Baysha
Aktiven član/ica

Odsotni
Prispevki: 127
|
 |
« Odgovori #41 dne:: ponedeljek, 04. april 2011 ura: 22:25 » |
|
Pozdravljeni vsi!
Joj khmer…to si tako lepo napisal, da si me pustil čisto brez besed. Tvoje besede so se me res dotaknile…jokala sem kot dež…toda to je bil nekakšen očiščevalni jok, kar je najbrž uredu. Tako sem se našla v teh besedah, da si ne moreš predstavljati…kot bi imel telepatske sposobnosti. Hvala ti. In hvala vsem.
Moje trenutno razpoloženje je boljše….z občasnimi nihanji oz. valovanji razpoloženja (kot se je izrazil khmer). Še vedno so trenutki v dnevu, niti ne vsak dan, ko se kar ulije z mene…in potem jokam in jokam in jokam in sem na konci vsa zadihana in izčrpana. Je pa veliko bolje…počasi začenjam dihati, vrača se tista moja rutina, notranji mir, osvobojenost…čutim kako počasi priteka nazaj…končno sem spet začutila stik s sabo, ki pa še ni tako pristen kot pred zvezo, sem pa na dobri poti…vsaj mislim, čutim tako. Še vedno je najhuje med vikendi in zvečer preden grem spat.
No, po hudo depresivnem petku, sem vikend izkoristila dokaj lepo in konkretno. V soboto in nedeljo sem bila s psoma v hribih. V nedeljo popoldan pa me je prijatelj potem peljal še na izlet z motorjem…no, verjetno še ne veste, da sem strastna motoristka. Posledično sem vsa zapečena v glavo in imam prehlajene oči, da se mi nonstop rosijo…hja, večina bi mislila da jokam.
Bivši pa se mi pričenja smiliti. Nekako slutim, da mora biti v sebi zelo zmeden, preplašen, ranljiv, nemočen in nesrečen…čeprav se na ven kaže srečnega, močnega, neranljivega. Večkrat se je namreč pohvalil, da se je karakterno vrgel čist po mami in da je posledično tako zelo močna osebnost, ki jo nič ne more zlomiti. Želim si, da bi mu bila sposobna pomagati, pa mu nisem. Verjetno mi tega niti ne bi dopustil, saj bi tako kot vedno zagovarjal mamo…jaz pa bi izpadla kot da mu želim slabo. Sicer pa je verjetno najbolje, da se v družinske zadeve ne mešam. Njabolj me trenutno boli zavedanje, da me nikoli ni imel rad, da se je le pretvarjal, silil k ljubezni, ki je ni bil sposoben. Ne bom pozabila, ko mi je rekel, DA SEM ZELO SIMPATIČNA OSEBA, NOTRANJE TAKO ZELO LEPA… DA ČE MU Z MANO NE BO USPELO, MU Z NOBENO NE BO….DA PA NE RAZUME, ZAKAJ DO MENE NE MORE ZAČUTITI TISTIH PRAVIH ČUSTEV…IN DA SE HOČE POTRUDITI DA JIH BO. Sam jaz vem, da se čustev ne da izsiliti. Boli to, ko vidim, kako malo je zaupal vame, v najino vezo…kako šibka je bila ta njegova navezanost name….da sta že dve mamini besedi porušili vse kar sva uspela zgraditi. Glede mame pa ne vem kaj bi rekla…nisem vajena takih oseb…mislila sem da tole obstaja le v filmih. Preveč sem preprosta in očitno naivna, da bi verjela, da tudi blizu okrog nas živi tako vzvišen folk.
Res hvala vsem, ki mi stojite ob strani. Težko dojemam, da mi pomagajo popolni neznanci, človek ki sem ga imela rada in sem mu dala vso sebe, pa mi je takole obrnil hrbet. HVALA VAM!
|