Lainy
Novinec / novinka
 Odsotni
Spol: 
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: nedelja, 06. marec 2011 ura: 23:30 » |
|
Živjo vsem skupaj!
Čeprav sem že nekaj časa stalna obiskovalka foruma, nekaj časa pa tudi že uradno prijavljena, je tako kot ponavadi v mojem življenju vse en sam strah pomešan s projekcijo vsega slabega, strahom pred zavrnitvijo, očitki, ipd.
Moja zgodba ni prav nič drugačna od večine tukaj na forumu. Za bipolarno motnjo trpim uradno kakšni 2 leti, za depresijo pa kakšnih šest let, vendar pa sva s psihoterapevtko ugotovili, da zametki sežejo zelo daleč v otroštvo. Samo da pač starši na znake niso bili nikoli pozorni in tudi nikoli niso poiskali pomoči zame, temveč so verjeli v to, da bom že prerasla vse skupaj pa da je iskanje psihiatra nekaj sramotnega.
Vedno sem čutila, da je z menoj nekaj drugače. Pa ne da bi se primerjala z okolico, ampak panični napadi, za katere zdaj vem, da so to to, so bili takrat nekaj povsem nerazumljivega. Vse skupaj je pospremila še neverjetna sramežljivost, kot so jo starši pojasnevali, za katero zadnja leta vem, da to ni bila le nedolžna sramežljivost, ki jo prerasteš, temveč huda socialna fobija. Da pa nevejetnih nihanj razpoloženj sploh ne omenjam.
Ravno pred kratkih se je končala faza manije, v kateri sem se tako kot vedno počutila fenomenalno, in sem sedaj zopet v depresivnem obdobju, ko so dnevi predolgi, noči pa neprespane.
Ko sem pred šestimi leti prvič sedela v dispanzerju za mentalno zdravje, objokana, potolčena, z mislimi na samomor, se nikoli nisem zavedala, da bom obsojena na stalno bojevanje same s sabo. Ko so mi predpisali prve ADje, sem sama sebi zanikala kakršnokoli motnjo še kar nekaj časa. Tako sem preko let zamenjala kar nekaj terapevtom. Šaltala iz psihatrov na psihologe, te tabletke in one. In seveda delala klasične napake. Brž ko sem se počutila bolje, sem prenehala z obiski kot tudi z jemanjem tablet. Zadnja leta sem kar disciplinirana, ampak vseeno še vedno nisem sprijaznena s tem. Najbrž zato, ker mi je ta motnja vzela toliko! Najtesnejše prijatelje, iz mene privlekla najslabše, in mi stalno vtepa v glavo mojo lastno nesposobnost. Sovražim ta izmenjajoča se obdobja. Zakaj ne morem biti kot drugi? Imeti slab dan, se pobrati in naslednji dan začeti z nasmeškom? Z optimizmom? Saj vem, za vse se je treba potruditi. In leta bodo prinesla izkušnje, morda tudi lažjo borbo. Nekako se ne počutim dobro več v svojem telesu. Zdi se mi, da postaja vse huje, in ne boljše. Ljudje, no, tistih par najbližjih prijateljev, je odpovedalo, ko so ali me videli doživeti panični napad, ali pa ko sem jih povedala, s čim se spopadam. Nekako so se rajši umaknili stran iz mojega sveta, češ da mi ne znajo pomagati, da me ne razumejo, ali pa so me prepričevali, da depresija sploh ni nekaj hudega in da je pomenila le izgovor za vse moje neuspehe.
Edina, ki mi nekako stoji ob strani, je mami. Dosti potrpežljivo opazuje moje mučenje na faksu, prenaša moja nihajoča obdobja, panične napade, izbruhe jeze, vendar pa ob omenitvi bipolarne motnje zamrzne in mi vedno znova napravi predavanaje, da tega pa jaz že nimam pa čeprav me je že bila prisiljena odpeljati na urgenco in tudi dobesedno zvleči k psihiatru.
Da pa vse skupaj ne bi bilo lažje, pa sta starša tudi v postopku grde ločitve, očeta praktično nimam več, saj je dal jasno vedeti, da si z depresivno hčerko ne bo delal skrbi; in tako sem prisiljena hoditi na oglede novega doma, kar mi še posebaj predstavlja težave.
Nekako sploh ne vem, zakaj sem se odločila končno pisati. Povedano mi je bilo, naj se začnem bolj vključevati v družbo, pa čeprav preko spleta,kjer se najbolj počutim. Realni svet je zame trenutno še prerealni, stike že nekako navežem, a jih nikoli ne ohranim oz. ne negujem. Greš na kavico? zame ni nekaj preprostega, temveč huda nadloga. Tudi s kolegi na faksu imam zgolj študijski odnos. Se pojavim na predavanjih, izmenjam mogoče kakšno besedo, drugače pa sem bolj tiho oz. govorim ko sem kaj vprašana pa še to zelo skromno in jo takoj po koncu šibam domov. Pa saj niti ne zamerim, da se z menoj preveč ne ukvarjajo. Saj se na njihovem mestu tudi sama ne bi.
To je nekako v okvirju moja zgodba. Seveda je bolj obsežna, z več podrobnostmi. Upam, da bom dejavna na forumu, čeprav dvomim. Ampak bom videla. Dan za dnem, tako kot se tudi prebijam.
Lp, Lainy
|
