Depresija - dojemanje o njej malo drugače...

[Sofia-Del_Sati]

... mogoče komu pomaga!

Jaz osebno sem bila mnenja, da depre ne jemljem kot boj ali borbe (ja, sem v zapisih sprva govorila, da bijem boj, dokler nisem spoznala, da to ni boj, ker je že preveč "krvi" in smrti, da moram drugače gledati na svoje sesutje duše), ker je to del mene, ki me opozarja, da si moram prisluhniti, da sem si bila preveč ignorantska in da je čas, da se uvidim, najdem, srečam, dojemam, spoznam in vzljubim!!!!

Lp-S

******************************************************************
Depresija-le prehod do vrhunskega zdravja

Depresija je dobra, depresija je blagoslov. To je moja osebna izkušnja. Zato Vam pišem, ne bojte se neobvladljivih sil, ki se rojevajo v Vas, morale so priti, da odvržete ''staro obleko'', to se bo zgodilo, pa če se starega razmišljanja še tako oklepate.

Hočem Vas pomiriti, ne bojte se, če ste v depresiji, če iščete izhod iz tega stanja, ne bojte se, ampak zaupajte in vztrajajte na svoji poti, našli boste pot v stanje zavedanja, ki si ga niti v sanjah niste predstavljali. Samo vztrajajte, prenesti morate to lomljenje v Vas, potem Vas nič več ne bo zlomilo.

Depresija je posebne vrste bolečina in te bolečine ne razume nihče do takrat, dokler je sam ni okusil na svojem telesu.

Ne bojte se depresije, ker je to stanje le stopnica na poti do vrhunskega zavedanja o samem sebi, je le trenutek bolečine v človeškem življenju, ko se je Vaš duh ''odločil'' nagraditi Vašo dosedanjo zvestobo.

Z depresijo zbolijo le najboljši, tisti, ki sledijo sočloveku, le najbolj zvesti, le izjemni posamezniki, ki so življenje vzeli 100 % zares, le tisti, ki so nezavedno sledili pra-ideji stvarstva. Zato je Vaša depresija potrditev Vaše dosedanje prave poti, vendar pa ste se znašli pred prepadom, da pred prehodom na višjo stopnjo zavedanja ozavestite svoje dosedanje misli, odločitve in dejanja ter se usposobite za novo življenje.

Moja lastna spoznanja, ki so mi pomagala pri sprejemanju depresije, kot naravnega stanja na moji poti, so naslednja: Ne bojte se ničesar, kar se dogaja v Vas, vse to je popolnoma nenevarno za vaše zdravje, bodite močni in vztrajni, popolnoma odločeni slediti ''skritemu programu'', za katerega niti sami ne veste, kako deluje.

Če ste pripravljeni sprejeti svojo depresijo ter preko nje iti ''na drugo stran'' Vašega zavedanja;

1. Ne jemljite nobenih zdravil (antidepresivov, pomirjeval, sredstev proti bolečinam), ker le ubijejo bolečino v Vas, sami pa zato ne čutite ničesar več, kar je resničnega v vašem primeru, niti ne veste, kaj morate razrešiti v vašem življenju in boste še bolj otopeli (to je le pot za ''preživetje'', ki jo ponuja uradna medicina). Z bolečino se soočite v samoti, po možnosti vsak dan pojdite v gozd, v hribe, na tek, plavat, vendar ne pretiravajte v športu niti z napori, ker se Vaše telo ''reorganizira'' in za to preobrazbo porabi veliko energije. V celoti se odpovejte alkoholu, kajenju, mamilom…

2. Popolnoma spremenite prehrano, najboljša hrana za človeka je surova; različno sadje, zelenjava in malo oreškov (presna prehrana). Če ste v začetku še v dvomih (vsak se znajde pri tako koreniti spremembi pred padci in vzponi) se najprej popolnoma odpovejte mesu, mleku in vsem mlečnim izdelkom. Ko se v nekaj mesecih prečistite do določene stopnje, Vam bo telo samo povedalo kakšno hrano potrebujete. Ta del spremembe je bil zame najbolj pomemben, to pa zato, da ozavestite svojo odvisnost od hrane, da razumete svoje korenine pre-najedanja, hkrati pa telesu pomagate, da z naravno zdravo hrano dobi dovolj energije za izredne napore, ki jih preživljate.

3. Berite izbrano literaturo ob vseh potrebah in priložnostih (priporočam Sveto pismo), če Vam to ne odgovarja pa tisto, ki Vas najbolj nagovarja (slovenski klasiki so odlični), tam iščite rešitev za svoje stanje. Nekaj časa se popolnoma odpovejte gledanju televizije, ne poslušajte glasbe, na zahajajte v družbo po ''opravljanju'', po nakupih, da ozavestite te vrste svoje odvisnosti.

4. Omejite stike z drugimi ljudmi (vendar se ne zapirajte v sebe), brez pritoževanja, redno in vestno opravljajte svojo službo, svoj študij, ne glede na to kako grozno se počutite, kljub nemogočemu stanju, bodite prijazni in ne postavljajte se v vlogo, da bi ocenjevali, niti svetovali, samo opazujte, kaj se ob tem v Vas dogaja. Kmalu boste postali najboljši svetovalec samemu sebi in človek, ki je pripravljen sprejeti druge takšne kot so, ne glede na starost, spol, raso, in lastne ocene, kot so prijatelj, sovražnik....

5. Vztrajajte na tej svoji poti, dokler se ne zgodi, da se boste začeli veseliti svojega stanja in postopoma razumevati prave naravne zakonitosti tega svojega sveta. Vedite, da ste sedaj na poti številnih preobratov in spoznanj, svojemu telesu dajte čas, da vse to predela. Več Vam sedaj ne morem povedati, ker ne bi prav razumeli.


Depresija je naravno stanje v človeku, ko se nebo približa zemlji in človek se nenadoma znajde v navidezno zelo ozkem prostoru, kar se odraža s človeško stisko, strahom, tesnobo, lastno ogroženostjo in zmedenostjo misli. Nič več ne deluje, tako kot je do takrat. Niti najboljše svetovanje prijateljev ne daje rezultatov.

Depresijo lahko primerjamo s poplavo, ki pride nenadoma in vse zruši pred seboj, kdor se ji upira, doživlja stanje, kot da bi se postavil na sredino deroče reke, lahko da bo zaradi upiranja sam postal njena žrtev.

Depresija je nakopičenje posledic posameznih odločitev do mere, ko jih človeški razum več ne more razvozlati. V človeku se zato sproži mehanizem samoozdravitve, aktivira se skrita moč, ki poišče novo pot iz tega stanja. Temu prehodu ne moremo pomagati z razumom, ker je razum izgubil nadzor in je nemočen ter popolnoma blokiran. Zato tudi svetovanje pri depresiji sploh ne pomaga. Potrebno se je le ''spustiti'', da se vse skupaj sprosti in odvije kot je potrebno.

Še enkrat Vam pravim, ne bojte se depresije, niti ljudi okrog Vas, ki so depresivni, niso krivi za svoje stanje, niti ničesar ne delajo zavestno. So le na poti in imejte z njimi človeško sočutje, vendar ne rinite v njih s svojimi vprašanji ali nasveti.

Kdor bo vztrajal do konca se bo rešil, pa ne le to, našel bo svojo lastno pot.

http://www.pozitivke.net/article.php/20061011124339765

[Sofia-Del_Sati]

"Kdor bo vztrajal do konca se bo rešil, pa ne le to, našel bo svojo lastno pot."

Dodala bi samo to:

lahko se zdraviš po tej metodi, ali po metodi uradne medicine. Pomembno je, da zmagaš, pa tudi na dolgoročne posledice ob morebitnem dolgotrajnem jemanju ad je treba sprevideti (moj stric jih jemlje 10 let in še ne neha )!

Stvar vsakega posameznika JE, kakšno zdravljenje bo izbral - da je le zdravljenje v pravem pomenu besede, na vseh področjih, tako duševnem kot tudi telesnem! Brez stranskih učinkov, brez napol zdravljenja, ali brez nekaj je zdravo in drugo obolelo!

Škoditi ne more, če se ozreš sam vase, tko kot piše v članku - meni osebno mi to zelo(!) odgovarja, ta zapis, čeprav bo mogoče za nekatere sporen, češ, da je nasprotje uradni medicini, kar nekako tudi je, vendar je zato alternativa, ne? Lahko poskusiš z AD-ji in meditacijo ipd.

Meni so AD-ji iz lastnih izkušenj čisto mimo, ker bolj ko sem tulila psihiatrom o grozljivemu stranskemu učinku, ki je bil povečana anksioznost (200%), bolj so me pošiljali v službo, družbo in skupine - jaz pa postajala gibs. Resno! Nisem zmogla korakov narediti, ali pa če sem 3 korake obvezno zvečer (noč je bila zame zavetje pred ljudmi), pa sem ob človeku, če sem ga srečala, začutila tako slabost in šibkost v sebi, da sem mislila, da bom v nezavest padla.
Zato sem se odpovedala AD-jem in iskala drugačno rešitev in ravno v tem zapisu, sem nekako stremela k rešitvi, pa nisem vedela kako se lotiti, kje začeti, ipd. Zdaj jo imam! 

Tak, da, meni to odgovarja, kar je zgoraj zapisano in bom poročala čez kak mesec, dva ali pol leta, kako sem v počutju, kako je psiha, kako je z življenjsko močjo!

Pozdravček..... T.

[kinto]

Žal mi je pri tem članku všeč samo naslov.

Odsvetovanje jemanja zdravil in priporočanje surove prehrane ter branja biblije... spet mi liči na enga verskega blazneža. In tole... redno in vestno opravljajte službo in študij ne glede na to kako grozno se počutite... verjetno govori o depresivnem razpoloženju in ne depresiji, kar se očitno res preveč meša.

[Sofia-Del_Sati]

jst sm pa to razumela, da če lahko, ne jemlji AD-je in da lahko bereš Biblijo (jaz jo ne bom) ali pa kaj drugega, kar ti pomaga, kar tudi lepo piše...

Glede opravljanja dolžnosti - če lahko, jo opravljaj vestno in se ne pritožuj...

Gre predvsem za poglabljanje vase, če zmoreš,... če ne, pa si pomagaj drugače!

Gre za izbiro zdravljenja in da daleš na sebi - z ad ali brez ad! Jst to tko razumem

[dusica]

Sofia, lepo si napisala in sprejemam tvoje mišljenje, predvsem del, ko pišeš, DA SE JE SMISELNO POGLOBITI VASE IN SE NAJTI/ZAČUTITI V CELOTI...tako je!  To opažam iz svojih lastnih izkušenj in se zavedam, da največjo ljubezen lahko dobim od sebe: no, takrat nisem nikoli razočarana,..ko pa računam na nekoga drugega...je bolj vprašljivo... ..Je pa res: nismo popolni in skozi življenje rastemo in se učimo..če si to želimo!

Kot sem že omenila, je mene depresija zelo spremenila, v drugo in še boljšo osebo..hvala!..po drugi strani, pa me je za kaj prikrajšala ali tega ne obžalujem, ker vem...da bom v svoji prihodnosti dihala še lep mavrični zrak in uživala v stvareh, ki me osrečujejo... ..ko pa se bo um, za trenutek, zameglil...potem bom legla k počitku in se poglobila vase...

Kar se tiče AD: stvar odločitve posameznika, sicer sem vse bolj prepričana, da se lahko pozdraviš, ko začutiš, da si najbolj močan in da ti ni več noben življenjski izziv, premoč za morebitni padec...s postopnim zmanjšajem in...dokončno ukinitvijo...se strinjaš?

Biblija pa...prisegam nanjo, čeprav berem tudi druge knjige...vse lepo nahrani moj um in dušo....


                                            Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Biblija pa...prisegam nanjo, čeprav berem tudi druge knjige...vse lepo nahrani moj um in dušo....


                                            Dušica

 

[dusica]

Sofia,

si opazila, da sva si podobni? 

Kakorkoli, pomembno je prisluhniti sebi, svojim potrebam, željam in ne vedno ustreči drugim, da potem in zato ne bi bili sprejeti ali spregledani...njihov problem!

Važno se je sprejeti v celoti, kljub tem nihanjem ali smotanem počutju in stopati višje v radost, višje in višje...tam, kjer smo že začutili srečo...

                                           Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Hja....... obe mava sličnega parnterja... deprota 

sam mene moj neki vara, ker ni več tok pozoren do mene, pa mi je čist ql 

[dusica]

Sem vesela zate...dej, da se tudi jaz nalezem... ....kar takoj,..in za vedno!

Blagor tebi, ker si se jo rešila tako hitro...No, jaz ne bom obupala..važno je, da si življenje izoblikujem čim enostavneje..


                                     Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Da ne bom odpirala nove teme o depresiji, bom kar tukaj nadaljevala, saj sem temo o anksioznosti, ki mi je bla takrat glavna v postu Iz komedijanta v skrivača oz. problem No.1, poleg potem še depre, zaprla;

zdaj ostaja samo depra;

no, ker zdj že kr neki cajta uspešno premagujem ankso / soc. fobijo (99,9 včas tud 100%), ostaja še vedno nekak nerešen problem z depro. Ansko pa sem reševala predvsem s pomočjo:

- duhovne literature oz. literaturo o učenju ponovnega zagona misli o 
  pozitivnosti v življenju, samoljubezni, samospoštovanju, notranji moči
- strokovne literature o določeni problematiki
- strokovne literature v vezi (farmako-) zdravljenj v današnjem času,
  zdravniškega krpanja telesa, namesto zdravljenja telesa kot enovitosti
  z duševnostjo in duhovnostjo, drugačne metode zdravljenja depresije,
  ipd.
- delavnic v skupini
- najbolj pomembno: ljudi, prijatelji, ki so pripravljeni poslušati in priti
  (čeprav, se v depradnevih takrat hočem izključiti iz sveta ampak ok,
   se navajam na pomoč in silno hvaležna sem za to, saj se takrat
   počutim vredno in človek!)

Problem nastane, ko pride DOWN! In pride večkrat na obisk Čeprav sem že prebrala in dojela bistvo, da je depresija v bistvu del tebe, da se ne moreš boriti zoper nje, ker se boš v tem primeru boril zoper sebe, kar pa bo spet minus zate in tvojo dušo, je v bistvu depresija opomnik, da te spet nekaj drma v duši in da se spet ne maraš!! Čeprav je takrat v downu težko razumeti, da je to dobronamerno opozorilo, sploh, če se ti spet odvrtavajo misli na samomor 100 misli/uro, ko ti smrt postane odrešitev, je le tako, da je to pač opomnik; kot ko te starši po ritki v tvoje dobro, da ne boš nikoli več šel na streho bloka (hja, kdo drug kot jaz!).

Sprejela sem že dejstvo, da mi nekaj fali, ker se počutim 3-5 dni (izjemoma teden ali malček več) izjemno dobro, ko se počutim super, ko se veselim majhnih radosti (rožica,ki raste na sred betona, stara 5-ia na odpadu, ki me spomni na mojo, ali pa lep prizor kandelabra zadaj pa izjemen zelen gozdnat hrib), kmalu zatem pa izjemno dooooooool, 1 od 10 (medtem ko sem prej 10 od 10 ali še več od te ocene, 20 ipd.).

Vesela sem tudi tega, da sem spoznala, da je malce krivo za padec psihe tudi v tem, ko nehamm brati knjige za dušo! Torej, se moram kar vreči v to čimvečkrat, dokler mi ljubezen ne pride v kri in ne samo do kože 

Z ad sem poskusila, pa ne enkrat in ne z enimi, pa ni šlo - oz. odličila sem se, da poskusim bio varjanto (joke!) ---> brez kemije! Če mi zaenkrat ratuje tko, pa čeprav je težje kot z ad, probam najprej tko. Kajti grozljivo me je strah dejstva, da bi mi ad (ko bi našla pravega seveda), pomagal, da bi končno zaživela, potem pa bi po 1 letu, kot priporočajo dr., ali pa več kot 1 leto, kot bi sama želela, morala enkrat prekiniti in sama iti naprej po poti brez "tiste-hitre-kemične-pomoči"; kajti, iz udobja je težko preiti na žeblje, iz žebljičkov na žeblje pa malček lažje  če stisnem zobe seveda!

Vedno dopuščam dejstvo, da lahko grem na ad, čeprav sem imela grozljivo slabe izkušnje z njimi, vendar pa poskušam krepiti voljo na tak način, da se zaenkrat skupaj pomatramo, tako duša, psiha in telo, ob depradnevih in oblakih v duši, kajti tudi notranje sonce je potem znatnejše lepše od depra neurij!

Zaključila bom s tole mislijo: ni važno, kako plujemo po reki življenja, z vesli ali rokami (ad ali brez); pomembno je, da se gibamo, imamo cilj v glavi, voljo in predvsem preživeti neurja! Kajti neurja psihične narave so 100x hujša od neurij "normalne narave" - in preživeti to, prav tako!

Zato pravim, vsi smo mornarji in včas skoraj utopljenci v morju - ampak vedno, ampak čist zares vedno brcnemo lačnega morskega psa v gobček, da nas ne poje, in mu damo vedeti, da nismo pripravljeni postati njegova hrana 

Lp Sofie danesup 

[dusica]

Sofie,

hvala za to izčrpno poročilo..sedaj mi je jasno... te ne bom več gnjavila, sicer je to le dejstvo,
ker te imam rada in mi ni vseeno zate. Ob vsem tem pa lahko rečem, da sem ponosna in verjamem, da je
še marsikdo..!

Če mi zaenkrat ratuje tko, pa čeprav je težje kot z ad, probam najprej tko.

Borka si in čakam dneva, ko se bom tudi jaz te metode lotila..do tedaj pa ostanem še v družbi Effectinerja, ker vem, da je tako prav..nikamor se mi ne mudi in ponosna sem nase!

Tudi mene krepčajo knjige in razni članki o delu na sebi, pa forum in modri/duhovni ljudje. Kar se tiče skupin: name dobro denejo nova društva, ki delujejo po načelih TAI ČI metode ali dihalnih vaj, pa meditacij, skratka takšen primer je DRUŠTVO MAGIČNOST GIBANJA, ki se je "odprlo" tudi na Obali...v kratkem grem pokukat kaj ustvarjajo.. ..ker me je njihova predstavitev pritegnila..

Sofi, hrabro in trdno še naprej...moč je  v tebi!


                                      Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Duši sj me ne gnjaviš!!!!!!!!

Samo sj veš.... kadar ne odg., ali pa zmedeno ali pa kej pozabim.... so to tisti dnevi! To je blo v začetku tedna.... čisti down, 1/10,...

Ko pa sem "normalna", pa lohk vse čekiram in prebavljam (slabe novice, ne tebe)

Hvala ti za prijaznost in srčnost!

Ti pa si tudi en sam SONČEK!!! in lepo te je brat, ker si tako optimistična in polna volje, skratka, sončkasta   

p.s. ko boš slabe volje, upam, da bom jst dobre, da bom lohk tolažla in obratno - ker če bova obe sad, nau efektive!!! 

p.s.2. ko boš brez ad, in če bom jst še živa.... te bom pa podpirala itak!!! 

LP Sofie - danes tudi up  mi je kr bad, da morm tkole čekirat svoja stanja 

[kinto]

En dober opis izkušnje z depresijo, da ne bo zgolj dialog v temi

Jaz sem imela težko depresijo 7 let. Takrat me je pokrila popolna tema. Dve leti sem bila priklenjena na posteljo, kasneje sem nekako životarila. Nisem imela volje do ničesar, tudi moči ne. Energije sem imela tako malo, da so me celo lastne misli izčrpale. Vsak zvok me je stresel, kakor da bi eksplodirala bomba. Prestrašila sem se, če je na dvorišču začivkal ptiček. Če sem si morala umiti glavo, sem se na to psihično pripravljala nekaj ur, včasih tudi ves dan, ker nisem bila sposobna zbrati volje. Utrujalo me je že nekaj minut branja. Utrujalo me je, če mi je kdo kaj govoril. Tako me je to utrujalo, da sem mislila, da se bom sesedla. Nekoč sem bila tako slabotna, da sem se morala po vseh štirih priplaziti do telefona, ko sem hotela poklicati zdravnico. Hranim fotografijo, na kateri sem videti kot živ mrlič. Nisem mogla ohranjevati koncentracije, če mi je kdo dajal kaka navodila. Besede so šle kar mimo mene, ne da bi jih dojemala. Imela sem izredno slab spomin. Počutila sem se mrtvo. Dihala sem, a sem bila na nek način mrtva. Navdajala me je žalost do bolečine, ki je bila neznosna. Bolečino sem čutila s telesom. Želela sem si odrešitve v smrti. Tresla sem se kot šiba na vodi. Iz kozarca nisem mogla piti z eno roko, morala sem si pomagati z obema rokama, sicer bi polivala. Na svojo željo, ker se psihiater ni spomnil na to, sem šla v psihiatrično bolnišnico. Tam sem bila leto dni, a ni bilo niti najmanjšega izboljšanja. Potem so me odpustili enako bolno, kakor sem prišla tja, čeprav sem bila zelo rada tam, mnogo raje kot doma. Čeprav so mi menjavali antidepresive, mi nobeni niso nič pomagali. Moje življenjske energije je bilo komaj za kako kapljico. Nenehno mirovanje mi je tako oslabilo mišice, da sem z največjo težavo vstajala iz postelje. Morala sem se s postelje splaziti na tla na kolena, in tako sem se potem lahko dvignila in postavila pokonci. V času bolezni sem se zredila za 23 kilogramov. Iz manekenke sem postala debeluška in grda.

Moji prijatelji so bili zelo obzirni do moje bolezni in sem imela v njih veliko podporo. Nudili so mi iskreno ljubezen. Toda nič me ni moglo razveseliti. Moji otroci so nagovorili mojega moža, naj me odpelje na festival Lent (v MB), da bi se malo razvedrila. Ko sva se sprehajala med množico, sem se zavedala, da sem temu svetu umrla. Vse je bilo zame mrtvo in tudi sama sem bila kakor mrtva. Noge so hodile, dihala sem zrak, a nisem živela. Televizije nisem imela moči gledati, niti me ni zanimala, saj kot pravim, vse je bilo zame mrtvo. Nič ni moglo prebuditi mojega zanimanja. Nobene besede, nobena tolažba ni ogrela mojega mrtvega srca. Samo upanje, da se me bo usmilil Bog, me je držalo pokonci, da sem prenesla vso to bolečino, in da se nisem ubila. Sedem let duševne bolečine se mi je zdelo kakor sedem let žaganja udov. Tako hudo in boleče je bilo.

Nekega sončnega junijskega dne pa sem si rekla: "Odšla bom v gozd na trim stezo in bom vsak dan hodila dve uri hodila, da bi se okrepila." Vstala sem s kavča in se odpravila v gozd. Za začetek sem si zadala le eno uro hoje. Moja volja je bila tako šibka, da bi se oklenila prvega drevesa in zajokala z besedami: "Ne morem!" Vendar se nisem ustavila. Šla sem dalje in hodila ter pogledovala po drevesih, katerega bi se lahko oprijela. Hodila sem hitro, ker počasna hoja bolj izčrpava. Nekaj dni zatem so me bolele mišice na nogah, a sem vseeno hodila marljivo vsak dan na trim stezo. Po treh tednih sem vzdržala že dve uri hoje. Po dveh mesecih hitre hoje sem odkrila prve rezultate. Nisem bila več tako utrujena. Nisem bila več potrebna tolikega počitka. In kakor je mineval čas, sem prišla do takega uspeha, da mi sploh ni bilo več do ležanja in sedenja. Z lahkoto sem opravljala gospodinjska dela, nič več se nisem ozirala po stolu, da bi sedla in se spočila, saj počitka sploh nisem več bila potrebna. Moja glava ni bila več napolnjena z žalostjo. Bila sem polna misli, kako bom skrbela za svoje telo, okrepila mišice, shujšala do moje pubertetniške teže in se s tem tudi polepšala, nosila mladostna oblačila (čeprav nisem več mlada), in sem se odločila, da se bom ne glede na leta počutila mlado. V nekaj mesecih se je zgodila korenita sprememba tako v moji zunanjosti, kakor notranjosti. Postala sem živahna, sijočih oči, zgovorna, nasmejana, vitka in postavna, kar je pristajalo mojim dolgim plavim lasem. Lotila sem se učenja tujega jezika itd. Tu in tam je bilo nekaj nihanj v razpoloženju, ampak to sem vzela za nekaj čisto samo po sebi umevnega, ker je to tudi del moje narave. Doživela sem nek hud udarec in šok, neko hudo ponižanje, a sem tudi to prebolela.

Danes živim normalno; od izbruha bolezni je minilo 12 let, od ozdravitve 5 let. Včasih imam dneve, da čutim tesnobo, večinoma pa sem dobro. In zame je pomembno to, kako je večinoma.

Ne vem, zakaj mi tablete niso pomagale (mogoče še niso ustvarili takih, ki bi bile za mojo vrsto depresije), vendar vseeno trdim, da je prav, če se zdravimo z medikamenti, saj vzroki za depresijo niso v vseh primeri enaki. Depresija je lahko zaradi hormonskega neravnovesja v možganih. Toda to ni edini vzrok. Jaz sem imela nesrečno otroštvo brez ljubezni in spoštovanja (več let zaradi mamine bolezni nisem živela pri starših, ampak pri tujih ljudeh, ki so me psihično zlorabljali in strašili, da sem doživljala grozo), pa tudi kasneje je bilo v mojem življenju nekaj hudih obdobij. Vse to se je morda nabralo in me končno pokosilo z depresijo. Še zdaj se ne smem podati v razmišljanje o mladosti, ker mi to oživi brazgotine. Zato živim tako, da imam vedno s čim drugim zaposlen um, da ne mislim na preteklost. In na vsak način moram hoditi ven, na sonce, ki je naravno zdravilo za depresijo. Na žalost sem morala zaradi neke druge bolezni hitro hojo opustiti, za kar mi je izredno žal, vendar se trudim, da čim pogosteje hodim po opravkih in se tako razgibam. Zase lahko rečem, da me je ozdravila hitra hoja v prelepem obmestnem gozdiču, verjamem pa tudi, da mi je zdravje podaril predvsem tisti tam zgoraj, na katerega sem polagala upanje, da sem lahko vzdržala in preživela, in ki ga v življenju velikokrat spregledamo in pozabimo ter smo mu premalo hvaležni.

[memi]

Jaz bi se zelo strinjala s Kintom:)...zelo dobro povedano že zgoraj...

[Slavka]

Kinto  super, da si to delil z nami...hvala 

[Suzy]

Kinto

[Sofia-Del_Sati]

Mislim, da vem, kdo je avtor tega zapisa.

Vendar v parih delih sicer resničnezgodbe mi je pa nekaj zadev nelogičnih, ampak.... ni važno.

Dobro da se je izteklo dobro!

Lp S

[kinto]

Sofia, kaj pa ti je nelogično?

[Sofia-Del_Sati]

Ne bom pisala kaj, ker se boste potem name vrgli češ, kakšna sem, nesramna ipd.;

zame pač ni vsaka zgodba, pa čeprav je resnična, nujno uspeh zase - par členov mi fali, kjer skeptično verjamem rezultatom oz. nadaljnim potekom dogodkov.

jst osebno vsako stvar preberem in razmislim o tem; ne verjamem v zadevo zgolj zaradi tega, ker se trenutno (najbolj) oglašuje, je moderno, najveš slišano, moč medijev (primer propagande pokojninske reforme, btw, glasovala bom ZA),

ali

ker je pač true story!

Še vedno pa pravim, da sem vesela za avtorico, da se je vzdignila! In samo to je važno, koneckoncu.

Lp Sofie 

[kinto]

Sofie, kar povej kar si misliš, jaz te nič ne bom napadal.

A ti je čudno to, da naj bi se zgolj s sprehodi pozdravila?