socialna fobija

[pila]

Pozdravljeni!

Pa imate še eno novo članico.Kar seveda zame, ravno ni najbolj veselo Pa vseeno, naj vam opišem svoje težave. Sem 23letno dekle, ki se zadnje čase kar precej spopada s socialno fobijo. Vse se je začelo že ko sem bila še najstnica, potem pa so težave za nekaj časa potihnile, sedaj pa so že dobre pol leta spet tukaj. Kar je najhuje je to, da se stanje vedno bolj slabša. Na začeku sem  imela težave pri obisku predavanj na fakulteti, tako sem vzdržala na predavanju le nekaj časa, popadel me je tisti panični občutek ( pa saj ga poznate), sedaj je prišlo že tako daleč da sem se za začela predavanj izogibati. Prav tako mi je muka oditi do zdravnika, v trgovino, na večerjo s prijateljico. Počutim se kot nekakšna ujetnica, ki si tako želi, da bi lahko normalno zaživela Tako se zadnje čase držim bolj zase. Poiskala sem si pomoč psihiatra, nad katerim sem bila kar precej razočarana, saj mi je samo predpisal antidepresive in me kar se da hitro odslovil. Tako sem sedaj pričela s jemanjem tablet, ob katerih se te prve trenutke počutim prav grozno. Včasih me popade kar ideja da bi nehala, ampak vem da moram vztrajati, saj na tak način preprosto nemorem več živeti. Vendar je še večja težava nastala  pri tem, da sem zaradi svoje bolezni nehala opravljati izpite. Preprosto se nemorem prepričati, da bi se vsedla med tisto gnečo ljudi in odpisala test. Pa sem zmeraj bila zelo vzorna študentka, z zelo dobrim povprečjem.  Sedaj pa se mi je življenje kar nekako sesulo Zanima me, ali ima kdo izmed vas izkušnje z možnostmi opravljanja izpitov na kakšen drugačen način? Ali je morda možen dogovor s prof. o opravljanja izpitov v zasebnosti ( v drugi učilnici, kabinetu)? Sama razmišljam o tej možnosti, seveda pa le dokler se stanje nebi nekoliko popravilo.Prav tako me zanima, če je komu od vas uspelo v celoti odpraviti to fobijo in ste lahko normalno zaživeli svoje življenje? Hvaležna vam bom za vsak odgovor!

[urssska]

Pozdravljena, danes je že malo pozno, tko da kej več o tem drugič, za zdaj pa samo tole: po mojih izkušnjah so bili profesorji na fakulteti izredno razumevajoči do problema, seveda pa je bil največji problem to težavo priznat in razložit kako zelo vpliva na sposobnosti opravljanja obveznosti, za to boš potrebovala nekaj poguma, energije in predpriprav.

Kot drugo pa ja, ni vedno tako hudo kot na začetku in da se jo tudi popolnoma odpravit, je pa to zelo dolgotrajen proces (meni se po petih letih še vedno nardi slab dan, vendar vseeno so reakcije neprimerljive s tem, kar je blo prej) in zahteva ogromno potrpljenja, vaje in trme, predvsem pa tak življenjski stil, ki omeji stres. Blo ti bo še zelo težko včasih, mela boš nazadovanja, ponovitve, nerodne situacije, eksperimentirala boš z raznimi zdravili in psihiatri/terapevti, dokler ne boš našla, kar ti ustreza, jih boš menjavala tako kot menjamo frizerje, zobozdravnike itd. Upam, da imaš krog družine, prijateljev, sotrpinov (skupine so na začetku dobra izbira), ki so ti lahko v oporo.

Tuki ni instant rešitve na žalost, ampak najbolj važno je, da se sprijazniš s tem, ker se boš tako namesto na objokovanje svoje usode lahko osredotočila na reševanje situacije, najprej se boš naučila, kako prikrit tike, nervozo, druge simptome, kasneje pa z raznimi tehnikami obvladovat strah in tesnobo do te mere, da te ne bosta več onemogočala v vsakdanjem življenju.

Uf, zdej morm pa spat... drži se.

p.s. pa dobro preglej forum, tukaj gor ogromno stvari najdeš.

[Arwen]

.Prav tako me zanima, če je komu od vas uspelo v celoti odpraviti to fobijo in

zagotovo se jo da premagat 

se. Poiskala sem si pomoč psihiatra, nad katerim sem bila kar precej razočarana, saj mi je samo predpisal antidepresive in me kar se da hitro odslovil. Tako sem sedaj pričela s jemanjem tablet, ob

priporočam menjavo le-tega; prav tako priporočam v branje http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754 ter obisk skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Tako sem sedaj pričela s jemanjem tablet, ob katerih se te prve trenutke počutim prav grozno.

stranski učinki - ponavadi izzvenijo po nekaj tednih...

[pilla]

Pozdravljeni.

Ponovno se javljam, tokrat z l-jem več:)Neroda jaz sem pozabila geslo. Najprej se zahvaljujem vsem za vzpodbudne besede in pomoč. Arwen- hvala za posredovane linke, še posebej za skupine za samopomoč. Že nekaj časa iščem skupino z ljudmi, ki se ubadajo s podobnimi težavami. Kaj se tiče fakultete, so bili profesorji izredno razumljivi. Tako sem se lahko super dogovorila z njimi, o prilagoditvi študija. Ker pa se seveda želim čimprej pozdraviti ozr vsaj izboljšati stanje do točke, kjer bom sposobna vzdržati v prostoru z večjim številom ljudi, me zanima ali mi lahko priporočate kakšno terapijo. Je morda kdo obiskoval npr. kognitivno terapijo, vedenjsko? Samo pogovor pri psihiatru seveda ni kaj veliko v pomoč, plus tega imam občutek, da si ta moj psihiater ne vzame ravno veliko časa za svoje paciente..Kakšne izkušnje imate kaj ostali? Kako izgledajo kaj vaši obiski psihiatrov? Pri meni so srečanja zelo kratka, razočarana sem nad ponavljanjem vprašanj: kako vam ustrezajo zdravila? Ni namreč poglabljanja v moje težave, saj menim da je za izboljšanje najprej treba priti stvarem do dna. Ugotoviti zakaj se je vse skupaj sploh pričelo dogajati.. Ker si sama nemorem zamisliti, kaj bi povzročilo moje stanje, me zanima ali ste ostali ugotovili zakaj se vam je pričelo vse skupaj dogajati? V pomoč bi mi bilo tudi priporočilo kakšne dobre knjige na to temo. Sama sem si sicer sposodila že kar nekaj takšnih knjig, tako se skušam čimbolj poučiti o sami bolezni. Preden pa zaključim s tem sporočilom, pa imam za vas še eno vprašanje. Pred dnevi sem namreč doživela zelo hud napad. Takrat sem mislila, da je kaj narobe s srcem, da me bo infarkt( kar vem da pri mojih letih ni možno, ampak človek seveda pomisli na vse) sedaj sem skoraj prepričana da je bil eden izmed zelo močnih paničnih napadov. Srce mi je pričelo biti izredno hitro, težko sem dihala, ob vsem tem me je seveda postalo zelo strah, tako je bila bolečina kar nekako začaran krog. Zaradi tega sem nazadnje poiskala pomoč na urgenci, kjer so me pregledali ( naredili ekg...) in ugotovili, da ni razloga za skrb. Vendar me že od takrat stiska pri srcu, verjamem da so za 90% te bolečine  krivi moji možgani in vse hude misli ki švigajo po njih, vendar bi bila resnično bolj mirna, če bi vedela, da se je to dogodilo še komu..


Lepo vas vse pozdravljam!

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Pila!

Tukaj ena, ki je 85% na poti zmage do popolne ozdravitve od SF!

Pa ni bla lahka pot verjemi (20 let se že bockam), ni pa tudi nemogoča (aktivno začela reševat pol leta nazaj)!

Jaz sem na faksu imela probleme s predavalnico, ko pa je blo v njej samo 100 folka!!! In če je bil vhod v pred. tko, da si bi zadaj za študenti, so tebi hrbet kazali, je blo men OK, če pa je bila pred. tko, da si skoraj butnil ob kateder, se pravi, so te vsi gledali in si moral mimo, če si se hotel usesti, je bla že kriza! Izpite sem preživela samo zato, ker so bli vsi zatopljeni v list papirja in ne vame, kot mi je to narekoval stalni tisti grdi glasek v glavi. Samo, če je kdo zakašljal, kihnil, ali mu je kuli padel na tla, sem se ustrašila - sumim, da imam posttravmatskega zaradi dogodkov iz OŠ, kjer se je vse to sploh začelo, namreč, namesto da sem pokončen fižol v višini, sem postala fižolček v zemlji ali še globlje!

Osebno sem mnenja, da se lahko dogovoriš s profesorjem za drugačno obravnavo, saj gre za duševno zdravje, orng stisko, problem, ki te ovira in motivira v strah namesto v življenje, in ni to neka modna muha, s katero bi Paris Hilton takoj dosegla, ti, navaden človek pa ne!? 

Če bi s katerim od profesorjem imela težave (nerazumevanje stanja), bi se pogovorila z dekanom!

V koliko bi bil dekan nerazumevajoč, pa bi si poskrbela uradno potrdilo od psihiatra, da ima pravice in privilegij do obravnave, ki ti bo tebi osebno koristila pri opravljanju izpita!! Madona, saj se nočeš izogniti izpitu mar ne? Samo, po drugi poti bi ga opravljala, tak da, mislim, da ne bo problemov! Tudi profesorji so ljudje, v kolikor pa kak bizgec tega ne bi razumel, namreš duševne motnje, ima pa sam večjo kot ti in jaz skupaj!!!


Še to: tud jaz sem sprva imela težave z učilnicami, potem v čakalnici v ZD, nazadnje je prišlo tako daleč, da mi je blo muka že srečati se s sosedi na hodniku bloka, iti v trgovino ipd. Ja, poznam, ko si tak, kot bi bil v gibsu in se ne  moreš premakniti, si ovit v ovoje straha,...

ampak tudi gibs ni večen! 

[tiranozaver]

Ker pa se seveda želim čimprej pozdraviti ozr vsaj izboljšati stanje do točke, kjer bom sposobna vzdržati v prostoru z večjim številom ljudi, me zanima ali mi lahko priporočate kakšno terapijo. Je morda kdo obiskoval npr. kognitivno terapijo, vedenjsko?

Sem. Naj bi bila zelo efektivna za socialno fobijo in menda tudi za panične napade.

Samo pogovor pri psihiatru seveda ni kaj veliko v pomoč, plus tega imam občutek, da si ta moj psihiater ne vzame ravno veliko časa za svoje paciente. [...] Pri meni so srečanja zelo kratka, razočarana sem nad ponavljanjem vprašanj: kako vam ustrezajo zdravila? Ni namreč poglabljanja v moje težave, saj menim da je za izboljšanje najprej treba priti stvarem do dna.

Psihiater je izključno za zdravila. Pogovora je toliko, da vidi, če ti zdravila ustrezajo oz. če se kaj izboljšalo. Karkoli "več" spada pod psihoterapijo.

Seveda pa sta "psihiater" in "psihoterapevt" samo vlogi. Zato lahko ista oseba nastopa v obeh oz. je usposobljena za obe. Ampak ZZZS in naš zdravstveni sistem na širše pač oboje razmeroma strogo ločuje ter financira predvsem psihiatrijo. Psihoterapija je v večni primerov samoplačniška.

Ugotoviti zakaj se je vse skupaj sploh pričelo dogajati.. Ker si sama nemorem zamisliti, kaj bi povzročilo moje stanje, me zanima ali ste ostali ugotovili zakaj se vam je pričelo vse skupaj dogajati?

Mogoče samo tale drobtinica: pri psihoterapiji, naj bo KVT, transakcijska, analitska ... ni tako zelo pomembno, da se najde vzrok. Bolje rečeno, ne bo nekega super izboljšanja, ko boš našla vzrok, magari sama ali pa s pomočjo terapevta. Sam proces iskanja vzroka je sicer hudičevo koristen, ampak rabiš "nadzor", ker je iskanje samo po sebi pogosto kontraproduktivno. Gre za eno od stvari, kjer "je pot bolj pomembna od cilja", ampak zdaj že zahajam v polmistične vode, tako da bom raje nehal.

[Sofia-Del_Sati]

1.Psihiater je izključno za zdravila. Pogovora je toliko, da vidi, če ti zdravila ustrezajo oz. če se kaj izboljšalo. Karkoli "več" spada pod psihoterapijo.

2. Seveda pa sta "psihiater" in "psihoterapevt" samo vlogi. Zato lahko ista oseba nastopa v obeh oz. je usposobljena za obe. Ampak ZZZS in naš zdravstveni sistem na širše pač oboje razmeroma strogo ločuje ter financira predvsem psihiatrijo. Psihoterapija je v večni primerov samoplačniška.

3. Sam proces iskanja vzroka je sicer hudičevo koristen, ampak rabiš "nadzor", ker je iskanje samo po sebi pogosto kontraproduktivno. Gre za eno od stvari, kjer "je pot bolj pomembna od cilja", ampak zdaj že zahajam v polmistične vode, tako da bom raje nehal.

Dodala bi samo še tole:

t1: Hja, psihiatri so res sam za zdravila, tudi če bi rabu sam pogovor, imajo določeno, koliko dolgo morajo biti seanse...... 15-20min!!! Halooo! To ni nikakršna terapija, ampak puranov zahvalni dan, ker te filajo s tabletami, da si res k filan puran - žal!

t2: zdi se mi ustavna kršitev, da se nekaj plačuje preko ZZZS, nekaj pa ne. Pa pustmo alternativno medicino, homeopatijo, za kar tudi čakam, da bodo dobili zeleni karton, saj naše zdravstvo ima vse preveč rdečih kartonov, pa tudi črnih (smrti,...).
Gre za to, da če je psihiatrija "zastonj", bi morala biti tudi pshtrp na konc. mar ne!? Se mi zdi, kot bi bil moški tretma na konc., ženski tretma pa na plačilo....hja, kakovost se plača 

t3. ja, mi se še skregat, konstruktivno ne znamo!!!! kaj šele da bi brskali po globinah duše, ko pa se za vsak k.... začnemo obtoževat!!!
In ja, pomembno je, kako prideš do cilja, ne da prideš. Ni vseeno ali prideš s konjem na sedlu ali s konjem in s sedlom na trebuhu konja, sam pa udarjaš z glavo po tleh!!!

Lp-S.

[pilla]

Pozdravljeni!

Kako sem vesela vaših odgovorov- človek se takoj počuti bolje, ko vidi koliko ljudi se spopada z podobnimi težavami in koliko vas je na poti k cilju Verjamem, da bo tudi meni nekoč uspelo! Sploh pa sem vesela tega foruma, saj sem v tem nekako sama. Starši so predaleč da bi mi lahko bili na razpolago, vsakič ko jih potrebujem, pa tudi če sem iskrena je njim ta moja bolezen en velik larifari. Kar je zelo žalostno- ampak sem se nekako sprijaznila.Tako se sama trudim dosegati korak za korakom in verjamem, da nekoč uspe tudi meni!   Treba je ostati pozitiven.

Sofia del sati: Nebi se mogla bolj strinjati z napisanim. Z vsem! Kar se tiče psihiatrov- groza te njihove seanse. Vem- veliko nas je, tak je pač njihov sistem- a vseeno. Ko pomislim koliko ljudi jih obiskuje samoplačniško- ni šans. In imaš prav-filajo te z tableti, da pa bi se posvetili v jedro posameznikov težav in mu pomagali z nasveti kako se spopast s težavo pa je že povsem nekaj drugega. Sama sem svojemu psihiatru že večkrat postavila vprašanje, kako pa se spopast s paniko, ko me zgrabi? Kaj naj naredim v tem trenutku, kako se naj poskušam umiriti? Njegov odgovor je bil zame nedopusten: nevem kaj vam reči, iz danes na jutri se nebo nič spremenilo.   Ja pa haaalo?  Vsak malo izobražen človek ve, da mu ne bo bolje v enem tednu in da je za izboljšanje takšnih težav sploh potrebno veliko trdega dela in časa. Vendar vseeno, če mi ne zna podati nasveta, kako se spopasti z paniko, ko se ta pojavi, je za mene en siromašen psihiater-pardon.Tako sedaj razmišljam, da bi obiskala še psihologa. Kako pa se kaj vi spopadate z paniko, ko se ta pojavi? Torej, kaj narediti v trenutku ko vas zgrabi? Delate kakšne vaje, se poskušate prepričati, da bo vse vredu( kar je sicer tako težko-ko ti glava narekuje nekaj povsem drugega)..

In Sofia s tem gibsom si povedala vse- kot da bi poslušala sebe. Najprej učilnice, potem se nemoreš spravit v trgovski center, ker imaš kar občutek da te vsi gledajo in ocenjujejo. In ko imam res slab dan, se še na kavo z kolegico nemorem spravit. Groza, kako postaneš ujetnik svojega telesa! Ampak kot praviš tudi to ni večno- vesela sem, da ti je uspelo!   Verjamem, da bo nekoč tudi meni..nebom obupala. Čeprav je hudo, ko si še tako mlad in bi moral karseda uživati v svoji mladosti, pa včasih nemoreš kam, sam zarad vseh teh misli in strahu.. Madona me včasih popade huda jeza! Ampak kaj se naj smilim sami sebi, treba je pljunit v roke pa rešit stvari! Te smem še vprašati, kako si se lotila vseh težav? Obiskuješ kakšno terapijo? Imaš morda kak nasvet zame... za vsako besedo/nasvet bom zelo hvaležna!

Tiranozaver- še tebi bi postavila vprašanje. Katera terapija je tebi pomagala?


Lep pozdrav

[Sofia-Del_Sati]

Starši so predaleč da bi mi lahko bili na razpolago, vsakič ko jih potrebujem, pa tudi če sem iskrena je njim ta moja bolezen en velik larifari  . Kar je zelo žalostno- ampak sem se nekako sprijaznila.Tako se sama trudim dosegati korak za korakom in verjamem, da nekoč uspe tudi meni!   Treba je ostati pozitiven. 

Sofia del sati: Nebi se mogla bolj strinjati z napisanim. Z vsem! Kar se tiče psihiatrov- groza te njihove seanse. Vem- veliko nas je, tak je pač njihov sistem- a vseeno. Ko pomislim koliko ljudi jih obiskuje samoplačniško- ni šans. In imaš prav-filajo te z tableti, da pa bi se posvetili v jedro posameznikov težav in mu pomagali z nasveti kako se spopast s težavo pa je že povsem nekaj drugega. Sama sem svojemu psihiatru že večkrat postavila vprašanje, kako pa se spopast s paniko, ko me zgrabi? Kaj naj naredim v tem trenutku, kako se naj poskušam umiriti? Njegov odgovor je bil zame nedopusten: nevem kaj vam reči, iz danes na jutri se nebo nič spremenilo.     Ja pa haaalo?  Vsak malo izobražen človek ve, da mu ne bo bolje v enem tednu in da je za izboljšanje takšnih težav sploh potrebno veliko trdega dela in časa. Vendar vseeno, če mi ne zna podati nasveta, kako se spopasti z paniko, ko se ta pojavi, je za mene en siromašen psihiater-pardon.Tako sedaj razmišljam, da bi obiskala še psihologa. Kako pa se kaj vi spopadate z paniko, ko se ta pojavi? Torej, kaj narediti v trenutku ko vas zgrabi? Delate kakšne vaje, se poskušate prepričati, da bo vse vredu( kar je sicer tako težko-ko ti glava narekuje nekaj povsem drugega)..

In Sofia s tem gibsom si povedala vse- kot da bi poslušala sebe. Najprej učilnice, potem se nemoreš spravit v trgovski center, ker imaš kar občutek da te vsi gledajo in ocenjujejo. In ko imam res slab dan, se še na kavo z kolegico nemorem spravit. Groza, kako postaneš ujetnik svojega telesa! Ampak kot praviš tudi to ni večno- vesela sem, da ti je uspelo!   Verjamem, da bo nekoč tudi meni  . nebom obupala   . Čeprav je hudo  - vem , ko si še tako mlad in bi moral karseda uživati v svoji mladosti, pa včasih nemoreš kam, sam zarad vseh teh misli in strahu.. Madona me včasih popade huda jeza! NIKAR!  Ampak kaj se naj smilim sami sebi, treba je pljunit v roke pa rešit stvari!  Te smem še vprašati, kako si se lotila vseh težav? Obiskuješ kakšno terapijo? Imaš morda kak nasvet zame... za vsako besedo/nasvet bom zelo hvaležna!

Hojla!

Pilla, mal sm ti v tvoj citat nafilala smeške in ti tko mal dala vedt kaj si mislim.

Starši....... hja, ne sam oni, marsikdo ne razume, da je duševno st(r)anje bolj hudo kot telesno! Pa ne zarad ne vem katerih ocen ampak zgolj iz tega, ker je še stigmatizirano češ, tabu, ali pa, to ni nič. Pol pa ko se človek ubije, pa tako radi rečejo: ja kk?? zaka pa ni povedu!? sj je, sam ne z gibsom v roki ampak gibsom na živcih!!
Veš sama sem se dolgo časa borila, komu od prijateljev povedati in ali v službi tudi. Pa mi reče zdravnica: ja, T., saj to ni nič takega, ali te boli noga al pa duša! Aha, zame ne, pa za njo tud ne, sam pejt to povedat družbi; naenkrat boš sam k česen!
No, nakoncu sm jst vsem povedala!!! sm si misnla, mah, kar bo pa bo. bom vsj vidla, kdo je pravi človek, in kdo misli, da je srčen človek. samo, sedaj mi je šefica že 3x v mejlu omenila: ne se sekirat (a bila je banalna tema) 

Ej glede psihiatrov sploh ne bi več zgubljala besed, ker mi sam pritisk naraste kot pri parni turbini in že cel lajf imam 80% težav z  zdravniki, ker te ne poslušajo, oz. to te, ne slišijo pa te! Od samovšečnosti, prevelike moči in ozkoglednosti, mamo tako stanje v zdravstvu, kot ga mamo. Če bi me konj zdravil, ki gleda samo naravnost, nič levo ali desno, pa da me s kopitom udar po glavi, bi blo verjetno več efekta kot pr vseh dohtarjih, ki sem bila! Ne govorim za vse, da ne bo nesporazuma!

Glede pan. napadov jaz rešujem takole: ravno včeraj sem ga imela, ko sta bla 2 človeka in jaz, o neeeeee Pa sm rekla, mah pejt, kar bo pa bo, pa ni nč blo!!! Še vedno pa izgubljam pri čakalnicah pr zdr. - vendar ne, tudi nazadnje ko sem bila, smo ful čebljale same babe, samo ko sem šla iz ordinacije v čak., kjer je bil nov folk, pa tišina, pa vsi te buljo kot da si iz Japonske prišel ves svetlikajoč od sevanja, tam me je zagrabla, ampak ok. Najbolj mi pomaga beseda: ZMOREM! Dobim neko moč v sebi, jo prebudim, pogum in tudi neg. misli se umaknejo. ker sem osredotočena na nakej drugega. Včas pa, kot včeraj si rečem: MAH, PEJT, KAR BO PA BO! Važno je, da se poslušaš, vzpodbujaš in ne da se siliš, če nisi ready, kot to delajo psihiatri, ko te tepejo z bičem, da greš čez minsko polje!

In tud tam ko si se jezila nase, NIKAR! Pa veš zakaj? Ker ravno zaradi tega, ker nismo dobivali podpore ali od doma ali okolice, ker je bilo veliko kritik za nas, smo se na koncu obrnili še sami proti sebi. In zadnje kar rabiš je, da se še jeziš nase! NEEE! BODI SI ZAVEZNIK, ker ta mini-človeček bo vedno s tabo, do konca lajfa!!! In edini, ki te bo vzpodbujal, če mu boš to dovolila. In dovoli si verjeti, da si samo človek, ki se moti, dela napake, NIKAKOR PA, DA NISI VREDNA! SI! VSI SMO VREDNI! Sploh, če delamo dobro in nismo izbrali temne strani sveta!

Pa tisto, kar si lepega napisala o sebi, o vztrajanju in ne smiljenju sami sebi....si prpopi na list! Oz. zid. Resno!

Glede tesnobe pa sm jst sam dojela, da tko kot pride tudi mine....in ko pride, sem samo počakala, da je minila. Ker vedno je. Fajn je, če se umiriš, daš dobro muzko gor, dihaš globoko in razmišljaš o nebu in pticah!

Kako sem se rešila zadeve:
* najbolj z branjem pozitivne literature, mediacije, aformacijah, vizualizacijah, - spoznala sem, da obstaja še kaj drugega okoli mene, kot samo strah in neg.misli: npr. zunaj otročički, ki se veselo igrajo, sonce, pomlad, drevesa, narava, poleg moje zlate kužke, staršev in dobrih prijateljev - absolutno! soc. mrežo je treba razviti, čeprav sem jo jaz 3 mesece zavila v ovoj in pospravila v klet (se osamila!). ampak, zdaj ne več.

* strokovne knjige, ko vidiš, da nekdo razume tvojo motnjo, tvoj strah, ki se ti zdi absurden, da ne zmoreš v trgovino, v bistvu je pa zelo močan, od strokovnjakov, da niso vsi kreteni (Premagovanje anksioznosti za telebane, OKV za telebane - khmmm, vidla sm pa tud da obstala Sex za telebane  )

* sproščanje in delanje tistih zadev, ki te veselijo: poslušanje dobre glasbe, ogled filma, hrana, kopel, sprehod, kofetkanje (ja, tudi jaz sem imela obdobja, ko nism šla na kofe, zarad strahu/neg.misli),.... anything....... življenje je tu, izkoristi ga.

* zavedanje da STRAHU NI! SO SAMO NEGATIVNE MISLI. In to mi je že pol uspeha. Ko vidih situacijo, ki me zdrma, pomislim, da ni strahu, in pol je že lažje. Aha, če ga ni, pol ga ni in sm sam jst. Misli? Fu*ck off....... i am the boss!!!!!!!

[nebesno modra]

Pozdravljeni.
Arwen- hvala za posredovane linke, še posebej za skupine za samopomoč. Že nekaj časa iščem skupino z ljudmi, ki se ubadajo s podobnimi težavami.
Lepo vas vse pozdravljam!

Ojla Pilla !

Upam, da se nam pridružiš na skupini za samopomoč v četrtek, vsekakor zelo dobrodošla,

lp

[mama]

Pozdravljena Pilla,

Ker je podobno obliko socialne fobije pred dvemi leti začel premagovati tudi moj sin, ti iskreno svetujem poišči pomoč dobrega psihoterapevta. Izključno z njegovo pomočjo je moj sine danes uspešen študent, sicer tudi v šolo ni več mogel. 

Verjemi mi, da se da iz tega.
Ves sem mu stala ob strani , pomagala sem mu kar sem mu lahko, toda psihoterapevtski razgovori so mu pomagali, da je , zdaj verjetno to že lahko rečem, premagal strah in še kaj zraven.

Vso srečo!

[tiranozaver]

Tiranozaver- še tebi bi postavila vprašanje. Katera terapija je tebi pomagala?

Boje pozno kot nikoli...

Pomagala... Recimo raje, da pomaga. Torej, pomaga mi kognitivno - vedenjska terapija. Če boš kaj iskala po netu, pride prav angleški termin "cognitive behavioral therapy" oz. CBT.

Kaj dosti je brez konkretnih vprašanj ne bi opisoval, ker je o njej veliko več in bolje napisano na netu in na tem forumu. Vseeno pa - če te kaj konkretnega zanima, vprašaj, pa bom odgovoril.

[sociofob]

Pila ne vzemi to kot napad, ampak mi res ni jasno kako, da izpite ne mores normalno odpisat ker je tam zate prevec ljudi, a z profesorji pa ti ni problem govoriti o svoji tezavi. No vsaj meni se zdi pisanje izpita v gatah pred 60 ljudmi skoraj manj stresno kot da bi profesorjem razlagal moje tezave

[Sofia-Del_Sati]

....ampak mi res ni jasno kako, da izpite ne mores normalno odpisat ker je tam zate prevec ljudi, a z profesorji pa ti ni problem govoriti o svoji tezavi. No vsaj meni se zdi pisanje izpita v gatah pred 60 ljudmi skoraj manj stresno kot da bi profesorjem razlagal moje tezave

veš, možgani in psiha ne delujeta vedno jasno in razumsko, če ne se ne bi ubadali s stiskami in hja, socialno fobijo...

zato ne moreš reči, da kar je tebi logično, je pa strahu tudi... NOPE!!!

Jst lahko 2 leti hodim po istem hodniku v službi, pa mi bo 1x bad, 1x pa ne - lahko z isto situacijo, da srečam enga in istega človeka, ali pa družbo. Nekaj se ti sproži v glavi, spominu, preteklost... klik klik klik in je socialna fobija tukaj!!! Pa ne vedno! Večinoma pa ob podobnih situacijah ja.

In še to socfob... jaz pa razumem, da je nekomu težko pisati teste med študenti (meni je to bilo! pa ne vedno, v 70% primerih pa ja), in da je "lažje" govoriti o fobiji s prfoksom, ker:

a) moraš
b) je še vedno en človek kot pa 50 folka, in še zaupaš se mu, z željo, da ti bodo kasnejša predavanja / izpiti lažje potekali.

Res je hecno ocenjevati logiko pri strahu....  Ker če bi logika premagala pri strahu, potem bi bli vsi socialno-fobisti ozdravljeni soc.fobije.

oz. da se popravim; kar je tebe strah, ni nujno, da je mene in obratno. Zato pa to še ne pomeni, da je nekaj lažje in drugo težje za vse soc.fobsite.

LPS

[tiranozaver]

Pila ne vzemi to kot napad, ampak mi res ni jasno kako, da izpite ne mores normalno odpisat ker je tam zate prevec ljudi, a z profesorji pa ti ni problem govoriti o svoji tezavi. No vsaj meni se zdi pisanje izpita v gatah pred 60 ljudmi skoraj manj stresno kot da bi profesorjem razlagal moje tezave

Seveda tudi tako v druzbi, je kriza tezko sem v prostorih kjer je vec ljudi, skos se pocutim nek outsider, imam obcutek kot da me cisto vsi opazujejo in celo opazijo mojo negotovost/strah,

Ne vzet tega kot napad, ampak kot majhen opominček, da boš bolje razumel. Eni se na izpitu totalno zatopimo v izpit, eni pa ne morejo izfiltrirati iz glave tistih 60 sotrpinov.