Samo začasna kriza ali kaj globjega?

[Myxamatosis]

Lep pozdrav.

Hm...sploh ne vem kje naj začnem...morda s kratkim uvodom.

Stara sem 23 let, redno študiram in ob študiju še delam preko študentskega servisa. Sama zase bi rekla, da se trudim gledati na življenje realno, torej brez večjih fantazij, pač tako kot je, skupaj z vsemi dolžnostmi. Večinoma sem velik flegmatik (vsaj bila sem) z večjim delom melanholika. Ljudje, ki me poznajo zgolj površinsko bi (verjetno) rekli, da sem precej zadržana, resna, morda celo plašna in sramežljiva. Kar tudi sem, če se pogledam z njihove perspektive. Vendar potrebujem le malce več časa da človeka malo bolje spoznam in se mu odprem, zaupam. Bi rekla da je to le neka vrsta previdnosti, ker smo si ljudje zelo različni in nikoli ne veš kaj laho pri drugih pričakuješ in kaj boš zares dobil. Mogoče so za to krive tudi nekatere slabše izkušnje z odnosi med ljudmi in zaupanjem pa vseeno iščem oziroma se trudim da bi v sočloveku, ne glede na njegova dejanja videla predvsem tisto dobro, ki je v njem. Mislim tudi, da imam odličen čut za sočlovekovo počutje in mišljenje - torej zelo hitro lahko presodim kako se počuti in kaj si misli, in to sprejmem, razumem in ne obsojam (za razliko od večine ljudi).

No, zdaj pa pridejo na vrsto moje težave. Kot sem rekla, redno študiram (2. letnik študija) in ob tem še delam, saj si moram razen hrane in bivanja doma vse stroške kriti sama. Problemi pa so se mi začeli pojavljati lansko jesen, ko sem morala septembra opravljati več izpitov. Že več let pred tem, nekako z začetkom najstništva morda že prej, me je začela mama opozarjati na znake depresije, kar pa se mi je zdelo smešno in sem povezovala s svojim karakterjem. Pač ja, končala sem OŠ, začela se je puberteta in nekaj časa me je kar razganjalo od uporništva, ponavljala sem 1. letnik SŠ, vendar sem se po tem precej umirila in kar dobro končala to SŠ. Aha, naj omenim še to, kar je bilo verjetno tudi razlog za skrbi moje mame. Nekako od 6., 7. razreda OŠ sem redno prakticirala samopoškodovanje - najprej zgolj iz radovednosti, kasneje je prišlo v navado sploh ob psihičnih stiskah, ko je bolečina ki sem si jo prizadela namenoma pravi balzam za duševne bolečine (slaba samopodoba, probelmi s starši, problemi med starši ipd). No, to navado sem s koncem SŠ počasi opustila, ampak se mi dozdeva, vse bolj ko razmišljam o tem, da je bil razlog opustitve le mnenje drugih ljudi, ko so opazili moje brazgotine predvsem po rokah in me začeli spraševati osebne zadeve, izražati pomilovanje in širiti govorice da sem čudna. Ampak govorice me še najmanj motijo, moti me izogibanje in slabo mišljenje ljudi o meni, ki me sploh ne poznajo dobro in so polni predsodkov. Naj se vrnem nazaj. Torej, v SŠ sem se umirila, nehala hodit ven, visela sem doma več ali manj, krog prijateljev se je skrčil na 2 osebi, še bolj sem se zaprla vse, imela črne in sive misli o sebi svetu ter smislu/nesmislu življenja. Resno me je grabila panika ko sem morala spoznavati nove ljudi...in spet če obrnem zorni kot, ni čudno da so si potem mislili o meni, karkoli so že mislili (vsekakor ne najboljše). Potem sem se vpislala na fax, zapravila eno leto saj me je bilo na tem faxu groza in strah ene profesorice, ostali predmeti pa me niso dovolj pritegnili....zato sem opustila študij, se vrgla v honorarno delo in čepela doma sama s slabimi mislimi. Za to leto bi res lahko priznala da je bilo najbolj depresivno v vsem mojem življenju, vrnile so se tudi slabe navade. Izogibala sem se ljudem, saj nisem hotela nikogar pripeljati v naš dom in naše družinske razmere, kar pravzaprav še vedno počnem, saj resnično nočem da kdo, ki mi je ljub spozna družinske razmere in me še zaradi tega obsoja. Vendar se to področje počasi ureja in morda bom še letos lahko koga brez strahu in nelagodja popolnoma sproščeno pripeljala domov. Ker, zaradi tega sem se na veliko izogibala tudi ljubezenskih odnosov, pa vsi vemo da človek rabi biti ljubljen, tako da mi tudi ta potreba ni zadovoljena in sem občasno močno žalostna tudi zaradi tega. Ok, zdaj pa res k aktualnim težavam.

Fax imam 5 dni na teden, vsak dan dopoldne po približno 6 ur, prisotnost je obvezna, torej pogoj za nadaljevanje študija. Študentsko delo pa opravljam vsak petek popoldne, 6-8 ur, vsako soboto in do ne dolgo nazaj tudi vsako nedeljo. Nedeljam sem se za enkrat odpovedala saj sem nujno potrebovala vsaj en prost dan da se spočijem, naspim... Vendar sem začela opažati naslednje: zjutraj se komaj pobiram iz postelje, večkrat zaspim in imam potem težave z opravičili (sprejemajo le zdravniške). Čez dan se komaj vlečem in ko pridem iz faksa ne morem drugega kot spat ali počivat, koncentracija za učenje je na nuli, motivacija pa tudi zelo tam tam. Da ne omenjam koliko energije imam za delo - približno nič. Hkrati pa si ne morem pomagat, ampak vsakič ko pomislim, koliko sem zaradi utrujenosti, izmozganosti zamudila (lahko bi opravljala že več izpitov pa jih preprosto nisem mogla) in kako majhen je moj prihodek, me zagrabi strašanska panika, srce mi podivja, ne morem dihat, stiska me v prsnem košu, tresejo se mi roke (to se mi zadnje čase dnevno dogaja) in ob tem se vržem v iskanje rešitev, organiziranje obveznosti ipd in po večurnem delu sem totalno izčrpana, samo še uležem se lahko. Pojavljajo pa se mi tudi stvari kot so popoln izpad menstruacije, ginekologinjo je strah zame zaradi povišanega krvnega tlaka, nekaj malega sem brez truda v to smer shujšala, ne morem zaspat če pa že se zbujam ob 4h, 5h zjutraj čisto uničena, če vzamem kaj za uspavat se tudi ne zbudim naspana, uglavnem nikoli se ne naspim. Bila sem že pri osebni zdravnici zaradi tega pa mi je rekla da pokadim preveč cigaret, čeprav sem jaz njej lepo povedala da kadim zato ker ne morem spat in sem živčna. Pa me je le odpravila z nasvetom naj zmanjšam kajejne, naj se gibljem v naravi (kar se, skoraj vsak dan) in da gre mogoče vendar dvomi, za probleme s ščitnico, zato sem morala dat urin in kri venda re ni izkazalo nič posebnega pa tudi meni se je zamerila zdravnica tako da po tem nisem šla več k njej prosit za nasvet in pomoč.

Te moje težave se iz dneva v dan večajo, jaz pa ne vem več kaj naj naredim ampak tako ne bo šlo več naprej saj sem resnično že totalno izčrpana, glava me boli brez prestanka, nemirna, živčna in v velikih skrbeh kako naj se lotim in uspešno prebijem skozi obveznosti in življenje. Čutim, da tako ne bo šlo več dolgo in samo še čakam da me prizadane kaka hujša oblika bolezni, da ne bom mogla delat niti toliko kot delam zdaj in bom čustveno, psihično in fizično popolnoma propadla. Že zdaj sem precej na dnu, drugače se nebi spravila takole pritoževat se po forumu 
Za vsak nasvet bom res hvaležna.

[Nia2]

lep pozdrav!

Nekak se najdem v tvojih vrsticah,...sama sem pri 24 letih bila na podobenm kot ti, in sicer delala preko študenta, študirala, živela na svojem in imela občutek da ne bom zmogla iz mesca v mesec...
Zaspala sem sicer normalno ampak zbujala sem se že ob 3 zjutraj in bila čisto uničena ko je bilo treba kaj naredit, se skoncentrirat...skratka ni blo veliko od učenja, p aše na delu sem imela kar precej odgovorno nalogo ...stresno je bilo!

Če grem zdaj neko svetovanje po mojem ne bo kaj veliko uporabnega, saj sem se jaz odločila za faks..delo sem pustila in se preselila k staršem. Na tak način sem lahko zaključila fakulteto. Če bi pa ostala pri delu po mojem še danes ne bi uspela...

Seveda to ej le moja izkušnja, ti veš najbolje kaje je tebi pomembneje.
Sicer pa znake ki jih opisuješ so se meni tudi dogajale-zdravnica je povedala da je to pregorelost.

Pazi nase in na svoje zdravje!

lp

[utrujena]

pisala si, da ne upaš nikogar pripeljati domov zaradi razmer doma. napiši nam, kakšne so te razmere, mogoče je tudi to vzrok tvojih težav.
po tvojem opisu bi jaz rekla, da je depresija. zato tudi utrujenost, nekoncentracija, nespečnost...
dobro bi bilo, da bi se pogovorila s kakim strokovnjakom, psihiatrom. on bi ti bolj znal razložiti. jaz ti ne morem postaviti diagnoze in dati zdravil. lahko ti samo svetujem, kaj narediti oz pokazat pot naprej.

poglej na forumu za psihiatre.

[Myxamatosis]

razmere doma.... starša sta poročena, imam še mlajšega brata (17). Odkar pomnim je družina v razsulu, starša se že od rojstva brata konstantno pričkata, vpijeta en na drugega, in podobne....ko sva bila mlajša je mama redno dvigala roko nda nama, oče nikoli. Mama je bolj koleričen človek, ki zgleda želi imeti vedno svojo, prvo in zadno besedo, ki seveda po njenem vedno ustreza resnici, in se je nikakor ne da prepričati v kakšno drugo smer mišlenja ali spremembo mnenja, pač vedno ima prav pa naj se sliši še tako zgrešeno. Je tudi zelo stroga in disciplinirana sama do sebe in to zahteva tudi od drugih. Oče je po karakterju bližje meni, flegma, nič kaj ga ne zanima preveč, če ima možnost se skrije v miren kotiček in dan preživi pred tvjem in časopisom. Brat pa je vse bolj uporniški, mislim da ima tudi že psihične probleme, sega po drogah in kriminalu. Nevem kaj naj še povem, recimo tipičen dan zgleda pri nas takole: med 6 in 7 uro zjutraj vsi vstanemo in se poberemo vsak v svojo službo ali šolo. Ko pridemo domov ponavadi oče skuha kosilo zase in za naju z bratom, nato počne vsak kar hoče. Zadnja prihaja domov mama, ki ima kup glasnih pripomb še preden se sezuje in odloži torbico, vedno je nekaj narobe, vedno se rabi "spucat" na nas ker je imela slab dan v službi, vedno ima kaj za pripomnit. Ponavadi za vse krivi očeta, predvsem za slabo vzgojo sina in mene in poledično za vse kar midva po njenem narediva narobe. Brat se ponavadi po hitrem postopku pobere nekam, oče vklopi ignor, ostanem pa jaz, ki skušam zadevo pomirit, pa se ponavadi konča s tem da poslušam večurne litanije o očetu, njegovih napakah, mojih napakah in kako zelo velike nule od ljudi smo mi trije. Sem se že sprijaznila s tem da mama veliko govori in da se ne da spreminjat njenega mnenja, ampak mi je čudno, glede na to da študira transakcijsko analizo in se uči da bo nekoč psihoterapevtka, kako bo ona pomagala ljudem ko pa nima niti najmanjšega občutka za človeka, norčuje se iz mojega slabega počutja in me pomiluje, nima nobenega osnovnega sočutja....res nevem kako bo in me že zdaj skrbi komu vse bo še bolj uničila življenje s svojimi takoimenovanimi psihološkimi terapijami...

[martinca]

...ko sva bila mlajša je mama redno dvigala roko nda nama, oče nikoli. Mama je bolj koleričen človek

Sem se že sprijaznila s tem da mama veliko govori in da se ne da spreminjat njenega mnenja, ampak mi je čudno, glede na to da študira transakcijsko analizo in se uči da bo nekoč psihoterapevtka, kako bo ona pomagala ljudem ko pa nima niti najmanjšega občutka za človeka, norčuje se iz mojega slabega počutja in me pomiluje, nima nobenega osnovnega sočutja....res nevem kako bo in me že zdaj skrbi komu vse bo še bolj uničila življenje s svojimi takoimenovanimi psihološkimi terapijami...

Ali je to sploh mogoče    Ženska ki je tepla svoje otroke, ženska ki ne kuha,  je pa dovolj zdrava za zajebavanje domačih, pa bi zdaj rada dosegla še moč in avtoriteto pri ljudeh v stiski Če še sama sebe ni bila sposobna obvladat ne nekoč ne danes in z ničemer zadovoljna in še izkorišča vs eokoli sebe?
To pa ne morem verjet, pa taka nesamokritičnost! To pa je zdaj res za premisliti, kje si kdo poišče pomoč in komu se zaupa. Mislim kako pa bi taka ženska svetovala osebi, ki je npr. žrtev psihičnega nasilja dominantne , neuravnovešene, v otroštvu do njega fizično nasilne matere, če pa je sama enako usrana?  Nekdo ki se ukvarja s tem, pa bi ja moral bit normalen in nemanipulativen, psihično nenasilen človek !

Ne verjamem več v nobeno poštenje. Če lahko taka pametuje in svetuje drugim ljudem, potem lahko VSAK! Kaj res  ni nobenih pogojev, kdo sme sprejeti takšno šolanje in kasneje takšno pomembno službo?  Saj očitno ni nobene zapreke, samo denar je treba in si tudi taka neuravnošena oseba plača  predavanja, denar pa dobi na račun materialnega izkoriščanja redno šolajoče se hčerke! Ko pa hčerka ne zmore vseh obveznosti sproti, pa jo taka oseba zmerja z nesposobno! Ja, enim manipulantom pa je res veliko do tega, da bi imeli tudi uradne žige za to, da je njihovo mnenje vedno pravilno in čeprav je v njihovem lastnem življenju vse narobe v negativnem smislu, bi bili radi uradno tud za druge najbolj pametni....  Upam da je to redka izjema in da so med dušeslovnimi svetovalci v glavnem sami dobri ljudje.

[utrujena]

Myxamatosis, tvoja mama je podobna moji. čisto enako se dogaja pri nas. vem, kako psihično uničuje tebe, ko slišiš mamo vpiti že na vratih. ma čisto isto je pri nas doma.
edina rešitev, ki jo vidim je, da greš na svoje, drugače te bo psihično še bolj uničilo.
jaz sem vedno trpela njene izpade in sem bila tiho. enkrat mi je bilo dovolj in sem začela nazaj ugovarjat, ker se mi ni zdelo pošteno, da me po krivici krega in zaničuje.
kar pike dobim, ko vidima da je še nekje enaka mama, ki ne zna z družino.

[Myxamatosis]

pa dobro, res je daleč od ideala tale moja mati, pa vseeno, tudi ona je imela težko mladost oz ni imela otroštva - oče alkoholik, mama z dvema službama in tremi otroci za katere je morala skrbet in ni znala drugače kot z dretjem in nasiljem vzgajat otroke....in glede na te res težke razmere, mislim da jo je moja mama odnesla še kar uredu....to kar nam dopoveduje v samem bistvu ni zgrešeno (morate bit pošteni, delavni, resnicoljubni...) ampak način, ko to govori, ko se praktično ves čas dere, njeni očitki, ki so posledica tega da je sama zaradi tega kar je videla pri sebi doma postala perfekcionist in velik deloholik, to me moti. Ker sama nikoli ni imela psihičnih težav, in jih niti najmanj ne razume...ok, ja, je prebrala neskončno veliko knjig o tem, ampak je le drugače če si sam dal to čez in se zavedaš kako grozno je to... Njej se zdijo depresivni ljudje šibki, ker niso sposobni sami se rešit tega obupa, ker niso sposobni spremenit pogleda na življenje.... posledično se ji tudi zdi da so taki ljudje bolj ali manj leni, ker se ne spravijo vsaj nekaj počet...
Res verjamem da ni namerno zlobna, le ne razume tega, in mislim da si resnično želi pomagat ljudem, le napačen način za to je izbrala, saj mislim da sama nikoli ne bo dojela kako zelo lahko depresija spravi človeka na rob, v obup in žalost...hkrati pa mislim tudi, da če bi bila res tako zelo zgrešen človek za opravljanje nalog psihoterapevta, bi ji njen profesor že zdavnaj povedal da se mu ne zdi primerna za to. razen če mu gre samo za denar in ne za zdravje svojih učencev in njihovih bodočih strank.

Jaz bi se zelo rada preselila čim dlje stran od doma, ampak kaj ko mi moji nizki prihodki tega ne dopuščajo, in mislim da mi dokler ne končam študija tudi ne bodo, ker preprosto nimam več časa da bi lahko še kako uro porabila za delo in niti ne zmorem več delat toliko ko sem do zdaj, ker mi vsakič ko grem delat pade razpoloženje pod nulo, v službi se pa iz dneva v dan počutim bolj klavstrofobično.
Aha, še glede "materialnega izkoriščanja" moje mame - ni res da bi me na ta način izkoriščala, vedno mi je bila pripravljena dati denar, vendar le pod svojimi pogoji, ki pa se meni nikoli niso zdeli sprejemljivi...kaj naj rečem, sem dovolj trmasta da se ne bom uklanjala pogojem za katere vem da jih ne mislim izpolnjevat, zato sem si raje poiskala službo.

[Suzy]

Pozdravljena Myxamatosis

Hudo mi postane ob prebiranju takšnih postov,najbrž zato ker sem sama bila deležna veliko
ljubezni s strani staršev,čeprav tudi ni bilo vse idealno a med nami je bila neka vez,katero je še
čutiti danes.
Res,da so starši vzor svojim otrokom in ti se učijo od njih,pravzaprav naj bi bili otroci ogledalo staršev
pa vendar so tukaj pomembni tudi drugi dejavniki in okoliščine,ki vplivajo na razvoj.
Ne razumem tvoje mame,če je imela že tako težko otroštvo zakaj ponavlja vzorce staršev,saj je sama
izkusila kako je bilo hudo njej.
Če bi jaz izkusila hudo otroštvo,bi vsekakor želela,da moji otroci tega ne doživijo in bi se na vso moč
trudila jim dat breskrbno otroštvo.
Torej je tvoja mama ni odnesla dokaj vredu,to kaže njeno vedenje,....temveč je na njej pustilo nasilno
otroštvo dokaj velik pečat.
In tukaj se pri meni poraja še eno vprašanje;zakaj oče,ki bi naj imel enako besedo v družini ne stori
oz.ni storil ničesar za vajino dobro?
Mislim,da ni ravno flegmatik temveč se je podredil ženi.Vsekakor se bi moral postaviti na vajino stran in
nekaj ukreniti glede tega.On se pa le skrije v miren kotiček s časopisom in odklopi vse.
Pogovori se z njim,zaupaj mu svoje občutke,misli,....pa brata bo treba usmerit na pravo pot.
Želim ti vse dobro in drži se

[Arwen]

Ker sama nikoli ni imela psihičnih težav,

o, pa jih ima... in to ogromno 

[Myxamatosis]

pa jih ne priznava 

Še eno vprašanje - šla sem k osebni zdravnici in ji opisala svoje težave....med svojim glasnim razmišljanjem je omenjala tudi možnost depresije in anksioznosti, vendar se je potem vse skupaj končalo z napotnico za nevrofiziologijo...kako je to možno? mislim, nisem ji direkt rekla da se mi zdi da sem depresivna, sem ji pa podrobno opisala vse težave vendar se je zapičila predvsem v nespečnost in izgubo menstruacije brez razloga...pa ji potem rajše nism ugovarjala, ker je precej resna in uradna tale naša šolska zdravnica. Zdaj pa nevem kaj naj, ker mam občutek da mi obisk nevrofiziologa pri katerem je čakalna doba 9 mesecev in bog ve kdaj bom na vrsti ne bo kaj preveč koristil...

[smotkica]

živjo!

odidi zopet k zdravnici in ZAHTEVAJ napotnico za psihijatra. lepo in vljudno ji povej, da meniš da imaš težave z tem i da bi rada se pogovorila z strokovnjakom za to področje...

jaz mislim da ti se je le nabralo vsega. vprašaj se če si nisi zadala veliko preveč nalog. in sicer to da študiraš, delaš, živiš na svojem se mi zdi izjemno naporno in te občudujem    vendar hkrati razumem da recimo dela ne moreš opustiti saj po tem nebi mogla študirati, če pa ne doštudiraš ne boš imela nič od boljše prihodnjosti (vsi tako mislimo, vendar ni nujno tako, študij nam je zagotovilo za boljšo prihodnjost  )

vendar menim, da čisto vsak človek potrebuje sprostitev.. ti pa se niti ne moreš sprostiti, ker si v neprijetni situaciji.  na žalost, sprejeti boš morala neko odločitev s katero si boš olajšala življenje vsaj malo.

drži se 

[toja]

Myxamatosis...ni se ti potrebno vračat nazaj k tvoji zdravnici...nisem zasledila od kje si,
pa kljub temu, sama si poišči psihiatra ker je tvoje stanje res podobno kot sama ugotavljaš
depresiji ali anksioznosti....pokliči najbljižnjo psihiatrično ambulanto in se naroči...kolikor
je meni znano in tako je v več krajih SLO, zanj ne rabiš napotnice...

Ne odlašaj, vsak dan ti podaljša zdravljenje...

[Arwen]

pa jih ne priznava 

s tem, da človek nekaj ne prizna to še ni znak, da tega ni....

m v nespečnost in izgubo menstruacije brez razloga...

in to dvoje je lahko tudi zaradi depre...

[Myxamatosis]

Vse bolj razmišljam da bi se res kar sama spravila do psihiatra. Pa sem malo gledala po strani slovenskega inštituta za psihoterapijo in sem se čisto zmedla 
Ni mi čisto jasno, a so pri njih samo psihoterapevti (in kaj točno je razlika med specializantom psihoterapije in psihoterapevtom, da je tudi v ceni ure nezanemarljiva razlika) ali tudi kak psihiater? Oziroma, če kaj veste, h kateremu psihiatru v Ljubljani ljudje največ zahajajo in imajo dobre izkušnje? pa da po možnosti nima prav visoke tarife, ker si kot študentka res ne morem privočšit 100e na obisk 

Vem da so take teme že odprte, pa nimam časa za brskanje po njih, zato bom zelo hvaležna za nasvete tukaj     

[smotkica]

jaz vem samo da imam zastojn, preko napotnice..

[toja]

jaz vem samo da imam zastojn, preko napotnice..

Daj Smotkica malo bolj podrobno razloži, da bo Myxamatosis vedela kaj imaš zastonj...psihiatra,
psihoterapevta...

Myxamatosis, če si gledala na strani SIP-a, tam so samo psihoterapevti, ki te zdravijo zgolj s pogovorom, tam ne dobiš nobenih zdravil...le ta dobiš pti psihiatru...
Razlika med psihoterapevtom in specializantom pa je ta, da psihoterapevti delajo samostojno
in so  zaključili smer psihoterapija, dočim pa specializanti še nimajo zaključenega dela in se uvajajo,
to je podobno kot pri zdravnikih...eni so kirurgi, drugi pa to šele bodo, pa več ali manj opravljajo
vsi enako delo, vendar so pod kotrolo.

Cena na SIP-u je 40 eur, prvi razgovor je zastonj....za specializante pa ne vem, je pa možno, da je cena nižja.

Je pa res, da imajo nekateri zasebni terapevti tudi tako visoke cene kot jih navajaš, kar je vsekakor
težko dosegljivo marsikomu, kaj šele študentom.

Upam, da sem ti malo razložila...verjamem pa, da me kdo še dopolni, ki ima s tem več izkušenj..

[Arwen]

Myxamatosis  kako kaj?

[Myxamatosis]

Ah ... zadnji dnevi niso bili najboljši.... sem pa naredila korak naprej in se naročila k psihiatru. Hvala bogu imam pregled že to sredo, to mi trenutno predstavlja edino svetlo lučko v tem tednu.

Tako redko kdaj imam priložnost povedat kako se resnično počutim, zato res hvala za vprašanje 

[Arwen]

.... sem pa naredila korak naprej in se naročila k psihiatru.

  držim pesti, da boš zadovoljna s terapijo; pa poročaj, prav?   

[Arwen]

si v mojih mislih