Zadnji stik

[AmOs]

Nisem prepričana, ali ne bi bilo bolje teme uvrstit v kako drugo kategorijo ali celo na kak drug forum, ampak je moja trenutna obremenitev le posledica vseh majhnih psihični odklonov, zato sem se odločila odložiti jo tukaj. Že vnaprej približno vem, kakšni bodo nasveti in že vnaprej vem, da se jih najverjetneje ne bom držala, ampak se v tem trenutku počutim tako prekleto razbolelo, da bi se želela izpisati. Če se bo kdo oglasil, bom torej kljub zgornjemu priznanju zelo hvaležna.

Iz življenja sem kategorično izključila "prijatelje", družinske člane in znance. On je pravzaprav moj zadnji preostali stik. Družbe na splošno ne maram, imam pa močno izraženo potrebo po popolni navezanosti na eno osebo. (Kar se zadnjega tiče, sem se našla v odvisnosti od odnosa, a na tem delam premalo.) Verjetno se v takih primerih najraje zgodi, da te najde egoistična oseba brez potrebe po iskrenosti in predanosti. Tako se mi je nakako uspelo ujet v zvezo, v kateri po nekaj letih še vedno ne vem, kdo je pravzaprav ta človek, s katerim si delim življenje. Bojim se, da sem le ena izmed žensk, ki je zgolj po naključju prevzela še vlogo sostanovalke. Potrebovala bi zunanji impulz, poglobljen pogovor o tem, ali sem po nepotrebnem paranoična ali pa sem nasprotno smešno naivna.

V zgodbah se njihovi deli izključujejo, drugje zevajo praznine. Bojim se zaupat svojim občutkom in presojam, ker so oboji tako nasprotujoči si. Obsedena postajam z iskanjem dokazov za in proti, z iskanjem resnice, za katero se mi zdi, da mi je prikrita. Nočem izgubit človeka, ki mojemu življenju daje smisel, in hkrati se bojim, da je vse le iluzija. Da sem samo naivna tako kot vse ženske, o katerih mi pripoveduje brez imen in osebnosti.

Včasih se v svoji samoti počutim tako močno in samozadostno, danes bi si želela nekoga, ki bi znal izračunat izključno resnico. Tako se je pravzaprav vse začelo - iskala sem nekoga, ki bo zame računal resnico in našla sem njega. Je zelo suveren matematik, le nisem prepričana, da vreden zaupanja.

Ko bi se le prevrtelo vse skupaj nazaj, naprej ali pa bi kar ugasnilo. Ko bom nehala pisat, bom spet tako sama, dokler se ne bom zatekla k svojemu edinemu zavezniku, ki je morda moj edini spletkar. Kako si včasih želim, da bi me naučili verovat v nek vir absolutne resnice, h kateremu se človek lahko zateče.

V tem trenutku si res iskreno želim, da nas je deklet z mojo izkušnjo zgolj za vzorec.

[Arwen]

že vnaprej vem, da se jih najverjetneje ne bom držala,

ker?

On je pravzaprav moj zadnji preostali stik. .................  imam pa močno izraženo potrebo po popolni navezanosti na eno osebo. (Kar se zadnjega tiče, sem se našla v odvisnosti od odnosa, a na tem delam premalo.) Verjetno se v takih primerih najraje zgodi, da te najde egoistična oseba brez potrebe po iskrenosti in predanosti. Tako se mi je nakako uspelo ujet v zvezo, v kateri po nekaj letih še vedno ne vem, kdo je pravzaprav ta človek, s katerim si delim življenje. Bojim se, da sem le ena izmed žensk, ki je zgolj po naključju prevzela še vlogo sostanovalke. Potrebovala bi zunanji impulz, poglobljen pogovor o tem, ali sem po nepotrebnem paranoična ali pa sem nasprotno smešno naivna.

V zgodbah se njihovi deli izključujejo, drugje zevajo praznine. Bojim se zaupat svojim občutkom in presojam, ker so oboji tako nasprotujoči si. Obsedena postajam z iskanjem dokazov za in proti, z iskanjem resnice, za katero se mi zdi, da mi je prikrita. .......

..... - iskala sem nekoga, ki bo zame računal resnico in našla sem njega. Je zelo suveren matematik, le nisem prepričana, da vreden zaupanja.

veš... sumiš... čutiš, da ni ok... prvi korak je storjen! sedaj pa - kljub zgornji trditvi - je mogoče čas za naslednji korak...

Nočem izgubit človeka, ki mojemu življenju daje smisel, in hkrati se bojim, da je vse le iluzija. Da sem samo naivna tako kot vse ženske, o katerih mi pripoveduje brez imen in osebnosti.

mislim, da že veš, da ni on tisti, ki daje smisel... smisel si ti... smisel je treba poiskat v seb... naučit se sebe rada imet...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://s12.si/index.php?option=com_seyret&task=videodirectlink&id=227

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

[AmOs]

Arwen, hvala za odziv.

že vnaprej vem, da se jih najverjetneje ne bom držala,

ker?

Ker bodo to napotki za posredno situacijo, torej podani na podlagi racionalizacije brez upoštevanja emotivnega stanja. Posredna situacija je tista, v kateri sem že "osvobojena" emotivnih vezi ali pa le-te vsaj niso toliko močne, da bi mi zameglile presojo in paralizirale moja dejanja. Od tam znamo vsi naprej, zemljevide iščemo za pot do tja, pa se mi zdi, da ni takih geodetov.

veš ... sumiš ... čutiš, da ni ok ... prvi korak je storjen! sedaj pa - kljub zgornji trditvi - je mogoče čas za naslednji korak ...

Kaj točno bi bil naslednji korak? Je to nadaljnje zbiranje informacij, je to slepo zaupat slabi intuiciji, je to iskanje pomoči pri ljudeh, ki ne poznajo ne mene in ne njega, je to vztrajanje v zvezi ali je to zaključevanje zveze?

Nočem izgubit človeka, ki mojemu življenju daje smisel, in hkrati se bojim, da je vse le iluzija. Da sem samo naivna tako kot vse ženske, o katerih mi pripoveduje brez imen in osebnosti.

mislim, da že veš, da ni on tisti, ki daje smisel ... smisel si ti ... smisel je treba poiskat v seb ... naučit se sebe rada imet ...

To je precej teoretično, smisla po mojem ni v človeku. Smisel mora biti nekje zunaj njega, v njegovem delu, v njegovih bližnjih, v njegovem prepričanju. Na to kažejo že arhitekture religije. Tudi če smisel najde znotraj sebe, ga verjetno opazuje od zunaj ... Bljah, krneki. Smisel je mogoče preveč neoprijemljiv, da bi se ga dalo locirat. Začutiš ga, težko ga pa zavestno prestavljaš iz ene v drugo točko. Smisel se nekje pojavi in sploh si ne upam trdit, da ga lahko preprosto nekje ustvariš ... Morda lahko utvariš kvečjemu pogoje, da se smisel na nekem mestu razvije. Na primer da lahko "v sebi" ustvariš pogoje, da se tam razvije nek smisel. Morda lahko res.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754
http://s12.si/index.php?option=com_seyret&task=videodirectlink&id=227
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

(Že) prebrano. O psihiatrih in prihoterapevtih pa raje ne bi izgubjala besed, ker so definitivno eno izmed večjih razočaranj, ki lahko doletijo mladega človeka.

[Suzy]

Mogoče se boš našla v temle postu,ki sem ga snela z neta!!!!

ODVISNOST OD ODNOSOV

 

      Beseda odvisnost nas že sama po sebi prestraši. Z njo največkrat povezujemo predstave o alkoholikih in narkomanih, ki se sami uničujejo. Besede odvisnost  nimamo radi in je nočemo uporabljati za naše odnose do mož, žena, prijateljev.

   Res je, na različne načine smo odvisni drug od drugega. Odvisni smo od mesarja, peka, svečarja. To je medsebojna odvisnost in tako je prav. Tako gradimo družbo in dodeljujemo različne funkcije različnim ljudem, da bi bolje živeli. Toda biti psihološko, čustveno odvisen od nekoga drugega kaj to pravzaprav pomeni. Pomeni biti odvisen od drugega človeškega bitja glede svoje sreče. Enostavno zahtevamo, da drugi ljudje prispevajo k naši sreči. Drugače povedano- človeka s katerim živimo hočemo le zase. In ko ga enkrat imamo (tako se nam zdi) nastopi strah pred zavrnitvijo, pred odtujitvijo, pred  izgubo. Zakaj se nam to dogaja, kako pride do tega in kako sploh vemo ali smo čustveno odvisni od svojega partnerja.

   Vse se prične že v našem otroštvu v naši primarni družini. Ženska (govoril bom o ženskah, ker so le-te veliko bolj odvisne kot moški), ki izhaja iz patološke družine, kjer je bilo bolj malo ljubezni in skrbnosti, nežnosti in ljubezni bo prav gotovo, nehote postala odvisna od svojega moža.

   Največkrat takšne ženske izvirajo iz alkoholnih družin, kjer se je med staršema izvajalo telesno nasilje, prerekanje, tekmovalnost, ignoranca, neprimerno spolno obnašanje do otrok, močno nasprotujoči si pogledi in vrednote staršev, ozka merila o denarju, veri, delu in še bi lahko našteval. Če sta bila mati  ali oče obremenjena z enim ali več navedenimi načini obnašanja je trpel otrok škodo. Če sta bila tako obremenjena oba, ima to še hujše posledice. Razrvane družine obstajajo v vseh mogočih kombinacijah, vendar imajo vse skupni imenovalec. Otroci, ki v njih rastejo, so v različnem obsegu čustveno in –ali  vedenjsko moteni.

   Poglejmo primer majhne deklice, ki ni dobila dovolj ljubezni in priznanja, kot ga je potrebovala. Najraje se ves čas igra z majhno punčko, jo ljubkuje, ji prigovarja, se z njo poistoveti…..  S tem skuša  po ovinkih priti do ljubezni, ki jo potrebuje. Pretirano je skrbna do svoje punčke-saj jo punčka vendar potrebuje. Ko deklica odraste jo privlačijo ljudje, ki potrebujejo pomoč. In še najbolj jo zanimajo moški, ki so pomoči še posebej potrebni. To je moški, ki ne zna vzpostaviti resničnega odnosa, čustveno reven, nezanesljiv, trmast, sebičen ali celo nesposoben, da bi ostal zvest. Dekle je prepričano, da ga bo s svojo skrbnostjo, sočustvovanje in z veliko ljubezni spremenila, če se bo le dovolj potrudila.

   Vse bi bilo v redu, če bi dekle oz. žena to vgradila  v odnos do moškega, sposobnega resnične ljubezni, moškega torej, ki bi ustrezal njenim potrebam. Toda moški, ki bi ji to nudil, je ne zanima. Zdi se ji dolgočasen. Vse to pa je spet posledica izkrivljenih odnosov v otroštvu. In tako je ujeta v začarani krog. Sreče ni, ker ni pogojev zanjo. Dekle je sedaj žena in še vedno se trudi iz svojega moža narediti nemogoče. Ker ji to ne uspe, krivi sama sebe. Ne verjame, da si zasluži srečo. Ker sama ni trdna, čuti obupno potrebo po tem, da nadzira partnerja in svoje razmerje nasploh. Ker moža nadzoruje ga s tem le še bolj oddalji od sebe. Nastopi strah, da ga izgublja. Ob tem pa začne pozabljati nase , svoje občutke in potrebe in kaj kmalu še sebe ne pozna. Je le nezadovoljna žena, mogoče mati, histerična, po vsej verjetnosti še depresivna in ji je lepše življenje le še nedosegljiv ideal.

   Je pa tudi druga pot , katere pa je sposobno le malo ljudi. Zakaj ?  Življenje po starih vzorcih  je znano in zato lažje. Nova pot samoprenove in kvalitetnega načina življenja  pa  zahteva spremembe, odpovedi, napore, celega človeka.

   Nevednost in nepoučenost sta vzrok za duševni propad mnogih ljudi. Zato je pomembno, da začnemo s samospoznavanjem in analizo življenja, da se začnemo ceniti in imeti radi sebe.

[AmOs]

Hvala, Suzy. Odvisnost od odnosov sem (kot zgoraj omenjam) prepoznala kot svoj problem in predelala dostopno literaturo. Je pa treba ob članku pripomnit, da samospoznavanje in samoanaliza še zdaleč nista dovolj. V vseh takih in podobnih pisanjih pogosto pogrešam kako sled praktične uporabnosti. Zgornji članek na primer (zelo posplošeno) predstavi osvisnost od odnosov ter vzroke za njen pojav, niti omenja pa ne nobenega konkretnega postopka, kako odklon kompenzirat ali ga nadomestit z bolj ustreznim vedenjskim vzorcem.

[Suzy]

Kaj pa kakšno knjigo,če ti jo smem priporočat Sanje Rozman
Sanje o rdečem oblaku
Spremembe v srcu
Peklenska ggugalnica...
In še kakšni drugi avtorji:Patric Carnes-Ne recite temu ljubezen
                                 Daniel Goleman-Čustvena inteligenca

al pa kakšno od Ruglja,.....
Mogoče v njih najdeš konkreten postopek....jaz jih sicer nisem vseh brala tako,da ti težko karkoli rečem.
Imam pa občutek,da si poskušala že veliko načinov ,da bi našla ustrezno nadomestitev za tvoj vedenjski vzorec,....zdiš se mi tud,da si poglobljena v svoj problem in ga mogoče preveč analiziraš....
Prepusti se toku,imej se rada,delaj stvari,ki te izpolnjujejo in osrečujejo,....narava ima tud čudežno moč,...
mogoče ti bodo moje besede preveč banalne,....želim ti le dobro...

[AmOs]

Našteto od Rozmanove in Carnesa sem brala in me je kar pritegnilo z nekaj zanimivimi interpretacijami. Golemanova Čustvena inteligenca se mi ni zdela tako uporabna, pa se zdaj tudi ne spomnim več zakaj. Morda torej čas, da jo ponovno vzamem v roke. Rugelj me je svojčas zelo navdihoval, ampak bi pri izvajanju njegovih programov potreboval še poveljnika, če že jeklene volje nimaš. Mogoče sem p***, ampak mi je res prehud. Bi pa bil verjetno daleč najbolj uporaben. Ostalo je vse bolj teorija.

Hvala za dobronamerne besede, včasih so najbolj preproste rešitve najbolj učinkovite. O pretiranem analiziranju na eni in preprostih rešitveh na drugi mi zelo posrečeno piše Glasser. Njegova realitetna teorija je kar se tega tiče zelo navdihujoča, pa včasih pozabim nanjo. Tako da vsekakor hvala za opomin.