Spopadanje z življenjem,ki se ruši

[Suzy]

Nekako sem se znašla v tem zapisu,ki ni moj,je pa preklemansko resničen!!!

 Človek…mogočen in nezlomljiv…kakšna neumnost. Vsak posameznik se v resnici spopada z življenjem in močjo na svoj način. Nekateri so pri tem bolj uspešni, drugi manj, nekaterim pa zlepa ne uspe. Takšnih je v resnici zelo veliko. Le da jih mi ne vidimo, jih ne slišimo, ne slišimo njihove obupne klice na pomoč. Zato, ker jih nočemo slišati. Zato, ker smo slepi in gluhi za stisko posameznika v svoji sredini. Lomijo se pod težo svojega življenja, se borijo, in včasih se zazdi, kot da lomastijo po toku deroče reke navzgor, ali pa, kot da se borijo z vetrom.

Na začetku je volja, je moč, je pogum…A bolj, ko ta boj traja, večkrat, ko jim uspe priplezati na vrh mogočne piramide življenja, se le ta zruši. In potem spet vse znova…od začetka. Kajti, človek se vedno znova nekako pobere, iz globine svojega bitja spet zbere moč in spet znova se začne vzpenjati proti vrhu. A vsakokrat je težje. Vsak padec, vsak poraz pusti za seboj posledice. Globoke rane. Vsak padec znova človeka utrudi. Vse dokler končno ne omaga pod težo deročih valov, podivjanega vetra in neštetokrat porušene piramide.



Med njimi se znajdem tudi sama. Sploh ne vem kdaj, kako…brez opozorila, brez najave, da bo prišlo in me odneslo v neznano, v čudno teman svet.

A se še kdo najde v tem zapisu???

[Arwen]

boriti se ali kloniti... vztrajati ali kapitulirati... najhuje je, ko se zdi, da je človek vržen v razburkano morje, ko se počuti ko lupinica v vodi... in ni videti konca in kraja valovom, ko se zdijo tokovi premočni, da bi jim kljubovali...in te nosijo križem kražem in povsod tam, kjer nočeš biti... plavati proti toku je težko...  pa vendarle... Feniks je vsakokrat lepši  toku se lahko prilagodimo...

[utrujena]

Vsak padec znova človeka utrudi. Vse dokler končno ne omaga pod težo deročih valov, podivjanega vetra in neštetokrat porušene piramide.

ko človek omaguje, se vedno najde nekdo, ki stegne roko proti tebi in ti ponudi pomoč in rešitev. samo sprejeti je treba ponujeno roko.

[Tačka]

Vsak padec znova človeka utrudi. Vse dokler končno ne omaga pod težo deročih valov, podivjanega vetra in neštetokrat porušene piramide.

ko človek omaguje, se vedno najde nekdo, ki stegne roko proti tebi in ti ponudi pomoč in rešitev. samo sprejeti je treba ponujeno roko.

se strinjam z vsem.. pa še to.. kot prvo moraš tudi sam(a) dati vedeti, da si potreben pomoči, nasveta, pogovora... Joj, res.. koliko je vredno, da imaš ob sebi nekoga (pa ne mislim, direktno v stanovanju  ), ki te posluša, pomaga, svetuje   

[Suzy]

Ali so vas kdaj prevzemali občutki,da ne želite nobene pomoči,da vam postaja vseeno
za vse,kar bo pa bo z vami??

[utrujena]

Ali so vas kdaj prevzemali občutki,da ne želite nobene pomoči,da vam postaja vseeno
za vse,kar bo pa bo z vami??

o ja!!! nekaj mesecev sem imela take občutke in to 24 ur na dan. okoli mene so bili ljudje, ki so mi hoteli pomagat, meni pa so šle samo te besede po glavi: ubit se hočem, ubit se hočem....
vseeno mi je bilo zame, hotela sem takoj umreti. vem, kako je to, prekleto hudo je.
pomagalo mi je edino to, da sem pustila, da so me drugi pahnili naprej, da sem šla v bolnico.

[Slavka]

Suzy  
Pred časom sem imela jaz tak občutek, da ne zmorem več...vedno sem iskala neke rešitve, se borila, zadnjih nekaj mesecev, pa se mi je to stanje nemoči in obupa vleklo in vleklo...rekla sem si: mah, naj bo kar bo, jaz se ne grem več! Če me misli pokončat, naj me, če ne, naj pa mine...
Pa se je od potem naenkrat spet pojavila moč v meni in simptomi so izginili...in grem dalje...do naslednje krize.

[Suzy]

Morda sem zadnja dva dni malce pozitivnejše naravnana,čeprav je v meni še veliko
zakajev sem na svojo krizo začela gledati mal drugače,veliko razmišljati,razglabljati,...

Mislim,da se včasih določene stvari zgodijo z razlogom in če se znajdemo v določeni
težki situaciji oz.krizi,ni nujno,da nam ta namenja vedno slabo,temveč se morda nekaj
slabega končuje in nekaj dobrega začenja.A ta trenutek tega ne vidimo saj se soočamo
s spremembami,ki jih sami nismo želeli in posledica te je za marsikoga hudo in težko
breme,...vsaj zame je tako.
Pa najbrž še za marsikoga ki je ob službo,brez službe,...ter postavljen na rob preživetja.
Vem,da se situacija ne bo spremenila,če ob tem občutimo veliko mero strahu,zaskrbljenosti,stresa,občutka krivde,....temveč nam lahko le poglobi naše že
tako slabo duševno zdravje.
Torej življenje je naše,čeprav imamo(imam)občutek,da se ruši,ga živim jaz,nihče ga ne more živet na mesto mene,še manj pa reševat moje težave.
Prevzeti moram odgovornost zanj,začet iskat vire zadovoljstva,poiskat stik samo s seboj in svojim bistvom ter odgnat od sebe veliko težo negativizma.
Nehat se moram smilit sama sebi,pritoževat,jedikovat in izgovarjat nad krutim svetom.
ČEPRAV JE RES KRUT!!!!
Težka bo zame ta naloga,....torej moram čimprej začet delat in se spopast z življenjem,da se resnično ne začne rušit!!!!
Mal sem se histerično razpisala,....mi je pa lažje pri srcu!!!

[toja]

Suzy... ... zmoreš več kot misliš, pogumno naprej...

[Arwen]

Suzy, pojma nimam, kaj naj recem. Upam, da se najde sluzba in da ti uspe splavat...

[Suzy]

Hvala vama obema       
če pa bom zmogla pa še bomo videli.

[Slavka]

Suzy  zagotovo boš zmogla...iz tvojih besed veje odločnost, da greš naprej...zavedanje, da moraš sama poskrbeti zase, čeprav je težko. Nekaj je gotovo: samo spremembe so stalnica v našem življenju...nekatere spremembe so zelo težke in boleče...a vendar jih je potrebno nekako premostiti...

[Arwen]

če pa bom zmogla pa še bomo videli.

BOŠ! to pa vem, da boš! ker si borka! in ker zaslužiš boljše čase!

[Suzy]

Spet eden težjih dnevov v mojem j....laifu,ko se soočam in spopadam s svojimi
temnimi sencami krutega vsakdana.
Boleče besede,nerazumevanje bližnjih za moje strahove,slepenje same sebe,da bo
jutri nov in lepši dan,.....utvare v katerih se utapljam,...molitve zase in druge,.....vse to zakaj.
Zakaj ne najdem novih poti,zakaj se me lotevajo le padci v brezno,...boleči in zakaj v tem breznu ni luči...
Čutenje,da bi lahko bila to,za kar sem se rodila je odmrlo,...praznina v meni se me vse bolj in bolj polašča,.....sem sama s svojimi temnimi misli in v vsej tej depresivnosti mi zmanjkuje moči.
Sory,da vas morim a imam le vas!!

[alexx]

Suzy...   

Saj smo za to tukaj, da pomagamo drug drugemu. Drži se draga. 

[toja]

Suzy, vem da ti ni lahko...vem da te morijo razne stvari, ki jih poznam...želim ti, da zaupaš
vase, ker si močna in morda je pač danes bil en takšen dan...kako pa kaj ti z AD, s psihiatrinjo,
ste še "prijateljice"...morda bi bilo dobro spet malo na obisk....

Pošiljam ti en močan virtualni objem, upam da ti vsaj malo pomaga...

[Arwen]

Suzy  težko je kaj pametnega rečt  ... ma jaz pa vem, da se bo slej ko prej na bolje obrnilo 

[utrujena]

Spet eden težjih dnevov v mojem j....laifu,ko se soočam in spopadam s svojimi
temnimi sencami krutega vsakdana.
Boleče besede,nerazumevanje bližnjih za moje strahove,slepenje same sebe,da bo
jutri nov in lepši dan,.....utvare v katerih se utapljam,...molitve zase in druge,.....vse to zakaj.
Zakaj ne najdem novih poti,zakaj se me lotevajo le padci v brezno,...boleči in zakaj v tem breznu ni luči...
Čutenje,da bi lahko bila to,za kar sem se rodila je odmrlo,...praznina v meni se me vse bolj in bolj polašča,.....sem sama s svojimi temnimi misli in v vsej tej depresivnosti mi zmanjkuje moči.
Sory,da vas morim a imam le vas!!

Suzy, nekaj bi ti svetovala. opažam, da se veliko sprašuješ ZAKAJ. da boš lažje zaživela, se nehaj spraševati ZAKAJ. zakaj je tako, zakaj se mi to dogaja, zakaj mi Bog to dela...

vse te zakaje sem tudi jaz dala skozi in na koncu spoznala, da če se sprašujem zakaj, je vsa stvar težja. sprašujem se, kaj sem narobe naredila, da se take stvari dogajajo.

odgovor je, da nisi nič narobe naredila. tisti ZAKAJ črtaj iz možganov, ne obstaja več. nehaj se spraševati zakaj, ker te samo uničuje. odgovora tako ali tako ne dobiš, pa se lahko še tako sekiraš.

probaj najprej s tem, mogoče ti bo lažje in boš lahko reševala naprej. ZAKAJ PA NE OBSTAJA VEČ.

[dusica]

Suzy,

jaz imam tudi problem, da se preveliko obremenjujem s vsako stvarjo..ZAKAJ? KAKO? KAJ ČE..? in potem si rečem DEJ NEHAJ NO..PUSTI STAT! POGLEJ, KAJ LAHKO LEPEGA NAREDIŠ ZASE...KAJ SI ŽELIŠ?  ..in preusmerim misli, dejanja nekam drugam..premaknem se v drugo smer, ke če ne me to tuhtanje ubija in nima smisla..

Dej, poglej drugo plat življenja: imamo nebo, hrano, polja, zelišča, naravne dobrine in tudi nekaj dobrih ljudi...gremo tam!


                                 Dušica

[Slavka]

Suzy 
Včasih se znajdemo v slepi ulici in sami ne zmoremo naprej...Morda je res čas, da poiščeš pomoč in se pogovoriš s psihiatrinjo, kot ti je svetovala Toja, kajti ko se pogrezaš v depresijo, je težko najti toliko moči, da se sam potegneš iz brezna...
Tudi mi smo tu zate, ne pozabi tega