Vprašanje oz. pomoč

[Balonček]

Pozdravljeni,

Sam sem tenutno v zelo stresnem obdobju in v tem času me je napadel coctail anksioznosti, depresije in obsesivno kompulzivne motnje. Obiskal sem kliničnega psihologa, ki je potrdil, da so vse te zadeve najbrž povezane s stresom oz. okoliščinami, ki jih preživljam sedaj in da se moram s situacijo soočiti.

Kakorkoli stvari so začele kazati na bolje. Na zadnji terapiji sem se počutil že mnogo bolje, za vsak slučaj sem mu omenil še strah okoli psihoze in shizofrenije, ki sem ga razvil v zadnjem tednu (saj vete: ko ti gre na bolje se vprašaš zakaj je tako in si na hitro izmisliš ponoven strah), psiholog pa mi je odvrnil, da če imam dvom in strah okoli psihoze, je to prej dober znak kot pa slab, saj naj bi bila ena od značilnosti psihoz predvsem v samozanikanju le te.

Vseeno mi je na koncu dal še en vprašalnik (mislim, da se je nanašal na nevrotične in psihozne zadeve), kjer pa sem dosegel precej velik rezultat. Zapolnil sem si samo to, da naj bi bilo 8 točk še normalno, 45 točk pa naj bi kazalo na shizofrenijo. Sam sem bil na 23, kar je psiholog komentiral tako, da bi lahko šel še do psihiatra, ker pa da obstaja možnost kakšne plazeče psihoze.

Sugestibilen kot sem, me je to dejstvo seveda popolnoma potrlo. Zdi se mi, da sem od te novice dalje v drugem svetu, kot v nekakšnem šoku. Danes čez dan, ko sem šel ven je še nekako bilo, sedaj zvečer pa me prevzema tako močan strah, da se sprašujem, če nemara ni to kar psihozna motnja in samo čakam na najhuje, da izgubim stik sam s seboj. Vse se mi zdi iracionalno, neresnično, sploh se ne morem skoncentrirati na kakšen film, ves čas se sprašujem ali slišim kaj kar ne bi smel (naprimer glasba v filmu).

Seveda bom šel še psihiatru, vendar me ubija to dejstvo nevednosti. Ali lahko kako preverim če imam psihozo oz. kako zanesljivi so ti testi? Ker po pravici povedano se že nekako pomirim in si rečem, če se mi do sedaj nič ni zgodilo, se mi tudi v bodoče ne bo, vendar se potem takoj spomnim na test pri psihologu, ki me spet zelo potre.

hvala za odgovore

[toja]

Pozdravljen  Balonček!

Na kratko ti bom odgovorila na tvoje vprašanje...tvoje trenutno stanje je še vedno pod vplivom
testov, ki si jih reševal pri psihologu, ki pa niso mirodajni za tvojo diagnozo, kajti reševat neke
teste in zraven misliti kaj bodo pokazali je tudi neke vrste stres in po mojih izkušnjah ne pokažejo
realnega stanja.

Diagnozo ti postavi psihiater, ki jo ugotovi glede na tvoje izjave...pogovor.

Zdaj si pa spet pod stresom, kaj pa če in ves čas misliš na tiste točke in misli delajo po svoje,
zato tudi koncentracija pada.
Ne boj se, prav je da obiščeš psihiatra in se z njim pogovoriš...prepričana sem, da ni tako hudo
kot si predstavljaš...

Želim ti, da se umiriš...saj si že sam ugotovil, ko greš čez dan ven je bolje...torej so takrat tvoje misli zaposlene z vsem lepim, kar doživljaš, zvečer pa se umiriš in misli pridejo na plan.

Drži se in še piši kako boš uredil!

Želim ti mirno do takrat!

[trzinka]

Balonček, sama sem tudi taka, da rada naprej vse prognoziram in se sekiram. Pa je to res vse brez potrebe, nima smisla, saj je vmes še tako veliko možnosti in odgovorov. Se strinjam s tistim, kar ti je Toja napisala. V stresni situaciji je strah še bolj prisoten Vsekakor ti bo psihiater postavil pravo diagnozo in tudi pomoč, če bo ta potrebna, do takrat se pa umiri in odmisli svoje strahove, kolikor zmoreš.     .

[Balonček]

Hvala za te pomirjevalne misli. Res.

Sem se pa takoj za tem ko sem napisal post ulegel in se sprostil ter padel v spanec. Vsaj to.

[toja]

Balonček..lepo...

[Sofia-Del_Sati]

Balonček, včasih pomaga, že če ven daš iz sebe...

LPS

[Balonček]

Mene predvsem to daje, da sem precej sugestibilen, sploh v teh težjih časih in me seveda vse negativne novice precej zatrejo.

In kolikor se spominjam tistega vprašalnika so tam bile zadeve, na katere sem jaz odgovarjal preko prizme svoje anksioznosti, depresije in obsesivno kompulzivne motnje. Hotel sem biti samo iskren.

Nekaj v kontekstu: Ali te motijo kakšni šumi oz. greš v samoto pred njimi. Jaz sem napisal DA, ker sem razmišljal v smeri, če sem anksiozen in če je ta tesnoba močnejša, potem mi včasih paše, da se uležem v posteljo in poskušam vse šumeče dejavnike "odstraniti" (televizija, ki je recimo prižgana v drugi sobi, brnenje računalnika, promet, ki se sliši iz ulice, govorenje domačih v drugem prostoru itd.). Včasih mi pa paše da se recimo s kom preprosto zapletem v pogovor in me tesnoba mine. Kakorkoli, jaz sem obkrožil DA in sem zato dobil eno točko.

In vprašanje ali se težko skoncentiram... Ja tristo kosmatih. Jaz sicer opravim svoje delo, se tudi skoncentriram nanj, ampak v tem stanju gotovo precej težje, kot pa drugače ko sem tapravi. In ker sem dal DA, sem spet dobil točko.

Mislim, da so bila tudi vprašanja, ki so se nanašala na paranoičnost in sem kar pogostokrat dal DA, ker ko imam hud napad tesnobe, sem seveda prepričan, da bom izgubil samokontrolo in me preganjajo svašta misli. Mislim, da vsi nekoliko paranoično - z nekim strahom - spremljamo to svojo tesnobo.

Tudi obsesivno kompulzivna motnja je po mojem mnenju tu lahko preveč varljiva zadeva. Imam prisilne misli, tudi da bi koga poškodoval, ampak me je teh misli in samega dejanja toliko strah, da se zavedam, da je z menoj sicer nekaj narobe, ne bi pa tega izvršil. Nikoli nisem. Zdi pa se mi, da so vprašanja tudi na tem področju tako zastavljena, da se znaš ujeti v "past".

Jaz se poskušam tolažiti, da sem pretiraval, ampak potem razmišljam, saj vendar TEST je TEST in že pokaže realno sliko. In potem dobim še en strah, da ko bom pri psihiatru in ko mu bom to vse razlagal, bo ta odvrnil, da TEST je TEST in bo potrdil kakšne psihoze ter bom moral začeti jemati antipsihotike, bom celo kje hospitaliziran itd. In na koncu bom zaradi tega svojega pretiravanja spoznan kot nekdo, ki ima psihozo, čeprav sam osebno misli da je nima (oziroma predvsem upa da je nima!). To pa je že opis, ki ga doživlja shizofrenik. Ti namreč mislijo, da je z njimi vse O.K., čeprav diagnoza kaže drugače. Joj, strah me je in zmeden sem do konca...

[toja]

Balonček, že sam si si odgovoril, da so vprašanja zapletena, da te kakorkoli jih obrneš nekako spravijo v dvom in verjamem ti, če ti je samo ena beseda v kontekstu bila kot potrdirev tvojega stanja...je bil
odgovor DA in tako se nabirajo točke...poglej samo primer koncentracije, ki ga navajaš...le ti se
skoncentriraš..malo težje...torej SE...ni točke...
Ej res so zavita ta vprašanja...

Veš kaj ti svetujem, kje pa piše, da moraš ti psihiatru to povedat...pa tudi mislim, da te tega ne bo spraševal, on si bo sam ustvaril svojo sliko o tebi...tako, da kar pogumno, brez strahu...

Pomiri se...ne razmišljaj več o tem in boš videl, da bo vse OK!
 

[Balonček]

Hvala Toja, naj se ti besede pozlatijo.

Jaz mu bom že povedal, ker drugače ne bom miren:) V končni fazi ko razmišljam, me je bolj strah nevednosti. Ker iz nevednosti je težko graditi upanje.

In tudi sam test kolikor sem uspel razumeti ne potrjuje ničesar zagotovo, je pa veliko breme, ki je v meni spodkopal ogromno upanja in ga nadomestil z ogromno strahu. Jaz sem prepričan, da sem ogromno tesnob in strahov odpravil ravno s pozitivnim in predvsem racionalnim mišljenjem. Naučil sem se te strahove tretirati kot neškodljive objekte, ampak ta zadeva pa presega vse do sedaj.

Kljub strahu ostajam optimističen. Bom pa poročal kako in kaj se je odvilo.

[Balonček]

Toliko, da vam povem, da nimam psihoze. Sem bil na pregledu in sem 100% safe. Seveda še vseeno malo dvomim v vse skupaj zaradi tega testa, ampak se tolažim, da sedaj pa dva strokovnjaka mislita, da sem dober, nasproti meni pa je en test. 2:1 vodimo skratka.

In ko sem dobil to potrditev, sem praktično poletel. Vedno znova me preseneča moč naše psihe. In sedaj sem spet dobil pogum in voljo da odpravim te tesnobe, depresije, OKM...

Hvala vsem za lepe besede in želje.

[toja]

Bravo Balonček...pa so se pozlatile moje besede...

Zdaj pa pogumno naprej ... malo napiši, kako je bilo pri psihiatru, si dobil zdravila ali bo dovolj
samo razgovor...radi ti bomo stali ob strani...

Morda si prebereš tudi katero izmed teh knjig, si boš malo bolj na janem:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818


Drži se...lepo, da si se javil...

[Balonček]

Ojla, ja res so se ti pozlatile besede. 

Bilo je pa tako, da danes ponoči nisem skoraj nič spal, seveda zaradi strahu. Resnično me je informacija o morebitni psihozi tako potrla, da sem padel v derealizacijo, to pa sem tretiral kot neke vrste plazečo psihozo. Začaran krog, tega res ne privoščim nikomur, čeprav sedaj po tej izkušnji mi je mnogo lažje in samo še bolj cenim to življenje.

No skratka šel sem do psihiatrinje, s cmokom v grlu, v pričakovanju najhujšega. V čakalnici sem že mislil pobegniti, tako hudo je bilo. Potem pa me je sprejela psihiatrinja, ki morem reči, da je bila zelo prijazna in resnično sem imel občutek, da se posveča mojim težavam (no saj čez psihologa tudi ne morem reči nič slabega, da ne bo napačno razumljeno - edino tisti test  ) Na kratko sem ji opisal kronološki potek mojih težav s tesnobo, depresijo in OKM, potem pa sem kar napadel s strahovi psihoze. No, me je pomirila, da test sam ne more odražati dejstva psihoze in je tekom celotnega pregleda na koncu potrdila, da je 100% prepričana, da pri meni ne gre za psihozo. Imam pa potrjeno depresijo in tako sem dobil svoje prve AD-je:). In jih bom jemal. To mi je po vsem tem še najmanjši problem.

Saj ne, da se počutim idealno, da ne bo kdo napačno razumel mojega optimizma. Vidim pa sedaj vsaj upanje za rešitev mojih problemov.

[Onix]

Balonček SUPER! Sm vesel, da si se pomiril!

[majč]

Dragi balonček,

sama sem oseba, ki sem aprila leta 2006 preživela svojo prvo in edino epizodo psihoze in verjemi mi, da je zelo malo verjetnosti, da bi bil ti psihotičen, ker:

-v psihozi, sploh prvi, nihče ne pomisli, da je psihotičen in ni kritičen do tega, kar se mu dogaja, enostavno padeš v film blodenj in sprva se počutiš še tako dobro, da sploh ne pomisliš, da je s teboj kaj narobe. probleme vidiš bolj v svojem okolju in v odnosu drugih do tebe, ne da bi opazil, da so se spremenile pravzaprav tvoje misli, čustva in doživljanje in da se ti dogaja še en scenarij poleg tistega skupnega z vsemi ostalimi. Navadno si nanašalen in vse, kar je okrog tebe povezuješ, kot da je povezano s tabo. Sprosti se ti vrsta blodenj, morda se počutiš ogroženega in misliš, da si zelo pomemben in da te npr. lovijo vladne službe, da te nekdo preganja, itd....tale beseda preganja je zelo na mestu. morda imaš občutek, da so eni proti tebi, drugi s tabo, da se kuje proti tebi čudna zarota npr. to je psihoza.

-ker so tvoje misli zelo urejene in tvoji stavki smiselni in urejeni, se sploh ne bojim, da bi bil v psihozi. V psihozi se človeku zgodi, da so misli zelo neurejene, da begajo. ni kontrole nad pulzi, skačeš iz teme na temo in mi, ki bi te brali, ne bi razumeli, kaj si hotel povedati, morda bi čutili le to, da si v stiski in da je nekaj narobe.

In konec koncev, tudi psihoza ni bav, bav....preživi se jo in živi naprej. Look at me!

To, da pa te je strah psihoze je nekaj povsem običajnega za "strahce", kot jim rečemo tu na tem forumu. Tebe heca serotonin in si res anksiozen, po opisanem sodeč. Zato, ne boj se. testi gor-dol.
Če boš šel pa k psihiatru, to ne bo slabo, ker ti bo pomagal pri depri, anksi, itd. Gotova sem, da boš speljal življenje nazaj v neke bolj mirne in urejene tire.

Srečno!

maja

[majč]

Toliko, da vam povem, da nimam psihoze. Sem bil na pregledu in sem 100% safe. Seveda še vseeno malo dvomim v vse skupaj zaradi tega testa, ampak se tolažim, da sedaj pa dva strokovnjaka mislita, da sem dober, nasproti meni pa je en test. 2:1 vodimo skratka.

Dragi balonček, a si opazil, da so ti te testi malo naredili škodo, mislim, da ti niso naredili dobro? Vsi imamo v sebi en kompas in čutimo, ali nekaj na nas deluje dobro ali slabo. To je naša bistvena orientacija ob iskanju pomoči. Dobro je tisto, kar pomaga. Lahko preizkusiš več variant pomoči in samopomoči, a ne presliši tega, kar se ob tem zgodi v tebi in da preceniš, ali nekaj tebi pomaga ali ne čutiš do te oblike pomoči več nobenega zaupanja. Je treba poslušati ta notranji občutek, pa bo. In če si veren še zmoliš kaj za povrhu, da bo vse o.k., pa boš že našel pot ven iz duševne krize.

Srečno!

maja

[Balonček]

Maja, najlepša hvala za tvoj post.

Lahko rečem, da si definitivno ne domišljam, da bo po prvem obisku pri psihiatru vse bolje. Še vedno imam dvome, strahove, tega testa še vedno nisem odpisal v smislu strahu. Bojim se, da v sebi nosim potencial psihoze in da bo ta izbruhnila kdaj v prihodnje. Sprašujem se kakšna je sploh razlika med paranojo in strahovi, mar niso naši strahovi nekemu zunanjemu opozovalcu enaki paranoji? No pa si potem rečem, da se preveč obremenjujem s temi stvarmi, rečem si: Daj zaboga, živi svoje življenje, kar bo, pa bo... pa se počutim malo bolje. Pridejo pa tudi trenutki ali ure, ko se počutim zelo dobro (beri normalno ). Takrat si pa govorim, da je vse skupaj res zelo hecno...

Tako da ja, generalno gledano se počutim bolje, tudi ne hitim preveč, ker se zavedam, da rešitev ne bo prišla v obliki trenutne katarze. S temi stvarmi bom odpravljal postopoma, najprej pa moram pridobiti vero v samega vase...to pa lahko samo tako, da preživim krizni trenutek... ker nič te ne ojača bolj, kot nekaj, kar preživiš ane?

Maja, tudi jaz tebi želim vse najboljše!

[majč]

Balonček, tisti, ki smo preživeli psihozo, se je navadno nismo bali. že zaradi delovanja dopamina, ki ti nabija do te mere, da se to sploh zgodi, smo bili bolj ko ne polni sami sebe in gotovi vase, samozavestni z dobrimi občutki ali celo občutki vsemogočnosti. pro meni je šlo za manično-depresivno psihizi in se je zgodila kot the top of manija. seveda temu lahko sledi oz. navadno sledi blažja depresija, ko se občutja spremenijo, takrat si nesamozavesten itd., ampak v psihozi ne. to, da se psihoza zgodi, pomeni, da nisi kritičen do tega, kar se ti dogaja. navadno si prepričan, da opravljaš neko pomembno nalogo in tisti čas prekipevaš od energije. blažja depresija, ki sledi, pa je posledica zazdravljene psihoze, ki jo zazdraviš z zdravili - antipsihotiki. Mislim, da se nimaš česa bati. ker poanta psihoze je ravno to, da nisi kritičen, da padeš v film, sploh prvič. tisti, ki se jim zadeva ponavlja, lahko razvijejo kritičnost kljub temu, da se jim dogaja. postanejo že pravi mojstri. ti strahovi, ki pa se dogajajo tebi, so tipični za "strahce". kdo ste strahci, ti bodo pa drugi tu razložili. in zaradi strahcev imamo vsi, ki bi se želeli pogovarjati o psihotičnih izkušnjah ali maničnih epizodah, svoj predal Druge motnje, ki je vam prekrit. ravno zato, ker se tega tako zelo bojite.

Nič se ne boj, vse bo o.k..

maja

[Sofia-Del_Sati]

Hoj majči!

...delovanja dopamina, ki ti nabija do te mere, da se to sploh zgodi, smo bili bolj ko ne polni sami sebe in gotovi vase, samozavestni z dobrimi občutki ali celo občutki vsemogočnosti. pri meni je šlo za manično-depresivno psihozo in se je zgodila kot the top of manija.

to, da se psihoza zgodi, pomeni, da nisi kritičen do tega, kar se ti dogaja. navadno si prepričan, da opravljaš neko pomembno nalogo in tisti čas prekipevaš od energije. blažja depresija, ki sledi, pa je posledica za zdravljene psihoze, ki jo zazdraviš z zdravili - antipsihotiki.

Iz tvojega stavka v citatu, jaz to tako razumem, kot zdravila za shizofrenike; v svojem svetu se počutijo the best, so srečni, zadovoljni, ko pa dobijo zdravilo, je njihov svet "drug", v njem se ne znajdejo, so nesrečni, ko zdravilo v bistvu postane strup.

Se pravi, čeprav so tvoji filing v stanju psihoze "lažni", si se boljše počutila takrat, ali se zdaj, ko se zdraviš? Tko, čist po pravic.... ne kaj je za družbo normal,...? Pa če pustiva depro ob strani, ker je samo blažja, saj vem, kaj je težja (ne pa najtežja tnx god) 

ti strahovi, ki pa se dogajajo tebi, so tipični za "strahce". kdo ste strahci, ti bodo pa drugi tu razložili. in zaradi strahcev imamo vsi, ki bi se želeli pogovarjati o psihotičnih izkušnjah ali maničnih epizodah, svoj predal Druge motnje, ki je vam prekrit. ravno zato, ker se tega tako zelo bojite.

Čeprav sem bila strahec, pa se sedaj slačim iz te prispodobe (kdo je izumil to besedo "strahec"?!?  mi je bolj všeč počenček, strahec mi je pa kot da smo eni drekci, ki se podelamo ob vsakem izzivu...vatever...), bi ti rada rekla to:

*** jaz se ne bojim vas,...., celo družim se z vami  ***

LP 

[majč]

Hoj majči!

...delovanja dopamina, ki ti nabija do te mere, da se to sploh zgodi, smo bili bolj ko ne polni sami sebe in gotovi vase, samozavestni z dobrimi občutki ali celo občutki vsemogočnosti. pri meni je šlo za manično-depresivno psihozo in se je zgodila kot the top of manija.

to, da se psihoza zgodi, pomeni, da nisi kritičen do tega, kar se ti dogaja. navadno si prepričan, da opravljaš neko pomembno nalogo in tisti čas prekipevaš od energije. blažja depresija, ki sledi, pa je posledica za zdravljene psihoze, ki jo zazdraviš z zdravili - antipsihotiki.

Iz tvojega stavka v citatu, jaz to tako razumem, kot zdravila za shizofrenike; v svojem svetu se počutijo the best, so srečni, zadovoljni, ko pa dobijo zdravilo, je njihov svet "drug", v njem se ne znajdejo, so nesrečni, ko zdravilo v bistvu postane strup.

Se pravi, čeprav so tvoji filing v stanju psihoze "lažni", si se boljše počutila takrat, ali se zdaj, ko se zdraviš? Tko, čist po pravic.... ne kaj je za družbo normal,...? Pa če pustiva depro ob strani, ker je samo blažja, saj vem, kaj je težja (ne pa najtežja tnx god) 

Malo si zašla s teme, Sofie, ti bom pa odgovorila in sicer, da ni čisto tako.

Biti v svojem svetu, svojem scenariju je zelo nevarno. Ta tvoj svet ni resničen, v resnici si ga z nikomer ne deliš in si znotraj sam. Ta svet te ne hrani, ne da obleke, ne da strehe nad glavo in nič. Znotraj tega sveta propadeš, če ne zaradi drugega, pa zato, ker zgubiš stik z zunanjim resničnim svetom, ali, ker telo odpove od premalo spanja.
Kar pa je najbolj neprijetno dejstvo, je to, da blodnje morda sprva lahko nadzoruješ na način, da si izbiraš prijetne scenarije (ampak kaj pomagajo, če niso resnični), pozneje pa gre zadeva svojo pot in pridejo tudi zelo neprijetni scenariji, ki jih recimo da ne moreš več nadzorovati. Lahko imaš občutek, da si kaj hudo slabega zagrešil in da te nekdo preganja ali celo, da te več ljudi preganja. Postaneš glavni akter trilerja, ki se vrti v tvoji glavo. To ni hec. prekleto težko ločuješ, kaj se res dogaja in kaj ne, tudi če skušaš biti kritičen. Ni prijetno. V takih trenutkih rabiš pomoč in rabiš zdravila.

To, da greš skozi tiste faze večjih doz, ki zazdravijo simptome in da se prebiješ skozi hude stranske učinke, je le ena od faz zdravljenja, ki ga izbereš, zato, da boš enkrat v bodoče lahko normalno živel.

Tako je s psihozo.

Zdaj pa ne bomo več o njej, ker se ljuidje po nepotrebnem tega bojijo. Sploh strahci imajo drug sklop težav in ne tega. Bojijo se pa vsega. to je v bistvu osnovni problem.

maja

[majč]

Čeprav sem bila strahec, pa se sedaj slačim iz te prispodobe (kdo je izumil to besedo "strahec"?!?  mi je bolj všeč počenček, strahec mi je pa kot da smo eni drekci, ki se podelamo ob vsakem izzivu...vatever...), bi ti rada rekla to:

*** jaz se ne bojim vas,...., celo družim se z vami  ***

LP 

Ja Sofie, kake tri strahce imam za prijateljice, ki se družijo z mano in uživajo v moji družbi in tem navadno ni žal. Jaz sem taka oseba, da sem pač precej empatična in kolikor znam biti udarna in divja, če je treba, enako znam delati tudi z ljudmi z občutkom in posluhom pa za njihove težave, tko da strahci, ki so se odločili mene spoznati, se me navadno niti niso bali. Oz. sploh ne. Svojih scenarijev pa z njimi v detajle v času tega, ko so imeli oni težave s strahovi, pač nisem delila.

maja