te je lastna družina, ljubezni ne moreš dobiti. Tu se postavlja vprašanje, če on misli tiste ljudi, ki ne opazijo, v koga se zaljubljajo in lepega dne sami od sebe spoznajo, kaj delajo ali velja to tudi za ljudi, ki vidijo vzorce, dogajanja v svojih mislih, čustvih...že prej.

Pater Gostečnik je en, imaš pa še miljon psihologov, od katerih ne vem, če boš dobila od dveh isto mnenje. Tudi sama sem čisto zblojena in veliko razmišljam o teh rečeh...a mi nič ne pomaga...si moreš mislit, da se me je dotaknil človek, ki je več ko 20 let starejši od mene? Da čutim ob toliko starih moških željo po bližini, pripadnosti...čeprav vem, da najbrž še vedno iščem očeta in skušam zapolnit praznino iz otroštva?  karkoli že ta smeško pomeni 

[Slavka]

Slavči, ti si iz podobne družine kot jaz. Pater Gostečnik pravi, da moraš dati skozi več zvez, prej ko doumeš, da od človeka, ki te zlorablja, kot te je lastna družina, ljubezni ne moreš dobiti. Tu se postavlja vprašanje, če on misli tiste ljudi, ki ne opazijo, v koga se zaljubljajo in lepega dne sami od sebe spoznajo, kaj delajo ali velja to tudi za ljudi, ki vidijo vzorce, dogajanja v svojih mislih, čustvih...že prej.

Pater Gostečnik je en, imaš pa še miljon psihologov, od katerih ne vem, če boš dobila od dveh isto mnenje. Tudi sama sem čisto zblojena in veliko razmišljam o teh rečeh...a mi nič ne pomaga...si moreš mislit, da se me je dotaknil človek, ki je več ko 20 let starejši od mene? Da čutim ob toliko starih moških željo po bližini, pripadnosti...čeprav vem, da najbrž še vedno iščem očeta in skušam zapolnit praznino iz otroštva?  karkoli že ta smeško pomeni 

Vista 

Lahko si mislim, kajti tudi jaz imam vedno vezo s starejšimi moškimi....moj prvi je bil star toliko kot moj oče  , moj partner je starejši od mene dobrih 19 let....in tudi sama se zavedam, da še vedno iščem lik očeta, ki  mi v mojem odraščajočem obdobju ni znal oz. zmogel dati primerne popotnice za življenje.

V knjigi Formule ljubezni je opisano tudi to, da očetovski lik zelo vpliva na hčerkine kasnejše odnose z moškimi, kajti oče je dejansko "prvi" moški, ki ga ima hčerka rada.... odnos, ki ga imata oče in mama pa jo nauči delovanja v kasnejših vezah....jaz sem bila za oboje prikrajšana in sem glede odnosov in ljubezni še sedaj "nepismena".

Po eni strani me to zelo jezi, saj razumsko razmišljam drugače, kot se odloča srce in tisto hrepenenje, ki ga čutim v sebi, pa čeprav vem, da obdobja svoje mladosti ne morem spremeniti, še kar iščem in iščem.... 
Včasih si želim, da bi lahko začela znova, da bi razdrla ta napačen vzorec, kot slabo spleten pulover, ter pričela ustvarjati na novo....kajti ujeta sem v svoje misli in občutke, za katere vem, da so glavni povzročitelj moje anksioznosti....