Najprej vsi lepo pozdravljeni.
Ime mi je eee....IfeelSleepy, star sem 36 let in pred nekaj dnevi mi je uspelo narediti to kar bi moral že pred 20 leti. Zdaj pa imam 4 mesece časa , da si premislim in se na zmenjeni datum NE pojavim pri psihiatru.
Mi lahko pomagate? Verjetno rabim samo nekaj vzpodbudnih besed. Še najraje pa bi majhen vpogled v prihodnje leto... leto zdravljenja. Vem, zahtevam nemogoče, a vseeno... . Kako sploh vse to poteka, kako zgleda prvi pregled pri psihiatru? Zagotovo ste se o vsem tem že na dolgo in široko razpisali, a bolj ko brskam po forumu, bolj sem zmeden.
In kaj je narobe z mano? Se mi zdi, da imam Distimično motnjo, ki se vleče že vsaj 20 let. Lahko bi rekel, da imam prav vse simptome depresije, a le nekateri so zares izraziti. Najhujši je popolno pomankanje motivacije in volje do česarkoli, tudi do življenja. Nimam samomorilnih misli, a res mi je težko živeti, obstajati. Sposobnost koncentracije imam na nivoju 3 letnega otroka. In ta stalna utrujenost, izčrpanost, zaspanost.Spat grem utrujen, zbudim se izčrpan in čez ves dan sem zaspan. Žalost, obup, nemoč... ja, tudi ta čustva so prisotna, a jih potlačim kar se da globoko. Počutim se kot televizija v »stand by« položaju. Vse deluje, elektrika je, samo noben program se ne vrti.
Kaj je sprožilo to motnjo? Lahko, da sem se takšen rodil. Imam pač tako ravnovesje nevrotransmiterjev. Nekateri se rodijo, se usedejo na stol in počakajo, da umrejo. Ko bi vsaj bilo to tudi res. Pravi vzrok pa je dosti bolj grozen. Zelo težko to sploh napišem. Imam namreč ginofobijo. Hja vem, precej nenavadno, celo bizarno, a je res. Se je začela kot sramežljivost in se razrasla v čisto pravo fobijo. Sam si povezavo med ginofobijo in distimično motnjo razlagam nekako takole: »Zakaj sem se rodil kot moški, če ne zaradi ženske? In če se na žensko odzovem popolnoma napačno, potem ne morem opravičiti svojega obstoja.« Živim brez razloga, kar tja v en dan. Verjetno sem se zato tudi »izklopil, ugasnil«.
Skratka. Zdaj, ko je že prepozno se IFeelSleepy odloči reševat, kar se rešit da. Pa se mi sploh ne sanja kaj me čaka. Imam občutek, kot da sem ob vznožju Mount Everesta obut v sandale.
Pravzaprav imam samo eno vprašanje. Imam sploh kakšne možnosti? Se splača probat? Ali pa se bo končalo tako, da bom dobil tablete s pomočjo katerih mi bo vseeno, da sem takšen? OK, to je bilo zdaj več kot samo eno vprašanje.
Bom hvaležen za kakršenkoli odziv.
