Jaya
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: sreda, 16. februar 2011 ura: 13:51 » |
|
Živjo!
Sploh ne vem kje naj začnem. Občutek mam, kot da si že več let samo domišljam kar se mi dogaja, da sem konec koncev res le lena, nesposobna,itd. To mi starši odkar sem šla v srednjo šolo govorijo.
Bolj in bolj ko razmišljam pridem do bistva, da se mi je vse to ačelo dogajati, ko sem dobial diagnozo deformacija kolen,posledično prekinitev vseh telesinh aktivnosti, prekinitev treningov mojega ljubega hip hopa in s tem propad želja in načrtov v zvezi s tem. Potem operacija in dve leti bergle. Mislim, da se mi je takrat šele res razvilo vse to.
Zakaj se tko počutim, zakaj mam občutek, da si vse domišljam. Ne morm se sploh izražat tko kot želim, da bi povedala kaj me muči.
Ampak zdaj sem tukaj, stara sem 23 let in želim spremeniti življenje. Sem brezposelna in nimam narejenega niti prvega letnika faksa. S temi izpiti se matram že tretje leto. Pa ne da ne bi bila sposobna, se rada učim, vsaj rada sem se. Ampak enostavno ko se usedem za knjige, mi misli odbezajo sran, kocentracije sploh nimam.
Diagnosticirana mi je bila socialna fobija, o ostalem psihiatru nisem želela gvoriti, grozen strah, da bi se vse moje skrivnosti razkrile, in da si bo mislil, da si vse skupaj le domišljal in da sem konec koncev le tako ultra zabita, da si ne znam življenja porihtat.
Najbolj me moti stalna tesnoba...razbijanje srca, občutek mam da ne morm dihat, v zadnjem mesecu se mi je pojavila bolečina pri srcu, ki me zagrabi in ne spusti, če vdihnem je še slabše. tO se pojavi nekajkrat na dan. Boli me hrbet, vrat, mišice, mravljinči me. Verjento zato, ker je zdajle izpitno obdobje, namravala sem narediti vsaj 4 izpite, pa sem prišla do enega, ki ga imam jutri. Strah me je,d a bom zablokirala, da enostavno mi bo vse izpuhtelo iz glave, kot že tolikorat do sedaj. Čeprav si želim, močno želim, vem kako me je spravilo v srečo, ko sem vidla da so sadovi mojega truda tukaj.
Zmedeno govorim, še sama ne vem zakaj. Med drugim imam obsesije, rituale, kaj moram narediti, pa še vem ne zakaj. Če ne bom to pa to nardila bo neki hudga, in če mi to drug človk prepreči, enostavno se mi zmeša, do zdaj se mi je to rnkrat s fantom zgodil, da je hotu on luč ugasnit zvečer, in sm mu roko zadržala, in rekla prosm ne, prosm ne, nevzdržna tesnoba, in se je nasmeju zakaj pa to, in se še bl stegnu, in sm enostavno začela se dret, k da bi mi vsa ta želja da to morm nardit, da bi vse to ostalo od mene. In mi je pustu ugasnt luč. Kako neumno s emi to zdi, ampak v tistem trenutku se gre za življenje ali smrt. Potem sem fantu razložila kaj pa kako, kako imam razne rituale, kako s emor stavri dotikat dvakrat, kako vse delam na tri stvari, in zdj razume in mi pusti da to odživim.
Najbolj grozno je, ko se mi zgodi to na avtobusu, kako to nardit neopazno, da noben ne bo opazu...groza...ampak ta brezizhodnost me v to sili in to nardim, ne glede na vse...kdaj em je kdo že čudno pogledu, ampak mir mi je bolj pomemben kot pa čudni pogledi. Tudi copate prend grem spat, morajo biti v vrsti, čevlji enako...se mi zdi, kot da se mi vse bolj in bolj meša.
A imam generalizirano anksioznost? Ker muči me prav tako prenajedanje, jem, ko sem žaslotna, kar sem trenutno večino časa, in se mi pozna na teži, ker več jem, me hrana ful pomiri, čeprov ko s enajem mi je spet bed, in je začaran krog. Sploh ne vem kako nej si pomagam?
Nekaj let se že trudim s tem živet, po antidepresivih je bilo boljše, pa sm nehala, zdj jih spet jem...upam da o boljše, zdj jih en bom nehala.
Enostavno ne vem kaj nej nardim, ne znams i sama pomagat, želim da mi nedko pomaga, ko se s tarši začnem o tem pgovoarjat, mi rečejo da si vse domišljam, da vse druge krivim, samo sebe ne.
Strah me je, ker ko padem res totalno na dno, ko včasih dobim občutek d ani izhoda, da itak zakaj bi s eše trudla, č je to vse kar bomv življenju mela, si želims amo zaspat, it stran, prenehat to stalno bolečino v seb.
Starši mi to še slabšajo, vzbujajo slabo vest, službe ne dobim, sem nesposbna, stara tok in tok, nč ne nardim, nism to, nism uno. Ko se spet začnejo očitki, t se zdaj dogaja skoraj vsak dan, ne vrže iz tira, že tako s epočutim slabo, potem pa še slabše in enostavno se mi zdi vse brezveze. Želim sid abi me kdo razumel, da bi minedko podal roko, me poslušal, rekel pojdi z mano, te pljem na sprehod, da bi vidu da mi pomaga, da ni vse le v moji glavi.
Tako pa dobim udarce znova in znova. Pri 18ih sem se od tega odmaknila tako, da sem šla na svoje, vendar sem se pri 21 vrnila nazaj, nisem zmogla sama finančno.
Kaj mi predlagate, kaj nej nardim, kje naj si poiščem pomoč? Sram me je o tem govorit pred psihiatrom, tudi o mojem otroštvu in zlorabi za katero noben ne ve, tudi moji bližnji ne, v bistvu zato nobeden ne ve razen mojega fanta, kr sm se mogla nekomu zaupat kr je bla bolečina prehuda.
J emogoče, da vse to izhaja iz tega?T apotreba,da me ma nekdo rad tako kto sem, ne glede na vse, ne glede na to kko se do mene obnaša? In to rpenjadenjae in skrivanje pod težo...a se skrivam...nočem da me kdo opazi...ne vem...ne vem kako nej to vse skupaj predelam...kako nej to psihoterapevtu povem...kje naj najdem zastonj psihoterapevta...sram me je o tem govort.
Vem da za zlorabo nisem sama kriva, razumsko mi je to jasno, čustveno pa...kaj če sm jst bla kriva, da sm jst una k je vse to povzročla, počutm se nevredno, da si zaslužm da se mi je to zgodil...
Enostavno ne vidmi več izhoda, rada bi spremenila življenje, pa to začnem delat, pa mi neki ne gre pa s emi vse podre...spet.
|
