depresivnost po zaužitju drog

[Ninnxy*]

Stara sem 2o let, in hodim na partye pri katerih ne gre brez speeda in koke. Seveda sem imela tiste dneve po partyu, ko sem bila brezvoljna in budna po 2 dni skupaj, ampak danes sem pa razočarala in izgubila osebe, ki mi pomenijo največ na svetu. Čas je, da si priznam, da imam probleme z drogo.
Bila sem povabljena na prijateljev party, 3 DJi-techno pa hardtechno muska, dobra družba in droge. Z veseljem. Doma sem rekla, da pridem okoli 8.h zjutraj. Nisem imela namena se preveč zadet. Po eni lajni se je risala že druga, nato naslednja itd itd. Super občutek sproščenosti, samozavesti, zgovornosti... Vse do 8.h zjutraj, ko je začelo popuščati in vidim, da me kliče mami. Brez problema se javim, rečem da še kavico spijemo pa kej pojemo pa pridem.Me je že začelo psihirati. Hotela sem domov, in me voznik ni hotel peljati tako kmalu. Tako sem bila zmedena, da sem sedela tam in gledala ostalo mojo elito, ki so bili kot jaz-ZOMBIJI. Me mami kliče ob 11.h in rečem, da moramo še pospraviti. Jezno prekine zvezo. Me kmalu za tem kliče oči, da mi je samo rekel, da greta na obisk k njegovim staršem in, da naj pokličem ko bom doma. Slaba vest je udarila z vso močjo in paranoja in živčnost. Pridem domov vsa paranoična, nisem upala sploh pozdravit mamine starše (moje stare starše) (živijo v spodnjem delu hiše), ker dedi je pijanec in, če bi me videl tako, bi me pomoje  preklel in pretepel. Nisem vedela, kdaj prideta mami in oči domov, zato sem nepremično ležala v postelji in razmišljala kako naj povem, zakaj sem zamudila. Razmišljala sem 5 ur, imela polno psih v glavi, in cela ustna votlina me še zmeraj boli zaradi grizenja. Pride mami in ji rečem, da ji bom razložila glede moje zamude. Ponavadi je bilo to dovolj, ampak danes me je pa pogledala z gnusom v očeh in rekla: "nič več me ne zanima o tebi". Če bi ona vedela, da konzumiram speed pa koko bi me brezpogojno postavila na cesto. Poklicala sem svojega najboljšega prijatelja-očija in se mi ni javil. Izvedela sem, da je dedka peljal v bolnico in to ne od družine, ampak od sosedov. Počutim se kot tujka. Tudi sama sebi se gnusim, da ko so se vsi ukvarjali z dedkom sem jaz vsa zadeta ležala v postelji in to, da sem razočarala družino, zaradi drog, ki so mi uničle življenje.( v 1. letnik sem hodila 2x, ker sem skos kadila travo) Razmišljam o koncu življenja, izgubila sem edine ljudi, ki so me imeli radi. Tudi, ko nisem zadeta imam veliko dela sama s sabo. Izogibam se zvezam s fanti (SLABA IZKUŠNJA), kar privede do osamljenosti...Nimam pravih prijateljev, probleme držim v sebi... Strah pred neuspehom glede mojega študija....Pa nesamostojna sem. Še sama sebe ne razumem. Še zdaj ne morem spati, jokam in paranoja je še zmeraj prisotna. Nič mi ni jasno, vse je zmedeno, le to vem da sem sama... Trenutno sovražim drogo! Me je pa strah kako bom rekla NE, če bom prišla do take situacije...Očitno je imel ta "pijan" dedek prov; sem nesposobna, ničvredna in gnoj od gnoja...
Sej ne vem, če je prov, da sem to sploh napisala sem, ampak moram to ven iz sebe spravit.

[J.N.]

Hej,
welcome!

Stara sem 2o let, in hodim na partye pri katerih ne gre brez speeda in koke. Seveda sem imela tiste dneve po partyu, ko sem bila brezvoljna in budna po 2 dni skupaj, ampak danes sem pa razočarala in izgubila osebe, ki mi pomenijo največ na svetu. Čas je, da si priznam, da imam probleme z drogo.

Super, bravo za odločitev. Kar pogumno.
Glede ljubljenih oseb - mogoče pa le ni tako hudo, da si jih izgubila. Verjamem, da so ti zamerili in se zdaj držijo nate, ampak menda te ne bodo zaradi tega kar "odrezali". Veš, da ni drogiranje nič drugega, kot beg pred težavami in mogoče bi se starši morali vprašati, zakaj. Ok, še vedno se človek sam odloči za drogo, ampak ko si v stiski, ni tako presenetljivo, da posežeš po tem, jaz si to razlagam kot reakcijo na težave. Seveda nosimo del odgovornosti, ampak vseeno, včasih se ne znamo ali pa ne zmoremo odzvati drugače.
 

Počutim se kot tujka. Tudi sama sebi se gnusim, da ko so se vsi ukvarjali z dedkom sem jaz vsa zadeta ležala v postelji in to, da sem razočarala družino, zaradi drog, ki so mi uničle življenje.( v 1. letnik sem hodila 2x, ker sem skos kadila travo) Razmišljam o koncu življenja, izgubila sem edine ljudi, ki so me imeli radi. Tudi, ko nisem zadeta imam veliko dela sama s sabo. Izogibam se zvezam s fanti (SLABA IZKUŠNJA), kar privede do osamljenosti...Nimam pravih prijateljev, probleme držim v sebi... Strah pred neuspehom glede mojega študija....Pa nesamostojna sem. Še sama sebe ne razumem. Še zdaj ne morem spati, jokam in paranoja je še zmeraj prisotna. Nič mi ni jasno, vse je zmedeno, le to vem da sem sama...

Trenutno sovražim drogo! Me je pa strah kako bom rekla NE, če bom prišla do take situacije...Očitno je imel ta "pijan" dedek prov; sem nesposobna, ničvredna in gnoj od gnoja...

Dedek NI imel prav, prosim, ne verjemi takim lažem. Sploh pa, saj vidiš, da še sebe ne zna spraviti v res (pišeš, da je pijanec), bo pa tebi solil pamet.

Sej ne vem, če je prov, da sem to sploh napisala sem, ampak moram to ven iz sebe spravit.

Prav je, prav. Začela si naglas razmišljati o tem, odločila si se, da hočeš živeti. To je pomemen dan zate!!!

[Ninnxy*]

Nisem izgubila ljubljenih, očitno sem bila včeraj preveč pod vplivom drog in sem celotno stvar ekstremno napihnila. Imam pa še zmeraj slabo vest zaradi dedka. Sem se pa odločila, da odidem v kakšno skupino na pogovor, ker vem, da bo edino to pomagalo, da si rešim življenje 
Najlepša hvala za pomoč 
Lp,
Nina

[nebesno modra]

Pozdravljena ganjica !

Mogoče se obrneš na drogart: http://www.drogart.org/, vsekakor ti bo vsaka opora in pomoč prav prišla,

lp

[TaZzZ]

http://www.youtube.com/watch?v=IxR4AweLeXE

[dusica]

Joj, zadnje čase pa slišim toliko primerov, ko so po dolgem jemanju drog VSI pristali v Idriji... ..bedno se sliši!


                              Dušica

[dadi123]

vem kako ti je. sam se borim z depresijo že kakih 5 let, za kar največ krivim droge. Travo sem kadil 4 leta redno vsak dan, ob vikendih ecstasy, koko, speed, učas za spustit heroin, da sem sploh lahko zaspal. nevem kaj drugega da ti rečem, kot to da takoj prekini s tem, preden si narediš še večjo škodo. še predobro se spomnim dnevov po prežuranih nočeh, ko sem bil v takem počutju da mi ni bilo za živet. starši seveda niso vedeli, so pa pomoje slutili da je nekaj narobe, saj sem se doma z njimi stalno prepiral in se do njih tako obnašal, da se jim še danes opravičujem. z očetom sem se pretepal, mamo zmerjal kot da je zadnja p... na svetu. res pa je da moraš do tega zaključka priti sam, ker ti tega nebo noben povedal, špe najmanj tvoji party prijatelji. jaz sem komplet družbo zamenjal, spremenil način življenja, sedaj je moja droga šport, ker sem ugotovil da se pač moram z nečim zadevat. se pa z posledicami še vedno borim, tako z antidepresivi, kot psihoterapijo. velik korak je že to da si priznaš da imaš probleme, nekateri to nikoli ne dojamejo, kot tudi sam nisem, dokler nisem dosegel dna. kolikokrat sem si obljubil ta večer pa ne bom, pa je bilo tako kot praviš, malo smo popili, nekdo omenil koko, in že sem izgubil razsodnost. in potem naslednji dan spet sram, obžalovanje,... tukaj ni vmesne rešitve, enostavno prenehaj

[sativa]

Tudi meni so droge je še poslabšale stanje.. travo kadim kakšna tri leta (najdaljša pavza je bila tri tedne, ko sem bila odsotna), speed, ghb, iksi itd. samo na žurih, a sem nehala, saj je šlo zmeraj bolj navzdol. Travo sicer še vedno kadim in se dobro zavedam, da bi morala nehati, saj ima zagotovo tudi vpliv na moje počutje.. ostalo pa priznam, da me močno vleče, čeprav sem videla, da sem nato bila še tri dni vsa iz sebe, totalno na koncu, jok, tesnobnost.. vzrok, da me k temu tako vleče pa je najbrž to, da sem na speedu bila vse to, kar si sicer želim biti. Komunikativna, samozavestna, vedno sem spoznala veliko novih ljudi.. dal mi je moč. In čeprav sem ga malokrat konzumirala (nazadnje slaba dva meseca nazaj), neprestano razmišljam o tem ter kdaj bom spet imela šanso iti na kakšen žur in to ponoviti. Nekako se vrtim v začaranem krogu.. Že nekaj časa sama sebi dopovedujem, da se moram spametovati in se začeti zanimati za nekaj drugega, ne morem potlačiti želje po tem, da bi to ponovila. Ne vem kaj sama s sabo, s starši se ne razumem več tako dobro, neprestano "silim" v družbo, saj sama nikakor ne morem biti..
ja, najbrž je edina rešitev prenehati. ampak ne vem kako..

[Ninnxy*]

Pozdravček
Vem, težko se je rešiti iz drog, jaz se še nisem.  Že 2 meseca sem vsak vikend na kemiji. Nisem ponosna na to. Tudi danes, v soboto zvečer doma ležim v postelji, vsa paranoična in zmedena, pred kratkim sem šele domov prišla. Doma sem seveda v slabih odnosih. Stara sem 21 let, edinka in mami me je zmeraj preveč kontrolirala in preveč je bila zaščitniška, začela sem se upirati pri 17 letih. Nisem naredila gimnazije, so me prepisali na srednjo šolo daleč  od centra, bilo je super, imela sem resnega fanta več kot 1 leto. Ko me je prevaral in nato še začel hoditi z mojo bivšo boljšo prijateljico sem bila na tleh. Še zmeraj sem. Čeprav imam na videz močan karakter sem se zlomila, ampak res zlomila! Uteho sem našla v drogah. Velika napaka, ampak edino takrat sem srečna, vsaj eno noč. Vsako noč sem seveda srce zabave, imela sem tudi nekaj avanturic za eno noč, ker se ne spuščam več  v zveze. Ja! Strah me je, priznam in imam zid okoli sebe. Ampak ko sem na drogah sploh ne pomislim, da mi karkoli manjka, samo ples obstaja in prijatelji! Shujšala sem, sama sebi postajam tujka. Velikokrat pridem v družbo in rečem na glas: »Danes ne jemljem kemije« Nihče nič ne reče, tud nikoli me niso silil ampak me zanese in potem smo že tam, kjer je vse navidezno lepo. Ko pa učinek popusti sem pa osamljena, zaprem se sama vase, jokam, paranoična postanem, včasih sem bila celo nagnjena k samopoškodovanju…
Zdaj sem si našla službo, to bom resno zagrabila. Imela sem sicer sanje o študiju, ampak sem se na prisilo mamice vpisala na faks, ki me niti malo ne veseli. Spet imam day after izlive, ampak mi tole dejansko pomaga. Zavedam se, da imam probleme. Živim pa v kraju kjer samo, da stopiš vanj te prevzame vonj mamil in alkohola. Imela sem tako lepo začrtano prihodnost, a zdaj sem obtičala… Rada bi odšla stran, študirati umetnost v tujino, ampak doma nimam nobene podpore. Sem izredno nesamostojna oseba, sovražim to pri sebi in nesamozavestna, samo ko sem na drogah to najdem pri sebi. No veliko stvari sovražim pri sebi. Ne vem kaj še bo…strah me je prihodnosti in tega, da zamujam svoje življenje.
No lepo se imejte!