O, ja...jaz pa vem, da tudi fantje jokajo
...saj smo vsi ljudje, a ne?
Res je.
J.N., a hodiš na kakšno psihoterapijo? Meni je včasih šlo na jok tudi, ko sem se s kakšno kolegico pogovarjala o svojih problemih. Zaupaj se nekomu, ob katerem se počutiš varno in predvsem slišano. Morda tičijo v tebi težave, ki bi jih moral izraziti na glas, da bi lahko zajokal.
Poskusi.
Na psihoterapijo še ne hodim, čakam, da bom na vrsti in ne bo še kmalu, ampak prej ne bom odnehal. Hvala za nasvet glede zaupanja. Odnosi mi ne grejo najbolje in je težko zaupati, pa tudi nikogar ne zanima, kar je povsem razumljivo. Vem, da se bojim, da bi pred nekom izrazil čustva in mi je tudi zaradi tega najbrž težko zaupati. Tako da mi zaenkrat končno rešitev predstavlja psihoterapija.
Če pa ne hodiš na terapije, pa bi bilo vsekakor dobro, kajti tam imaš res samo svoj prostor in lahko govoriš kar ti pade na pamet, nič ne cenzuriraš, nič ne izbiraš besed, samo govoriš in slediš svojim mislim...in vso možnost imaš tam jokati. Tudi jaz se tega zavedam, ampak mogoče me je do sedaj zadrževal rahel sram pred tem, da bi jokala. Zadnje čase pa se mi počutje precej izboljšuje in nekako ne čutim potrebe več po točenju solz...
Razumem, ko pišeš o rahlem spramu pred jokanjem. Mene je FUL sram tega, ampak s tem se bom ubadal, ko bo čas za to, vsaj kar se tiče psihoterapije, z zaupanjem komu drugemu pa itak ne kaže kaj dobro.
Me zelo veseli, da se ti počutje precej izboljšuje.
Glede na to, da si k stavku, da ne čutiš potrebe po točenju solz, dodala
, te najbrž skrbi, če je to ok. Imaš strokovno pomoč, upam, da imaš tudi koga, ki mu lahko zaupaš. Verjamem, da ti bo uspelo doseči cilj in ti to res želim. In lepo je vedeti, da obstajajo ljudje s podobnimi težavami.
Bodi čim lepše!
