sabinca
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 7
|
 |
« Odgovori #21 dne:: torek, 07. junij 2011 ura: 14:59 » |
|
Zakaj spet jeza. Nočem ga,želim se ga znebiti, ker nikoli ni poslušal mojih misli, zavračal je moje občutke in me na koncu še krivil za vse in rada ga imam še vedno. Čutim žalost, solze se mi utrnejo, sijejo mi v očeh in jaz moram stran. Ampak prava stvar bi bila ostati, spoznati, kaj se dogaja, umiriti se tukaj. Jezna sem, ker sem se začela z njim pogovarjati o brezveznih malenkostih življenja, ker sem hotela zakriti, kako zelo ga sovražim, ker je dopustil med naju tako močno oddaljenost, da sem se nazadnje odločila zaupati drugemu. Počutim se izigrano, vrženo v prepad in on čaka spodaj, za vsak slučaj in ne naredi ničesar. Nekdo pa me zgoraj lovi in poskuša prestreči moj skok v neznano in se trudi na vse pretege. In jaz čutim veliko do obeh, jeze, žalosti, strahu in ne vem kam grem in ne vem kdo sem. Vsa ta čustva znotraj so prehuda, neobvladljiva, ne razumem jih, kot nekoč, ko sem se mogla ustavit, ker se več nisem mogla premikat. Čutim jezo, želim se premaknit v svet brez jeze in nosi me, to čustvo in hkrati me drži,hromi, ovira, ne morem ostat tukaj in ne morem naprej, ne morem od doma in nočem nazaj. Izgubljenost, zmeda to sta osnovni čustvi, ki ju čutim in vrtiljak, enkrat sem tu in enkrat me ni več. Pisanje me prizemlji, zato pišem.
|
