en kup težav(ic)

[restless.heart]

živjo vsem...

rada bi samo olajšala svojo dušo in nekomu zaupala moje vsiljive misli. pomirilo bi me če bi se našel kdo ki ima podobne vsiljivke, strahove... OKM se mi je začel približno pred 2 letoma; nekako sem se ustrašila da bom izgubila nadrzor nad sabo, da se mi bo ''zmešalo''... pričelo se je s strahom pred višino, npr. da bi skočila skozi okno, da bi skočila z mosta, potem me je bilo strah pestovat dojenčke (otroke imam zelo rada) ker sem se bala da bi mi padel po tleh, da bi mu kaj storila... strah me je bilo da si bom brez razloga kaj naredila, npr ko sem zagledala nož... strah me je bilo ko sem se s kom peljala npr. po avtocesti, da bi moja roka kar tako primla volan in bi naredila nesrečo... seveda nisem nikoli nič storila. rada se imam, rada imam ljudi okrog sebe, še muhi ne bi nič storila. sem v srečni zvezi in s fantom počasi načrtujema družino... v otroštvu so me starši in stari starši zelo ''trapali'' z religioznimi stvarmi, že skoraj posiljevali... da bo konec sveta, da je nekoga hudič obsedel, da bom kaznovana če ne bom ponižna, redno hodila k maši... da me bo bog kaznoval... in sedaj imam hude strahove; npr. če slišim kakšen večji hrup mislim da je potres in da bo konec sveta, potem me je zadnjič obsedla misel da kaj če me prime in odidem v samostan k nunam, ki so čisto odrezane od sveta... sedaj me to non stop preganja, čeprav si želim družino, otroke in me grabi kar tesnoba ko pomislim na kaj takega... strah me je da bom kdaj videla kaj nadnaravnega, ne smem brati ali gledati kakšnih filmov na to tematiko...
težko je ko se borim s temi stvarmi, dopovedujem si da bo minilo, to me drži pokonci. predvsem se moram zaposliti, delo mi pomaga in me osrečuje. nisem neumna, sem zelo inteligentna in izobražena, mislim da je moj problem da preveč razmišljam o vsem... imam tudi težave z napadi panike in tesnobo, zato se že 5 let zdravim s paroxatom; saj mi pomaga, ampak po njem spim kot ubita in nimam seksualnih želja... sem čisto otopela. že velikokrat sem hotela nehati ampak se je tesnoba vrnila. ne vem kaj naj naredim, ker bi rada čez kakšno leto, dve zanosila in moram opustiti antidepresiv... pri psihiatru sem bila, ampak me je samo nafilal z zdravili, skoraj nič se pa ni ukvarjal z mano... želim si samo da me nekdo pomiri, da bo vse v redu, da so to samo misli in da nimajo nič opraviti z mojimi dejanskimi željami. težko je ker nikomur ne morem zaupati teh neumnih misli ker so grozne in tako neumne da jih še izgovoriti ne morem.

tako, malo sem se olajšala... rada bi šla k psihoterapevtu, ali mogoče kdo pozna kakšnega dobrega v okolici velenja ali celja? ali kakšno skupino za samopomoč?

hvala da ste si vzeli čas in me poslušali, vsake spodbudne besede bom vesela...

[alexx]

Dobrodošla restless. 

Upam, da boš na našem forumu našla odgovore na svoja vprašanja. Smo že imeli primere podobne tvojemu, in nikomur od znanih se obsesija ni uresničila.

Osebno mislim, da nimaš pravega AD-ja za OKM. In vsekakor rabiš dobrega psihiatra oz. psihoterapevta. Upam, da ti bodo lahko pomagali sotrpini iz tvojega konca. 

Pogumno. Da se pomagati.

Seznam terapevtov imaš tu: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

[mina]

Pridružujem se mnenju Alex. Skupina za samopomoč v okviru društva DAM deluje v Celju že precej časa. Lahko se jim pridružiš. Seznam srečanj dobiš na prvi strani.
Ko opisuješ ravnanje tvojih staršev s posiljevanjem vere, me kar zmrazi. Lepo popotnico v življenje so ti dali.    Na žalost. Povrhu tega si še pametna, razgledana, razmišljujoča, kar je v takih primerih eksplozivna mešanica za kak OKM.
 >Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo < (Mt 5,3).
Včasih si želim biti butelj, verjetno bi lažje šla v življenju skozi.
Bodi brez skrbi, s primernimi zdravili, psihoterapijo se da s to motnjo živeti zelo kakovostno. In prav nobene grozne stvari, ki ti hodijo po glavi ne boš udejanila. To so in ostanejo samo misli. Zoprne, grde, utrujajoče....vendar samo misli. Zakaj jih ne moreš zaupati nikomur?!  Vrži jih iz sebe, ubesedi jih, morda jih tako odženeš.
Živi normalno, uživaj v dobri vezi, ki jo imaš, načrtuj svetlo prihodnost. Sprejmi se, taka kot si in imej se rada.
Poslala ti bom še ZS.

[LUČKA]

skratka,draga moja poznam to,vem kako ti je,pa vendar vedi,da se nič od tega ne bo zgodilo,vsebina misli ni pomembna,vedar vem,da je zate zasrašujoča.mislim,da nimaš pravega ad-ja za okm,jaz sem pri dr.dernovškovi in ona meni,da so za to motnjo potrebne višje doze,tko,da bi bilo fajn,da jo kontaktiraš.vse bo ok,samo čas rabiš

[toja]

Pozdravljena med nami...

Podrobno sem prebrala tvojo zgodbo v kateri vidim, da se zavedaš
ogromno sama, kaj je narobe in kaj je prav.
Verjamem ti, da te morijo misli, ki se ti pojavljajo.
Vidim, da si dokaj socializirana, da te te težave ne omejujejo, da se ne zapiraš vase in da je v tebi predvsem problem anksiozno paničnih motenj.

Primerjam se sama s sabo, tudi v meni je bilo ogromno strahu, to je pač
pri vseh nas, ker se vedno bojimo za druge, premalo zase...  

V tebi so ostali vzorci, ki so ti jih vcepili starši, ki so na to gledali popolnoma drugače, kajti človek, ki je imel težave, je za starejše ljudi še vedno bil nekako
drugačen, da ne rečem "obseden od hudiča"...sory....ne jemlji tega dobesedno,
vendar pa se spomnim na razne članke, ki sem jih brala in morda so te ravno zaradi tega "posiljevali" z cerkvijo, kar pa je zelo narobe. Vendar kadar smo v stiski jim verjamemo...

Veš tudi mene je bilo zelo strah raznih nesreč, na katere nisem imela vpliva, včasih sem se prestrašila že tovanjaka, ki je peljal mimo in se je malo streslo.

Zdaj imam te pojme popolnoma razčiščene, tako, da je to pase...

Sama se zdravim že več kot 20 let, vendar je uspeh začel nastajati, ko sem začela
z AD in pomirjevali, predvsem pa v približno v času leta in pol, ko sem prišla na ta forum
Tu sem dobila šele pravi vpogled na moje težave in kako jih začet reševat.

Sem iz Celja in tudi jaz obiskujem psihiatra, za katerega ti lahko rečem, da
se z njim nekako ne morem veliko pogovorit, je pa res, da je zelo radodaren
z recepti in morda s kakim nasvetom, ki pa mi v tem trenutku ne pomeni kaj dosti.

V Celju bi ti svetovala psihiatrinji in sicer dr. Vengustovo, ki dela privat in tudi na
koncesijo ter v ZD dr. Lundrovo, ki pa dela samo na kocesijo.
Morda bi bilo celo dobro premislit o zamenjavi AD...ne vem , zato je pristojen psihiater. Ljudje smo različni in tudi AD na nas vplivajo različno.
Je pa res, da so posledice veliko AD takšne kot jih opisuješ ti.

Jaz sem naprej začela aktivno prebirati forum, iskati sebi podobne zgodbe in
odgovore na njih, to je bil začetek.
Aktivno sem se vključila v skupino za samopomoč v Celju, kjer smo se dobivali
takšni, ki smo si bili s težavami podobni.
Dostikrat se nam je pridružil kakšen strokovnjak, ki nam je pokazal pot in razložil kako vse to uspešno premagovati.
Istočasno pa je bilo to eno prijetno druženje.
Skupina poteka vsak teden in je odprtega tipa, kar pomeni, da so dobrodošli vsi, ki se želijo pridružit...verjemi, da so to zelo prijazni ljudje in sprejmejo vsakega, ki se pridruži. Tu se počutiš varno in zaželjeno.

Tukaj ti dajem link , kjer si pogledaš za skupino...datumi so sprotno objavljeni
na forumu pod post " SREČANJA"

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7794.0.html

Moj naslednji korak, pa je bil psihoterapija, ki sem jo začela intenzivno
uporabljati...tu ni zdravil, tu je ogromno pogovora, razčiščevanje problemov,
iskanje vzrokov "za kaj". Moram ti povedati, da pa je veliko dela vloženega
tudi s strani nas samih.

www.psihoterapija-institut.si

Glej pod Celje!

Veliko pomaga čimveč gibanja, izpostavljanja, druženja in pa tudi sproščanja,
ker to naše telo zelo rabi.
Morda si pogledaš na osnovni strani članek :

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=817&Itemid=51

morda je dobro, da si celo nabaviš knjigo iste avtorice: Podoba samodotika, ki
vsebuje tudi CD in imaš natančno opisano vodenje sproščanja.

Glede na tvoje težave bi ti svetovala, da si prebereš tudi katero izmed knjig,
najbolj ti priporočam...Premagovanje anksioznosti za telebane in pa TRIS

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Upam, da sem ti malo pomagala, drugače pa je ena od terapij tudi pisanje...
PIŠI, PIŠI, PIŠI...

Svetujem ti, da rešuješ svoje probleme na način TUKAJ IN ZDAJ in se ne obremenjuješ s problemi, ki NAJ BI NASTALI... , te boš reševala takrat, ko bodo nastali, če sploh bodo, kajti dostikrat porabimo preveč energije
za nič...

Lp Toja  

[restless.heart]

Najlepša hvala vsem, po dolgem času sem začutila neko toplino v srcu, neko tolažbo, da me kdo razume in da nisem "nora"... kmalu bom pričela s psihoterapijo, sem se pognala v akcijo, pa tudi v knjižnico bom šla po kakšno dobro knjigo.
težava je verjetno ker sem res preveč nežna in tankočutna, tako da se me stvari hitro dotaknejo; še posebej prizadanejo me krivice, ki se dogajajo najbolj nemočnim (živalim, otrokom...). zato se izogibam takšnim stvarem, ker me čist preveč prizadenejo...

hvala bogu za ta forum, pomirja me dejstvo da nas je ogromno ki imamo težave in si lahko pomagamo

[Arwen]

 

[sjm]

Pozdravljena restless.heart!

saj ne morem verjeti - kot da bi brala svojo zgodbo. Jaz sem se od vere in cerkve že davno čisto distancirala, saj menim, da ljudi poneumlja (mogoče sem malo pregroba, ampak to je samo moje mnenje). Tudi svoje hčerke nisem dala h krstu in to je bilo, kot da bi staršem zarila nož v hrbet. Še dandanes mi to očitajo in mi s tem pošteno dvignejo pritisk ampak kaj ko jim še ničesar ne morem zabrusiti nazaj, saj bi bil potem cel hudič in spet bi imeli tiho vojno, kar pa je zame zelo obremenjujoče. V bistvu jih na nek način sovražim, zato ker so taki kakršni so. Za moje starše je dobro vzojen sosedin sin - on pa svojo mamo resnično spoštuje, nikoli ji ne reče žal besede ... Moški pa je star 38 let, samski, čudak - seveda, saj je čustveno uničen, sprogramiran da igra po željah svoje mamice - in to je za moje starše vzor vzgojenega sina. Mislim, za bruhat.

Sem se pa takoj ko je bilo mogoče, odselila od doma, doštudirala, ter si ustvarila svojo družino. Sedaj sicer imamo stike, vendar samo zaradi moje mirne duše. Je pa dosti lažje, ker sem prekinila to odvisnost s katero so me držali za vrat. Moram pa povedati, da je bilo pri nas poleg psihičnega prisotno tudi fizično nasilje, saj je oče zelo grob človek, povrhu vsega pa še alkoholik, ki tega za nič na svetu nebi priznal, mama pa ženska brez hrbtenice, brez samozavesti, ponižna da ti je kar slabo, ampak ko je bilo potrebno pa psihično izsiljevati - o to je pa znala.
Jaz se tolažim s tem, da sem zaradi tega dobra mama svoji hčerki, katero vzgajam z veliko ljubezni in razumevanja, brez nepotrebnih prepovedi in zapovedi pa vseeno ve kje je meja. Mislim, da je največ, kar lahko daš svojemu otroku to, da ga imaš rad - brezpogojno. Tega jaz nisem nikoli občutila.

Tudi jaz sem imela nekaj časa paroxat in tudi pri meni je bilo to strup za spolnost. Sedaj sem na Cipramilu (1,5 tabl) in je ok.

no, sem se kar malo razpisala

lep večer vam želim

[majč]

restless, glede teh vsiljivk: po malem vsi kdaj doživljamo take čudne pomisleke npr. o poškodbi, kot asociacije na to, da se z nekim predmetom dejansko lahko raniš, npr. to, da pomisliš, da ti majhen otrok lahko pade iz rok, je po eni strani zelo realno in celo prav, zato, da si dovolj previden pri rokovanju z njim itd. Če pa se intenziteta tega doživljanja poglobi do te mere, da te ohromi ali zelo ovira pri vsakdanjem funkcioniranju, bo treba nekaj narediti. Razmišljam ali je tu edina pot zdravjelje z zdravili. Morda so psihoterapije pri takih težavah lahko zelo učinkovite, sama pa vidim tudi veliko moč avtosugestije tukaj in pozitivnih afrimacij. Ko težka misel pride ali občutek, ga zamenjaš s kontraučinkovito afrimacijo. Kot da si nekdo od zunaj, skušaš potolažiti sebe in si povedati, da bo vse v redu. Tudi tesnobo se da zelo učinkovito preganjati prav s takim načinom. Sama sem bila 14 dni hudo tesnobna pa sem ogromno miselno delala na sebi in dodajala nove občutke, si govorila stvari, za katere vem, da name dobro delujejo, itd.

Srečno!

maja

[vesna25]

Ojla,naj te potolažim da nic od tega se ne bo zares zgodilo,tudi mene matrajo zelo podobne stvari kot tebe,sem prebrala en clanek,zelo zanimiv,mogoce si pa kdaj pogledala kaksno grozljivko(jaz sem)in potem se ti vtisne v spomin...in mi dela tezave.Zelim povedati tudi,da je za malo bolj obcutljive ljudi tudi dovolj da pogledajo kaksen film in zacnejo takoj razmisljati...prilagam spletno stran.....
meni je pomagalo,saj sem se tudi zavedala izvora mojih strahov...tako no..upam da komu kaj pomaga...ko mene popadejo cudne vsiljivke si recem:Ma ti si predobra da bi komu sploh kaj naredila,ali sebi,ne fantaziraj...in pol je lazje:))Ne skrbi,bo boljse,sem sigurna:)

Lp vsem



http://www.dnevnik.si/novice/znanost/1042369741....