moji zapleti

[sabinca]

Moji zapleti….

Situacija je taka… zapletla sem se v dve zvezi. Prva je z fantom, ki me je že totalno razočaral… skupaj sva veliko let, pa se ni zresnil v teh letih. Njegove besede so, da si želi vsega, kar paše k skupnemu življenju, dejanja pa ne kažejo ničesar podobnega. Razen seveda besed, da bi vse to lahko imela, če bi se samo jaz prilagodila in šla živet k njegovim. Želi, da bi bilo vse po njegovo. Živel bi skupaj z mano, ampak pod njegovimi pogoji in na način kot mi ne ustreza. To me res zelo jezi, zato sem že kar obupala, pa ga vseeno ne morem pustiti. Enkrat sem ga že pa mi je bilo zelo težko in njemu tudi, pa sva se spet znašla skupaj. Nekaj me vleče k njemu, hkrati pa me mori, ker mi s svojim načinom zelo jasno daje vedeti, da bom v življenju z njim za vse vedno sama in bodo moje želje ignorirane.

Drugi je zelo uredu fant, zelo dobro se razumeva, pa vendar v meni odmeva strah, da so to le začetki, kaj se bo zgodilo, ko bom od njega želela več in kaj se bo zgodilo, ko me bo zares spoznal. Pri njem mi je zelo všeč, da se želi pogovoriti o vsem, da je zelo resen v svojih namenih, da se res trudi me razumeti in nimam občutka kot da ne spadam sem. Ne vem pa če sem tudi sama pripravljena govoriti o vsem, opažam da so nekatere teme zanj normalne, zame pa precej ranljive…

Ta situacija me zelo moti, spravlja me v občutke, da sem gnila, zanič, kriva… vsi ti občutki, slabi me vlečejo k tlom in me dušijo. Ko se odločam za enega ali drugega, mi je zelo težko. Težko se vidim z drugim, recimo na morju, ali  drugih situacijah. Mislim, da bi se težko navadila novega načina življenja, ampak stari način je tudi že popolnoma izčrpan.

Zadnje dni imam tudi kar nekaj misli, ki ne pašejo sem… da bom temu novemu dolgočasna in mu bo kmalu vse skupaj zanič. Da nisem tako vredna kot on…. Poskušam jih izbit iz glave, ker vem, da pašejo drugam…

[nebesno modra]

Pozdravljena Sabinca !

me vleče k njemu, hkrati pa me mori, ker mi s svojim načinom zelo jasno daje vedeti, da bom v življenju z njim za vse vedno sama in bodo moje želje ignorirane.
 
Drugi je zelo uredu fant, zelo dobro se razumeva, pa vendar v meni odmeva strah, da so to le začetki, kaj se bo zgodilo, ko bom od njega želela več in kaj se bo zgodilo, ko me bo zares spoznal. Pri njem mi je zelo všeč, da se želi pogovoriti o vsem, da je zelo resen v svojih namenih, da se res trudi me razumeti in nimam občutka kot da ne spadam sem. Ne vem pa če sem tudi sama pripravljena govoriti o vsem, opažam da so nekatere teme zanj normalne, zame pa precej ranljive…

Ta situacija me zelo moti, spravlja me v občutke, da sem gnila, zanič, kriva… vsi ti občutki, slabi me vlečejo k tlom in me dušijo. Ko se odločam za enega ali drugega, mi je zelo težko. Težko se vidim z drugim, recimo na morju, ali  drugih situacijah. Mislim, da bi se težko navadila novega načina življenja, ampak stari način je tudi že popolnoma izčrpan.

Zadnje dni imam tudi kar nekaj misli, ki ne pašejo sem… da bom temu novemu dolgočasna in mu bo kmalu vse skupaj zanič. Da nisem tako vredna kot on…. Poskušam jih izbit iz glave, ker vem, da pašejo drugam…

Vejramem, da si v dilemi in da ti je težko, ker se počutiš ujeta med dvema fantoma, med katerima naj bi se odločiila za enega... Vendar-tvoje pisanje sporoča predvsem to, da sama s sabo nisi zadovoljna. Morebiti boš nekoč srečala tretjega fanta in se ne boš odločala med tema dvema . Najprej te verjetno čaka še delo na sebi in svoji samozavesti, sprejemanju sebe kakršna si brez pritiskov o tem kako bo nekdo od zunaj to sprejel. Kaj te pravzaprav napeljuje na misel, da nisi dovolj dobra?

Mogoče bi lahko kaj več napisala o sebi, koliko si stara, kakšen je tvoj odnos s starši, kako sicer v življenju rešuješ probleme in kakšni so tvoji odnosi s prijateljicami?
Napiši kaj več in vse dobro želim

[sabinca]

Strah me je kaj bo z mano, ko se enkrat z nekom zares ustalim. Ničesar ne znam, ne vem če zmorem službo in še poskrbet za vse sama. Ne vem, če si upam, a tega si želim…

Kaj bo ko nekdo zve za vse to, da se za samozavestno žensko skriva majhna prestrašena deklica, ki rabi le nekaj razumevanja in prostor zase, za nekaj lepega končno. Iščem nekoga, ki bo to malo deklico zaščitil in hkrati dal občutek, da te deklice ni več. Želim, da zbledi in neha prosjačit za drobtinice. Želim jo objeti in ji povedati, da bo vse uredu. Bojim se njene ranljivosti, joka in bolečine…

Nekdo ob meni si zasluži resno, odgovorno partnerko, ki je morda lahko kdaj ranljiva, zahtevna, tečna, ampak ne more krpat bolečin te male deklice, ki še živi v meni  to ne bi bilo pravično.
Ne razumem, zakaj se tako zelo močno oglaša sedaj in kaj bi jo pomirilo, povzroča mi veliko nemira in tesnobe. Potrebuje pozornost in ne glede na to koliko jo dobi, ji ni dovolj. Želi vedno več in več… spravlja me ob živce… ne vem, kaj naj…

[Liber]

Si pač le človek Sabinca. Ti pa niso ravno popolni.

Ne zahtevaj od sebe preveč. Počasi se gre v hrib... 

[Sofia-Del_Sati]

Sabinca oj!

… da bom temu novemu dolgočasna in mu bo kmalu vse skupaj zanič. Da nisem tako vredna kot on…. Preveč kompliciraš! Res. Sam še to nama manjka, da začneva diskusirati, kaj če Pahor zboli, kaj če umre, kaj če Janša umre, kaj če vsi voditelji strank popušijo, kdo bo vodil državo, kaj če propade SLO, kako bomo živeli, kaj če, kaj če, kaj če...

Isto za tole: Strah me je kaj bo z mano, ko se enkrat z nekom zares ustalim. Ničesar ne znam, ne vem če zmorem službo in še poskrbet za vse sama. Ne vem, če si upam, a tega si želim… Lej, tale enkrat ne bo še tako kmalu a ne Če pa bo, pa si sestavi na list papirja svoje minuse in jih z nalogami poskušaj spraviti v pluse; STEP BY STEP!!!

Bistveno se mi zdi, da se ODLOČIŠ, S KATERIM FANTOM BI SPLOH RADA BILA, KER NA 2 STOLIH NE BOŠ MOGLA SEDETI. Tiste zadeve, ki so ti pomembne, spet naredi "+" in "-" pri obeh kandidatih, pa razsodi. Če ti že srce ne more izbrati pravega, potem se obrni na statistiko.

Osebno pa meni, iz zapisanega tole: prvi te sploh ne posluša in sliči na željo po kontroli nad tabo ali/oz. enostranskemu prilagajanju>ti njemu! Nekje ja, ne pa vedno mar ne! Oz. pri pomembnih odločitveh, sploh, kot je skupno bivanje!

Drugi te posluša, te sliši..... se mi zdi zaenkrat boljši, pa ga še malo pretipaj. Samo, namesto da bi njega pretipala še dodatno, si se ustrašila zase, da ne boš dovolj dobra zanj. Samo, če to ne bi bila, potem mu ne bi bila všeč a ne? Zakaj  hodiš čez mostove, ko pa še tam nisi?!?! Počasi se raziskujta, potem pa bo že čas prinesel razultate, ali sta za skupaj.

Najbolj bo pomembno, koliko si bosta zaveznika med sabo!

SLužba, bivanje in ostalo, pa pride in ko pride, pač pride. Težko si razlagaš kaj bo takrat a ne, še manj pa jaz tebi, zato je o tem, danes, nonsense razmišljati v tem smislu, da se sekiraš!!

Kar se tiče pa punčke, pa sam pomeni, da se v tvoji podzavesti nekaj dogaja in ali te bo zdrmalo do konca ali na pol, ali pa boš uspela rešiti še pred izbruhom. Tudi moja punčka je dolgo časa mirovala in sploh nisem vedela, da obstaja, potem pa se je pojavila, in začelo se je reševanje punčke, sebe, duše,........., - pa je uspelo!

LPS

[nebesno modra]

Strah me je kaj bo z mano, ko se enkrat z nekom zares ustalim. Ničesar ne znam, ne vem če zmorem službo in še poskrbet za vse sama. Ne vem, če si upam, a tega si želim…

Kaj bo ko nekdo zve za vse to, da se za samozavestno žensko skriva majhna prestrašena deklica, ki rabi le nekaj razumevanja in prostor zase, za nekaj lepega končno. Iščem nekoga, ki bo to malo deklico zaščitil in hkrati dal občutek, da te deklice ni več. Želim, da zbledi in neha prosjačit za drobtinice. Želim jo objeti in ji povedati, da bo vse uredu. Bojim se njene ranljivosti, joka in bolečine…

Nekdo ob meni si zasluži resno, odgovorno partnerko, ki je morda lahko kdaj ranljiva, zahtevna, tečna, ampak ne more krpat bolečin te male deklice, ki še živi v meni  to ne bi bilo pravično.
Ne razumem, zakaj se tako zelo močno oglaša sedaj in kaj bi jo pomirilo, povzroča mi veliko nemira in tesnobe. Potrebuje pozornost in ne glede na to koliko jo dobi, ji ni dovolj. Želi vedno več in več… spravlja me ob živce… ne vem, kaj naj…

Draga Sabinca !

Neverjetno lepo si opisala oglašanje svoje notranje deklice, ki postaja vedno bolj glasna in zahtevna. Meni se to ne zdi nič strašnega. Morebiti pomeni, da je - končno- prišel čas, ko ji ti sama daš del tistega česar nekoč ni dobila...Kajti pričakuješ lahko, da se bo sicer oglašala naprej in vztrajno...kar spet ne vidim kot slabo, kajti nekako te sili da začneš reševati stvari. Ne trudi se jo utišati in bežati od nje- ubežati ji ne moreš, ker je v samem tvojem bistvu...Vendar poišči terapevta, ki bo ob tebi, ko boš tej deklici dala vse tisto kar si zasluži in potrebuje...Ob dobrem terapevtu boš varna. Potem tega ne boš tako obupno potrebovala od nekoga od zunaj...In lahko boš ti ti- s svojo deklico vred.

Sabinca drži se in napiši še kaj tudi če- ko boš postala Sabina

[Arwen]

  Ničesar ne znam, ne vem če zmorem službo in še poskrbet za vse sama. Ne vem, če si upam, … 

v to pa zelo, zelo, zelo močno dvomim 

Iščem nekoga, ki bo to malo deklico zaščitil in hkrati dal občutek, da te deklice ni več. Želim, da zbledi in neha prosjačit za drobtinice. Želim jo objeti in ji povedati, da bo vse uredu. Bojim se njene ranljivosti,

malo deklico lahko zaščitiš le ti... in skrajni čas je, da ji nudiš objem!  če težko sama, pa z malce pomoči http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

[moljka]

Sabinca, podobni občutki o nemočni deklici znotraj mene obhajajo tudi mene  V bistvu sem že pri tvojem prvem sporočilu začutila nek strah, ki je zadaj, in ki je tudi meni tako poznan. Sama razmišljam takole: tisti, ki me bo imel res rad, me bo sprejel tako, kot sem, z vsemi mojimi težavami vred - še več, poskušal mi bo biti v oporo.

Poskušam pa tudi, da drugih ne bi preveč obremenjevala s težavami, ki so v bistvu bolj za ušesa moje terapevtke - če se le da. Skozi izkušnje sem nekako prišla do tega, da mojih težav ne more nihče rešiti namesto mene, lahko pa me posluša, mi stoji ob strani. Takega sedaj iščem - pa da bi se v njegovi bližini počutila dobro (sama tudi zelo potrebujem občutek varnosti). Velja tako za partnerja kot tudi za prijatelje  Seveda se pa tudi jaz trudim, da pri teh odnosih ne bi igrala nekoga drugega, kot sem to počela prej, ko se mi je zdelo, da moram biti močna, sposobna, odgovorna, samozavestna....

Drugače se pa zelo strinjam z nebesno modro  Meni se zdi, da je sedaj čas, da poskrbiš zase, na kar te opozarja ta mala deklica znotraj tebe 

[Slavka]

Sabinca 
Tudi jaz sem tista, v kateri joče majhna deklica, ki hrepeni po pozornosti, ljubezni in varnosti, ki je ni bila deležna takrat, ko jo je rabila. V vsakem od nas se "skriva" več delčkov...in v določeni situaciji pridejo ti delčki na plano in nas opozorijo nase...na to, kaj rabi(m)jo. Jaz sem to malo deklico "srečala" pri psihoterapiji...jo objela, potolažila in ji povedala, da je sedaj na varnem. In kadarkoli spet začutim, da se oglaša, jo poslušam in poizkušam ugotoviti, kaj mi želi povedati.
Zagotovo tudi tvoja mala deklica nosi s sabo sporočilo...nekaj želi..prisluhni ji...prisluhni sebi. 

[sabinca]

Hvala vsem za odgovore.

Spet tesnoba…

Kako umiriti telo in svoje misli… z izbiranjem vsega tega (delom, študijem…)… panika v telesu, trebuhu, nelagodje, občutek tesnobe, kdaj se bom ustavila… je to mogoče? Odpor, do vseh in vsega je prestopil vse meje, meji že na gnus, do ljudi, do sebe… Izkušnje, ljudje drvijo mimo mene… vseeno mi je za njih, apatično jih gledam in nekaj boli, ampak vse skupaj je že prešlo mero bolečine… preveč je. Rada bi spala in se naspala. Nimam moči uredit svoje življenje in vse poti se zdijo tako zelo napačne, slabe izbire.

[Slavka]

Sabina  , vse to kar občutiš so znaki depresije in tesnobe...ko želiš samo spati in nimaš moči za spopadanje z življenjem, ko čutiš izčrpanost in nemoč...Čas je, da poiščeš pomoč, če sama več ne zmoreš naprej, da te depresija ne potegne še bolj na dno.
In zavedaj se, da napačnih odločitev NI...so samo dobre in slabe odločitve, katere bomo povlekli, pa odločamo sami...morda se ti zdi, da trenutno ne delaš nič prav, a ko boš čez čas pogledala nazaj, boš ugotovila, da so te ravno ti dogodki pripeljali naprej... 

[Sofia-Del_Sati]

Spet tesnoba…

Kako umiriti telo in svoje misli… z izbiranjem vsega tega (delom, študijem…)… panika v telesu, trebuhu, nelagodje, občutek tesnobe, kdaj se bom ustavila… je to mogoče? Odpor, do vseh in vsega je prestopil vse meje, meji že na gnus, do ljudi, do sebe… Izkušnje, ljudje drvijo mimo mene… vseeno mi je za njih, apatično jih gledam in nekaj boli, ampak vse skupaj je že prešlo mero bolečine… preveč je. Rada bi spala in se naspala. Nimam moči uredit svoje življenje in vse poti se zdijo tako zelo napačne, slabe izbire.

Tesnoba, ko pride, vedno tudi odide.

Se pravi, ko pride, takoj imej na umu, da bo odšla! Zato se samo umiri, nič ne počni, pojdi počivat in misli na lepe stvari, ali pa na nič. Kar ti paše! Samo, da ti je OK.
Ali pa postoj ob oknu in opazuj naravo, okolico.... vse živi, je in bo, s tabo ali brez, tam bo! Zato, ker z njimi nisi čustveno povezana, ne boš čutila neg. čustev do stvari zunaj, ampak bodo v tebi samo misli in opazovanje.... bloka, avtomobilov, lučk, - govorim za ne-natur zadeve, če pa imaš naravo, pa itak.... GO! gledat! NARAVA=POVŠTR ZA MOJO DUŠO

Da se ti ljudje gnusijo in vsa situacija, je to samo znak prenatrpanosti v tvoji duši. Vse se ti je nabralo, nisi uspela popucati v sebi, in sedaj se je že toliko navleklo nesnage, da ne veš, ali bi pospravila in razbrskala dobre zadeve, slabe pa vrlga stran, ali pa bi raje odšla kar spat.

Zaenkrat izberi počitek! Da pride moč! Z njo volja! in z njo zagon! Potem pa boš vstala in se lotila dela!!! 

Lp-S.

[sabinca]

Občutki zavrženosti, zapostavljenosti, popolne ignoriranosti so spet na višku. Ne želim se več boriti proti njim… pustim jim prosto pot, da tečejo po mojem telesu, začenjajo se nabirati v mojem trebuhu, čutim jih kot da bi majhne bucike počasi prebadale moj trebuh in se z neznansko hitrostjo premikale od trebuha navzgor… pospešujejo moje dihanje, pustim, da ta pekoč občutek ne preneha. Napolni vse dele mojega telesa in komaj ga še prenašam. Solze se ulijejo iz mojih oči, hitreje diham, slab občutek me preplavi, pa se prepričam, da zdržim in ne zbežim. Iščem besede tolažbe, da bi zmanjšale občutek napetosti v mojem telesu in odpovem. Zaprem oči in odmislim bolečino, ki me skeli vsepovsod.

Zjočem se… pogrešam stik, objem, pogovor. Pogrešam nekaj… ne prvega fanta, ne drugega, nekaj čisto
drugega L. Strah me je… ne vem točno česa, ta skeleč občutek v predelu trebuha ne popusti, zahteva svoje. Ko sem sama, se pojavi napetost v telesu, ko je zraven en, napetost izpuhti. Zamenja jo občutek krivde, ki ga lahko prenesem, je lažji od tesnobe, ko sem sama.

Hvala vsem za odgovore

[Suzy]

Sabinca

Ne obupat,ne se predat,...treba se je borit do zadnjega diha,...objem!!!

[nebesno modra]

Občutki zavrženosti, zapostavljenosti, popolne ignoriranosti so spet na višku. Ne želim se več boriti proti njim… pustim jim prosto pot, da tečejo po mojem telesu, začenjajo se nabirati v mojem trebuhu, čutim jih kot da bi majhne bucike počasi prebadale moj trebuh in se z neznansko hitrostjo premikale od trebuha navzgor… pospešujejo moje dihanje, pustim, da ta pekoč občutek ne preneha. Napolni vse dele mojega telesa in komaj ga še prenašam. Solze se ulijejo iz mojih oči, hitreje diham, slab občutek me preplavi, pa se prepričam, da zdržim in ne zbežim. Iščem besede tolažbe, da bi zmanjšale občutek napetosti v mojem telesu in odpovem. Zaprem oči in odmislim bolečino, ki me skeli vsepovsod.

Zjočem se… pogrešam stik, objem, pogovor. Pogrešam nekaj… ne prvega fanta, ne drugega, nekaj čisto
drugega L. Strah me je… ne vem točno česa, ta skeleč občutek v predelu trebuha ne popusti, zahteva svoje. Ko sem sama, se pojavi napetost v telesu, ko je zraven en, napetost izpuhti. Zamenja jo občutek krivde, ki ga lahko prenesem, je lažji od tesnobe, ko sem sama.

Hvala vsem za odgovore

Sabinca pozdravljena še enkrat !

Ko berem tvoje opise, se mi zdi, da tako dobro čutiš svoje telo, tako dobro veš, da nekaj mora biti razrešeno...Kako je z možnostjo psihoterapije? Si jo ahko tako ali drugače privoščiš? Sicer je samo moje mnenje, ampak glede na tvojo "dojemljivost" kakor jo čutim iz tvojega pisanja, menim, da bi ti lahko pomagala.

Želim ti, da zaživiš na polno

[Sofia-Del_Sati]

Sabinca....

Tole...

Sabinca

Ne obupat,ne se predat,...treba se je borit do zadnjega diha,...objem!!!

al pa še enkrat prebrat nasvete. 

[sabinca]

Nekaj je narobe. Spet. Narašča tesnoba in meni je dovolj teh občutkov. Mi bo kdaj dovolj dobro med drugimi? Se bom s kom počutila zares dobro, domače in se bom lahko končno prepustila? Težko mi je živeti s seboj, iz dneva v dan so stalne borbe in vse skupaj je preveč. Preveč je nerganja v moji glavi, preveč je poskušanja, da bi vzdržala tik nad površjem. Vsakodnevno jutranje prepričevanje, da bo šel tudi ta dan mimo in da ga bom preživela. Izogibanje situacijam, izogibanje njima, drugim… vsak dan eno in isto. Ko je že eno vprašanje preveč, ko bi se samo skril pod odejo in prebil tam naslednje tri tedne. In potem se zbudiš čet tri tedne in še vedno ne veš česa te je strah in pred čem bežiš. Koga se izogibaš in koga želiš pustiti blizu. Od tesnih stikov z enim, do izogibanja drugemu in obratno in ljudje zares nič ne pomenijo, včasih so breme, včasih dajejo občutek domačnosti. Kaj je prav in zakaj vsakemu dobremu občutju vedno sledijo še slaba.

Pišem, kadar mi je težko.

[Arwen]

a tole

malo deklico lahko zaščitiš le ti... in skrajni čas je, da ji nudiš objem!  če težko sama, pa z malce pomoči http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

(al pa kaj podobnega) pa ni opcija?

[Sofia-Del_Sati]

Sabinca, kokrkol se boš skrila pod odejo in ne glede za koliko dolgo, vedno boš čutila tesnobo, ko prideš ven; zato, ker gre le ta s tabo not in je tvoj spremljevalec, dokler ne razrešiš težav............. vseeno na kak način, samo, da deluje! In da ti je ql.

Dokler pa miruješ ali se skrivaš, bo strah vedno, hočeš nočeš ob tebi.

Lp-S

[sabinca]

Slabi občutki, da mi ljudje hočejo samo slabo, da je svet nevaren prostor. Kjer me lahko vsak ogrozi, kjer ne znam postavit svojih obramb na način, da bi bilo varno, ustrezno in ljubeče okolje zame. Zakaj deluje vse tako ogrožajoče? Zakaj se vsi ljudje zdijo slabi in privoščljivi. Komu zaupam? Zakaj? Strah me je. Ljudi, večinoma in ne maram življenja brez ljudi. Stalna dilema. Ali so ljudje res tako nevarni, ali je to zgolj slika v moji glavi? Danes sem res žalostna in razočarana nad ljudmi in celim svetom. Partnerju zaupaš in v naslednjem trenutku ti obrne hrbet in ti pokaže, da si za vse sam na svetu. Ko se počutiš najbolj golega, ko poveš nekaj, kar je celo zate preveč in potem dobiš od nekoga, ki te ima rad, nazaj obsojanje, nobene podpore, se ti vse podre. Upanja ni več. In spoznaš nekoga, ki te razume, ampak občutek ni pravi. Obupala sem.

Arwen, hvala, nisem razmišljala o tem. Hvala za odgovore.